Prodaji HPLC sistemov tudi gospodarska kriza nič ne more

11. april 2009 · Objavljeno v Analitika · Komentar 

img_0109-smallProizvajalci analitske opreme, ki se jo uporablja tudi za analizo sledov strupov v hrani (HPLC - tekočinska kromatografija visoke ločljivosti in UPLC - tekočinska kromatografija ultravisoke ločljivosti), se bo v naslednjih letih kljub gospodarski krizi dobro prodajala. Letni porast prodaje bo okoli 5,4 %. Zanimivo kajne?

In ZAKAJ se bo prodalo več HPLC in UPLC sistemov? Več na mojem osebnem blogu PREPROSTOST.

Posledično bo potrebnih tudi več laboratorijev, več HPLC analitikov, več HPLC seminarjev. Mimogrede, v Ljubljani se odpira nov sodoben regionalni razvojni laboratorij Chemilab, s katerim sodelujemo pri postavitvi sistema kakovosti. Iščejo analitike, ki imajo izkušnje na HPLC.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

HPLC seminarja: nekaj teorije in veliko praktičnega dela

23. oktober 2008 · Objavljeno v Analitika · 4 komentarjev, komentirajte še vi. 

Seminarja HPLC-Praktičen pristop in HPLC-Reševanje in preprečevanje težav, ki ju skupaj organiziramo že tretje leto zapored (2 termina na leto) Instrumentalia d.o.o., LabTim d.o.o. in Edusatis d.o.o., sta bil spet polna.

Kot vedno smo se malo ukvarjali s teorijo, še več pa s praktičnim delom na pravih, delujočih HPLC sistemih. Nekatere so naši serviserji namerno pokvarili in udeleženci so jih morali “spraviti v red”.

Udeležencem smo dali razvijati preprosto metodo za določanje kofeina v naravnih (kava, mate čaj, pravi čaj) in “mehkih” (Coca Cola, Red Bull, M-150) pijačah. S pomočjo nas trenerjev so udeleženci v kratki uri razvili HPLC metodo, predvsem pa so udeleženci spoznali pristop k razvoju metode in principe, ki jih je treba pri tem upoštevati. Zanimivo, da sta dve skupini, z dvema različnima metodama, z relativno slabim (netočnim - namerno!) redčenjem, dobili zelo primerljive rezultate. Glej sliko.
Rezultati: Skupina 1, Skupina 2
Rezultati so podani v mg kofeina/na dozo, ki jo zaužijemo: čaj, mate čaj: na200 ml; kava: na 100 ml; Coca-Cola: na 500 ml; Red Bull: na 250 ml; M-150: na 150 ml.

Pri seminarju, kjer rešujemo HPLC probleme in navdušujemo udeležence za preprečevanje, so udeleženci popravljali izjemno slabo razvito (namerno seveda) HPLC metodo za določanje konzervansov v kremi. Pri tem smo dobivali občutek za premike substanc z različnimi mobilnimi fazami, kako zmanjšati pritisk, kako se “znebiti” (raziskati) dodatnega vrha v kromatogramu, … Udeleženci so dobili “občutek” za HPLC metodo in kateri so vplivi na posamezne parametre.

Seveda pa vsakemu našemu seminarju sledi delavnica “Prinesi svoj problem”. S pomočjo metode odprtega prostora, rešujemo probleme, ki jih udeleženci prinesejo s seboj ali se jih domislij kar na izobraževanju. prvi dan se je razpava potegnila (pač v skladu s principom: “Če ni konec, pa ni konec.” do poznih večernih ur. Imeli smo kar kratko delavnico integriranja kromatogramov.

Udeležencem se zahvaljujemo za izjemno aktivno sodelovanje in pripravljenost. Povabljeni k komentiranju.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

Kako tehtate hlapne standarde?

9. oktober 2008 · Objavljeno v Analitika · Komentar 

Danes pa objavljam eno praktično analitsko finto. Tako preprosto, a včasih še kako pomembno.

