Preprostost

Po celem dnevu napornega svetovanja, se zvečer vrnem v hotel, prižgem računalnik, pogledam pošto, me potegne na Facebook, … potem pa še dobra večerja in gremo spat. In tako ves teden.

Kaj pa telesna aktivnost? Seveda se prileže in na takih potovanjih redno tečem. Nemogoče je cel dan zbran delati, ne da bi se razmigal.

Tudi danes sem hotel …, in ko sem že bil oblečen za tek, se ulije dež. “Fino”, si mislim, “mi vsaj ni treba teči” in se usedem nazaj za računalnik… Čez nekaj časa, me prime da bi se zmigal, pa še vedno dežuje. Super, pa mi le ne bo treba! Grem na večerjo in po večerji še vedno dež.

“Saj nisem iz “cukra” (topen v vodi), pač pa iz beljakovin in maščob (oboje netopno v vodi)“, ponovim zanimivo, malo kemijsko obarvano misel iz študentskih let, premagam lenobo in grem.

8 kilomerov, v dežju, po blatnih poljskih (trenutno sem na Poljskem, Starogard Gdanski, blizu Gdanska) vaseh, po kolovozih in gozdnih cestah. Ljudje me gledajo kot nezemljana, kajti v teh vaseh nihče ne teče. Včasih morda otroci, pa še ti le za fuzbal žogo.

Vrnem se premočen, utrujen. Se stuširam in povem vam: odlično se počutim. Telesno in tudi drugače.

Kako naj rečem: fino se mi zdi, da sem se odločil.

Aleš Čerin

Dodaj med zaznamke

Oznake: disciplina, tek

Prvi dan

Kot sem napovedoval, smo se tudi letos odpravili na nadaljevanje slovenskega dela evropske pešpoti E6.

Lani smo prišli od mejnega prehoda Radelj na Koroškem do Vranskega, letos pa smo nadaljevali s prelaza Lipa nad Vranskim. Načrtovali smo, da bi v štirih dneh prišli do Iškega Vintgarja.

Pot se je začela lepo v krasnem sončku. Oprtani z ne preveč težkimi nahrbtniki, smo se odpravili mimo roba Menine planine proti Motniku v Tuhinjski dolini.

Ravno v času kosila smo prispeli tja. Okrepčali smo se v odlični gostilni. Pot smo preko Trojan (še vedno imajo krofe, še vedno je gneča, …) nadaljevali proti Limbarski gori.

Na Golčaju, kakšno uro hoda pred Limbarsko, nas je presenetila nevihta in zatekli smo se pod “največji cerkveni napušč” pri cerkvici svete Neže in tu prenočili. Na trdih kamnih, vendar veseli, da smo na suhem.

Drugi dan

Nadaljujemo kar brez zajtrka (imamo tako taktiko, da si obilen zajtrk privoščino vedno po kakšni uri hoje) skozi prijeten gozd. Otroci veselo skakljajo (še vedno malo prestrašeni od včerajšne nevihte), se pogovarjajo in hecajo. Včasih si malo preveč privoščijo najmlajšega.

Limbarska gora - zajtrk in pogled naprej v daljavo, kjer že ugledamo naše naslednje cilje: Sveti Miklavž nad Senožetmi in Janče. Po izjemni vročini, pomanjkanju gostiln in napornih vzponih pridemo proti večeru na Janče. Otroci seveda takoj “napadejo” skrinjo s sladoledi.

Sprejmemo predlog domačinke, da na turistični kmetiji Travnar strežejo dobro hrano in se spustimo do nje. Hrana je odlična, veliko jo je, pivo (v glavnem brezalkoholno) pa tudi “sede”.

Prespimo na lepo pokošeni travici pri vikendu našega strica. Se umijemo v ledenem potoku. Zadnji se umivajo z zobno pasto, ker nam je milo odnesla voda. Nočni mir kalijo samo skoviki sove in šumljane potočka. In tudi mehkoba trava paše po trdih kamnih na Golčaju.

