PREPROSTOST » Družina

Geocaching, igra, ki te potegne – od računalnika v naravo

Aleš Čerin — Sun, 18 Dec 2011 22:38:51 +0000

Ste že slišali za Geocaching, visoko tehnološko avanturistično-raziskovalno igro lovljenja zakladov? Igra se jo tako, da se s pomočjo GPS naprav (ali prenosnih telefonov, ki imajo vgrajen GPS) išče “zaklade” – škatlice različnih velikosti, ki vsebujejo vpisni dnevnik in kakšno drobno pozornost za izmenjavo. Po svetu je trenutno razporejenih skoraj 1,6 milijona zakladov, v igro pa je vključenih okoli 5 milijonov geolovcev.

Kako se jo igra?

Najprej naj povem, da je igra brezplačna (lahko se sicer kupi “Premium” članstvo, pa po moje ni potrebno).

1. Prijavi se na www.geocaching.com. Na tej strani najdeš v okolici kraja, kjer se trenutno nahajaš koordinate zakladov. Če imaš pametni telefon, si nanj lahko naložiš program, ki ti pri nalaganju koordinat zakladov in pri iskanju močno pomaga. Za telefone z Androidom lahko kupiš original program (6,99 €) ali pa si naložiš brezplačno verzijo c:geo-open source, ki meni odlično deluje.

2. Vnesi koordinate: V telefon ali GPS napravo si vnesi koordinate zakladov (zelo preprosto!), ki jih želiš poiskati. Lahko si jih v naprej naložiš in jih potem iščeš, ko se ponudi priložnost. OPOMBA: Moj sin sploh nima GPS-a ali pametnega telefona, pa je zelo uspešen geolovec. On PREPROSTO uporablja zemljevid, ki si ga stiska z internetne strani ali si ga kar nariše. Tako samo s pomočjo zemljevida poišče lokacijo in tam poišče zaklad. Je pa treba reči, da je on zelo spreten skavt in da ima prav “nos” za skrivališča. Morda bo imel z nekaterimi lokacijami, kjer ne bo v bližini značilnih objektov malo več težav.

3. Poišči zaklad: Za geolov se primerno obleci (gojzarji za v naravo), s seboj vzemi svetilko (tudi podnevi, da posvetiš v kakšne luknje) in kuli. Vklopi GPS, ki te pripelje v bližino zaklada, na kakih 5 – 10 m, potem pa moraš zaklad na mikro ravni poiskati sam. Nekateri zakladi, pravzaprav večina, so skriti na zelo zanimiv način. Sam, četudi sem skavt in sem navajen iskati skrivališča, imam kar kdaj težavo najti mikrolokacijo. Vsak zaklad ima tudi namig, kje je skrit. Namigi so zakodirani, a tudi precej dvoumni, kar se meni zdi še posebej zanimivo. Kakšen zaklad vsebuje drobne predmete za izmenjavo. Torej, če kaj vzameš ven iz škatlice za spomin, nadomestiš s predmetom približno enake vrednosti. Sam se s tem ne obemenjujem in me izmenjava ne zanima. Meni je bolj zanimivo iskanje samo.

4. Vpis v dnevnik: Vsak zaklad vsebuje dnevnik v katerega se vpišeš. Zaklad vrneš na svojo prvotno lokacijo.

5. Vpis obiska na spletno stran: Ko prideš domov (lahko seveda tudi kar na lokaciji, če imaš dostop do interneta) vpišeš obisk zaklada na spletno stran www.geocaching.com in podeliš s soigralci svoje vtise in fotografije, če želiš.

Zakaj mi je igra zanimiva?

Igra ima zame izjemno zanimiv koncept – potegne te od računalnika v naravo. Všeč mi je tudi to, da je sicer visoko-tehnološka igra, povezana z računalnikom in internetom obenem pravzaprav zelo PREPROSTA.

Trud – pričakovanje – veselje: Igra je taka, da se je treba za nekaj potruditi in da nekaj pričakuješ. Zaklad! Četudi vem, da zaklad materialno ni kaj posebnega, pa je čar pričakovanja in čar iskanja poti. Potem pa ko po trudu zaklad najdeš, je veselje veliko. Poskusite!

Igra je privlačna za otroke in mladostnike (pravzaprav za vso družino), ki jih preko visoke tehnologije (GPS, pametni telefoni) potegne v naravo. Otroci, pa tudi odrasli so navdušeni tudi nad izmenjavo drobnih pozornosti.

