“V Evropi smo postali iz proletarskega, pisarniško delovno ljudstvo. Živimo v utopiji družbe temelječe na znanju, kjer ima še neke rasistične elemente: če si “belec”, če si hodil v “take in take” šole je zate nespodobno, da bi fizično delal.” (8:25 min)

“Logično je, da v razmerah porabništva, blagostanja, rabimo človeka, ki ne razmišlja, da ta sistem funkcionira.” (37:50)

“Sintagma “družba temelječa na znanju: tu se je zgodila ena zloraba ali nerazumevanje pojma ‘kaj je to znanje’. Znanje se je začelo razumevati kot – če povem čisto po domače – napihovanje ega. Mlade se je dalo v iluzijo, da samo če bodo imeli diplome, je vse narejeno, so že našli svoje mesto na tem svetu. In to napihnjeno znanje se je začelo odtrgavati od realnosti, bolj konkretno od gospodarstva. Težilo se je vedno bolj v neko intelektualno sfero in se je začelo odtrgavati od dela. Če pa začneš mladim dopovedovati, da jim ne bo treba delati, pljuvaš na svojo prihodnost. In njihovo.
Ena od največjih pedagoških kletvic, ki sem jih kdajkoli slišal je: Uči se uči, da ti ne bo treba delati. To je pedagoška kletev, ker delo loči od znanja. Glavo loči od rok, nog in trupa. In ustvarja deformirančka. To nam slika, kje moramo  stvari popraviti. Ne bomo se odrekli družbi temelječi na znanju, odrekli pa se bomo iluziji napihnjenega fakultetnega izobraževanja, ki že samo po sebi rešuje probleme družbe in prihodnosti, zaposlenosti mladih in vsega. Brez dela ni prihodnosti in če ne bomo odkrili spet dostojanstva dela, ne izidemo iz tega vrtinca. Tu se je pojavil še rasizem s smislu: Jaz ne bom pometal. Jaz ne bom zlagali zidakov. Jaz ne bom dimnikov pucal. Jaz ne bom jarkov kopal … ker sem Slovenec. To je za Šiptarje. // Ko vi nekomu dopovedujete, da bo samo v visokem šolstvu nekaj posebnega, da je on kraljiček, okoli katerega moramo vsi skakati, da se mora le učiti in učiti …, se bo otrok, tudi sam začel distancirati in bo dobil narcisoidno pozo.”  (47:00 min)

“Spoštovanje človekovega dela, ki mora vključevati nujno tudi spoštovanje fizičnega dela. Če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati. Če ne spoštuješ najnižjega, ne moreš govoriti, da sploh spoštuješ. // Tu gre za močan obrat v vzgoji od ‘uči se uči, da ti ne bo treba delati’ v ‘če boš rad delal ti ne bo hudega’.” (53:28)

Imam diplomo, magisterij, doktorat in to je to!

Ne morem se bolj strinjati s Cestnikom. Tudi sam pri svojem delu opažam podobne trende in iz leta v leto je hujše. Iz leta v leto je več formalno zelo visoko izobraženih ljudi, ki nočejo ali pa ne znajo misliti, ne vem čisto dobro. Diplome, magisteriji, doktorati, …  - se mi zdi – so vedno bolj brezvredni papirji, ki mladim dajejo lažno upanje, da že samo zaradi papirja, ki ga držijo v rokah, tudi nekaj resnično znajo.

Veliko take naravnanosti je še posebej v “pokvečenih” (pomeni nepravilno vpeljanih) sistemih vodenja kakovosti, kjer so kompetence človeka sicer visoko na prioriteti, a jih “dosegamo” le z izpolnjevanjem nakakšnih formularjev, kamor se pač podpišemo. V smislu ‘če vem, da to obstaja, to  tudi res znam’. Torej že samega vedenja kaj znanje sploh je, ni več. Primer: Če nekaj o nečem vem (da obstaja), je to že znanje in popolnima dovolj, četudi tega ne znam v resnici izvesti. Te teme sem se dotikal v članku “Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov”.

