PREPROSTOST » Izleti

Kamniški vrh: Tek na prvo stopnico Kamniških (FOTO)

Aleš Čerin — Sun, 08 Jan 2012 19:26:24 +0000

Kamniški vrh mi ostaja v krasnem spominu predvsem iz mojih jadralno-padalskih dni, ko je na nebu nad Kamniškim vrhom mrgolelo pisanih letečih “cunj”. Tu sem se učil leteti. Pa tudi drugače ga rad obiščem. Tudi po brezpotjih iz grape Korošaških slapov.

Štiri stopnice

Kamniški vrh se mi zdi, kot da je skupaj z vasmi nad Cerkljami (Stiška vas, Ambrož, Apno, Šenturška gora) in Veliko planino prva stopnica Kamniških Alp. Druga stopnica nad Kamniškim vrhom so Krvavec, Zvoh, Vrh Korena, Košutna, Kompotela, Mokrica. Tretja stopnica sta Kalški greben in Kalška gora, četrta pa “veljaki” kot so Grintovec, Kočna, Skuta, Brana, Planjava, Ojstrica. Tako to gre v Kamniških.

Kamniški vrh sestavljata dva vrhova: Planjava (1243 m) in Kamniški vrh (1259 m). Z obeh vrhov je proti jugu lep razgled na Kamnik, do Ljubljane in na “kuclje” vse tja do Nanosa in Snežnika. Na sever pa seveda na kamniške “veljake”. Da sem si pot malo podaljšal sem se vzpel preko planine Osredek (1110 m). Oglejte si pot

Na kratko

Dolžina in višina: Dve uri in pol (2.30) zmernega teka ali zelo hitre hoje (ali okoli 4 ure normalne hoje); okoli 742 m višinske razlike
Pot: Avto pustite pod vasjo Klemenčevo (pri mostu, kjer se zavije do zaselka Slevo) – lahko se peljete tudi do Sleva in še malo naprej do kamnoloma, kjer pustite avto. Po markirani poti se vzpnite preko travnatih planjav do podnožja vrhov in na križišču pod Glavo zavijte levo proti planini Osredek (1.00*). Po pobočjih Planjave je na nekaterih mestih potrebno malo pazljivosti, da vam ne zdrsne.
Na vzhodni strani planine poiščite stezo, ki vas popelje na Planjavo (1.30). Ko nad planino dosežete greben se od markirane poti kmalu na desno odcepi stezica, ki obrede vse vršičke do Planjave. Priporočam zaradi razgleda, četudi je malo bolj naporno. S Planjave se spustite na sedlce, čemur sledi krajši vzpon na Kamniški vrh (1.45).
Spust s Kamniškega vrha na vzhodno ramo je precej strm. POZORNOST! Od vzhodne rame prečite desno po pobočju nazaj do Glave in se spustite v Slevo in naprej v dolino (2.30).
Primernost: Do Glave primerno za vso družino, tudi majhne otroke (že to je lep planinski sprehod). Od tu naprej za hodce, ki nimajo vrtoglavice in radi “grizejo kolena”. V snegu in ledu ture ne priporočam, zaradi možnosti zdrsa po strmih pobočjih.
Zemljevid: Kamniške Alpe; 1:50.000
Endomondo: ogled poti

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Pot na Kamniški vrh preko planine Osredek in Planjave

Sorodni članki:

Veliki Draški vrh in Viševnik: 2 krat 2000 (FOTO)

Aleš Čerin — Thu, 29 Dec 2011 10:48:11 +0000

Med Božičem in silvestrovim se vsako leto, če le vreme omogoča, odpravim na kakšno “ornk” planinsko turo. Tudi letos je bilo tako. S sinom in zetom smo se odpravili v Julijce, točneje na Veliki Draški vrh (2243 m) in da je bila mera za letos polna še na Viševnik (2050 m). Kar dva dvatisočaka v Julijcih v enem dnevu.

Včerajšnji dan je bil kot nalašč za hribe. Vreme (v hribih) jasno, v dolini pa zoprna megla, toplo – na višini preko 2000 m smo hodili v majici, snega ne preveč, a vendar dovolj za drsanje po ne preveč strmih pobočjih.

Pot ni bila pretežka, četudi me je pri vzponu na Viševnik že kar malo “dajalo”. Razgled po Sloveniji popoln. No pravzaprav nepopoln, ker so iz meglenega “morja” štrleli le vrhovi višji od 1000 m :). Med potjo pa zanimivi pogovori … Res lep dan.