Pri tehtanju tekočin (še posebej je to pomembno pri standardih in vzorcih), ki rade hlapijo včasih analitiki radi pozabimo na izgubo zaradi hlapenja. Ne samo poleti, tudi pozimi v zakurjenih laboratorijih. In vpliv na rezultat je seveda direkten in odvisen od hlapnosti tekočine, temperature okolja, razporeditve tekočine po površini bučke, načina tehtanja, …

Pomoč?

Tehtanje hlapnih tekočin v “past”. Primer tehtanje standarda benzilnega alkohola z injekcijsko brizgo (npr. od GC) direktno v topilo (npr. v vodo).

Saj ne da sem “odkril Ameriko”, morda pa bo komu v pomoč. Ali so vam taki nasveti dobrodošli? Vesel bom vašega odziva.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

Popravimo slab SOP v wikiju. Skupaj.

4. oktober 2008 · Objavljeno v Analitika, Kakovost, Kultura sodelovanja, Orodja 2.0 · Komentar 

Sam sem dolga leta delal v velikem farmacevtskem podjetju. Med drugim sem bil odgovoren za izdelavo nekaterih dokumentov (splošnih operacijskih postopkov (SOP), navodil za uporabo, analitskih postopkov, …).

Nekatere sem moral izdelati sam, nekatere pa pregledati, da so strokovni, človeku prijazni in učinkoviti. Sedaj pa si predstavljajte moje muke ko sem moral usklajevati SOP, ki naj bi veljal na 5 različnih lokacijah podjetja. Osnutke dokumentov smo si seveda pošiljali po e-pošti ali pa kar v papirni obiliki. Včasih še sam nisem vedel, katera verzija je zadnja. Oh, ko bi imeli wiki, pravim sedaj.

Wiki pa postavi dokument v sredino. Vsi, ki se morajo ukvarjati z njim imajo dostop do njega (intranet, internet) in ga popravljajo, komentirajo. Vsi seveda tudi vidijo spremembe svojih kolegov, njihove utemeljitve sprememb, ter verzije lahko primerjajo med seboj. Skratka orodje omogoča vpogled v zadnjo verzijo skupaj z vsemi prejšnimi verzijami, pa še enostavno primerjanje verzij med seboj. Se sliši idealno?

Na Edusatis wiki sem objavil izjemno slab SOP za določanje vode Karl Fisher (dokument je NAMERNO slab!), ki potrebuje popravke.

Ali smo sposobni izdelati boljši dokument - vsebinsko, oblikovno? Želimo učinkovit in človeku prijazen dokument. Analitiki, kje ste?

Aleš Čerin

*Registracija je hitra in lahka. Želimo pa da se prijavite s pravim imenom, da preprečimo vandalizme.

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

Kvalifikacija analitske opreme: Kaj sodi v protokol?

3. september 2008 · Objavljeno v Analitika, Kakovost · Komentar 

Protokol kvalifikacije (PK) je po mojem mnenju najpomembnejši dokument v sistemu kvalifikacije analitske opreme. PK je pravzaprav podroben opis izvedbe konkretnih aktivnosti. Oblika ni tako pomembna. Prilagodite jo vašim dokumentacijskim standardom. Pomembno je, da vanj zapišemo vse kar je pomembno. In kaj je to? Predlagam, da vanj napišete odgovore na naslednja vprašanja: KAJ? KAKO? KDAJ? KDO? in KAJ ŠE?

Kaj?

Enostavno identificirajte analitsko opremo za katero je PK napisan. Nedvoumno, z vsemi potrebnimi številkami.

Kako?

Podrobno, po stopnjah opišite celoten postopek izvedbe posameznih parametrov. Toliko prodobno, da bo znala oseba, ki bo izvajala kvalifikacijo znala izvesti celoten postopek. Opišite tudi pripravo vseh potrebnih raztopin in potrebno kakovost standardov, če jih uporabljate. Seveda za vsak parameter določite kritične meje katerim mora analitska oprema ustrezati.

Kdaj?