Tretji dan

Vzpon na Trebeljevo mine hitro. Pod mogočno hruško na poti do Leskovca pozajtrkujemo. Otroci kartajo tarok, midva pa spet malo polenariva v senci.

Pot preko Kuclja do Police in naprej do Grosuplja se vleče. Vroče je, hodimo veliko po asfaltu (žal tu ne gre drugače - pot je sicer izjemno lepo speljana po gozdovih) in pripekajoče sonce. Med potjo se ustavimo pri sestrini prijateljici in se odžejamo. Otroci, še nekaj minut nazaj “izmučeni”, skačejo kake pol ure po trampolinu. Na vročem soncu seveda. Kdo razume te otroke?

Sredi Grosupelj nas pozdravi odlična picerija Kovačija. Ogromne, okusne, v krušni peči pripravljene pice, pivo, sokovi. Lastnika picerije nas prijazno opozorita na komarje v večernih urah. Nismo ju jemali resno. Čez kako uro smo ju šele razumeli…

Množice komarjev so nas začele napadati že na poti preko obširnega polja na poti do Spodnje Slivnice. Ko pa se spustimo v dolino na poti v vasico Cerovo, pa napadi postanejo neznosni. Mi nimamo nobenega orožja (repelentov), komarjev pa na miljone. Edino kar pomaga je hitra hoja, mlatenje po nogah in mahanje z majico okoli sebe. Vsak se znajde po svoje.

Rešitev vidimo v zavetju gozda, vendar ko pridemo v gozd, invazija ne poneha. Šele hlad vhoda v Županovo jamo, kamor pridemo proti večeru, nas odreši. Vendar nas pred vhodom v jamo kaj hitro začne zebsti (temperatura je okoli 6 stopinj C).

Večeri se, komarji napadajo, pripravlja se k nevihti, prenočišča še nimamo, … Po kratkem posvetu vseh članov odprave (midva s sestro in pet otrok: 8-15 let), se odločimo da pokličemo prevoz in zaključimo našo pot.

Kaj naj rečem za zaključek?

Na poti se nam dogaja vse iz česar je tudi sicer sestavljeno življenje: veselje, žalost, napor, lenarjenje, pomanjkanje, izobilje, hec, zajedanje, bolečine, ugodje, …

Prava šola življenja za otroke in tudi za naju. Zanimivo pa je, da otroci radi obiskujejo to šolo.

Mogoče gremo letos še enkrat v to šolo …

Aleš Čerin

Zemljevid Slovenije z vrisano našo potjo (rdeče: 2007; zeleno: 2008):

Dodaj med zaznamke

Oznake: e6, otroci, skavti, vzgoja

Lani smo šli (5 otrok, moja sestra in jaz) prvi del slovenske evropske pešpoti E6 od mejnega prehoda Radelj nad Dravsko dolino do Vranskega. Štiri dni smo bili na poti.

V petek se pa odpravljamo naprej. V štirih dneh nameravamo priti od prelaza Lipa blizu Vranskega nekam do Iškega Vintgarja (Motnik - Trojane - Moravče - Janče - Grosuplje - Turjak - Iški Vintgar).

Veselimo se popotovanja, druženja, spanja na “čudnih krajih”, srečevanja ljudi na poti, …

Priprave na pot niso hude, ker nič ne kompliciramo. Ne načrtujemo niti kje bomo spali, ker smo (večinoma smo skavti) popolnoma prilagodljivi (šotorska krila iz katerih si naredimo bivak, dobre in lahke spalne vreče, podloge), hrano kupujemo pa kar po poti. Edino kar rabimo so dobra pohodna obutev (žulji), nekaj cunj za preobleči, pa oprema za zaščito proti soncu (klobuk, pohodna kapa, krema). Pa seveda tarok karte .