Na kratko

Dolžina in višina: Osem ur zmerne hoje; okoli 1215 m višinske razlike
Pot: Rudno polje (avto smo pustili kar pri kasarni) – sledite markirani poti na Vodnikovo kočo. Na Studorskem prevalu (1892 m) med Ablanco (2005 m) in Velikim Draškim vrhom (2243 m) smo zavili v lahko brezpotje in v težko prehodno ruševje. Po kakih 100 m ruševja je treba poiskati dobre prehode na greben. Pozor pred zdrsom! Kmalu smo se dvignili na severni greben Velikega Draškega vrha in po lahkem brezpotju na vrh.
Z vrha Draškega vrha je lep razgled najprej na Tošc (sosednji “debeluh”), Triglav, Rjavino, Kanjavec, Stoge, Škednjevec, tudi malo Debelega vrha je videti, pa v dolino Krme in naprej na Karavanke in Kamniške.
Z vrha smo se podrsali nazaj v amfiteater Jezerce od koder smo se dvignili na Srenjski preval (1959 m) med Malim Draškim vrhom (2132 m) in Viševnikom (2050 m). Markirane in precej izpostavljene poti pod Malim Draškim vrhom v tem času ne priporočam. Z Viševnika smo se spustili nazaj na Rudno polje.
Primernost: V zimskem času je ta pot primerna le za izurjene gornike, ki znajo najti prehode v lažjem brezpotju in ki so primerno opremljeni za zimsko turo (dereze, cepin).
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

Sorodni članki:

Vrh Bače: Vrh, ki je pravzaprav sedlo (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 14 Nov 2011 08:14:48 +0000

Lepi, a mrzli jesenski dnevi nas vabijo na južna pobočja. Naju z ženo so zvabili na južna pobočja Lajnarja in Slatnika nad Baško grapo na jugu in Soriško planino na severu. Pristop s Petrovega brda je izjemno lahek in nenaporen. Prava družinska tura za vse, ki zmorejo kakih 6 ur prijetne lahke hoje po udobnih mulaterah. Midva sva PREPROSTO uživala vsako minuto.

Razgled na Črno prst, Blegoš, Porezen, Kojco, naprej na Idrijsko in vse do Karavank na severu in Julijcev na zahodu, ter dol do Snežnika me je spominjal na lepe letošnje ture (Idrijsko, Črna prst). Tako pogosto sem sedaj v teh krajih, kot da bi se zaljubil v ta konec …

Na kratko

Dolžina in višina: Dobrih šest ur (6.30) počasne hoje; okoli 794 m višinske razlike
Pot: Petrovo brdo: avto pustite pri planinskem domu in kar od tam poiščete puščico za Črno prst. Sledite markacijam in dobri gozdni cesti, ki se po slabi uri spremeni v mulatero. Pred lovsko kočo (1.30*) zavijete desno proti Lajnarju. Pot po mulateri je zložna in vas pripelje na sedelce med Lajnarjem (1549 m) in Slatnikom (1597 m) (2.30). Na Lajnar je od tu manj kot pet minut.
Midva sva za pot dol na Vrh Bače izbrala južno mulatero, ki se zložno – ampak res zložno dviguje pod Slatnikom. Lahko izberete tudi pot preko vrha. Malo pred mestom, kjer naletite na stare kasarne, se levo dol odcepi dobro vidna mulatera, ki pa ni markirana. Desno lahko nadaljujete pot proti Možicu (1602 m) in naprej proti Vrhu Bače (1273 m). Malo okoli pač. Mulatera je na nekaterih mestih poškodovana. V suhem je v redu, ne priporočam pa sestopa v mokrem, še manj v poledenelem ali zasneženem!
Malo pred Vrhom Bače, ki sploh ni vrh, pač pa sedlo med masivoma Možica in Koble, se pot pridruži mulateri, ki vodi direktno od Petrovega brda (od Petrovega brda do Vrha Bače brez vzpona na Lajnar je 1.30). Po njej še kakih 10 minut in že ste v luštnem sedelcu z lovsko kočo (4.30). Od tu se lahko spustite v Podbrdo (1.30) ali v Bohinjsko Bistrico (kaki 2 uri) ali pa nadaljujete pot preko Koble na Črno prst (3 ure).
Midva sva se vrnila po mulateri nazaj do Petrovega brda (6.30).
Primernost: Primerno za vse (tudi za družine), ki se ne ustrašijo kakih 6 ur počasne hoje. Nemarkirani del poti ni primeren v mokrem, poledenelem in zasneženem. Lahko izberete obhod mimo Možica.
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Na Spodnje Bohinjske z “une” strani (FOTO)

