V slogu sodelovanja 2.0 tudi miselni vzorci

26. junij 2008 · Objavljeno v Orodja 2.0 · 2 komentarjev, komentirajte še vi. 

Miselni vzorci so nenadoma postali del nas. Otroci jih uporabljajo že v osnovni šoli. Odlična popotnica za življenje. Žal jih mi, ki smo se šolali v osemdesetih letih prejšnega stoletja, še nismo uporabljali.

Ni je boljše reči za konceptualizacijo kompleksne teme kot je miselni vzorec. Saj se ne da kar usesti in napisati knjigo, članek, predavanje, opisati kompleksen proces, napisati kompleksen SOP. Jaz se takih reči vedno lotim s pomočjo odličnega FreeMinda, o katerem sem že pisal.

Sodelovalni miselni vzorci

Kaj pa če je za dobro konceptualizacijo treba sodelovati z drugimi? Kaj če ljudje s katerimi je treba sodelovati niso prav blizu (več 100 km stran ali celo na drugem koncu sveta)? V svetu Sodelovanja 2.0 se je tudi za take izzive našla odlična rešitev: sodelovalni miselni vzorci.

Nimam navade delati reklame za komercialne rešitve, vendar naj bo tokrat izjema. Kot orodje za sodelovalne miselne vzorce sam uporabljam MindMeister. Orodje je sicer plačljivo (resnici na ljubo 6 miselnih vzorcev imate zastonj), a relativno poceni (38 €/leto), zelo intuitivno za uporabo (krivulja učenja je zelo strma) in uporabno.

Kako ga uporabljam?

Predstavljajte si, da jaz sedim v Ljubljani, partner s katerim morava konceptualizirati skupno izobraževanje pa blizu Maribora. Odpreva prazno stran v MindMeistru, vključiva Skype in začneva delati koncept. V nekaj urah je osnutek koncepta končan. Kasneje ga še dopolnjujeva in piliva. Nama se ni bilo treba niti enkrat srečati “v živo”. Poglejte si rezultat.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej:

Sorodne vsebine

HPLC: Spet dodatni vrh v kromatogramu: tokrat je krivec kisik!

16. junij 2008 · Objavljeno v Analitika · Komentar 

Ko na naših HPLC izobraževanjih iščemo kandidate za dodatne vrhove skoraj nihče ne pomisli za pline. Pa vendar so lahko krivi tudi raztopljeni plini.

V tem prispevku pa bi se rad dotaknil še enega vira dodatnih vrhov, ki pa niso posledica našega “packanja”, pač pa izhajajo iz vsebnosti raztopljenega kisika v naših vzorcih.

Mobilno fazo skrbno razplinimo kajne? Kaj pa topilo, vzorec in standard? Teh seveda ne. In tako se nam zgodi, da je vsebnost raztopljenega kisika v topilu, vzorcu in standardu višja kot v mobilni fazi. In kisik se (menda v kompleksu z metanolom) tudi zadrži na koloni. Pri mobilni fazi voda:metanol (50:50 V/V) je zadrževalni čas kisika okoli 4,2 minute na C-18 koloni 150 x 4,6 mm, pri pretoku 1,0 ml/minuto (k’ je priblično 1,8). Pri 210 nm se pri primerni občutljivosti detektorja vidi prav lep vrh.

Kako lahko ugotovimo, da naš vrh izhaja iz kisika?

Povečanje ali zmanjšanje kisika v vzorcu, bi povečalo ali zmanjšalo vrh kajne? Predlagam, da močno stresete vzorec in s tem vnesete dodaten kisik v vzorec. Sumljivi vrh bi se moral povečati. Seveda pa lahko uberete drugo, težjo pot; da razplinite vzorec in sumljivi vrh bi se moral zmanjšati.

Kako si pomagati?