Na poti se nam ne mudi. Otrokom pustiva, da se igrajo, da opazujejo, raziskujejo, da se hecajo, … Bolj kot cilj je važna pot sama.

Se oglasim s poti, če bi slučajno našel dostop do interneta pri kakšnem kozolcu . Če ne pa napišem kaj po popotovanju.

Aleš Čerin

Dodaj med zaznamke

Oznake: Družinski izleti, e6, otroci, pešpoti, Preprosto življenje

Zdi se mi, da Slovenci kar naprej jamramo*. Prav nič nam ni prav in z ničemer nismo zadovoljni. Nikakor ne najdemo nekaj dobrega v naši družbi, kar bi lahko pohvalili. Menim, da so v veliki meri temu krivi mediji, ki stalno iščejo slabo in pravzaprav samo to. Jamranje se je razpaslo na široko in se globoko zajedlo v ljudi.

Sam veliko potujem po Evropi (Belgija, Norveška, Danska, Portugalska, Poljska, Ukrajina), se srečujem z ljudmi s celega sveta in vsakič posebej sem srečen, da lahko živim v državi kakršna je Slovenija. Prav nikjer tudi nisem opazil takšnega jamranja in pritoževanja čez državo kot v Sloveniji. Seveda je veliko reči, ki bi se jih dalo izboljšati, vendar samo jamranje k temu ne pripomore.

Včeraj sem bil na čudovitem izletu s v naših Karavankah. 24 odraslih in otrok se nas je podalo na Trupejevo poldne nad Kranjsko goro. Izlet smo (kako značilno!) začeli z jamranjem, kako vlada prav nič ne naredi za nas in padla je celo anarhistična ideja, da vlade pravzaprav sploh ne potrebujemo, ker itak nič ne naredi za nas, …

Kaj pa naj vlada dela za nas? Anton Tomažič, ki me je danes navdušil s svojim prispevkom o Glokalizaciji, pravi: “Od države pač ni treba pričakovati, da nas bo usmerjala, v kakšne vrsto gospodarstva naj se podajamo. Dovolj je, da se čim bolj umika in odstranjuje administrativne in davčne ovire.”

Ja čas je, da pokažemo iniciativo, se povežemo in začnemo sodelovati (povezovanja in sodelovanja nam pa po mojih izkušnjah še prav posebej manjka). Potem se pa lotimo kakšnega posla.

Imamo pa veliko zgledov, ki nas lahko potegnejo. Sam bi tu omenil le Boscarolov Pipistrel, ki je uspel izdelati najboljše ultralahko letalo na svetu, pa skupino mladih fantov na Zemanti, ki so izdelali izjemno praktično orodje za miljone blogerjev po celem svetu.

Gremo! Nehajmo jamrati, zagrabimo priložnosti in ne pustimo, da nas mediji zavajajo s spodbujanjem našega jamranja.

Aleš Čerin

*jámrati -am nedov. (a) nižje pog. tožiti, tarnati: nič hudega mu ni, pa vendar jamra; jamra, da ga otroci ne
ubogajo (SSKJ)

Foto: www.pipistrel.si

Dodaj med zaznamke

Oznake: pipistrel, zemanta

Sem bil na Blogresu in bil zelo zadovoljen z dogajanjem. Predavanja odlična - predvsem Gerd Leonhard, delavnice pa nekatere bolj tako - bolj reklama za sam izdelek kot koristne.

Spoznal sem tudi nekaj blogerjev (Sašo, Franca, …), s katerimi smo lahko poklepetali tudi “v živo”.

Sem bil pa razočaran nad jezikom, ki se je uporabljal med predavanji. Sam nisem noben jezikovni čistun, menim pa, da bi se lahko predavatelji potrudili in izraze, ki jih v slovenščini že imamo, pač tudi uporabljali.

Sam predavam (na drugem strokovnem področju), kjer tudi mrgoli angleških izrazov, pa smo jih kar nekaj prevedli in s tem tudi uvedli v naše strokovno izrazoslovje. Prav preko izobraževalnih dejavnosti.