Aleš Čerin — Sat, 01 Oct 2011 12:12:57 +0000

Ne vem zakaj sem že velikokrat bil na Rodici, pa pravzaprav vedno s “te” strani – z Bohinjske namreč. Četudi sem doma iz Ljubljane in mi je dostop do Baške grape bližji (do Podbrda je 70 km), kot do Bohinja (80 km), mi do sedaj še ni prišlo na misel da bi šel na Rodico po južni, sedaj vidim – lepši strani.

Pogled nazaj na Idrijsko

Verigo Spodnjih Bohinjskih gora od Vogla na zahodu do Črne prsti na vzhodu sem opazoval zadnjič ko sem hodil po Idrijskem. Pa sem si zamislil kako bi izgledal pogled s Spodnjih Bohinjskih nazaj na Idrijsko. Pravzaprav niti ni izgledalo preveč navdušujoče, ker Idrijsko hribovje pač ne izstopa prav izrazito. Opaziti ga je le kot temnozelene robove in nič drugega. Vseeno zanimivo.

Na vse strani

Spodnje Bohinjske zaradi osrednje lege nudijo odlične razglede na vse strani. Triglav in veriga Julijcev kot na dlani, proti zahodu Krn z Batognico in Vrhom nad peski, pa naprej Matajur, pogled proti morju, ki se je včeraj bleščal v daljavi, pa naprej Golaki in daleč, daleč silhueta Snežnika, celo Šmarno goro je bilo opaziti, pa Kamniške, bližnje: Kojco, Porezen in Blegoš, pa Karavanke proti severu. Še enkrat sem dobil potrdilo (tokrat od daleč), da je Struška (kjer sva bila z ženo prejšnji vikend) res najbolj dolgočasna gora v Karavankah.

Klikni na zemljevid za povečavo

Na Spodnje Bohinjske sem se odpravil iz znamenite vasice Stržišče, kjer je legandarni duhovnik Vinko Kobal imel znamenite duhovne vaje za mnogo generacij mladih. Pot po gozdnatih pobočjih me je vodila proti vasi Rut in naprej na Rodico. V slabih treh urah sem že stal na vrhu in užival prekrasen razgled. Med potjo na Črno prst, sem zlezel po zelo lahkem brezpotju še na Mali Raskovec (1946 m) in na Raskovec (1956 m).

Na kratko

Dolžina in višina: Dobrih devet ur (9.20) precej hitre hoje; okoli 1550 m višinske razlike
Pot: Stržišče nad Baško grapo 755 m – po kolovoznih poteh proti vasi Rut (pride se na gozdno cesto, ki vodi iz vasi proti Rodici) (1.00*) – Rodica 1964 m (3.00) (počitek na Rodici 40 min) – Mali Raskovec 1946 m (4.30) – Raskovec 1956 m (5.00) – Črna prst 1844 m (7.10) – Stržišče (9.20).
Primernost: Primerno za hodce s primerno kondicijo za 10 ur dolgo turo. Brezpotje na oba Raskovca lahko spustite in si tako pot za dobro uro skrajšate. Brezpotje na Raskovca je lahko, a poti na Malega ne priporočam, če je trava mokra. Nekaj previdnosti pred zdrsom tudi na markirani poti pred Črno prstjo.
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Struška: Najbolj dolgočasna gora v Karavankah (FOTO)

Aleš Čerin — Thu, 29 Sep 2011 05:48:05 +0000

Karavanke so bolj položne kot Kamniške ali Julijci, tudi nekaj nižje, bolj zaobljene in zelo, zelo lepe. V verigi med Stolom (2236 m) in Kepo (2143 m), kjer kraljujeta popularna Golica (1835 m) in dobro obiskana Dovška baba (1891 m), je Struška z najvišjo točko Velikim vrhom (1944 m) nekaj posebnega.

Struška je namreč že na prvi pogled dolgočasna gora. Lepo zaobljena in razpotegnjena, pravzaprav kar planotasta, poraščena z ruševjem se vleče kakšni dve uri hoda med sedloma Seča in Kočna. Le kdo si jo želi obiskati, ko pa vrh med ruševjem komaj najdeš? Le kdo si jo želi obiskati, ko pa vrh med ruševjem (ki pa dovoljuje prehode) komaj najdeš? Vrh lahko, tako kot midva tudi spustiš in ga obideš po južni strani, pa ni velike škode. Ja, Struška je gora za ljubitelje dolgočasnih gora.