Igra je zasnovana participativno – udeleženci sami postavljajo (po zelo PREPROSTIH pravilih) zaklade. Pravzaprav je vsa logistika prepuščeni iniciativi, iznajdljivosti in spretnosti udeležencev. Organizatorji so dali na voljo samo internetno platformo.

Zakladi so postavljeni v urbanem in naravnem okolju, ponavadi na zelo zanimivih, privlačnih mestih, ki jih sicer nikoli ne bi obiskal. Nekatere lokacije so nekako tematsko povezane med seboj: povezujejo zanimive kraje povezane s kako znano osebo – npr. arhitekt Jože Plečnik v Ljubljani ali slovenski slikarji. Tako je igra tudi precej poučna.

Igra je globalna. Lahko pa igraš lokalno ali globalno. Oboje je zanimivo.

Moje izkušnje

Sam igro igram šele dva tedna in sem našel šele 12 zakladov. Vsak po svoje je zanimiv, najbolj pa sta me pritegnila zaklada Draga pri Igu in Escape from the city – to the middle of a motorway. Hvala markpolona!

Kot sem že omenil, me je v igro potegnil čar iskanja, sodelovanja s sinom in drugimi ter spoznavanje krajev, ki jih gotovo nikoli ne bi odkril.

S sinom sva en zaklad tudi že postavila na našem bližnjem Golovcu. Na prav luštni lokaciji. Povabljeni! Koordinate najdete tule :)

Sorodni članki:

Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje

Aleš Čerin — Mon, 26 Sep 2011 14:23:29 +0000

Letošnji Socialni teden s temo “Slodelujmo!” me je spet potegnil vase. Tako kot lanski :)

Odgovornost za moderiranje uvodne okrogle mize (posnetke najdete tule), pa komunikacija z blogerji (hvala vam za perfektne zapise!), priprava na predavanje ‘Vzgoja za sodelovanje’, ki sem ga imel v Danilotovi Modri hiški in zaključni vikend, mi niso dali dihati. Niti toliko časa nisem imel, da bi napisal en pošten blogovski zapis na temo slodelovanja. Menda sem edini prijavljen bloger, ki do konca tedna ni napisal ničesar.

SoDELOvanje – SoŽITJE

Dr. Jože Ramovš, direktor Inštituta Antona Trstenjaka, je na konferenci ‘Pogled mladih na medgeneracijsko sodelovanje’ govoril tudi o sodelovanju in sožitju ter ju primerjal. SoDELOvanje, ki ima v korenu besedo delo in soŽITJE, ki ima v korenu besede življenje sta dva komplementarna vidika.

Sodelovanje je skupno delo za uspešno preživetje (hrano, pijačo, bivalni prostor), zaslužek, za materialni napredek (=izkustveno-empirični vidik sobivanja).

Sožitje pa je osebni, celostni vidik sobivanja, ki je povezan s srcem, čustvi. Sožitje je biti človek drug drugemu – se nesem drugemu v dar. Sožitje človeka s človekom je dialog v katerem oba ostajata to kar sta, a se medsebojno bogatita.

Zboljšanje sožitja lahko pričakujemo samo od enega človeka na svetu: od samega sebe. Dr. Ramovš še pravi, da se da sožitja naučiti (kar je odlična novica!) z osebno odločitvijo in prizadevanjem. V službi gojimo sodelovanje, doma sožitje, v civilni družbi pa nekako pol/pol. In še ena dobra novica: dobro sožitje se avtomatsko prenese v dobro sodelovanje.

Sodelovanje – zakaj pa?

Da svoje otroke pripravimo na sodelovalno paradigmo, ki prihaja. Svet gre namreč počasi, počasi v 2.0 paradigmo. Poznamo namreč ‘Web 2.0′ s sodelovalnimi spletnimi okolji (Facebook, Twitter, Wikipdija, …), kjer prihaja do neverjetnega sodelovanja med skoraj neznanimi ljudmi, ki pa imajo isti namen, cilje, strast. Odličen primer spletnega sodelovanja je prav Wikipedija – spletna enciklopedija, ki jo ljudje gradijo prostovoljno, s pomočjo PREPROSTEGA spletnega orodja, v sodelovalnem ozračju. In je brezplačno na voljo vsem.