Napišite frekvence izvedbe aktivnosti (kaj boste delali ob katerem času). Kaj pa je merilo za določanje frekvence? Predlagam nekaj kriterijev, vi pa za vašo opremo presodite kaj je pomembno:

  • lahko so to kar zakonsko predpisani roki (npr.: za tehtnice),
  • priporočila dobavitelja,
  • pogostost uporabe in obremenitve,
  • pogoji okolja v katerem se oprema uporablja,
  • zgodovina delovanje (najprej naj bo frekvenca bolj pogosta, nato pa naj bo ob “ugodni” zgodovini manj pogosta),
  • škoda zaradi izgubljenih podatkov ob neustrezni validaciji.

Kdo?

Določite osebo(e), ki lahko izvaja(jo) validacijo. Ne vpisujte imen in priimkov, pač pa zahteve, ki jim mora oseba ustrezati (npr.: šolanje, izkušnje).

Kaj še?

PK naj vsebuje še vse potrebno podatke za preventivno vzdrževanje. Predvsem napišite kaj boste redno menjavali (vi ali serviser), kako pogosto in kaj boste kvalificirali po vzdrževanju. V PK napišite kako boste postopali v primeru okvar analitske opreme (sistem kontrole sprememb).

Kako podrobno naj bo PK napisan?

Vprašanje stopnje podrobnosti je podobno kot za vsak dokument tudi za PK zelo pomembna. Nihče ne mara dokumentov, ki so preveč podrobni, preobsežni in včasih tudi natrpani z nepotrebno navlako. Sam sem videl kar nekaj protokolov proizvajalcev, ki obsegajo več “fasciklov”. Morda je to dobro za delanje vtisa na presojevalce, ki se neradi prebijajo skozi gore papirja. Po drugi strani pa protokol ne sme biti premalo podroben. Izvajalec mora natanko vedeti kako se postopki validacije izvedejo, kakšne so meje in kaj storiti, če validacijski parameter ni znotraj predpisanih meja. Vprašanja, ki se mi porajajo:

  • Ali naj analitiki sploh še sami pripravljamo protokole kvalifikacije ali naj vse prepustim proizvajalcem?
  • Ali smo analitiki sploh poklicani, da se z izdelavo PK ukvarjamo? Zakaj ja in zakaj ne (po vašem mnenju)?

Kako je to urejeno pri vas? Vesel bom vaših komentarjev, mnenj, pogledov.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

HPLC: Spet dodatni vrh v kromatogramu: tokrat je krivec kisik!

16. junij 2008 · Objavljeno v Analitika · Komentar 

Ko na naših HPLC izobraževanjih iščemo kandidate za dodatne vrhove skoraj nihče ne pomisli za pline. Pa vendar so lahko krivi tudi raztopljeni plini.

V tem prispevku pa bi se rad dotaknil še enega vira dodatnih vrhov, ki pa niso posledica našega “packanja”, pač pa izhajajo iz vsebnosti raztopljenega kisika v naših vzorcih.

Mobilno fazo skrbno razplinimo kajne? Kaj pa topilo, vzorec in standard? Teh seveda ne. In tako se nam zgodi, da je vsebnost raztopljenega kisika v topilu, vzorcu in standardu višja kot v mobilni fazi. In kisik se (menda v kompleksu z metanolom) tudi zadrži na koloni. Pri mobilni fazi voda:metanol (50:50 V/V) je zadrževalni čas kisika okoli 4,2 minute na C-18 koloni 150 x 4,6 mm, pri pretoku 1,0 ml/minuto (k’ je priblično 1,8). Pri 210 nm se pri primerni občutljivosti detektorja vidi prav lep vrh.

Kako lahko ugotovimo, da naš vrh izhaja iz kisika?

Povečanje ali zmanjšanje kisika v vzorcu, bi povečalo ali zmanjšalo vrh kajne? Predlagam, da močno stresete vzorec in s tem vnesete dodaten kisik v vzorec. Sumljivi vrh bi se moral povečati. Seveda pa lahko uberete drugo, težjo pot; da razplinite vzorec in sumljivi vrh bi se moral zmanjšati.