Fizično delo ne velja nič

V poslovnih okoljih se včasih vzpostavi skoraj kastni sistem med ljudmi, ki ročno opravljajo svoje delo – redimo jim “fizikalci” in onimi, ki mislijo, recimo jim “misleci”. Misleci potem, ne da bi kdajkoli (ali pa zelo, zelo redko) praktično izkusili delo, pišejo razne dokumente: splošne operacijske postopke, navodila, poročila. Velikokrat pravzaprav pišejo navodila za “fizikalce”, kako naj opravijo delo. In ta navodila so potem seveda nejasna, nerazumljiva in nepraktična, na nekakšni “akademski ravni” misleca. Velikokrat tudi brez repa in glave – kot lahko napiše človek, ki pač stvari “nima v rokah”. Tako kot pravi Cestnik – odtrgavanje od realnosti.

Ni mi padla krona z glave

Sam sem lansko leto spomladi, navdihnjen od projekta ’1 € na dan’, poprijel za kramp, lopato, grablje, karjolo in povečal površino obdelovalnih površin na vrtu za 100%. In – ne boste verjeli – ni mi padla krona z glave.

Nasprotno, napisal sem hvalnico ročnemu delu: “Ko sem začel vrtičkariti, opažam, da me ročno delo – delo na vrtu in delo z “mehanizacijo” kot so kramp, lopata, grablje, … neverjetno zadovoljuje. Se filozofsko sprašujem zakaj. Morda je vzrok v tem, da smo ljudje zelo vizualna bitja in rezultate svojega dela radi vidimo in jih držimo v rokah. Če rezultate vidimo, če jih otipamo, jih tudi lažje povežemo z našim prizadevanjem.”

Vesel sem, da sem prišel do spoznanja o pomenu fizičnega dela, ki ga sedaj tudi bolj spoštujem in ne morem se bolj strinjati s Cestnikom ko pravi, da mora spoštovanje dela vključevati tudi fizično delo, saj “če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati”. 

O pedagoški kletvici pa kdaj drugič …

Sorodni članki:

• Hvalnica ročnemu delu
• Solata: 1500 km ali 15 m? Katera se vam zdi boljša?
• Adijo čebula!
• 11 dni brez interneta je prineslo 100% več obdelovalnih površin (FOTO)
• Vrtički v Ljubljani: porušiti, obljubiti in dati nekaj novih za vzorec

Preprostost

Na začetku leta sem pisal o prepolovitvenem načelu, ki narekuje, da porabo vsega prepolovimo – pa ne samo enkrat, pa o kalkulatorju stroškov avtomobila, ki ga je razvilo društvo za sonaraven razvoj Focus. Ali ste vedeli, da Slovenci v poprečju delamo dva dni na teden za avto in prevoz? Noro? Noro!

Na zemljevidu Ljubljane sem v center zapičil šestilo in zarisal 5-kilometerski krog in pokazal, da je center Ljubljane peš dostopen v eni uri hoje. Kaj ne znamo več hoditi? Poglejte si tudi zabaven video.

Kot posledica projekta 1€ na dan se kaže tudi moja nova naravnanost na pridelavo lastne hrane. Tako sem aprila zavihal rokave in na vrtu kopal in urejal, tako, da sem za 100 % povečal obdelovalne površine. In celo leto vrtnaril. Prav zadovoljujoče. Celo hvalnico ročnemu delu sem napisal. In od projekta naprej si pečemo ves kruh. Poglejte zakaj. Celo leto sem vestno vrtnaril, vlagal sadje in zelenjavo (nekaj receptov!).

Objavil sem recept za izdelavo domačega detergenta, ki se je med ljudmi lepo prijel. Cena ugodna, ekološki in dobro opere.

Razmišljal sem o konceptu 3R (Reduce = zmanjšati, Reuse = ponovno uporabiti, Recycle = reciklirati) in dodal še enega.

Jeseni sem tehnično in oblikovno preuredil blog PREPROSTOST. Upam, da sem bil uspešen in da vam je všeč. Poglejte nekaj lepih fotk ročic ….