Sam sem pač “juser”, ki mu je za slovenščino mar in opazil sem, da sploh nisem edini. Menim tudi, da bi bil velik “benefit” tudi za bodoče generacije “juserjev”, če bi se na takih srečanjih uporabljala slovenščina. Naj navedem nekaj spakedrank, ki so me najbolj zadele in za katere že imamo slovenske izraze:

• potargetiram (ciljam),
• početam (poklepetam),
• brovdbend (širokopasovna povezava)
• bravzer (brskljalnik)
• reskining (nova koža)
• pisi (računalnik)
• linki (povezave)
• targetiramo komjuniti (ciljamo skupnost)
• čardžamo (zaračunamo),
• invajtanje (povabilo).

Vidim pa, da se nekateri trudijo za dobro slovenščino v blogovski skupnosti. Izjemno dobro je napisan članek Dr. Živaga “27 nasvetu za bolšo slovenštino”, ki je objavljen tudi v tiskani Blogoroli. Čestitke avtorju!

Ko sem se oglasil po sicer odličnem predavanju Albina Ložarja, so se nekateri naslednji predavatelji že vnaprej opravičevali in se javno odločili za uporabo spakedrank. Tudi v redu.

Sam menim, da je stvar uporabe slovenskih strokovnih izrazov samo stvar osebne naravnanosti, odnosa do jezika in mentalne lenobe (lažje je najti kar angleški izraz, kot se potruditi za prevod).

Kaj ko bi naredili slovarček slovenskih izrazov za internetne spakedranke? Začel sem zgoraj in vas vabim, da popravite in dodate nove izraze v komentarjih.

Aleš Čerin

Dodaj med zaznamke

Oznake: blogres, slovenščina

To so odstotki, ki kažejo na to kako ljudje pridejo v službo. V Ljubljani? Ne v Kopenhagnu, Danska.

To in še mnogo izjemno zanimivih reči nam je predstavil svetovno znani danski urbanist Jan Gehl, strokovnjak na področju urejanja javnih površin v mestu, ki hrupne in prometne svetovne prestolnice, kot so Kopenhagen, New York, Sydney in London, spreminja v ljudem prijazna mesta.

Prav Kopenhagen je za zgled kako urediti mesto človeku prijazno. Glavni poudarki:

• najpomembnejša je naravnanost na človeka ne na avtomobil,
• zmanjševanje privlačnosti osebnega motornega prometa (omejevanje in celo zmanjševanje površin namenjenih motornemu prometu, zmanjševanje vseh (podzemnih in nadzemnih) parkirnih površin v mestu - itak so na koncu vse polne),
• okrepitev možnosti za kolesarjenje in pešačenje (samo poglejte si kako v Kopenhagnu kolesarijo: Copenhagenize),
• okrepljen javni prevoz (vključuje tudi tako imenovano “skupno uporabo avtomobilov” ).

Občasno delam v Kijevu, Ukrajina. Tu bi morali videti stihijski razvoj prometne infrastrukture in zamaške, ki so vsakodnevna muka prebivalcev. Četudi imajo celo podzemno, tramvaj, avtobuse, minibuse, … vendar na izjemno nizkem nivoju. Kolesarjev pa pravzaprav sploh ne vidiš na ulicah.

Vzemite si še nekaj minut časa in si poglejte del odličnega predavanje Jana Gehla na ulični zabavi na Eipprovi, kjer opisuje kako so se prometa lotili v Kopenhagnu in še ostale prispevke na Vest.si. Je vredno.

Jan Gehl predavanje from Nejc K on Vimeo.

Vir: Vest.si

Ideje danskega urbanista so za mene fascinantne in dolgoročno izvedljive tudi v Ljubljani. Vendar s povsem drugačno praktično naravnanostjo naših urbanističnih načrtovalcev in mestne oblasti.

