PREPROSTOST » Aleš Čerin

Časnik.si: Družba stranmetanja

Aleš Čerin — Tue, 07 Feb 2012 07:38:17 +0000

Janševe besede in vihar iz leta 2007

Se spomnite viharja iz oktobra 2007, ki so ga povzročile zaletave besede Janeza Janše, ki so šle nekako v smeri, da “dokler iz smetnjakov gledajo štruce kruha, smo bogata družba”?

Besede – tudi meni se zdijo neprimerne za predsednika vlade, ki je želel zmanjševati učinke, takrat že bližajoče se krize in verjetno izrečene nekako brez resnega premisleka, pa vendarle držijo. Še več, hrana ne gleda samo iz smetnjakov, kamor jo najverjetneje odvržejo vsega presiti, pač pa bi, če bi lahko, gledala iz hermetično zaprtih plastičnih posod, ki jih podjetja za ravnanje z odpadki odvažajo v predelavo (v bioplin).

Zategovanje pasov, ki to sploh ni

Posel enemu večjih podjetij za ravnanje z organskimi odpadki se je po podatkih Supervizorja (v javnem sektorju) v enem letu povečal za skoraj 20 odstotkov. Ilustrativno je, da je podjetje od proračunskih porabnikov v letu 2011 prejelo skoraj 950.000 €.

Daleč na prvem mestu je ena od slovenskih bolnišnic, ki za odvoz odpadkov porabi kar okoli 10.000 € mesečno. Pa izračunajmo na palec koliko hrane je to. Če vzamemo podatek, da za odvoz 35 l soda podjetje zaračuna okoli 7 € (= 20 centov za kg – podatek je za drugo podjetje in za leto 2010), potem lahko izračunamo, da samo ta bolnišnica mesečno odvrže okoli 50.000 kg ali neverjetnih 50 ton hrane. Neverjetno, upam, da je v ta strošek vključeno še kaj drugega. Še enkrat poudarjam, da izračun ni natančen, pač pa naj služi samo za oceno koliko hrane pravzaprav zavrže samo ena bolnišnica.

Če si pogledamo še stroške odvoza zavržene hrane nekaterih drugih proračunskih porabnikov na primer bolnišnic, centrov šolskih in obšolskih dejavnosti, zaporov, domov starejših občanov, šol in vrtcev, bi hitro dobili sliko odnosa do temeljne človekove potrebe – hrane po posameznih področjih. Če pa bi še primerjali količino zavržene hrane med posameznimi enotami iste dejavnosti (bolnišnice, šole, vrtce, …), glede na število uporabniko, bi dobili zanimive podatke, ki bi lahko služili … marsičemu.

Vsekakor so (tudi) tule priložnosti za “zategovanje pasov” o katerem govori vlada. In to niti ne bi bilo zategovanje pasov, pač pa samo logičen in edino pravi ukrep, ki ga je treba uvesti TAKOJ. Draga bodoča vlada RS, podatke imate (hvala bogu za Supervizorja), birokratov, pardon javnih uslužbencev je po ministrstvih dovolj. Dajte majhnemu sposobnemu timu nalogo naj naredi tak (samo malo bolj natančen) pregled, predlaga ukrepe, ki jih potem sprejmete in odgovorne v izstopajočih javnih ustanovah udarite po žepu. Moj glas imate.

Štručka, ki se spremeni v metanov prdec

Pa poglejmo še v zasebni sektor, kjer slika ni nič drugačna. Samo vlada tu ne more ukrepati, pač pa le mi potrošniki.

Ljudje želimo sveže, pa ne samo to, želimo vsak dan sproti sveže izdelke v vsaki minuti našega nakupa. Tako želimo na primer svež kruh in sveže pekovsko pecivo tudi pet do osmih zvečer, ko trgovino že skoraj zapirajo. Trgovska podjetja so se temu prilagodila in nam scrkljanim potrošnikom to tudi zagotavljajo. Ampak zanimivo, ne na svoj račun.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Sorodni članki:

Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)

Aleš Čerin — Fri, 20 Jan 2012 11:45:48 +0000

V fenomenalnem predavanju “Mladi in apatičnost” o katerem sem pisal na skavtskem portalu SkavtNet in ki ga priporočam ga kot obvezno “čtivo” staršem, vzgojiteljem in učiteljem, Branko Cestnik govori tudi o ‘na znanju temelječi družbi’ v današnjem času. Takole pravi:

“V Evropi smo postali iz proletarskega, pisarniško delovno ljudstvo. Živimo v utopiji družbe temelječe na znanju, kjer ima še neke rasistične elemente: če si “belec”, če si hodil v “take in take” šole je zate nespodobno, da bi fizično delal.” (8:25 min)

“Logično je, da v razmerah porabništva, blagostanja, rabimo človeka, ki ne razmišlja, da ta sistem funkcionira.” (37:50)