Vodenje, vodenje, … vodim, torej sem

Veliko sem se v tem letu ukvarjal z vodenjem. S prijateljem Matejem Cepinom in izvrstnimi gosti Ivom Boscarolom, Petro Matos in Brankom Cestnikom smo izvedlo trening za voditelje ‘Vodim, torej sem‘. Lušten trening, ljudje zadovoljni. Vodenje je sploh tema, ki jo potrebujemo na vseh področjih. Tudi v družini. O vodenju družine sem pisal tule, o delegiranju v podjetjih in družini tule. Imel sem tudi nekaj predavanj na temo vodenja družine.

Takole praviva z Matejem na spletni strani treninga (mimogrede: trening ponavljava tudi letos in sicer v obdobju od 27. 1. – 17. 3. 2012. Prostih je samo še nekaj mest. Info in  PRIJAVA): “Brez dobrih voditeljev narod ne more dolgoročno obstati, podjetje propade in družina ne uspeva. Poleg kompetentnih voditeljev na najvišjih ravneh, so ključna tudi znanja, naravnanosti in spretnosti voditeljev v neformalnih skupinah, gibanjih, nevladnih organizacijah, šolah, medijih, podjetjih, oddelkih, občinah, krajevnih skupnostih in družinah.” 

V okviru Skavtske akademije, ki jo postavljava skupaj s prijateljem Tonetom Lesnikom, je naš udeleženec Tone Lampret izvedel projekt izdelave dveh sončnih elektrarn za misijon na Madagaskarju in pokazal kako se svoje talent porabi za skupno dobro. V Matkovem kotu smo udeleženci pomagali na kmetiji saditi krompir in se učili.

1 € na dan še odmeva

Projekt še kar odmeva. Veliko me vabijo na predavanja, ki jih opravim brezplačno in dobrodelno. Opravil sem 15 predavanj po celi Sloveniji. Prostovoljno zbran denar sem nakazal za projekt misijonarja Pedra Opeke ‘Obrok riža na dan – vsak dan.’

Na pomladanskem TEDx Ljubljana dogodku sem imel predavanje, ki si ga lahko preberete ali pogledate video. Hvala organizatorjem za izjemno kakovostno organizacijo in za ogromno energije, ki jo vlagajo v uspeh dogodka. Na jesenskem TEDx Ljubljana dogodku je predaval sin Boštjan. Ponosen!

Hribi, romanje, dolga pot, tek, geolov

Z zetom sva se na začetku leta in na koncu leta skupaj odpravila v hribe. Obe turi sta precej zimski: na Plevelnike in Dovško babo, konec leta pa na Veliki Draški vrh in Viševnik. Krasni pogovori.

Spomladi sem se kar peš odpravil iz Selške doline proti Ljubljani. V sedmih urah sem prišel čez hribe in doline do Polhovega Gradca. Si upate?

Izgleda, da je bilo leto 2011 leto zanimivih planinskih tur. Kar eno lepo nedeljsko popoldne sem se odpravil proti Storžiču in na sredi zavil proti Tolstemu vhu in Križki gori, ter se v temi vračal skozi gorenjske vasi do izhodišča.

Sem začel malo bolj intenzivno teči. Pripravljal sem se tako, da sem tekel po hribih (Blegoš), se potem udeležil Teka trojk v Ljubljani – 12 km (družinska ekipa – skupaj s sinovoma)  in jeseni Ljubljanskega maratona – 21 km, kjer sem med dolgo potjo razmišljal o boju, teku in veri: “Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. 2 Tim 4, 7

Z Marinko sva se odpravila na  peš romanje – tako kot nekoč - iz Ljubljane na Kurešček: 28 km, skoraj 11 ur. Opravila sva vse štiri poti:  po pokrajini, do sopotnika, vase, do Boga.

Poleti sem si privoščil štiri dni samote po “pstotah” Idrijskega. Štiri dni sam v gozdovih in grapah. Res blagodejno ter osvežujoče za telo in duha. Vzel sem si čas za razmislek. Torej: intenziven razmislek in potem ukrepanje. Med potjo sem srečal veliko zanimivih, prijaznih ljudi. Dragoceno!

Z Marinko sva obiskala najbolj dolgočasno goro v Karavankah, se povzpela na Vrh Bače, ki pravzaprav ni vrh, pač pa sedlo in se sam enkrat za spremembo povzpel na Spodnje Bohinjske z “une strani”.