Pa vendar sva jo z ženo v nedeljo obiskala in ni nama žal. Struška nudi lepe razglede na verigo Julijcev, na Gornje-savsko dolino, na Avstrijsko Koroško z Dravo, pa naprej na Golico in do Kepe. V lepem, sončnem in rahlo vetrovnem vremenu sva bila ves dan skoraj sama. Nobene gneče, samo trop ovc na planini Seči in pa to, da sva bila ves dan skupaj, je dalo sicer dolgočasni Struški čar. PREPROSTO kajne? Saj ne potrebujemo vratolomnih strmin, da nam je lepo!

Na kratko

Dolžina in višina: 6 ur počasne hoje (z veliko počitki); okoli 740 m višinske razlike
Pot: Javorniški Rovt (Dom Trilobit pri umetnem jezeru) (939 m) – sedlo Seča (ali Medvedjek) 1698 m (2.00*) – po južnem pobočju po markirani stezi do planine Svečica (3.00) – pred planino Svečica proti severu, mimo umetnega jezerčka do slovensko-avstrijske meje (3.20) – po meji med ruševjem (ni problema najti poti) do sedla Kočna 1469 m (4.15) – po kolovozu in gozdnih cestah do križišča Križovca (1222 m) (4.45) – Dom Pristava na Javorniškem Rovtu (5.30) – dom Trilobit (6.00).
Primernost: Primerno za vse, tudi za družine z malimi otroci, ki se ne ustrašijo dolge in prijetne poti, brez pretiranega vzpona.
Zemljevid: Karavanke osrednji del; 1: 50.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Štiri dni sam po samotnih “pstotah” Idrijskega (FOTO)

Aleš Čerin — Tue, 16 Aug 2011 09:13:54 +0000

Idrijcem in Cerkljanom je uspelo po relativno ozkem območju speljati 180 km lepe poti (Idrijsko-Cerkljanska planinska pot) po samotnih pobočjih naseljenimi z osamljenimi kmetijami, po ozkih grapah in z vodami bogatih dolinah (poglejte si zemljevid poti).

Večkrat sem že šel na dolgo pot, prehodil tudi celotno E6 in lansko leto Loško planinsko pot, a še nikoli sam. Vedno v bogati družbi svojih otrok, sestre in nečakov. Tokrat pa sam. Ja, tokrat sem prav želel iti in biti sam. Občutiti globoko samoto in si dati priložnost za razmišljanje. O vsem mogočem.

1. dan: Šebrelje, Jagršče, Idrijske Krnice (5 ur hoje)

Začel sem sredi popoldneva v Reki v dolini Idrijce (malo za odcepom v Cerkno), se povzpel mimo Divjih bab na Šebreljsko planoto, naprej v vas Jagršče in zvečer ob osmih sem se ustavil Idrijskih Krnicah pred cerkvijo Svetega Florijana. Cerkev je fenomenalno opremil z mozaikoma Sv. Florijana ob vhodu in Sv. Joahima in Ane, ter Marije z detetom v notranjosti (poglejte si mozaika in opis) znameniti pater Marko Ivan Rupnik.

Tu sta mi najprej zakonca Lapanje razkazala cerkev in me potem prijazno povabila v hišo. Kmalu je na mizo prišel odličen narezek, pivo in prijeten pogovor se je zavlekel v noč. Dokler se niso vrnili otroci iz doline. Prvi večer sem torej spal kar na krušni peči v dnevni sobi prijazne družine. Iskrena hvala za prijaznost in zaupanje.

Sploh so Vrhovci (tako jim pravijo dolinci) “prava posebnost v gostoljubju. Ko prideš v hišo, si vzamejo čas, se usedejo, radi se pogovarjajo in za razliko od navade večjih in mestnih naselij se na mizi kmalu pojavijo razne, predvsem doma pripravljene dobrote. Radi obujajo spomine in se vmes hudomušno pošalijo. Pri teh ljudeh dobiš občutek, da si pri njih dobrodošel.” (Vir: knjižica “Cerkev Svetega Florijana v Idrijskih Krnicah”). Marko in Martina Lapanja sta bila prav taka.