Kako si pomagati?

  • Če dodatni vrh ne moti, kvantitativnega določanja naših komponent, ga enostavno pustimo pri miru. Če izvedemo zgoraj opisani test pač vemo, da izhaja iz kisika in ne iz našega vzorca in tudi ni posledica naših “packarij”.
  • Če je vrh velik in moti določanje naših komponent, lahko zmanjšamo razplinjevanje mobilne faze. S tem vrh kisika zmanjšamo na bolj primerno velikost. Seveda, če naše črpalke prenesejo povečano vsebnost kisika v mobilni fazi. Nekatere so bolj občutljive kot druge.
  • Ena od mogočih rešitev bi bila, da bi razplinili vzorec. Tudi to ni preveč priporočljivo, kajti z razplinjevanjem bi lahko skoncentrirali vzorec (odparevanje topila), kar seveda vpliva na rezultat.
  • Še ena možnost obstaja na katero pa je treba misliti prej - pri razvoju metode. Kisik je namreč veliko bolj topen v metanolu kot v acetonitrilu, zato lahko zamenjamo metanol v mobilni fazi z ustreznim deležem acetonitrila. In seveda ohranimo enako polarnost mobilne faze.

Prav pametnih in učinkovitih rešitev ni na razpolago, ne da bi imeli veliko dela ali pa da bi vplivali na verodostojnost analitskih rezultatov. Upam pa, da sem vsaj opozoril na še enega kandidata za dodatne vrhove v naših kromatogramih. Morda si pa pri kakšnem primeru ne boste tako razbijali glave z neželjenim vrhom.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

Uh, kako sem učinkovit!

Zapisal: Matija Gabrovšek, specialist za analitiko in organizacijo laboratorijev, strokovnjak za organizacijo procesov oskrbe

Pri mojem zapisu o nesmiselnosti merjenja učinkovitosti laboratorija me je izzvala gospa Božičeva in sicer z vprašanjem, kako bi ugotovil, da analitiki dobro ali še bolje delajo, če tega ne merim. Odgovor je preprost, dober šef to preprosto ve, tako kot starši vedo, ali je otrok priden ali ne. Oziroma bi naj vedeli.

Zadeva žal ni tako preprosta. Morda bi še nekako šlo v nespremenljivem svetu, kjer desetletja in stoletja potekajo enako. A današnji svet ni takšen. Preprosto se srečujemo vsak dan z novimi, drugačnimi izzivi. Po eni strani vedno višja raven kakovosti izdelkov zahteva vedno obsežnejše analize, po možnosti tudi zahtevnejše in časovno potratnejše od prejšnjih. Po drugi strani pa podjetja poskušajo vse bolj rasti in povečevati prodajo, ter po drugi strani zniževati stroške. Zato se torej vodja nenehno sooča s težavami, saj obseg dela nepretgroma raste.

Nekoliko se vedno da povečati učinkovitost z boljšo organizacijo dela, a ne v nedogled. Slej kot prej bomo potrebovali nove aparature in nove ljudi. A kako jih dobiti? Kako prepričati nadrejene, da zares ne gre več drugače?

Ko razmišljam o tem, mi vedno na pamet pade prizor iz ene mojih najljubših komedij Life of Brian. Brian mora za sprejem v Ljudsko fronto Judeje dokazati, da res zelo sovraži Rimljane. “A lot!” odgovori na vprašanje koliko jih sovraži.

No, pa si predstavljajmo, da v laboratoriju ne zmoremo več opraviti vsega dela. Gremo k direktorju in ga poskusimo prepričati, da nujno potrebujemo nove instrumente in več analitikov, ter mu na vprašanje, za koliko se nam je povečala količina dela, odgovorimo, da zelo. Me res zanima, pri koliko direktorjih bi tak odgovor zadostoval.

Torej smo vendarle prišli korak naprej - ker se svet spreminja in z njim tudi naše delovno okolje, je potrebno na nek način ugotoviti, kako dobri in učinkoviti smo pri svojem delu. Seveda vsak šef ve, ali pa bi vsaj moral vedeti že po občutku, kako dobro delajo njegovi sodelavci, a kako naj to predstavi svojim nadrejenim?