“Sintagma “družba temelječa na znanju: tu se je zgodila ena zloraba ali nerazumevanje pojma ‘kaj je to znanje’. Znanje se je začelo razumevati kot – če povem čisto po domače – napihovanje ega. Mlade se je dalo v iluzijo, da samo če bodo imeli diplome, je vse narejeno, so že našli svoje mesto na tem svetu. In to napihnjeno znanje se je začelo odtrgavati od realnosti, bolj konkretno od gospodarstva. Težilo se je vedno bolj v neko intelektualno sfero in se je začelo odtrgavati od dela. Če pa začneš mladim dopovedovati, da jim ne bo treba delati, pljuvaš na svojo prihodnost. In njihovo.
Ena od največjih pedagoških kletvic, ki sem jih kdajkoli slišal je: Uči se uči, da ti ne bo treba delati. To je pedagoška kletev, ker delo loči od znanja. Glavo loči od rok, nog in trupa. In ustvarja deformirančka. To nam slika, kje moramo stvari popraviti. Ne bomo se odrekli družbi temelječi na znanju, odrekli pa se bomo iluziji napihnjenega fakultetnega izobraževanja, ki že samo po sebi rešuje probleme družbe in prihodnosti, zaposlenosti mladih in vsega. Brez dela ni prihodnosti in če ne bomo odkrili spet dostojanstva dela, ne izidemo iz tega vrtinca. Tu se je pojavil še rasizem s smislu: Jaz ne bom pometal. Jaz ne bom zlagali zidakov. Jaz ne bom dimnikov pucal. Jaz ne bom jarkov kopal … ker sem Slovenec. To je za Šiptarje. // Ko vi nekomu dopovedujete, da bo samo v visokem šolstvu nekaj posebnega, da je on kraljiček, okoli katerega moramo vsi skakati, da se mora le učiti in učiti …, se bo otrok, tudi sam začel distancirati in bo dobil narcisoidno pozo.” (47:00 min)

“Spoštovanje človekovega dela, ki mora vključevati nujno tudi spoštovanje fizičnega dela. Če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati. Če ne spoštuješ najnižjega, ne moreš govoriti, da sploh spoštuješ. // Tu gre za močan obrat v vzgoji od ‘uči se uči, da ti ne bo treba delati’ v ‘če boš rad delal ti ne bo hudega’.” (53:28)

Imam diplomo, magisterij, doktorat in to je to!

Ne morem se bolj strinjati s Cestnikom. Tudi sam pri svojem delu opažam podobne trende in iz leta v leto je hujše. Iz leta v leto je več formalno zelo visoko izobraženih ljudi, ki nočejo ali pa ne znajo misliti, ne vem čisto dobro. Diplome, magisteriji, doktorati, … - se mi zdi – so vedno bolj brezvredni papirji, ki mladim dajejo lažno upanje, da že samo zaradi papirja, ki ga držijo v rokah, tudi nekaj resnično znajo.

Veliko take naravnanosti je še posebej v “pokvečenih” (pomeni nepravilno vpeljanih) sistemih vodenja kakovosti, kjer so kompetence človeka sicer visoko na prioriteti, a jih “dosegamo” le z izpolnjevanjem nakakšnih formularjev, kamor se pač podpišemo. V smislu ‘če vem, da to obstaja, to tudi res znam’. Torej že samega vedenja kaj znanje sploh je, ni več. Primer: Če nekaj o nečem vem (da obstaja), je to že znanje in popolnima dovolj, četudi tega ne znam v resnici izvesti. Te teme sem se dotikal v članku “Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov”.

Fizično delo ne velja nič

V poslovnih okoljih se včasih vzpostavi skoraj kastni sistem med ljudmi, ki ročno opravljajo svoje delo – redimo jim “fizikalci” in onimi, ki mislijo, recimo jim “misleci”. Misleci potem, ne da bi kdajkoli (ali pa zelo, zelo redko) praktično izkusili delo, pišejo razne dokumente: splošne operacijske postopke, navodila, poročila. Velikokrat pravzaprav pišejo navodila za “fizikalce”, kako naj opravijo delo. In ta navodila so potem seveda nejasna, nerazumljiva in nepraktična, na nekakšni “akademski ravni” misleca. Velikokrat tudi brez repa in glave – kot lahko napiše človek, ki pač stvari “nima v rokah”. Tako kot pravi Cestnik – odtrgavanje od realnosti.

Ni mi padla krona z glave

Sam sem lansko leto spomladi, navdihnjen od projekta ’1 € na dan’, poprijel za kramp, lopato, grablje, karjolo in povečal površino obdelovalnih površin na vrtu za 100%. In – ne boste verjeli – ni mi padla krona z glave.

Nasprotno, napisal sem hvalnico ročnemu delu: “Ko sem začel vrtičkariti, opažam, da me ročno delo – delo na vrtu in delo z “mehanizacijo” kot so kramp, lopata, grablje, … neverjetno zadovoljuje. Se filozofsko sprašujem zakaj. Morda je vzrok v tem, da smo ljudje zelo vizualna bitja in rezultate svojega dela radi vidimo in jih držimo v rokah. Če rezultate vidimo, če jih otipamo, jih tudi lažje povežemo z našim prizadevanjem.”

Vesel sem, da sem prišel do spoznanja o pomenu fizičnega dela, ki ga sedaj tudi bolj spoštujem in ne morem se bolj strinjati s Cestnikom ko pravi, da mora spoštovanje dela vključevati tudi fizično delo, saj “če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati”.

O pedagoški kletvici pa kdaj drugič …

Sorodni članki:

Kamniški vrh: Tek na prvo stopnico Kamniških (FOTO)

Aleš Čerin — Sun, 08 Jan 2012 19:26:24 +0000

Kamniški vrh mi ostaja v krasnem spominu predvsem iz mojih jadralno-padalskih dni, ko je na nebu nad Kamniškim vrhom mrgolelo pisanih letečih “cunj”. Tu sem se učil leteti. Pa tudi drugače ga rad obiščem. Tudi po brezpotjih iz grape Korošaških slapov.

Štiri stopnice

Kamniški vrh se mi zdi, kot da je skupaj z vasmi nad Cerkljami (Stiška vas, Ambrož, Apno, Šenturška gora) in Veliko planino prva stopnica Kamniških Alp. Druga stopnica nad Kamniškim vrhom so Krvavec, Zvoh, Vrh Korena, Košutna, Kompotela, Mokrica. Tretja stopnica sta Kalški greben in Kalška gora, četrta pa “veljaki” kot so Grintovec, Kočna, Skuta, Brana, Planjava, Ojstrica. Tako to gre v Kamniških.