Ta mestna oblast je pokazala, da zna stvari spraviti v življenje. To je dobro. Sedaj si samo še želim, da bi jih znala zapeljati v pravo smer. V smeri Kopenhagna in ne Kijeva, če rečem tako v simbolih. In na začetku omenjeni odstotki, ne pa kvadratura cest in parkirnih površin, bodo merilo uspeha mestnih oblasti na področju urejanja prometa v Ljubljani.

Aleš Čerin

Foto: Copenhagen Cycle Chic

Dodaj med zaznamke

Oznake: kolesarjenje, Preprosto življenje, preprostost, promet

Legenda: rdeča neprekinjena črta - cesta; rdeča prekinjena črta - predor; rdeč krog - krožišče

Vir: http://ipnmol.gis.ljubljana.si/web/profile.aspx?id=Mol_ipn@E_razgrnitev.

Včeraj smo imeli javno predstavitev prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana. Že malo prej smo krajani ugotovili, da nameravajo graditi ceste po gozdovih Golovca, ki so “pljuča” Ljubljane ali “zeleni klin”, kot ga ljubkovalno imenujejo prostorski načrtovalci. Krajani se temu odločno upiramo. Zakaj?

Golovec, po katerem se sprehaja, teče, kolesari, jezdi, … vsak dan na tisoče Ljubljančanov, bo morda v nekaj letih onesnažen s smogom in hrupom, ki ga bo povzročala množica avtomobilov, ki se bo počasi (v konicah) vzpenjala v višave Golovca. Resnici na ljubo, bo del (manjši del: ca. 945 m od 2432 m dolgega predora = 39 %) ceste v predorih, kar pa ne vpliva bistveno na kakovst zraka. Drugi krak (690 m) je pa itak odprt po gozdu.

Naša dolina Na gmajni (blizu Štepanjskega naselje) pa bo postala plinska celica za prebivalce (z dveh strani bo promet onesnaževal že tako slabo prezračeno dolino). Glej zgornjo sliko!

Ljubljančani, ne pustimo si vzeti miru sprehodov, tekaškega in kolesarskega dihanja s polnimi pljuči in zelenega zaledja gozdov!

Ukrepajte! Pošljite pripombe na zastavljene načrte v vaši Četrtni skupnosti, pokličite vaše mestne svetnike, ki bodo o tem odločali, animirajte javnost, …

Več na spletni strani Gmajna Wiki.

Naloži si plakat s katerim se borimo proti načrtovani gradnji in ga razobesi po primernih mestih. Ob tem se obnašaj spoštljivo do narave.

Dodaj med zaznamke

Oznake: ekologija, emisije, Golovec, izpušni plini, uničevanje gozda

Zadnjič sem dobil odlično gradivo po e-pošti. Lično knjižico na 32 straneh z naslovom: Zakon omejuje, da varuje. Zakon o varnosti cestnega prometa: Spoznajte spremembe 2008; Avtorji Andrej Justinek … [et al.] ; Zbral in uredil Bojan Žlender.

Podrobno, pregledno in privlačno so opisane spremembe, ki jih novi zakon prinaša. Spremembe so bolj omejujoče in kazni so višje. Po mojem mnenju pravilno. Najprej napisati zakon, ga uresničevati, vsak dan, pogosto in predvsem najbolj kritične primere. Veliko ljudi pravi, da je lažje “udariti po žepu”, kot pa kaj narediti za preventivo. Tako je, vendar to zaleže. Ozrite se malo po cestah in spoznali boste, da zakon deluje. Potem pa naj policija nadaljuje z izvajanjem zakona, če ne bo učinek zares kratkotrajen.

Sam se trudim, da vozim po predpisih. Včasih mi sicer malo “uide”, vendar bolj iz nepozornosti kot objestnosti. In tudi kazen za prehitro vožnjo sem že nekajkrat plačal (62 km/uro namesto 50 km/uro) - mislim, da okoli 50€. Sedaj bi bilo to 250€ + 3 kazenske točke. Gotovo bom sedaj bolj pozoren. Stvar odločitve, h kateri me zakon spodbuja.