2. dan: Jelenk, Kanomlja, Vojsko, Mrzla Rupa (14 ur hoje)

Zgodaj zjutraj, preden sta se zakonca odpravila v službo, smo skupaj spili kavo in sam sem se odpravil na vrh Jelenka (1107 m) in se počasi in mimo samotnih in večinoma že opuščenih kmetij spustil v dolino Kanomlje.

Potem pa vzpon proti Vojskemu. Med potjo sem si ogledal znamenito Šturmajce, mogočno, dobro ohranjeno domačijo, kjer je prejšnih časih v 8 objektih živelo kar 70 ljudi. Danes je ohranjena okoli 200 let stara kašča in pa mogočna, s freskami poslikana osrednja hiša. Hiša je na ogled in lahko si pogledate, kako so živeli včasih. Sam sem se preprosto usedel v hišo in kake pol ure samo srkal: duha preteklih časov, način preprostega, a težkega življenja na tej gigantski domačiji. Zdi se, da so v teh strminah živeli sposobni ljudje, inovatorji, voditelji (si predstavljate gospodarja, ki je moral voditi kar 70 ljudi?) in organizatorji. Šturmajca še vedno s svojo notranjščino in okolico seva prejšnje čase. Hvala gospodu Julijanu Petriču za ohranitev mogočne kmetije in duha časa.

Na Vojsko sem se vzpenjal po samotnih pobočjih nad Kanomljo, švical in se boril z vročino. Hvala bogu, vode je povsod polno. Z Vojskega me je pot vodila na razgledni Hudournik, od koder sem si lahko ogledal celotno prehojeno pot, pa tudi Zahodne Julijce, Krnsko pogorje, Triglav, Kamniške Alpe in seveda bližnje “kuclje” – Kojco, Porezen, Blegoš.

Zvečer sem se še “privlekel” – po 14 urah na nogah – do kmetije Omevkar na Mrzli rupi nad dolino Zgornje Idrijce. Gospdar me je prijazno sprejel na senik, mati so me postregli z mlekom, malo smo se pogovorili o življenju v teh krajih, visoko – kakih 1000 m – nad dolinami. Mi meščani si sploh ne znamo predstavljati kaj pomeni vsak dan hoditi s 1000 m, kakih 15 km po ozkih in pozimi drsečih cestah v šolo in na delo. Občudovanje, da ljudje vztrajajo na teh višinah. In to ne zagrenjeni, pač pa veseli in navdušeni. Učim se.

3. dan: Zgornja Idrijca, Hleviše, Strug, Zadlog (14 ur hoje)

Zjutraj sem se spustil v divjo in nenaseljeno dolino, pravzaprav krajinski park Zgornja Idrijca in se mimo slovenskih piramid – Idrijskih klavž ter mimo kmeta Tratnika povzpel na Hleviško planino. Prijazni ljudje na poti so mi ponujali odlične slive, šnopc, ki sem se ga pa kar malo branil. Pred mano je bila še dolga pot na Črnovrško planoto.

Klavže so mogočne pregrade na rečicah v okolici Idrije, ki so služile zapori vode. Za njimi se je nabralo jezero in ko so vodo naenkrat spustili, je ta odplavila les, ki so ga nasekali po celotni dolini. Vse tja do Idrije, kjer so les nekakšne grablje ustavile. Lahko smo ponosni na načrtovalca klavž domačina Jožefa Mraka za res ekološki in v tistem času edini možen način transporta lesa.

V vročini in kar dobrem švicanju sem se povzpel na Hleviško planino, tam dobro jedel – golaž z idrijskimi žlikrofi, se pogovoril z oskrbnikom o poti in se spustil – spet! – čisto v dolino. Osvežitev, pravzaprav kar kopanje v mrzli Idrijci, mi je dala moči in volje, da sem se spet povzpel iz doline na Črnovrško planoto, točneje v Zadlog.

Večerni vzpon še do Špičastega vrha, kjer sem si postlal kar na razglednem stolpu. Noč je minila v družbi polha “Tečkota”, ki je vso noč švigal po dilah okoli mene. Si predstavljate ležišče v prvem nadstropju mogočnega lesenega razglednega stolpa, pogled iz spalne vreče na polno luno, družbo divjih živali (v gozdu pod mano je vse gomazelo) in radovednost polha, ki je stikal po opremi?