  • Če dodatni vrh ne moti, kvantitativnega določanja naših komponent, ga enostavno pustimo pri miru. Če izvedemo zgoraj opisani test pač vemo, da izhaja iz kisika in ne iz našega vzorca in tudi ni posledica naših “packarij”.
  • Če je vrh velik in moti določanje naših komponent, lahko zmanjšamo razplinjevanje mobilne faze. S tem vrh kisika zmanjšamo na bolj primerno velikost. Seveda, če naše črpalke prenesejo povečano vsebnost kisika v mobilni fazi. Nekatere so bolj občutljive kot druge.
  • Ena od mogočih rešitev bi bila, da bi razplinili vzorec. Tudi to ni preveč priporočljivo, kajti z razplinjevanjem bi lahko skoncentrirali vzorec (odparevanje topila), kar seveda vpliva na rezultat.
  • Še ena možnost obstaja na katero pa je treba misliti prej - pri razvoju metode. Kisik je namreč veliko bolj topen v metanolu kot v acetonitrilu, zato lahko zamenjamo metanol v mobilni fazi z ustreznim deležem acetonitrila. In seveda ohranimo enako polarnost mobilne faze.

Prav pametnih in učinkovitih rešitev ni na razpolago, ne da bi imeli veliko dela ali pa da bi vplivali na verodostojnost analitskih rezultatov. Upam pa, da sem vsaj opozoril na še enega kandidata za dodatne vrhove v naših kromatogramih. Morda si pa pri kakšnem primeru ne boste tako razbijali glave z neželjenim vrhom.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej:

Sorodne vsebine

Uh, kako sem učinkovit!

Zapisal: Matija Gabrovšek, specialist za analitiko in organizacijo laboratorijev, strokovnjak za organizacijo procesov oskrbe

Pri mojem zapisu o nesmiselnosti merjenja učinkovitosti laboratorija me je izzvala gospa Božičeva in sicer z vprašanjem, kako bi ugotovil, da analitiki dobro ali še bolje delajo, če tega ne merim. Odgovor je preprost, dober šef to preprosto ve, tako kot starši vedo, ali je otrok priden ali ne. Oziroma bi naj vedeli.

Zadeva žal ni tako preprosta. Morda bi še nekako šlo v nespremenljivem svetu, kjer desetletja in stoletja potekajo enako. A današnji svet ni takšen. Preprosto se srečujemo vsak dan z novimi, drugačnimi izzivi. Po eni strani vedno višja raven kakovosti izdelkov zahteva vedno obsežnejše analize, po možnosti tudi zahtevnejše in časovno potratnejše od prejšnjih. Po drugi strani pa podjetja poskušajo vse bolj rasti in povečevati prodajo, ter po drugi strani zniževati stroške. Zato se torej vodja nenehno sooča s težavami, saj obseg dela nepretgroma raste.

Nekoliko se vedno da povečati učinkovitost z boljšo organizacijo dela, a ne v nedogled. Slej kot prej bomo potrebovali nove aparature in nove ljudi. A kako jih dobiti? Kako prepričati nadrejene, da zares ne gre več drugače?

Ko razmišljam o tem, mi vedno na pamet pade prizor iz ene mojih najljubših komedij Life of Brian. Brian mora za sprejem v Ljudsko fronto Judeje dokazati, da res zelo sovraži Rimljane. “A lot!” odgovori na vprašanje koliko jih sovraži.

No, pa si predstavljajmo, da v laboratoriju ne zmoremo več opraviti vsega dela. Gremo k direktorju in ga poskusimo prepričati, da nujno potrebujemo nove instrumente in več analitikov, ter mu na vprašanje, za koliko se nam je povečala količina dela, odgovorimo, da zelo. Me res zanima, pri koliko direktorjih bi tak odgovor zadostoval.

Torej smo vendarle prišli korak naprej - ker se svet spreminja in z njim tudi naše delovno okolje, je potrebno na nek način ugotoviti, kako dobri in učinkoviti smo pri svojem delu. Seveda vsak šef ve, ali pa bi vsaj moral vedeti že po občutku, kako dobro delajo njegovi sodelavci, a kako naj to predstavi svojim nadrejenim?

Kliknite in delite naprej:

Sorodne vsebine

  • Kategorije

  • Oblak oznak

  • Prijava

  • Arhiv prispevkov