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

Učinkovitosti laboratorija se ne da meriti

Zapisal: Matija Gabrovšek, specialist za analitiko in organizacijo laboratorijev, strokovnjak za organizacijo procesov oskrbe

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da bi šef od vas zahteval, da mu poročate, koliko in kako uspešni ste bili? In ste začeli meriti in vsak mesec poročati nek parameter, ki ga šef , še zlasti pa šefovi šefi itak ne razumejo. Številka pač, ki je vsak mesec nekoliko drugačna, a hkrati podobna in ki jo lepo prvega v mesecu za prejšnji mesec pošljete šefu, on jo pretipka v neko drugo tabelo in jo pošlje svojemu šefu in tako naprej. Sicer je nikoli nihče ne prebere, a važno, da je tam, kjer po pravilih poročanja mora biti.

Ko sem pred poldrugim desetletjem začel hoditi v službo, ni bilo o takih neumnostih še nič govora. Tam se bil zato, da sem kar najbolje in najhitreje opravil nalogo, ki mi je bila zaupana. Potem se je začelo – najprej sem moral začeti vsak mesec poročati svoji šefici, kaj sem prejšnji mesec naredil. Potem sem postal sam šef in zadeve so šle samo še na slabše. Res je bilo sicer, da mi ni bilo več potrebno pisati lastne realizacije, ker to, da sem ves mesec šefoval in vodil, itak vsi vedo. Sem pa moral zato vsak mesec zbrati skupaj poročila, ki so jih pripravili sodelavci in pripraviti oddelčno realizacijo. Kaj hujšega. Ne le, da se je tudi sodelavcem zdelo pisanje realizacije odveč, še sam nisem prav verjel vanjo.

Ko vendar vsi vemo, da se število opravljenih HPLC analiz ne bo moglo nikoli primerjati s številom analiz vode po Karl-Fischerju. In da je število odstopov pri celodnevni HPLC analizi seveda veliko večje od števila odstopov pri spektroskopiji, kjer težav z instrumentom skorajda ni.

In če upoštevamo, da porabi deset analitikov v enem mesecu skupaj takole čez palec za en dan dela s pripravo poročila o lastni učinkovitosti, ali ne bi bilo bolj koristno, da namesto tega oddelek opravi nekaj analiz več? Morda res, kaj pa generalnemu direktorju pove, da smo opravili 1361 analiz? In kaj mu pove, da smo za eno analizo porabili v povprečju 1,3 ure. Saj vsi vemo, kako je s povprečjem pri segedin golažu. Najhuje pa je, da bi lahko narobe interpretiral podatek o samo 57 % zasedenosti naših instrumentov.

Jaz sem za to, da nehamo meriti sami sebe ampak dajmo raje bolje delati.

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

HPLC kolone: Ali imamo svoj test za kolone?

5. maj 2008 · Objavljeno v Analitika, Kakovost · Komentar 

Ni je bolj “tečne” stvari, kot če se zgodi, da je analiza “super nujna” - kar je skoraj vedno, nam pa ločitev ne ustreza.

Ali pa, pritisk na koloni je previsok. Ali pa, zamaknjeni retencijski časi. Ali pa, dodatni vrhovi, ki se lepo počasi valijo iz kolone. Ali pa … še bi se dalo naštevati. Naša reakcija - zamenjaj kolono - ni vedno možna. Pač nimamo na zalogi enake kolone. Drugo podobno kolono v reguliranem okolju pa ni dovoljeno kar tako uporabiti.