4. dan: Strmec, Javornik, Črni Vrh, Podroteja (11 ur hoje)

Pogled na vzhod sonca in čudovit razgled po Sloveniji mi je že zjutraj vzel sapo. Pozajtrkoval sem rumene slive, ki mi jih je v Zadlogu ponudil prijazni domačin in mi jih tudi pomagal nabrati. Hvala.

Spust na Strmec in kar dolg vzpon na Javornik. Lepe kmetije, žal že skoraj vse predelane v vikende za nas meščane. Škoda, ker se pokrajina takole prazni – pravzaprav polni z meščani, a samo za vikende. Še spust v Črni Vrh in naprej preko Idrijskega loga v Podrotejo. Vroče in naporno.

Štop do Ljubljane (hvala Gašper!) in počitek v domači postelji. Se prileže po treh nočeh v spalki.

Zaključek

Prvič sem se na tako dolgo pot podal kar sam. Poti po teh krajih so res zelo samotne – na celotni poti (razen v nekaterih vaseh) nisem srečal nikogar – zato je potrebno kar nekaj poguma, da se odpraviš v “pstote” sam.

Ljudje v teh krajih so res gostoljubni, prijazni, pripravljeni pomagati, te vzamejo pod streho, pripravljeni so se pogovoriti, si vzeti čas. Hvala vsem!

Na taki poti je človek res sam, ima priložnost v miru moliti, premisliti in se odločiti. Sem imel občutek, da se mi je glava čisto izpraznila “navlake”, da se je naredil prostor za kaj novega. Kaj pa bo to novo? Še ne vem.

Sorodni članki:

Peš je zakon ali romanje iz Ljubljane na Kurešček (FOTO)

Aleš Čerin — Sat, 02 Jul 2011 11:43:58 +0000

Oni dan sva se z ženo odpravila na romanje do Kureščka kar od doma. Tako kot včasih, ko so se ljudje na romanja ali kot jim tudi pravimo na božje poti skoraj obvezno odpravili peš. No, veliko drugih možnosti tudi niso imeli.

Štiri poti: po pokrajini, do sopotnika, vase, do Boga

Sam menim, da je na romanju pot prav toliko pomembna kot končni cilj ali kot pravi legendarni Nejc Zaplotnik v knjigi Pot: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi”.

Na poti po pokrajini ima človek dovolj časa in priložnosti, da opravi tudi druge poti: pot do sopotnika, pot v svojo notranjost in pot do Boga. Midva sva opravila vse štiri. Res lepa izkušnja. Priporočam vsakomur v teh poletnih dneh.

Na kratko

Dolžina in višina: 10.40 ure počasne hoje (vključno z dvema urama in pol počitka) ali okoli 28 km; 853 m višinske razlike
Pot: Štepanja vas (Ljubljana) – Golovec (0.30*) – Orle (1.30) – Pleše nad Škofljico (3.00) – Škofljica (3.50 ) – Gumnišče (5.30 – vključen enourni počitek v Škofljici) – Pijava Gorica (5.50) – Rogovila – kmetija Perhaj – Sarsko (8.20 - vključen eno in pol urni počitek v Pijavi Gorici) – Klada – Golo (9.40) – Kurešček (826 m) (10.40)
Primernost: Tale božja pot je primerna za vse, ki zmorejo počasi, a vztrajno hoditi po gozdnih poteh, kolovozih in vaških cestah. Vseeno priporočam lahke gojzarje s trdim podplatom.
Zemljevid: Ljubljana in okolica; 1: 50.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

O božjih poteh (Wikipedija)

Glavni cilji romarjev so bili od tedaj trije: Jeruzalem, Rim in Santiago. Ker pa niso vsi verniki imeli možnosti za tako dolga romanja, so se začele graditi »domače« božje poti. Kot pove beseda, so to bile v začetku zares poti, to je zaporedje cest in krajev, ki jih je bilo treba prehoditi do končnega cilja – cerkve ali drugega nabožnega objekta.

Prve take božje poti so si omislili okoli leta 1500 frančiškanski menihi ob povratku iz Palestine na Apeninski polotok in so bile baje tudi po naravni legi podobne krajem v Palestini. Pozneje se je ta navada zelo razširila, a potovanje je bilo vedno krajše, zato pa bolj gosto posejano s postajami, ki so služile bodisi za oddih kot za molitev.