Konec leta sva se s sinom navdušila nad zanimivo orientacijsko igro Geocaching (Geolov po slovensko). Do konca leta našel 25 zakladov. Sam jo kombiniram s tekom. Preverite zakaj mi je igra zanimiva.

Družbeno dogajanje

Nisem si mogel kaj, da ne bi komentiral finančnega škandala v Mariborski škofiji, fasciniral me je boj malega društva Ekokrog proti ogromni multinacionalki Lafarge.

Septembra sem sodeloval na Socialnem tednu, kjer sodelujem s Socialno akademijo. Letos je bila tema ‘S(l)odelujmo!’. Sam sem bil odgovoren za moderiranje uvodne okrogle mize, za blogovski del in internetno stran ter pripravil predavanje ’Vzgoja za s(l)odelovanje’.

Spletni magazin z mero Časnik.si, ki sem ga pred kakim letom in pol pomagal ustanoviti, se je med bralci dobro prijel. V decembru 2011 smo dosegli 17.000 unikatnih obiskovalcev. Zanj vsakih 14 dni napišem članek. Kar ni lahko. Pred volitvami sem pisal o tem kako se odločati v samoti volilne škatle, po volitvah pa, da smo Slovenci kar v veliki meri glasovali za “dolce far niente” naravnanost (saj se spomnite filma ‘Do konca in naprej’). Ostali moji prispevki

Smrt pesnika

Konec oktobra se je od nas poslovil pesnik Tone Pavček, ki nam v pesmi Novorojenemu takole sporoča: “Pozdravljen, ki si prišel iz teme in iz gluhe noči vesoljstva, iz dalj neznanih, kjer stotisoči čakajo nestrpno na znak, da lahko pridejo in stopijo v luč. A ti si prišel, ves up in ves luč, še čisto… nič senca in z jokom naznanil vsem, celo nemim: Hočem živeti!”

Modrovanja

Malo sem premišljeval o izgovorih, o disciplini in o novoletnih obljubah. Že Eva v raju se je izgovarjala, pa Mojzes, češ da ne zna govoriti.

Foto: Rok Bezeljak, TEDx Ljubljana, ostalo Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Moj pogled na 2010: Kako polno leto!
• Moje norosti v letu 2009

Recept za orehovo potico sem objavil na skavtskem spletnem portalu SkavtNet, na kaj je treba biti pozoren pri peki potice in zakaj, pa sem pisal lansko leto ob Veliki noči.

Brez dobrega, ni dobrega

Med peko je starejši sin povedal zanimivo misel, ki se je sicer nanašala v konkretnem primeru na peko potice, a je veljavna za prav vse primere: “Brez dobrega, ni dobrega.” Kako res! In kako splošno veljavno: tako za potico, kot za knjigo, tako za misel, kot za besedo, tako za besedo, kot za dejanja, tako za dejanja, kot za odnose. Mi je dalo misliti.

Blagoslovljen Božič!

Kar nekaj lepih voščil sem dobil od svojih prijateljev. Nekaj najbolj domiselnih bi rad delil z vami.

Nekdo je zapisal: “So stvari, ki minejo, čeprav minevajo in prehajajo počasneje, kot si morda mislimo in želimo. In so stvari, ki so vedno na svojem, to je pravem mestu. Naj bo zaradi njih božič lep, novo leto 2012 pa polno (prijaznih) presenečenj.”

Spet drugi: “Ne prebivamo v pokrajinah, tudi na ozemljih ne prebivamo. Srce tistih, ki jih ljubimo, je naše pravo domovanje.” Naj nam Božje dete rojeno v preprosto pokrajino, med preproste ljudi, prinese radost in pomaga spoznati, kje je naše pravo domovanje in kdo je naša luč.