In 12 km/uro, kaj je to? Navidezno nič, vendar kot pravijo v brošuri, je to razlika med hudo telesno poškodbo pešca (ali celo smrtjo) ter pravočasnim zaustavljanjem vozila. Evo to je najbolj bistvena razlika in sam sem brošuro natisnil, pregledal in se bom držal pravil. Pa ne samo zaradi visokih kazni, pač pa zaradi te razlike med življenjem in smrtjo.

Tule si lahko naložite brošuro in jo uporabljate.

Aleš Čerin

Dodaj med zaznamke

Verjetno je Ratitovec (1666 m), ki je najvzhodnejši hrib v Julijcih, ena najbolj obiskanih gora v Sloveniji. Veliko jih dirja nanj prav vsak dan. Sam se sicer sprašujem zakaj je treba prav na Ratitovec (ki je sicer zares lepa gora) priti vsak ljubi dan, ko pa imamo toliko lepih gora. Tudi v okolici Selške doline.

Večina ljudi pristopa na Ratitovec s Prtovča (1025 m), najvišje vasice na Slovenskem. Pred vasico okoli cerkvice Svetega Jakoba je zraslo pravo parkirišče. Večina se odpravi skozi Razor do koče in se vrača preko Podna nazaj na Prtovč (ali obratno). Obe poti zahtevata okoli 1,5 ure zmerne hoje.

Pa vendar se še da najti pristop, kjer tudi na lep pomladni dan ne srečaš skoraj nikogar. Enega od njih sva izbrala midva včeraj. Zahteva sicer malo več časa za vzpon na Kosmati vrh.
OPOMBA: Ratititovec je pravzaprav več vrhov: Gladki - levi in Kosmati vrh - desni, ki jih vidimo iz Selške doline in pa še greben vrhov, ki se vlečejo proti Soriški planini z izrazitima vrhovoma: Altemaver (1672 m) in Kremant (1658 m). In na poti do Kosmatega vrha včeraj resnično nisva srečala nikogar …

Na kratko

• Dolžina in višina: približno 4 ur zmerne hoje; 618 m višinske razlike
• Pot: Prtovč (1025 m) - po gozdni cesti mimo lovske koče proti planini Klom (1400 m) - Kosmati vrh (1643 m) - sedelce med Gladkim in Kosmatim vrhom - čez Razor nazaj do Prtovča
• Primernost: za celo družino, tudi za majhne otroke
• Zemljevid: Škofjeloško hribovje; 1: 50.000

Opis poti

• Avto pustite na parkiriščih pri cerkvi na Prtovču in se še pred partizanskim spomenikom odpravite desno proti lovski koči. Po gozdni cesti, ki se polagoma vzpenja, hodite okoli 1 uro. Do partizanskega spomenika na robu Jelovice.
• Takoj za spomenikom se vzpnite po markirani poti levo proti Kosmatemu vrhu. Pot vas okoli pol ure vodi po gozdu, potem pa se vam odpre čudovit razgled na Kamniške Alpe, Karavanke in Julijce. Eden lepših razgledov po Gorenjski. Pogled seže na jug prav do Snežnika. Od partizanskega spomenika do vrha je še okoli 1 ure prijetne in ne preveč naporne hoje.
• Na vrhu se vam odpre pogled še na sosedov vrh - Gladki vrh na katerem je Krekova koča, ki se imenuje po Janezu Evangelistu Kreku.
• Z vrha se spustite do sedla med Gladkim in Kosmatim vrhom (20 minut) od tu pa v Razor in nazaj do Prtovča. Z vrha okoli 1 ura.