Kamniški vrh sestavljata dva vrhova: Planjava (1243 m) in Kamniški vrh (1259 m). Z obeh vrhov je proti jugu lep razgled na Kamnik, do Ljubljane in na “kuclje” vse tja do Nanosa in Snežnika. Na sever pa seveda na kamniške “veljake”. Da sem si pot malo podaljšal sem se vzpel preko planine Osredek (1110 m). Oglejte si pot

Na kratko

Dolžina in višina: Dve uri in pol (2.30) zmernega teka ali zelo hitre hoje (ali okoli 4 ure normalne hoje); okoli 742 m višinske razlike
Pot: Avto pustite pod vasjo Klemenčevo (pri mostu, kjer se zavije do zaselka Slevo) – lahko se peljete tudi do Sleva in še malo naprej do kamnoloma, kjer pustite avto. Po markirani poti se vzpnite preko travnatih planjav do podnožja vrhov in na križišču pod Glavo zavijte levo proti planini Osredek (1.00*). Po pobočjih Planjave je na nekaterih mestih potrebno malo pazljivosti, da vam ne zdrsne.
Na vzhodni strani planine poiščite stezo, ki vas popelje na Planjavo (1.30). Ko nad planino dosežete greben se od markirane poti kmalu na desno odcepi stezica, ki obrede vse vršičke do Planjave. Priporočam zaradi razgleda, četudi je malo bolj naporno. S Planjave se spustite na sedlce, čemur sledi krajši vzpon na Kamniški vrh (1.45).
Spust s Kamniškega vrha na vzhodno ramo je precej strm. POZORNOST! Od vzhodne rame prečite desno po pobočju nazaj do Glave in se spustite v Slevo in naprej v dolino (2.30).
Primernost: Do Glave primerno za vso družino, tudi majhne otroke (že to je lep planinski sprehod). Od tu naprej za hodce, ki nimajo vrtoglavice in radi “grizejo kolena”. V snegu in ledu ture ne priporočam, zaradi možnosti zdrsa po strmih pobočjih.
Zemljevid: Kamniške Alpe; 1:50.000
Endomondo: ogled poti

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Pot na Kamniški vrh preko planine Osredek in Planjave

Sorodni članki:

Leto 2011: leto premisleka in udejanjanja

Aleš Čerin — Tue, 03 Jan 2012 06:50:21 +0000

Veliko novega, lepega in navdušujočega. Leto 2011 je bil zame leto premisleka o tem kaj je pomembno in potem postopno odlaganje odvečnega. Prav neverjetno se mi zdi, tale blog pišem že skoraj 5 let in se kar ne naveličam. Kar je malo čudno zame.

Preprostost

Na začetku leta sem pisal o prepolovitvenem načelu, ki narekuje, da porabo vsega prepolovimo – pa ne samo enkrat, pa o kalkulatorju stroškov avtomobila, ki ga je razvilo društvo za sonaraven razvoj Focus. Ali ste vedeli, da Slovenci v poprečju delamo dva dni na teden za avto in prevoz? Noro? Noro!

Na zemljevidu Ljubljane sem v center zapičil šestilo in zarisal 5-kilometerski krog in pokazal, da je center Ljubljane peš dostopen v eni uri hoje. Kaj ne znamo več hoditi? Poglejte si tudi zabaven video.

Kot posledica projekta 1€ na dan se kaže tudi moja nova naravnanost na pridelavo lastne hrane. Tako sem aprila zavihal rokave in na vrtu kopal in urejal, tako, da sem za 100 % povečal obdelovalne površine. In celo leto vrtnaril. Prav zadovoljujoče. Celo hvalnico ročnemu delu sem napisal. In od projekta naprej si pečemo ves kruh. Poglejte zakaj. Celo leto sem vestno vrtnaril, vlagal sadje in zelenjavo (nekaj receptov!).

Objavil sem recept za izdelavo domačega detergenta, ki se je med ljudmi lepo prijel. Cena ugodna, ekološki in dobro opere.

Razmišljal sem o konceptu 3R (Reduce = zmanjšati, Reuse = ponovno uporabiti, Recycle = reciklirati) in dodal še enega.

Jeseni sem tehnično in oblikovno preuredil blog PREPROSTOST. Upam, da sem bil uspešen in da vam je všeč. Poglejte nekaj lepih fotk ročic ….

Vodenje, vodenje, … vodim, torej sem

Veliko sem se v tem letu ukvarjal z vodenjem. S prijateljem Matejem Cepinom in izvrstnimi gosti Ivom Boscarolom, Petro Matos in Brankom Cestnikom smo izvedlo trening za voditelje ‘Vodim, torej sem‘. Lušten trening, ljudje zadovoljni. Vodenje je sploh tema, ki jo potrebujemo na vseh področjih. Tudi v družini. O vodenju družine sem pisal tule, o delegiranju v podjetjih in družini tule. Imel sem tudi nekaj predavanj na temo vodenja družine.

Takole praviva z Matejem na spletni strani treninga (mimogrede: trening ponavljava tudi letos in sicer v obdobju od 27. 1. – 17. 3. 2012. Prostih je samo še nekaj mest. Info in PRIJAVA): “Brez dobrih voditeljev narod ne more dolgoročno obstati, podjetje propade in družina ne uspeva. Poleg kompetentnih voditeljev na najvišjih ravneh, so ključna tudi znanja, naravnanosti in spretnosti voditeljev v neformalnih skupinah, gibanjih, nevladnih organizacijah, šolah, medijih, podjetjih, oddelkih, občinah, krajevnih skupnostih in družinah.”