In še tale od luštne družine: “Božič je med drugim dobra priložnost, da se malo ustavimo in se umirimo. Ritem, ki nam ga narekujejo služba, družba in potrošnja je namreč neizprosen. Ko je tipka ESC nerealna, je edina možnost RESET (brez političnih asociacij, prosim). Vsesplošna otopelost in rutina nas razoseblja, da postanemo zlahka nadomestljiv člen družbe, brez ambicij, brez zvedavosti in spontanosti. Vse je že določeno in redka je spontanost. Mislim, da je dober način vsakodnevna odločitev za trud, za upor proti toku. Predvsem znotraj sebe. Da osebno vest postavim pred lastno korist in udobje. Kristjani si lahko pomagamo z molitvijo, z izpraševanjem vesti, z iskrenim obžalovanjem in popravo lastnih krivic. Vsak najprej pri sebi.”

Blagoslovljen Božič in vse dobro v letu, ki prihaja, drage bralke in bralci bloga. Mnogo uspehov, pri iskanju bolj PREPROSTIH, a zato bolj polnih, življenjskih poti.

Sorodni članki:

• Potica kandidat za slovenski “fast food”
• Srečno 2010: Kaj pa sploh vemo o SREČI?
• Norimo, norimo… Kdo nas lahko ustavi in kako?
• How is the Christmas shopping going?

• da morajo delati,
• obvezno, da se otroci učijo,
• da sprejmejo disciplino združenja Akamasoa.

S tem ko ljudje delajo, četudi preprosta dela, v njih raste samozavest. Vidijo, da lahko sami poskrbijo zase in za svojo družino, četudi za celodnevno delo v kamnolomu zaslužijo približno 1 € na dan. Tako ima človek vso možnost ‘da bo zmagal v življenju’, kot pravi Pedro Opeka. Otroci tudi delajo v kamnolomu, vendar samo med počitnicami in če so stari več kot 12 let. Drugi so zbrani v kamnolomu, da jih straši lahko popazijo.

Mediji o Pedru Opeki

V tem času je misijonar dal več intervjujev za naše medije. Za Siol.net je na vprašanje “Kako bi v parih stavkih opisali gibanje Akamasoa, ki združuje več kot 20 tisoč revežev z Madagaskarja?” takole odgovoril: “V Akamasoi se ukvarjamo z vsemi problemi. Ker smo bili v to prisiljeni. Vsako leto sprejmemo od 28 do 30 tisoč ljudi s ceste, jim nahranimo, vlivamo pogum, jih poslušamo, pomagamo, da se znova zgradijo kot osebe, zagotovimo jim streho nad glavo. Damo jim priložnost za novo življenje. Za otroke smo zgradili šole in športna igrišča, za bolne ambulante, za nosečnice porodnišnice. Z gradnjo stanovanj, cest in vodovodov smo ustvarili okrog tri tisoč delovnih mest. Ker živimo na hribu s skalovjem, smo začeli s kamnolomom, v katerem danes dela skoraj tisoč ljudi. To kamenje prodajamo tudi gradbenim podjetjem. “ Celoten intervju

V članku na spletnem portalu MMC Pedra Opeko takole opišejo: Leta 1948 v Argentini rojeni Pedro, sin Slovencev Lojzeta in Marije Opeka, s svojo karizmo in trdim delom številnim najrevnejšim prebivalcem ni priskrbel samo hrane in strehe nad glavo, temveč jih tudi ozavešča, jim vliva upanje in predvsem hoče zagotoviti delo, da lahko družine same poskrbijo zase. “Jaz sem božji upornik – za otroke, za revne družine,” v dokumentarcu svojo zagnanost za izboljšanje položaja revežev opiše Opeka in doda, da se bo boril do zadnjega otroka, ki živi na smetišču. Zgodbe otrok, ki živijo v skrajni bedi, so ganljive, predvsem v spominu ostane podoba deklice, ki so jo na smetišču po obrazu ogrizle podgane, da je ostala brez nosu, zato so jo poslali v Francijo na operacijo.