Sodelovalna paradigma 2.0 se seli v poslovno okolje (Podjetje 2.0), v šolsko okolje (Šola 2.0). Moje izkušnje kažejo, da je sodelovalna orodja precej težko uspešno vpeljati v podjetja, šole. Menim, da prav zaradi kompetitivnega okolja (zmagam-zgubiš), spodbujanja otrok v tekmovalnost, v individualizem. V podjetjih in šolah se vedno bolj ceni timsko delo. Sposobnost dela v timu je izjemno cenjena lastnost in pomaga pri zaposlovanju.

Da svoje otroke pripravimo na sodelovanje v zakonskem odnosu (mož-žena) in na sodelovanje v družini (starši – otroci). Kolikokrat se tudi v družinskih odnosih zgodi, da bolj kot sodelujemo – pravzaprav tekmujemo. Kdo ima prav na primer. Zdi se da bolj kot v sožitju, živimo pravzaprav v “mimožitju”. Pomembno je tudi, da spodbujamo (sebe) in svoje otroke tudi k medgeneracijskemu sodelovanju in še več – v medgeneracijskemu sožitju.

Iskanja sinergije (odnosa kjer je 1 + 1 = več kot 2) se je pomembno kot starš zavedati in to z zgledom pokazati tudi svojim otrokom. Kdor sinergčen odnos enkrat občuti, se ga zaveda, ga bo po moje vedno iskal.

Kako vzgajati za sodelovanje?

Starši vzgajamo z zgledom. Zelo preprosto rečeno, a kako radi se starši (in drugi vzgojitelji) raje naslonimo na besede. Pogovor sam pravzaprav kujemo v zvezde. Mojster Stephen R. Covey pa nam takole “zabrusi”: “Ne morete s pogovorom rešiti problemov, ki jih povzročite s svojim obnašanjem.“ Kaj naj torej starši počnemo, kako naj vzgajamo, da bodo naši otroci, ko odrastejo, pripravljeni na sodelovanje? V službi, civilni družbi in v družini.

Nekaj možnosti, ki jih sam vidm, imamo starši na razpolago pri vzgoji:

Skupno delo: delajmo kakšno delo skupaj z otrokom. Tako, da z otrokom sodelujemo, ne tako, da nas otrok samo opazuje pri delu. V smislu “kar otrok zmore, mora” (Karl Gržan).
Šport: Spdobudimo otroka v šport, ki že sam po sebi omogoča sodelovanje (skupinski športi: nogomet, košarka, …). Najbolje, pa da se kar sami angažirate. Sam sem navdušen nogometaš in še sedaj igram nogomet s sinovoma.
Šola: Šola danes bolj kot nekoč vzgaja za kompetitivnost in individualizem. Predvsem s sistemom točkovanja za vpis naprej. Starši kompetitivne naravnanosti šole lahko še pospešujemo ali pa jih blažimo. Odločitev je naša.
Igre: Spodbujajte otroke za igranje iger, ki spodbujajo sodelovanje. Tudi sami se vključimo v tako igro ali pa celo kakšno izumimo. Še celo šah, ki je tipična kompetitivna igra, ga lahko s svojo naravnanostjo spremenite v sodelovalnega.
Sodelovalno okolje: Vključite otroke v okolje, ki omogoča izkušnjo sovrstniškega sodelovanja. Sam prisegam na skavtstvo, kjer sovrstniki pri vsakodnevnih dejavnosti sodelujejo med seboj, z voditelji. Starši se dajte na razpolago skavtskim voditeljem in tako lahko tudi sami sodelujete. Posebna priložnost za sodelovanje z mladimi so odrasli skavti.
Priložnosti za sodelovanje: Spodbudite svoje otroke, da poiščejo izvenšolske dejavnosti, ki vodijo v sodelovanje, timsko delo. Perfekten primer je izdelava elastomobila, ki ga organizira Hiša eksperimentov.
Iskanje sodelavcev: Spodbujajte otroka, da sam poišče sodelavce, da se sam angažira pri iskanju virov, ki mu bodo omogočali doseganje rezultatov. Eden od virov ste lahko seveda tudi vi, a le če se otrok sam odloči za vas.
Iniciative za sodelovanje: Spodbujajte svoje otroke, da so iniciativni, da so pobudniki novih dejavnosti: doma, na dvorišču med sovrstniki, na šoli, v župniji. Kjerkoli.
Primer neprimernega odnosa do iniciativnosti otrok je mati, ki je na znani gimnaziji (celo na svetu šole) predlagala, naj vodstvo šole ustanovi rock bend, ker njen sin tako dobro igra kitaro … Pa ji je eden od staršev svetoval naj si malo prebere biografiji Johna Lennona in Paula McCartneya, da bo videla kako jima je mama ustanavljala Beatle :)

Predavanje na temo “Vzgoja za sodelovanje” lahko izvedem tudi pri vas. Oglasite se po e-pošti: ales@cerin.si.