V okviru Skavtske akademije, ki jo postavljava skupaj s prijateljem Tonetom Lesnikom, je naš udeleženec Tone Lampret izvedel projekt izdelave dveh sončnih elektrarn za misijon na Madagaskarju in pokazal kako se svoje talent porabi za skupno dobro. V Matkovem kotu smo udeleženci pomagali na kmetiji saditi krompir in se učili.

1 € na dan še odmeva

Projekt še kar odmeva. Veliko me vabijo na predavanja, ki jih opravim brezplačno in dobrodelno. Opravil sem 15 predavanj po celi Sloveniji. Prostovoljno zbran denar sem nakazal za projekt misijonarja Pedra Opeke ‘Obrok riža na dan – vsak dan.’

Na pomladanskem TEDx Ljubljana dogodku sem imel predavanje, ki si ga lahko preberete ali pogledate video. Hvala organizatorjem za izjemno kakovostno organizacijo in za ogromno energije, ki jo vlagajo v uspeh dogodka. Na jesenskem TEDx Ljubljana dogodku je predaval sin Boštjan. Ponosen!

Hribi, romanje, dolga pot, tek, geolov

Z zetom sva se na začetku leta in na koncu leta skupaj odpravila v hribe. Obe turi sta precej zimski: na Plevelnike in Dovško babo, konec leta pa na Veliki Draški vrh in Viševnik. Krasni pogovori.

Spomladi sem se kar peš odpravil iz Selške doline proti Ljubljani. V sedmih urah sem prišel čez hribe in doline do Polhovega Gradca. Si upate?

Izgleda, da je bilo leto 2011 leto zanimivih planinskih tur. Kar eno lepo nedeljsko popoldne sem se odpravil proti Storžiču in na sredi zavil proti Tolstemu vhu in Križki gori, ter se v temi vračal skozi gorenjske vasi do izhodišča.

Sem začel malo bolj intenzivno teči. Pripravljal sem se tako, da sem tekel po hribih (Blegoš), se potem udeležil Teka trojk v Ljubljani – 12 km (družinska ekipa – skupaj s sinovoma) in jeseni Ljubljanskega maratona – 21 km, kjer sem med dolgo potjo razmišljal o boju, teku in veri: “Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. 2 Tim 4, 7

Z Marinko sva se odpravila na peš romanje – tako kot nekoč - iz Ljubljane na Kurešček: 28 km, skoraj 11 ur. Opravila sva vse štiri poti: po pokrajini, do sopotnika, vase, do Boga.

Poleti sem si privoščil štiri dni samote po “pstotah” Idrijskega. Štiri dni sam v gozdovih in grapah. Res blagodejno ter osvežujoče za telo in duha. Vzel sem si čas za razmislek. Torej: intenziven razmislek in potem ukrepanje. Med potjo sem srečal veliko zanimivih, prijaznih ljudi. Dragoceno!

Z Marinko sva obiskala najbolj dolgočasno goro v Karavankah, se povzpela na Vrh Bače, ki pravzaprav ni vrh, pač pa sedlo in se sam enkrat za spremembo povzpel na Spodnje Bohinjske z “une strani”.

Konec leta sva se s sinom navdušila nad zanimivo orientacijsko igro Geocaching (Geolov po slovensko). Do konca leta našel 25 zakladov. Sam jo kombiniram s tekom. Preverite zakaj mi je igra zanimiva.

Družbeno dogajanje

Nisem si mogel kaj, da ne bi komentiral finančnega škandala v Mariborski škofiji, fasciniral me je boj malega društva Ekokrog proti ogromni multinacionalki Lafarge.

Septembra sem sodeloval na Socialnem tednu, kjer sodelujem s Socialno akademijo. Letos je bila tema ‘S(l)odelujmo!’. Sam sem bil odgovoren za moderiranje uvodne okrogle mize, za blogovski del in internetno stran ter pripravil predavanje ’Vzgoja za s(l)odelovanje’.

Spletni magazin z mero Časnik.si, ki sem ga pred kakim letom in pol pomagal ustanoviti, se je med bralci dobro prijel. V decembru 2011 smo dosegli 17.000 unikatnih obiskovalcev. Zanj vsakih 14 dni napišem članek. Kar ni lahko. Pred volitvami sem pisal o tem kako se odločati v samoti volilne škatle, po volitvah pa, da smo Slovenci kar v veliki meri glasovali za “dolce far niente” naravnanost (saj se spomnite filma ‘Do konca in naprej’). Ostali moji prispevki

Smrt pesnika

Konec oktobra se je od nas poslovil pesnik Tone Pavček, ki nam v pesmi Novorojenemu takole sporoča: “Pozdravljen, ki si prišel iz teme in iz gluhe noči vesoljstva, iz dalj neznanih, kjer stotisoči čakajo nestrpno na znak, da lahko pridejo in stopijo v luč. A ti si prišel, ves up in ves luč, še čisto… nič senca in z jokom naznanil vsem, celo nemim: Hočem živeti!”

Modrovanja

Malo sem premišljeval o izgovorih, o disciplini in o novoletnih obljubah. Že Eva v raju se je izgovarjala, pa Mojzes, češ da ne zna govoriti.

Foto: Rok Bezeljak, TEDx Ljubljana, ostalo Aleš Čerin

Sorodni članki:

V krizi denar mečemo direktno v zrak

Aleš Čerin — Fri, 30 Dec 2011 23:18:20 +0000

Po 26. decembru je v Sloveniji dovoljeno metati denar v zrak. Dobesedno! S pomočjo pirotehničnih izdelkov, ki nam pokajo in nam krasijo nebo.