Test kolon

Tako radi krivdo za neustrezno ločitev naprtimo koloni. Sam bi sicer najprej posumil na druge možnosti. Predvsem pa bi pogledal na zapise o obnašanju kolone v preteklosti. Ali sploh imamo take zapise? Ali pravzaprav sploh vemo kako se obnaša cevka, ki jo imamo vpeto v sistem? Ali imamo svoj test kolone, ki bi nam še pred prvo uporabo kolone pokazal njene značilnosti? Ali pa imamo samo test proizvajalca, ki je seveda idealiziran in večinoma neprimeren za naše okolje? In od vsakega proizvajalca dobimo malo drugačen test …

Pomislimo, kakšen test bi bil primeren za naše okolje in ki bi nam prinesel največ koristnih informacij. V celotnem “življenskem krogu” kolone. Predlagam, da razvijete svoj test za kolone, ki bo za vas ustrezen, za vašo analitiko, za vaše spojine, za vaš način dela.

Prednosti testa

Prva prednost: Predlagam, da že pred prvo uporabo kolono testirate z vašim testom, da boste vedeli kako se obnaša. Lahko jo boste primerjali z drugimi serijami enakih kolon. Veliko proizvajalcev zagotavlja ponovljivost med različnimi serijami stacionarne faze. Če kolone ne bodo zadovoljivo ponovljive, jih boste lahko reklamirali. To je ena prednost testa.

Druga prednost je ta, da vsakič, ko ločitev pri rutinskem testu ni ustrezna, primerjate na nekaj neodvisnega od vaše metode. To vam bo v veliko pomoč pri grobem definiranju težav: analitika ali kaj drugega. Takoj lahko določite izvor problema:

  • Problem je kolona - če testiranje pokaže, da se je močno spremenila (npr.: retencijski časi testnih komponent so drugačni)
  • Problem je drugje (npr.: napačna mobilna faza, HPLC sistem, …).

Kakšen test?

Na kratko: tako enostaven, kot se da in primeren za vaše okolje. Samo kot primer predlagam naslednji test:

  • Mobilna faza: voda : metanol - 30 : 70 (v/v)
  • Pretok: 2,0 ml/min
  • Valovna dolžina: odvisno od substanc (okoli 254 nm, če se da)
  • Testne substance (najbolje, da jih določite sami iz svojega okolja): uracil (za merjenje praznega volumna v koloni), nepolarna komponenta (vaša ali npr. toluen) za merjenje hidrofobnih lastnosti kolone, bazična komponenta (vaša ali npr. piridin) za merjenje silanolnega efekta, kisla komponenta (vaša ali npr. fenol) za merjenje obnašanja kolone do kislih komponent.
  • OPOMBA: Lahko določite več komponet za vsako kategorijo, vendar ne pretiravajte. Za vsako področje največ dve!

Kaj meriti?

  • Kapacitivni faktor za vse komponente: merilo za obnašanje kolone za različne komponente, pri nepolarni komponenti - merilo za hidrofobne lastnosti kolone,
  • Faktor asimetrije za bazične komponente: merilo za silanolne lastnosti kolone
  • Retencijski čas uracila: merilo praznega prostora v koloni
  • Število teoretičnih prekatov (N): pokazatelj učinkovitosti kolone
  • Pritisk na koloni: merilo napolnjenosti, tudi blokade kolone

Kot povsod v življenju, je tudi v kromatografiji bolje preprečevati kot zdraviti. Dobro razvit in seveda redno uporabljan test je odlično orodje za oboje: za “zdravljenje” težav na HPLC in tudi za preventivo.

Želim vam veliko sreče pri razvoju testa.

Poročajte o rezultatih v vašem laboratoriju! Z veseljem bomo objavili.

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

HPLC: O čistoči v laboratoriju …

22. april 2008 · Objavljeno v Analitika · Komentar 

HPLC je kompleksna analitska tehnika. Kljub izrednemu tehničnemu napredku, so težave na HPLC še vedno zanimiva tema kajne? Vedno je kaj, kar preseneti še tako izkušenega analitika.

Danes pa ne bom govoril o težavah na HPLC, pač pa o preprečevanju težav na HPLC. To je zelo široka tema. Pišem namreč o temi, za katero menim, da je osnova za preprečevanje težav na HPLC: o čistoči v laboratoriju. O njej se med kromatografisti ne govori veliko. Tudi sicer ne maramo preveč “sistemov za zagotavljanje čistoče” ali pa se z njimi sploh ne želimo ukvarjati.