Možnosti

1. S sedla med Gladkim in Kosmatim vrhom se lahko odpravite še na planino Pečano in od tam na Gladki vrh (lepa priporočljiva za majhne otroke).
2. Lahko pa se odpravite od sedla kar navzgor po robu Gladkega vrha do koče. Pot vodi po robu prepada in ne priporočam za majhne otroke.
3. Od koče se lahko povzpnete na Altemaver (1678 m) najvišji vrh v pogorju Ratitovca. Izjemno lepa flora v času cvetenja avriklja, rodendendrona in planik. Ne trgaj ničesar!
4. Spust do Prtovča je najlepše izvesti po južni poti preko Podna.

Dodatne informacije

Veliko zanimivih informacij o Ratitovcu in njegovi zanimivi okolici najdete na:

• internetni strani PD Železniki,
• internetnem portalu Gore-ljudje.net

Srečno popotovanje po lepotcu Ratitovcu.

Vir: Geopedia.si

Aleš Čerin

Dodaj med zaznamke

Oznake: Družinski izleti, Ratitovec

Hribovska tura, ki ji lahko sami določite težavnost. Lahko se povzpnete:

• samo do Svetega Lovrenca (892 m),
• lahko do prvih razgledišč pod Storžičem (približno 1100 m),
• lahko nadaljujete do Doma Kokrškega odreda na Kališču (1540m) ali pa do planine Velika Poljana (1383 m)
• lahko pa celo nadaljujete do vrha Storžiča (2132 m).

Izbira je vaša. Mi smo se to nedeljo podali samo do prvih razgledišč na višini približno 1100 m.

Izhodišče: Bašelj (prihod iz smeri Preddvora se mi zdi najbolj enostaven). Avto pustite na parkirišču pri Gamsovem raju (lahko tudi malo višje) - 675m

Na kratko

• Dolžina in višina: približno 3 ur zmerne hoje (do višine 1100 m in nazaj); 425 m višinske razlike
• Pot: Izhodišče - Sveti Lovrenc - proti Storžiču - po isti poti nazaj
• Primernost: za celo družino, tudi za majhne otroke (če jih malo nosite )
• Zemljevid: Storžič in Košuta; 1: 25.000

Opis poti

• Avto pustite na parkiriščih pri gostišču Gamsov raj in se odpravite po markacijah do cerkvice Svetega Lovrenca. Do nje je kakih 30 minut hoje. Poiščite raje markirano pot in se ognite kolovozu.
• Sveti Lovrenc je lahko kar zaključek vaše ture, če imate majhne otroke. Tu se otroci lahko brezskrbno igrajo in letajo koli cerkve in tudi plezajo po obzidju (pazite, da se jim kaj ne zgodi).
• Lahko pa se odpravite naprej proti Storžiču, kjer vas po kakšni uri zložne hoje, zmerno navkreber, čakajo čudoviti razgledi po Gorenjski, pa tudi na Storžič, Tolsti vrh, Zaplato in tja proti Krvavcu. Mi smo se tu usedli v suho travo, malo pomalicali, se malo pomenili in odšli navzdol po isti poti. Čudovit izlet za nedeljsko popoldne.

Možnosti

1. Lahko pa se odpravite naprej (pot postaja vedno bolj strma!) in se pridružite poti, ki vodi od Velike Poljane do Kališča. Tu se lahko odločite levo ali desno. Priporočam na desno do Kališča in potem navzdol do izhodišča.
2. Krasna tura pa je možna po lovskih poteh na vrh Storžiča (ni primerno za majhne otroke in tudi večje je morda treba malo navezati). Ko pridete do poti Velika Poljana - Kališče, pojdite približno 50 metrov desno proti Kališču, poiščite kar lepo lovsko stezo, ki vas kmalu pripelje do lovske koče in ji sledite do vrha Storžiča. Priporočam samo v suhem vremenu. Malo nenavaden pristop na Storžič. Zame pa najlepši. Spust: po običajni poti do Kališča in nazaj do izhodišča.

Srečno!

Aleš Čerin

Dodaj med zaznamke

Oznake: Družinski izleti