Petarde so sicer prepovedane, a očitno jih ni težko dobiti, ko kar naprej nekaj poka. Brez pokanja ne mine več nobena vaška veselica. Na Silvestrovo pa pokanje doseže višek.

Poškodbe otrok, zastrupljanje, prestrašenost

Tokrat ne želim govoriti o poškodbah, ki s tudi stalne spremljevalke uporabe pirotehničnih izdelkov, ko eksplozivna sredstva uporabljajo otroci. Ne bom govoril o prestrašenosti ljudi in živali. Tudi ne bom govoril o onesnaževanju zraka s toksičnimi snovmi v obliki nanodelcev, ki so jo pred časom merili strokovnjaki z Inštituta Jožefa Štefana in ki (če ni dežja) traja v neprezračenih dolinah kot je ljubljanska še tedne.

Denar v luft, namesto ljudem v stiki

Tokrat se ubadam z mislijo koliko denarja poženemo v zrak pred novim letom. Cene pirotehničnih izdelkov so zame izjemno visoke. Ena večstrelna baterija stane na primer 35 €. Da o ceni vaških in mestnih ognjemetov niti ne govorim. Vsaka vas, vsako mesto, ki da kaj nase si ga privošči in tako v zrak požene med 500 in 5.000 € (podatkov za velike mestne ognjemete nisem našel).

Za kakih 10 minut pokanja, svetlobe in naših “oh in ah” zdihljajev poženemo v “luft” toliko denarja kot stane 10.000 kg riža, ki bi ga misijonar Pedro Opeka razdelil lačnim otrokom na Madagaskarju. Namesto da bi kupili hrano lačnim, ga uporabili za kako drugo stisko, ki jih je v teh časih res veliko, ga mi ga raje poženemo v zrak, se ob tem zastrupljamo in čez nekaj minut jamramo in bentimo kakšna kriza nas je prizadela. Ob volitvah pa volimo župane, ki nam to omogočajo.

Menda se je v Italiji že nekaj županov večjih mest, kot so Rim, Modena, Bari, odločilo, da se odpovejo ognjemetu in da to nesmiselno trošenje denarja v imenu gospodarske krize prepovejo. Bravo! Kdaj nam bo v naših krajih uspelo tem trapastim svetlečim igram brez kruha reči ne?

Foto: Ni Rocha, SXC

Sorodni članki:

Veliki Draški vrh in Viševnik: 2 krat 2000 (FOTO)

Aleš Čerin — Thu, 29 Dec 2011 10:48:11 +0000

Med Božičem in silvestrovim se vsako leto, če le vreme omogoča, odpravim na kakšno “ornk” planinsko turo. Tudi letos je bilo tako. S sinom in zetom smo se odpravili v Julijce, točneje na Veliki Draški vrh (2243 m) in da je bila mera za letos polna še na Viševnik (2050 m). Kar dva dvatisočaka v Julijcih v enem dnevu.

Včerajšnji dan je bil kot nalašč za hribe. Vreme (v hribih) jasno, v dolini pa zoprna megla, toplo – na višini preko 2000 m smo hodili v majici, snega ne preveč, a vendar dovolj za drsanje po ne preveč strmih pobočjih.

Pot ni bila pretežka, četudi me je pri vzponu na Viševnik že kar malo “dajalo”. Razgled po Sloveniji popoln. No pravzaprav nepopoln, ker so iz meglenega “morja” štrleli le vrhovi višji od 1000 m :). Med potjo pa zanimivi pogovori … Res lep dan.

Na kratko

Dolžina in višina: Osem ur zmerne hoje; okoli 1215 m višinske razlike
Pot: Rudno polje (avto smo pustili kar pri kasarni) – sledite markirani poti na Vodnikovo kočo. Na Studorskem prevalu (1892 m) med Ablanco (2005 m) in Velikim Draškim vrhom (2243 m) smo zavili v lahko brezpotje in v težko prehodno ruševje. Po kakih 100 m ruševja je treba poiskati dobre prehode na greben. Pozor pred zdrsom! Kmalu smo se dvignili na severni greben Velikega Draškega vrha in po lahkem brezpotju na vrh.
Z vrha Draškega vrha je lep razgled najprej na Tošc (sosednji “debeluh”), Triglav, Rjavino, Kanjavec, Stoge, Škednjevec, tudi malo Debelega vrha je videti, pa v dolino Krme in naprej na Karavanke in Kamniške.
Z vrha smo se podrsali nazaj v amfiteater Jezerce od koder smo se dvignili na Srenjski preval (1959 m) med Malim Draškim vrhom (2132 m) in Viševnikom (2050 m). Markirane in precej izpostavljene poti pod Malim Draškim vrhom v tem času ne priporočam. Z Viševnika smo se spustili nazaj na Rudno polje.
Primernost: V zimskem času je ta pot primerna le za izurjene gornike, ki znajo najti prehode v lažjem brezpotju in ki so primerno opremljeni za zimsko turo (dereze, cepin).
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

Sorodni članki:

Pred Božičem: “Brez dobrega, ni dobrega.”

Aleš Čerin — Sun, 25 Dec 2011 12:26:24 +0000

Tako malo za hec smo se menili, da bi vsak moški v družini spekel eno potico. Beseda je dala besedo in tako smo se odločili, da bo starejši sin spekel čokoladno, mlajši makovo in jaz orehovo. Zamesili smo testo za tri potice in tako smo s fanti včeraj imeli skoraj malo “proizvodnjo” potic. In vsa hiša je dišala. Po praznikih. Vse tri potice so lepo uspele in so odlične. Vzdušje je bilo prav luštno, božično. Seveda ne bomo vsega pojedli sami, pač pa delili okoli in nekaj shranili za silvestrovo.