Prve take poti, imenovane Sacro Monte (= sveta gora), so bile zgrajene v Piemontu in večina jih še stoji. Za vse je značilna več ali manj dolga pot, ob kateri je več različnih kapel, ki so zgrajene na razglednih točkah, kar daje še posebno prijeten vtis. Po navadi skupno s cerkvijo na koncu poti predstavljajo skrivnosti rožnega venca. Med eno kapelo in drugo so postavljene manjše zgradbe, ki so nekdaj služile za oddih romarjev in včasih tudi za prenočišče.

Za povečanje klikni na zemljevide

Sorodni članki:

Z Martinj vrha čez Blegoš v Javorje (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 30 May 2011 08:56:33 +0000

Sem kar tekel v supergah in z lažjim nahrbtnikom na rami. Se pripravljam namreč na jesenski polmaraton v Ljubljani.

Pot ni čisto lahka. Z Martinj vrha do Črnega kala pod Koprivnikom in Romovcem je orientacijsko malo zahtevna, ker je okoli Martinj vrha polno kolovozov, gozdnih in lovskih poti. Pod Romovcem sem naletel na strmo in na nekaterih mestih malo izpostavljeno, a z jeklenicami zavarovano pot. Tudi višinske razlike je bilo kar nekaj …

Vsekakor je pa tole lep in nenavaden vzpon na mogočno goro. Pravzaprav je Blegoš vedno, ampak prav vedno in z vseh strani – PREPROSTO lep.

Na kratko

Dolžina in višina: 3.20 ure počasnega teka (+ fotografiranje in na vrhu sem počival kakih 20 minut); 722 m višinske razlike
Pot: Martinj vrh v Selški dolini ( Turistična kmetija “Na puč”) 840 m – preko Mrzlega vrha pod Romovcem na Črni kal 1103 (1.10*) – po strmi markirani poti na Blegoš 1562 m (1.45) – preko Prve ravni po južni strani na Črni kal 1103 (2.30) – preko Gornje Žetine do Javorij (3.20)
Primernost: Primerno za tekače (in planince seveda!), ki se ne ustrašijo iskanja pravih gozdnih poti do Črnega kala. Naprej je običajni pristop na Blegoš. Primerno je tudi za otroke, četudi je na nekaterih delih pod Romovcem malo izpostavljeno, a je dobro varovano z jeklenicami. Vsekakor nekaj previdnosti.
Zemljevid: Škofjeloško pogorje; 1: 50.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča. Skoraj vso pot sem lahkotno tekel, a vmes tudi fotografiral.

Za povečanje klikni na zemljevid

Sorodni članki:

Po “balkonih” pod Storžičem in nočni ogled gorenjskih vasi

Aleš Čerin — Mon, 04 Apr 2011 07:05:07 +0000

Že pred časom sem pisal o možnostih, ki jih nudi Storžič in njegova okolica. Opisal sem hribovsko turo pod Storžičem, ki ji lahko sami določite težavnost. Zadnjič smo se povzpeli do prvih razgledišč pod Storžičem, sedaj sem pa po “balkonu” nadaljeval do planin Javornik, Velika in Mala Poljana, ter se vzpel še na Tolsti vrh (1715 m).

S Tolstega vrha sem se spustil po dolgem grebenu do Križke gore (1471 m), do vasi Gozd (891 m) in v dolino proti vasi Zalog. Prav v dolini se je naredila noč, avto sem imel pa v okoli 8 km oddaljenem Laškim nad Bašljem. Vzel sem pot pod noge in si privoščil še nočni ogled gorenjskih vasi pod Storžičem. Lepa popoldanska tura – hoditi sem začel namreč šele ob 15 h – in zaradi oddaljevanja od izhodišča in vračanja po vaseh, zanimiva.

Na kratko

Dolžina in višina: 6.45 ure zelo hitre hoje (s samo 30 min počitka); 1.302 m višinske razlike
Pot: Vasica Laško nad Bašljem (675 m) – Sveti Lovrenc 892 m (0.20*) – proti Storžiču; pot med Kališčem in planinami Poljanami 1400 m (1.35) – planina Javornik 1392 m (2.00) – planina Velika Poljana 1383 m (2.20) – planina Mala Poljana 1325 m (2.30) – Tolsti vrh 1715 m (3.15) – Križka gora 1471 m (4.00) – Gozd 891 m (4.40) – Zalog 535 m (5.10) – Trstenik 488 m – Bašelj – Laško nad Bašljem 675 m (6.45)
Primernost: Primerno za planince z dobro kondicijo, ki se na koncu ture ne ustrašijo enoinpolurnega pešačenja med gorenjskimi vasmi. Primerno je tudi za otroke, vendar za malo starejše. Na nekaterih delih je pot precej strma (vzpon proti Storžiču in na Tolsti vrh).
Zemljevid: Storžič in Košuta; 1: 25.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Za povečanje klikni na zemljevid

Taka tura je nekaj posebnega. Predvsem psihično. Celo pot sem se namreč oddaljeval od izhodišča (avtomobila) in ves čas vedel, da se bo treba nekako vrniti.