Socialni teden 2011 – Vzgoja za sodelovanje 22.9.2011

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

Blizu srca

Aleš Čerin — Tue, 28 Dec 2010 09:46:45 +0000

Otrok varno nameščen v topli maternici, posluša materin utrip srca, dihanje in se ziba ob njenih korakih. To je zanj pravi »raj«. Potem pa ko se rodi je kar naenkrat vse drugače. A še obstajajo načini kako lahko dojenčka nosimo in ga tako imamo – blizu srca.

Sama sem se za nošenje navdušila ob izkušnji prijateljev, kjer sem opazila številne prednosti, ki jih sedaj tudi mi okušamo. Od okolice prejemam začudene poglede in različne odzive, zato bi vam rada predstavila nošenje in njegove prednosti.

Prednosti

Z nošenjem otroka mislim na nošenje s pomočjo traku ali številnih drugih pripomočkov: sling, pouch, štorklja, mehke nosilke. Pri nošenju dojenčka brez pripomočka se roke prehitro utrudijo.

Prva prednost je ta, da otrok z nošenjem dobi stik, bližino in je v stalnem odnosu z materjo. Otrok se na ta način zelo hitro umiri in ponavadi takoj zaspi. Posluša utrip, dihanje, greje ga mamina toplota (kar je aktualno še posebej sedaj pozimi), zibajo ga enakomerni koraki, pa tudi prav prijetno je stisnjen, da ga ne motijo njegovi nehoteni gibi. Veliko nošeni otroci manj jokajo, se hitreje učijo o okolju, saj so dvignjeni ob telesu in lahko – ko so budni – opazujejo dogajanje. Hitreje razvijejo govor, pa tudi aktivni so s spreminjanjem položaja, čeprav na prvi pogled izgledajo pasivni.

Nošenje ima prednosti tudi za starše. Je praktično za sprehode, lahko se izogneš vsem oviram, stopnicam. Lahko greš v gozd, na avtobus, kar je z vozičkom veliko težje. Otroka imaš lahko pri sebi tudi med gospodinjskimi opravki ali ga lažje umiriš, ko neukrotljivo joka.

Pri nošenju otrok sploh ni tako težak, ker se njegova teža enakomerno porazdeli po celem telesu, saj je trak zelo širok ter udoben in je otrok čisto ob telesu. Je pa tudi pripomoček pri mamini telovadbi in »utež« pravzaprav enakomerno raste skupaj z utrjevanjem vaših mišic. Nosi pa seveda lahko tudi oče in tako nadomesti stik z otrokom, saj ga ima ponavadi mama več (zaradi dojenja).

Slabost

Slabost nošenja s trakom je, da zahteva nekaj spretnosti pri zavezovanju, ki pa pa se je zelo hitro privadiš. Pomembno je, da otroka namestiš v anatomsko pravilen položaj.

V tujini je nošenje zelo popularno in počasi izpodriva »vozičkanje«.

Več prednosti nošenja otroka si lahko preberete na straneh družinskega portala Iskreni.net:

Poglejte si še film o eni izmed številnih tehnik zavezovanja:

Besedilo: Neža Rutar

Foto: wrapababy.com, www.didymos.de, Neža Rutar, Aleš Čerin

Sorodni članki:

Logotip podjetja Inoverzum: PREPROST minimalizem

Granitne kocke v parlament in kamenje na kmetiji (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 24 May 2010 08:39:16 +0000

Sem bil na študentskih in dijaških protestih. V prvih vrstah. Da bi začutil mladino današnjega dne. Da bi dobil sporočilo. In sem ga dobil.

Ta vikend sem bil kot trener Skavtske akademije z odraslimi skavti v Robanovem kotu, kjer smo se izobraževali. Praktično, v naravi in zelo smiselno. Tudi tako, da smo ves dan pomagali mladi družini na Kneževem pobirati kamenje. Ves dan sem skupaj s skupino okoli 30 prostovoljcev (skavtov in prijateljev družine) grabil kamenje na strmini bodočega travnika in ga tovoril na traktorsko prikolico. Naporno, a zadovoljujoče. Pomagati preživeti družini v trdih razmerah visokogorske kmetiji na višini okoli 1200 m.