Recept za orehovo potico sem objavil na skavtskem spletnem portalu SkavtNet, na kaj je treba biti pozoren pri peki potice in zakaj, pa sem pisal lansko leto ob Veliki noči.

Brez dobrega, ni dobrega

Med peko je starejši sin povedal zanimivo misel, ki se je sicer nanašala v konkretnem primeru na peko potice, a je veljavna za prav vse primere: “Brez dobrega, ni dobrega.” Kako res! In kako splošno veljavno: tako za potico, kot za knjigo, tako za misel, kot za besedo, tako za besedo, kot za dejanja, tako za dejanja, kot za odnose. Mi je dalo misliti.

Blagoslovljen Božič!

Kar nekaj lepih voščil sem dobil od svojih prijateljev. Nekaj najbolj domiselnih bi rad delil z vami.

Nekdo je zapisal: “So stvari, ki minejo, čeprav minevajo in prehajajo počasneje, kot si morda mislimo in želimo. In so stvari, ki so vedno na svojem, to je pravem mestu. Naj bo zaradi njih božič lep, novo leto 2012 pa polno (prijaznih) presenečenj.”

Spet drugi: “Ne prebivamo v pokrajinah, tudi na ozemljih ne prebivamo. Srce tistih, ki jih ljubimo, je naše pravo domovanje.” Naj nam Božje dete rojeno v preprosto pokrajino, med preproste ljudi, prinese radost in pomaga spoznati, kje je naše pravo domovanje in kdo je naša luč.

In še tale od luštne družine: “Božič je med drugim dobra priložnost, da se malo ustavimo in se umirimo. Ritem, ki nam ga narekujejo služba, družba in potrošnja je namreč neizprosen. Ko je tipka ESC nerealna, je edina možnost RESET (brez političnih asociacij, prosim). Vsesplošna otopelost in rutina nas razoseblja, da postanemo zlahka nadomestljiv člen družbe, brez ambicij, brez zvedavosti in spontanosti. Vse je že določeno in redka je spontanost. Mislim, da je dober način vsakodnevna odločitev za trud, za upor proti toku. Predvsem znotraj sebe. Da osebno vest postavim pred lastno korist in udobje. Kristjani si lahko pomagamo z molitvijo, z izpraševanjem vesti, z iskrenim obžalovanjem in popravo lastnih krivic. Vsak najprej pri sebi.”

Blagoslovljen Božič in vse dobro v letu, ki prihaja, drage bralke in bralci bloga. Mnogo uspehov, pri iskanju bolj PREPROSTIH, a zato bolj polnih, življenjskih poti.

Sorodni članki:

Misijonar Pedro Opeka v Sloveniji

Aleš Čerin — Mon, 19 Dec 2011 22:36:43 +0000

Na obisku v Sloveniji je misijonar Pedro Opeka, ki ga zelo spoštujem. V času projekta 1 € na dan, sem tudi pisal o njem. Takrat sem takole zapisal: “Pedro Opeka je prepričan, da brezdomci s smetišča, ki so sicer prikrajšani za vse, ne morejo najti človekovega dostojanstva in neodvisnosti, če sami ne postanejo odgovorni za svoja življenja. Zaradi tega se mora vsaka družina, ki pride v skupnost Akamasoa, zavezati k izpolnjevanju treh pogojev (z besedami Pedra Opeke):

da morajo delati,
obvezno, da se otroci učijo,
da sprejmejo disciplino združenja Akamasoa.

S tem ko ljudje delajo, četudi preprosta dela, v njih raste samozavest. Vidijo, da lahko sami poskrbijo zase in za svojo družino, četudi za celodnevno delo v kamnolomu zaslužijo približno 1 € na dan. Tako ima človek vso možnost ‘da bo zmagal v življenju’, kot pravi Pedro Opeka. Otroci tudi delajo v kamnolomu, vendar samo med počitnicami in če so stari več kot 12 let. Drugi so zbrani v kamnolomu, da jih straši lahko popazijo.

Mediji o Pedru Opeki

V tem času je misijonar dal več intervjujev za naše medije. Za Siol.net je na vprašanje “Kako bi v parih stavkih opisali gibanje Akamasoa, ki združuje več kot 20 tisoč revežev z Madagaskarja?” takole odgovoril: “V Akamasoi se ukvarjamo z vsemi problemi. Ker smo bili v to prisiljeni. Vsako leto sprejmemo od 28 do 30 tisoč ljudi s ceste, jim nahranimo, vlivamo pogum, jih poslušamo, pomagamo, da se znova zgradijo kot osebe, zagotovimo jim streho nad glavo. Damo jim priložnost za novo življenje. Za otroke smo zgradili šole in športna igrišča, za bolne ambulante, za nosečnice porodnišnice. Z gradnjo stanovanj, cest in vodovodov smo ustvarili okrog tri tisoč delovnih mest. Ker živimo na hribu s skalovjem, smo začeli s kamnolomom, v katerem danes dela skoraj tisoč ljudi. To kamenje prodajamo tudi gradbenim podjetjem. “ Celoten intervju

V članku na spletnem portalu MMC Pedra Opeko takole opišejo: Leta 1948 v Argentini rojeni Pedro, sin Slovencev Lojzeta in Marije Opeka, s svojo karizmo in trdim delom številnim najrevnejšim prebivalcem ni priskrbel samo hrane in strehe nad glavo, temveč jih tudi ozavešča, jim vliva upanje in predvsem hoče zagotoviti delo, da lahko družine same poskrbijo zase. “Jaz sem božji upornik – za otroke, za revne družine,” v dokumentarcu svojo zagnanost za izboljšanje položaja revežev opiše Opeka in doda, da se bo boril do zadnjega otroka, ki živi na smetišču. Zgodbe otrok, ki živijo v skrajni bedi, so ganljive, predvsem v spominu ostane podoba deklice, ki so jo na smetišču po obrazu ogrizle podgane, da je ostala brez nosu, zato so jo poslali v Francijo na operacijo.