Ta tema je še posebno pomembna ko analiziramo:

  • nizke koncentracije snovi,
  • pri nizkih valovnih dolžinah (UV detekcija) in še posebej pri
  • gradientni HPLC analitiki.

Dejstva: HPLC je kromatografska tehnika, ki ločuje komponente med seboj (ali pa tudi ne, včasih pripomnijo hudomušni). Na kromatogramu se vidi vse, kar naš detektor zazna. Tudi snovi, ki nekako “priletijo” v našo raztopino od kdovekod.

Od kod pa lahko “priletijo” neznani vrhovi?

Pomislimo na vse možnosti. Torej, vse kar je v stiku z našim vzorcem (ali standardom), ga lahko tudi onesnaži. S čim vse pa je v stiku vzorec in kaj se lahko zgodi?

Pa poglejmo vzorec (večina stvari velja tudi za standard) na poti od vzorčenja do kolone in si zastavimo zanimiva vprašanja:

  • Vzorčenje: S čim vzorčimo in v kaj vzorčimo (čistoča posod in pribora)? Ali je vzorec trden ali tekoč? Ali vzorec lahko kaj “potegne” iz posode v katero smo vzorčili?
  • Topilo za pripravo vzorca: Kakovost topil: ali lahko kaj prispevajo v raztopino, kar se vidi na kromatogramu? Čistoča posode za pripavo topila? Kje jo hranimo? Ali uporabljamo isto (ne samo enako!) topilo za standard in za vzorec?
  • Priprava vzorca: Ali preprečimo dostop prahu, da se useda na naš vzorec? V ilustracijo si poglejmo primer: Predstavljajte si zelo trde tablete, ki jih je pomočjo terilnice in pestila treba streti v fin prah. Treti je treba zelo intenzivno. Pri tem koščki tablet včasih dobesedno “skačejo” po okolici. Tudi v sosedovo terilnico, v kateri je imel zmlet svoj vzorec. In že imamo dodatne vrhove v kromatogramu.
  • Filtriranje: Ali imamo kakovostne filtre, ki ne odpuščajo? Kje jih hranimo? Ali jih hranimo zaprte, da se na njih ne nabira prah iz laboratorija? Ali zavržemo prvi filtrat? Če da, koliko? Je to validirano?
  • Laboratorijska steklovina: Ali obvladujemo čiščenje laboratorijske steklovine? Ali je postopek čiščenja validiran? Pralna sredstva in njihovo menjavanje? Hranjenje laboratorijske steklovine? Možnost kontaminacije?
  • Viale in septe: Kakovostne, od znanih dobaviteljev? Pranje vial: ali je to za nas sploh sprejemljivo? Ali pogosto menjamo dobavitelje?

Gotovo so nekatera od zgornjih vprašanj za marsikoga prav pikolovska in bo morda samo zamahnil z roko, vendar izkušnje kažejo, da so problemi z dodatnimi vrhovi možni v vseh teh točkah.

Vseeno pa predlagam, da si najprej odgovorite na naslednja vprašanja, preden greste v akcijo:

  • Ali sploh analiziramo snovi v nizkih koncentracijah?
  • Ali delamo pri nizkih valovnih dolžinah (UV= pod 230 nm) ali pri drugih zelo občutljivih načinih detekcije (npr. flourescenca)?
  • Ali pri analizi nizkih koncentracij uporabljamo gradientno analitiko?

Če ste si na na ta vprašanja odgovorili z DA, se vam lahko “zgodijo” dodatni vrhovi, za katere boste morali dokazati od kod prihajajo (če delate v farma industriji!). Več kot je DA-jev in bolj kot greste v skrajnosti, večja je možnost za problem. Ocenite sami!

Rešitve?

Kar na dlani se ponujajo: zagotavljanje čistoče v laboratoriju, validirani procesi in dobra organizacija laboratorijskega dela. Naporno!

Aleš Čerin

Kliknite in delite naprej: bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Sorodne vsebine

Naslednja strane »