Ko sem tako premetaval kamne si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil sredinih demonstracij, ko je prav tako letelo kamenje – namesto z bodočega travnika v prepad, v stavbo slovenskega parlamenta. Nisem si mogel kaj, da ne bi primerjal teh dveh fizično tako podobnih dejanj, pa vendar s čisto drugačnim smislom. Na eni strani uničevanje, na drugi omogočanje življenja.

Ko pridem na Solčavsko, v strme bregove gorskih kmetij, se zame odpre nov svet. Tako drugačen od tega mestnega sveta navidezno-virtualne plehkosti, sveta “scrkljanosti”, udobja in kako naj rečem, sveta “dolce far niente” naravnanosti. V svet, ki je zaresen, svet, kjer se ljudje borijo za svoj obstoj, svet kjer pokončni in zavedni Slovenci ohranjajo jezik, pesem, vero in kulturo. Se borijo za dobro.

Ko takole primerjam, postajam vedno bolj razdvojen.

Sorodni članki:

Priporočilo za praznike: dolina rečice Temenice (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 26 Apr 2010 08:33:09 +0000

Si želite, da vas preplavi zeleno, da se malo umirite, da začutite lepoto dolenjske pokrajine? Priporočam izvir rečice Temenice pri vasi Jelše pri Mirni peči na Dolenjskem. Sprehodite se po dolini.

Lahko s kolesom

Midva s starejšim sinom sva se odpravila tja kar s kolesom iz Ljubljane: Ljubljana – Sostro – Pečar – dolina Besnice – Trebeljevo – Leskovec – Izirk – Stična – Radohova vas – Veliki Gaber – Trebnje – proti Mirni peči – zavij proti Jelšam – skozi vas do rečice Temenice. Poglej si izvir Temenice na Geopediji. Okoli 60 km – 4 ure luštne počasne vožnje s kar nekaj vzponi.

Za nazaj si priskrbite prevoz. Lahko tudi z vlakom iz Mirne peči.

Skavtska Džungla

Naši skavti so imeli v teh krajih (med Novim mestom in Mirno pečjo) dvodnevno orientacijsko tekmovanje imenovano Džungla in so med hojo po brezpotjih dolenjske pokrajine opazili še več lepot. Predvsem so pa uživali.

Obisk Temenice zelo priporočam. Naj naredijo reklamo raje fotografije …

Sorodni članki:

Uspeh je postal psovka, 600 € plače pa krepost

Aleš Čerin — Tue, 26 Jan 2010 07:23:30 +0000

Franci Zavrl v oddaji Poslovna ideja: “To, da je uspeh postal psovka, ali pa da biti boljše ni motiv, ni nekaj dobrega, to me pa zelo moti. Ta orientacija k uravnilovki, ta populizem, da je najboljši državljan tisti, ki ima 600 € plače, ki ga pelje slovenska politika in mediji. Ta me pa resnično moti. … da se izvaja populizem proti uspešnim, proti nekomu, ki izstopa. To je pa nevarno za družbo.”

Ne morem se bolj strinjati z Zavrlom. To, da si revež, ki zasluži 600 € na mesec, je v tej družbi, v politični vladavini razdeljevalcev državnega denarja, skoraj krepost. Pravi junak si. To, da je v množici ljudi, ki tako malo zasluži, tudi veliko takih, ki so celo življenje “špricali” šolo, ki se niso (bili in se niso tudi sedaj) pripravljeni učiti, pridobivati novih spretnosti, ki niso pripravljeni prihraniti, ki niso pripravljeni tvegati, je kar brez vsakega odmeva. Takoj najdemo izgovore za te reveže. Ej, da smo si na jasnem, ne govorim o tistih, ki RESNIČNO niso mogli, govorim o lenuhih.

Tako kot mediji pretirano ujčkajo “600 evrske” delavce in jih pomilujejo, obenem kar počez “pribijajo na križ” podjetnike. Zares nevarno. Predvsem nevarno je to generaliziranje, to metanje vseh podjetnikov v en koš. Po drugi strani pa sem prepričan, da redkokdo resnično verjame, da bodo neizobraženi delavci potegnili voz iz recesije.