Jože Bartolj na svojem blogu takole zapiše: “V 20. letih je uspel iz smetišča povleči na tisoče otroke, jim zagotoviti šolsko izobrazbo, obrok hrane na dan, zgraditi 3000 stavb za najrevnejše, kjer danes prebiva 23 tisoč ljudi, predvsem pa četrt milijona ljudem z dna, dati življenjski smisel.
Čudna so pota Gospodova. Pedrov oče se je rešil iz morišča pri Hrastniškem rudniku in odšel v Argentino. Njegova mati je že od mladih nog molila za misijone. Pedro se je odločil za študij teologije in končal v misijonih na Madagaskarju.
O majhna slovenska zemlja, polna bolečine in trpljenja, a vendar velika, mogočna pričevalka ljudi, ki spreminjajo svet. Pedro je že eden izmed takih. Kot bi čutil usodo, ki je obvarovala njegovega očeta gotove smrti, se da popolnoma na razpolago drugim. Nič ne zahteva zase, vse deli z najbolj revnimi s smetiščarji. Ve, da njegovo delo ne bo rešilo vseh tegob najrevnejših Malgašev, a tudi morje se napolni s kapljami. Koliko energije in volje veje iz njega.” Celoten članek

Film “Pedro Opeka, dober prijatelj”

Na prvem programu RTV Slovenija je bil v nedeljo, 25. decembra 2011, ob 20.00, premierno predvajan novi dokumentarni film Jožeta Možine z naslovom “Pedro Opeka-dober prijatelj”. Film predstavlja eno najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Film si lahko ogledate v arhivu RTV Slovenija. Zelo priporočam ogled. Film najdete tule.

Sam sem si film ogledal po televiziji in še enkrat lepo počasi in z razmislekom. In potem napisal članek za Časnik.si:

Človek iz dveh civilizacij

Pedro Opeka, ki zase trdi, da izhaja iz dveh civilizacij, da je iz slovensko-evropejske prevzel resnost, ljubezen do dela, stanovitnost, iz latinsko-ameriške pa ljubezen do življenja. Pedro je namreč sin slovenskih staršev, rojen v Argentini. Oče je po božji previdnosti komaj ušel smrti in se po mesecu dni v gozdovih znašel v Italiji, od koder je odšel v Argentino. Mati je kot mlada punca redno molila za misijonarje po svetu. Pedra sta vzgojila v trdni veri, veselju do življenja, ljubezni do domovine in v delavnega moža.

Govorijo dejanja

Pedro govori, a predvsem s svojimi dejanji (poudarjam – z dejanji in ne samo z besedami iz blišča predsedniških soban). Govori, da je vsako človeško življenje vredno, da ga je treba živeti z dostojanstvom.

Pedro ljudem omogoča, da delajo, četudi zelo preprosta dela v kamnolomu. In to vrača ljudem dostojanstvo, ne pomoč, pač pa delo in iz njega izvirajoč zaslužek.

Pedro pomaga ljudem s smetišča zgraditi hiše, ki že na prvi pogled izgledajo dobro – brez blišča seveda, pa vendar hiše, ki omogočajo, da se ljudje, ki so še malo prej živeli na dnu, v njih počutijo kot ljudje.

Pedro je deklici, ki ji je še kot dojenčku podgana na smetišču obgrizla obraz, omogočil plastično operacijo, ki je deklici povrnila obraz. S tem in pravzaprav z vsem svojim delovanjem Pedro vrača “obraz” ljudem z dna.

Resničnost življenja

Pedro s svojim zgledom sporoča, da je treba biti resničen, povezan z realnostjo življenja, s trdno vero, močno in odločno besedo, ter učinkovitimi dejanji. Da je treba tvegati in se začeti strastno, brez odlašanja boriti proti revščini. S tem kar imaš, tam kjer si.

Pravica otrok je …

Pedro pravi, da je pravica otrok, da vsak dan jedo. In to ne samo preprost obrok riža. Sam sem se pred časom ob obisku Misijonskega središča Slovenije kar malo zgražal, češ, da otroci ne morejo živeti samo od riža, pa so mi odgovoritli, da še riž težko zagotavljajo. Pa malo računajmo …”

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Foto: Aleš Čerin

Sorodni članki:

Geocaching, igra, ki te potegne – od računalnika v naravo

Aleš Čerin — Sun, 18 Dec 2011 22:38:51 +0000

Ste že slišali za Geocaching, visoko tehnološko avanturistično-raziskovalno igro lovljenja zakladov? Igra se jo tako, da se s pomočjo GPS naprav (ali prenosnih telefonov, ki imajo vgrajen GPS) išče “zaklade” – škatlice različnih velikosti, ki vsebujejo vpisni dnevnik in kakšno drobno pozornost za izmenjavo. Po svetu je trenutno razporejenih skoraj 1,6 milijona zakladov, v igro pa je vključenih okoli 5 milijonov geolovcev.

Kako se jo igra?

Najprej naj povem, da je igra brezplačna (lahko se sicer kupi “Premium” članstvo, pa po moje ni potrebno).

1. Prijavi se na www.geocaching.com. Na tej strani najdeš v okolici kraja, kjer se trenutno nahajaš koordinate zakladov. Če imaš pametni telefon, si nanj lahko naložiš program, ki ti pri nalaganju koordinat zakladov in pri iskanju močno pomaga. Za telefone z Androidom lahko kupiš original program (6,99 €) ali pa si naložiš brezplačno verzijo c:geo-open source, ki meni odlično deluje.