V tem času snega na teh višinah praktično ni, je pa zato videti obilo pomladnega cvetja. Na Storžiču se sneh začne (na severni in tudi po zahodni strani) nekako na 1500 m (cepin/dereze).

Z “balkonov” pod Storžičem pa lahko občudujete lep razgled na celotno Gorenjsko, s Tolstega vrha pa na greben Košute in na obsežne gozdove med Konjščico in Javorniki z izstopajočo Belo pečjo.

Sorodni članki:

Treking na B-P: iz Selške v Poljansko in do Polhovega Gradca (FOTO)

Aleš Čerin — Sun, 20 Mar 2011 13:46:37 +0000

Za neskavte naj najprej razložim pomen kratice B-P (izgovori se Bi-Pi). B-P označuje priimek ustanovitelja skavtstva Roberta Baden-Powella, ki ga skavti mednarodno ljubkovalno imenujemo kar Bi-Pi. Pomenita pa tudi kratico iz besedne zveze “bodi pripravljen” (ang. Be prepared), ki je tudi naš skavtski pozdrav (“Bodi pripravljen! – Vedno pripravljen!”) ter izraža temeljno naravnanost skavtov. Biti torej vedno pripravljen nekaj narediti za ‘spreminjanje sveta na bolje’, kar praktično pomeni, da je človek telesno in mentalno pripravljen narediti dobro delo. In se stalno vaditi v tem.

Jaz sem v soboto “na B-P” vadil svojo telesno pripravljenost in sposobnost oditi na dolgo pot brez posebnih priprav. V soboto smo imeli opravke v Golici nad Selci v Selški dolini, približno 45 km iz Ljubljane. Pa sem se po končanem delu okoli 12 ure odpravil peš proti domu – kar čez hribe in doline, ne po cesti. Pa da vidim do kje pridem. Samo nekaj banan ter plastenko pijače sem vzel s seboj. Kar je pač bilo pri roki.

Pohod sem končal zvečer v Polhovem Gradcu, 7 ur hoda stran in kakih 30 kilometrov poti je bilo za mano. Še štop od Polhovega Gradca do Ljubljane in ob 20.30 sem bil doma. Utrujen in lačen, a zelo vesel.

Tudi skavtinje in skavte sem vso pot nosil v srcu …

Na kratko

Dolžina in višina: 7.15 ure zelo hitre hoje (brez počitka); 1.117 m višinske razlike
Pot: Spodnja Golica nad Selci v Selški dolini (600 m) – Rovte nad Lenartom v Selški dolini 997 m (1.00* ura) – Stari vrh (Zapreval) 860 m (1.30 ure) – Mlaka 700 m (1.45 ure) – Gabrška gora 860 m (2.30 ure) – Log v Poljanski dolini 380 m (3.45 ur) – Črni vrh nad Polhovim Gradcem 860 m (5.15 ur) – Petačev graben (6.45 ure) – Polhov Gradec (7.15 ure)
Primernost: Primerno za vse, tudi za otroke. Potrebne je samo nekaj telesne pripravljenosti in pogum oditi na dolgo pot.
Zemljevid: Ga nisem imel, drugače Škofjeloško hribovje; 1: 50.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Opis poti

Ni preveč smiselno pisati o poti, ker sem jo tudi sam sproti odkrival. Večinoma sem ubiral gozdne poti in kolovoze, nekaj je bilo makadamskih cest, tudi nekaj asfalta, pa tudi grap in brezpotij. Priporočam, da se s pomočjo zemljevida in orientacije s pomočjo naravnih značilnosti prepustite svoji intuiciji. Nikjer ne morete zelo zgrešiti. Edino kar se vam lahko zgodi je, da pridete v kakšno ‘drugo’ vas.

Na poti sem srečal veliko prijaznih hribovskih ljudi, s katerimi smo rekli kakšno besedo. Pa tudi veliko pomladnega cvetja in deročih hudournikov. Sedaj na pomlad toplo priporočam trekinge po našem sredogorju.