Tako mimogrede: izobrazba zame ne pomeni, da imaš “cegelc” (spričevalo) v roki, ki dokazuje samo to, da si n-let hodil na neko šolo (in morda tudi fakulteto), pač pa množico zelo različnih znanj, spretnosti in naravnanosti, ki si jih pridobil. Vedno z lastnim trudom. S stalnim izpostavljanjem učečim se razmeram, trdemu delu. In ta znanja in spretnosti so lahko na zelo različnih področjih: od kvantne fizike do znanja izvedbe vodovodnih inštalacij (kot primer).

Foto: Pierre Amerlynck, SXC

Sorodni članki:

Marko Kiauta: Spremembe so priložnost – za razvoj ali pa za krizo!

Aleš Čerin — Wed, 18 Nov 2009 17:39:54 +0000

S kolegom Markom Kiauto (Tangram TQC), izjemno izkušenim načrtovalcem, graditeljem in presojevalcem sistemov kakovosti sva nekaj dni nazaj presojala sistem ISO 9001: 2008 v enem od javnih zavodov.

Pa je Marko še pred samo presojo na tablo narisal tale zanimiv diagram o pomenu sprememb, kako jih lahko zaznavamo, kako jih obravnavamo ali se nanje odzivamo. Včasih tudi počakamo, da se spremembe spremenijo v probleme in če nas le-ti zasujejo, imamo krizo. No tako nekako je sedaj v gospodarstvu, pa tudi v marsikateri družini.

Vse skupaj je Marko povezal s izrekom filozofa Seneke: “Usoda voljnega vodi, brezvoljnega požira.”

Usoda voljnega vodi: To je tisti, ki proaktivno sprejema spremembe, se prilagodi nanje, jih celo obrne sebi v prid in tako čaka (ne samo čaka, pričakuje!) nove spremembe. Če tole ponazorim s primerom učencev in šole: učimo se sproti in znamo.
Usoda brezvoljnega požira: To pa je tisti, ki čaka, da spremembe vodijo v problem, ki celo čaka na kopičenje problemov in ko jih je dovolj, je tu kriza. Gotovo nam je jasno, da takega “usoda” resnično požre – če le dovolj dolgo čaka. Šolski primer: Počakamo na “cvek” in se šele potem začnemo učiti ali celo počakamo na veliko cvekov, pri veliko predmetih, se učimo med počitnicami (ni časa za temeljit počitek), kar lahko vodi do tega, da šole ne končamo.

Če smo proaktivni imamo vsaj tri prednosti (Ichak K. Adizes):

Časovna prednost: probleme preprečimo, spremembe prej zaznamo in se nanje proaktivno odzovemo, krog je precej manjši;
Boljše vzdušje: v podjetju, organizaciji, družini ali pa v odnosu delujemo stalno v boljšem vzdušju, problemi in krize nas ne dušijo;
Problemom se izognemo: sploh nimamo dela s problemi in v njihovo reševanje ne vlagamo energije.

No in ker sva bila seveda na presoji, je Marko vse skupaj povezal s standardom kakovosti in točkami ISO 9001: 2008.

Prav tako je v naših družinah, v naših odnosih. Spremembe so stalnica, ne moremo se jim izogniti, lahko jih vzamemo kot priložnosti za rast in jih proaktivno predelamo. Pomeni, da smo “čuječi”, pripravljeni spremljati spremembe, jih včasih celo predvideti – to ja sicer “nadgradnja”! in ne samo čakati na probleme in (če še problemov ne rešujemo) krize. Oh, kako radi počakamo na probleme in krize!

Hvala Marku za tako učinkovit, zanimiv in poučen začetek presoje. Sam dragocena spoznanja kolega že dajem naprej – najprej v svoji družini. Pa jih dajte še vi: Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Mt 10,8

Sorodni članki:

APZ Tone Tomšič: Človeški glasovi v popolni harmoniji

Aleš Čerin — Thu, 29 Oct 2009 08:37:54 +0000

Včeraj sem bil na dobrodelnem koncertu za družino Kastelic iz Bizovika, kjer je po tragični nesreči, ostalo pet otrok brez očeta. APZ Tone Tomšič, katerega članica je tudi najstarejša hči iz družine, je pripravil dobrodelni koncert in nas dve uri razvajal z najodličnejšim zborovskim petjem.