2. Vnesi koordinate: V telefon ali GPS napravo si vnesi koordinate zakladov (zelo preprosto!), ki jih želiš poiskati. Lahko si jih v naprej naložiš in jih potem iščeš, ko se ponudi priložnost. OPOMBA: Moj sin sploh nima GPS-a ali pametnega telefona, pa je zelo uspešen geolovec. On PREPROSTO uporablja zemljevid, ki si ga stiska z internetne strani ali si ga kar nariše. Tako samo s pomočjo zemljevida poišče lokacijo in tam poišče zaklad. Je pa treba reči, da je on zelo spreten skavt in da ima prav “nos” za skrivališča. Morda bo imel z nekaterimi lokacijami, kjer ne bo v bližini značilnih objektov malo več težav.

3. Poišči zaklad: Za geolov se primerno obleci (gojzarji za v naravo), s seboj vzemi svetilko (tudi podnevi, da posvetiš v kakšne luknje) in kuli. Vklopi GPS, ki te pripelje v bližino zaklada, na kakih 5 – 10 m, potem pa moraš zaklad na mikro ravni poiskati sam. Nekateri zakladi, pravzaprav večina, so skriti na zelo zanimiv način. Sam, četudi sem skavt in sem navajen iskati skrivališča, imam kar kdaj težavo najti mikrolokacijo. Vsak zaklad ima tudi namig, kje je skrit. Namigi so zakodirani, a tudi precej dvoumni, kar se meni zdi še posebej zanimivo. Kakšen zaklad vsebuje drobne predmete za izmenjavo. Torej, če kaj vzameš ven iz škatlice za spomin, nadomestiš s predmetom približno enake vrednosti. Sam se s tem ne obemenjujem in me izmenjava ne zanima. Meni je bolj zanimivo iskanje samo.

4. Vpis v dnevnik: Vsak zaklad vsebuje dnevnik v katerega se vpišeš. Zaklad vrneš na svojo prvotno lokacijo.

5. Vpis obiska na spletno stran: Ko prideš domov (lahko seveda tudi kar na lokaciji, če imaš dostop do interneta) vpišeš obisk zaklada na spletno stran www.geocaching.com in podeliš s soigralci svoje vtise in fotografije, če želiš.

Zakaj mi je igra zanimiva?

Igra ima zame izjemno zanimiv koncept – potegne te od računalnika v naravo. Všeč mi je tudi to, da je sicer visoko-tehnološka igra, povezana z računalnikom in internetom obenem pravzaprav zelo PREPROSTA.

Trud – pričakovanje – veselje: Igra je taka, da se je treba za nekaj potruditi in da nekaj pričakuješ. Zaklad! Četudi vem, da zaklad materialno ni kaj posebnega, pa je čar pričakovanja in čar iskanja poti. Potem pa ko po trudu zaklad najdeš, je veselje veliko. Poskusite!

Igra je privlačna za otroke in mladostnike (pravzaprav za vso družino), ki jih preko visoke tehnologije (GPS, pametni telefoni) potegne v naravo. Otroci, pa tudi odrasli so navdušeni tudi nad izmenjavo drobnih pozornosti.

Igra je zasnovana participativno – udeleženci sami postavljajo (po zelo PREPROSTIH pravilih) zaklade. Pravzaprav je vsa logistika prepuščeni iniciativi, iznajdljivosti in spretnosti udeležencev. Organizatorji so dali na voljo samo internetno platformo.

Zakladi so postavljeni v urbanem in naravnem okolju, ponavadi na zelo zanimivih, privlačnih mestih, ki jih sicer nikoli ne bi obiskal. Nekatere lokacije so nekako tematsko povezane med seboj: povezujejo zanimive kraje povezane s kako znano osebo – npr. arhitekt Jože Plečnik v Ljubljani ali slovenski slikarji. Tako je igra tudi precej poučna.

Igra je globalna. Lahko pa igraš lokalno ali globalno. Oboje je zanimivo.

Moje izkušnje

Sam igro igram šele dva tedna in sem našel šele 12 zakladov. Vsak po svoje je zanimiv, najbolj pa sta me pritegnila zaklada Draga pri Igu in Escape from the city – to the middle of a motorway. Hvala markpolona!

Kot sem že omenil, me je v igro potegnil čar iskanja, sodelovanja s sinom in drugimi ter spoznavanje krajev, ki jih gotovo nikoli ne bi odkril.

S sinom sva en zaklad tudi že postavila na našem bližnjem Golovcu. Na prav luštni lokaciji. Povabljeni! Koordinate najdete tule :)

Sorodni članki:

Barva kape: logika in razmišljanje iz škatle (UGANKA)

Aleš Čerin — Thu, 15 Dec 2011 06:37:39 +0000

Štirje možje so do vratu zakopani v pesek. Na glavi imajo kape: dva rumeno in dva zeleno. Možje vedo, da sta po dve kapi rumeni in dve zeleni. Eden je na drugi strani zida, skozi katerega se ne vidi. Gledajo lahko samo v smeri kot je narisano, ne morejo se ozreti nazaj. In tudi drugače ni nobenih takih fint, kot na primer, da stena kaj odseva, da se med seboj pogovarjajo, …

Ko eden od mož s pomočjo logičnega razmišljanja pove katere barve kapo ima na glavi, so rešeni vsi. Kateri mož lahko z gotovostjo trdi, katere barve kapo ima na glavi? Utemelji!

Sorodni članki:

Težka uganka