Ogromna cerkev Svetega Jožefa v Ljubljani je bila skoraj polna navdušenih poslušalcev in občudovalcev tega, sam bi rekel, svetovnega prvaka med zbori. V dveurnem koncertu je zbor navdušil z zelo raznolikim in ekstermno težkim programom, ki je pustil odmev v vsakem od nas. Aplavz na koncu se ni polegel, tako da je zbor dodal še dve skladbi. Pri zadnji nas je vse skupaj popeljal do cerkvenih vrat, kjer se je koncert ob atraktivni afriški pesmi, končal. Pa ne za prav dolgo.

Poslušalci smo se namreč zbrali pred cerkvijo in se ob preprosti pogostitvi zadržali z znamenitim zborom skoraj uro dolgo. Seveda zbor ni “mogel biti tiho”, tako da smo bili najvztrajnejši deležni še štirih skladb iz njihovega bogatega repertoarja.

Opaziti pa je bilo, se člani zbora, poleg tega da znajo peti, da je vodenje strokovno, znajo tudi zabavati, so povezani med seboj in imajo dobre odnose. Evo, vsi ključni razlogi za uspehe so tu.

Obenem je bil to tudi poslovilni koncert dirigentke zbora Urše Lah. Uspešni dirigentki želim obilo strokovnih izzivov in uspehov na novih poteh. Čestitke za vaše delo z APZ.

Zboru želim veliko uspehov pri delu z novim dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom, družini Kastelic pa obilo božjega blagoslova. Če želite darovati za družino Kastelic, se lahko obrnete kar na zbor.

Spremljajte zbor APZ Tone Tomšič na Facebooku in na Twitterju.

Foto: Facebook profil APZ Tone Tomšič

Sorodni članki:

Kras: Festival jesenske barvitosti

Aleš Čerin — Mon, 26 Oct 2009 12:29:22 +0000

V nedeljo smo praznovali. Družinsko. Naša družina, ki se je letos razširila, se ob takih priložnostih zbere kje v naravi, kjer najprej nekaj prehodimo, se družimo, poveselimo. Potem se malo okrepčamo in si povemo kaj lepega.

Ponavadi se dobimo kje v gorah, letos pa smo izbrali Kras. V oktobru namreč Kras zažari v močnih barvah ruja, vinske trte, kakijev, drevja, … kar se odlično ujame s sivino kamenja.

Pot: Križ – Tomaj (rojstni kraj Srečka Kosovela) – Pliskovica (smo šli po Pliskini poti – PRIPOROČAM!) – Štanjel – Coljava (Turistična kmetija Ostrouška Pelicon).

Naj bo današnji zapis samo preprosta fotografska hvalnica barvitosti in lepoti Krasa.

Pa še pesem Srečka Kosovela:

Pa da bi znal

Pa da bi znal, bi vam zapel

o svetlo šumečih topolih,

o kraškem soncu

v hladnem septembru,

o belih ajdovih dolih.

Pa da bi znal, bi vam zapel

o enem, o enem dekletu;

tako rad jo imam

in je ne dam

za vse, za vse na tem svetu.

Vir: Wikivir

Več pesmi Srečka Kosovela.

Sorodni članki:

Žena namesto “high tech gadgetov”

Aleš Čerin — Tue, 08 Sep 2009 12:37:43 +0000

Takole pravi mlado dekle o bodoči zakonski zvezi: “Recesija zahteva optimizacijo stroškov. Pač žena namesto high tech gadgetov, pa še neko doživljenjsko garancijo obetajo in multifunkcionalnost z možnostjo stalnih updateov in upgradeov. Baje se splača …”

Najprej sem se nasmejal duhovitemu izražanju, polnemu računalniškega žargona, potem pa uvidel, da je dekle izrazilo velike resnice.

Življenje v družini je resnično bolj ekonomično, pa to niti ni najbolj pomembno. Zadovoljujoč odnos s človeškim bitjem pa itak prinaša čisto drugo dimenzijo v življenje kot pa visoko-tehnološki dosežki znanosti. Pa še če upoštevamo, da se človek stalno uči in napreduje (stalni update-i) in ko pridejo še otroci (stalni upgrade-i), potem ni več nobenega dvoma, da zakonska zveza prinaša same prednosti v naše življenje.

Naj zaključim z besedami znamenitega očeta, pokojnega Boruta Lajevca, ki je rekel: “Vsak dan ko nisi poročen, je vržen stran.”

Foto: Fleur Suijten, SXC