Jože Bartolj na svojem blogu takole zapiše: “V 20. letih je uspel iz smetišča povleči na tisoče otroke, jim zagotoviti šolsko izobrazbo, obrok hrane na dan, zgraditi 3000 stavb za najrevnejše, kjer danes prebiva 23 tisoč ljudi, predvsem pa četrt milijona ljudem z dna, dati življenjski smisel.
Čudna so pota Gospodova. Pedrov oče se je rešil iz morišča pri Hrastniškem rudniku in odšel v Argentino. Njegova mati je že od mladih nog molila za misijone. Pedro se je odločil za študij teologije in končal v misijonih na Madagaskarju.
O majhna slovenska zemlja, polna bolečine in trpljenja, a vendar velika, mogočna pričevalka ljudi, ki spreminjajo svet. Pedro je že eden izmed takih. Kot bi čutil usodo, ki je obvarovala njegovega očeta gotove smrti, se da popolnoma na razpolago drugim. Nič ne zahteva zase, vse deli z najbolj revnimi s smetiščarji. Ve, da njegovo delo ne bo rešilo vseh tegob najrevnejših Malgašev, a tudi morje se napolni s kapljami. Koliko energije in volje veje iz njega.” Celoten članek

Film “Pedro Opeka, dober prijatelj”

Na prvem programu RTV Slovenija je bil v nedeljo, 25. decembra 2011, ob 20.00, premierno predvajan novi dokumentarni film Jožeta Možine z naslovom “Pedro Opeka-dober prijatelj”. Film predstavlja eno najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Film si lahko ogledate v arhivu RTV Slovenija. Zelo priporočam ogled. Film najdete tule.

Sam sem si film ogledal po televiziji in še enkrat lepo počasi in z razmislekom. In potem napisal članek za Časnik.si:

Človek iz dveh civilizacij

Pedro Opeka, ki zase trdi, da izhaja iz dveh civilizacij, da je iz slovensko-evropejske prevzel resnost, ljubezen do dela, stanovitnost, iz latinsko-ameriške pa ljubezen do življenja. Pedro je namreč sin slovenskih staršev, rojen v Argentini. Oče je po božji previdnosti komaj ušel smrti in se po mesecu dni v gozdovih znašel v Italiji, od koder je odšel v Argentino. Mati je kot mlada punca redno molila za misijonarje po svetu. Pedra sta vzgojila v trdni veri, veselju do življenja, ljubezni do domovine in v delavnega moža.

Govorijo dejanja

Pedro govori, a predvsem s svojimi dejanji (poudarjam – z dejanji in ne samo z besedami iz blišča predsedniških soban). Govori, da je vsako človeško življenje vredno, da ga je treba živeti z dostojanstvom.

Pedro ljudem omogoča, da delajo, četudi zelo preprosta dela v kamnolomu. In to vrača ljudem dostojanstvo, ne pomoč, pač pa delo in iz njega izvirajoč zaslužek.

Pedro pomaga ljudem s smetišča zgraditi hiše, ki že na prvi pogled izgledajo dobro – brez blišča seveda, pa vendar hiše, ki omogočajo, da se ljudje, ki so še malo prej živeli na dnu, v njih počutijo kot ljudje.

Pedro je deklici, ki ji je še kot dojenčku podgana na smetišču obgrizla obraz, omogočil plastično operacijo, ki je deklici povrnila obraz. S tem in pravzaprav z vsem svojim delovanjem Pedro vrača “obraz” ljudem z dna.

Resničnost življenja

Pedro s svojim zgledom sporoča, da je treba biti resničen, povezan z realnostjo življenja, s trdno vero, močno in odločno besedo, ter učinkovitimi dejanji. Da je treba tvegati in se začeti strastno, brez odlašanja boriti proti revščini. S tem kar imaš, tam kjer si.

Pravica otrok je …

Pedro pravi, da je pravica otrok, da vsak dan jedo. In to ne samo preprost obrok riža. Sam sem se pred časom ob obisku Misijonskega središča Slovenije kar malo zgražal, češ, da otroci ne morejo živeti samo od riža, pa so mi odgovoritli, da še riž težko zagotavljajo. Pa malo računajmo …”

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Foto: Aleš Čerin

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• Projekt 1 € na dan: Se da?
• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• V krizi denar mečemo direktno v zrak
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire

Film, glasba Zorana Predina in sporočilo stare italijanske fraze iz refrena ‘dolce far niente’, ki pomeni ‘sladko delanje nič’ ali preneseno ‘slastno brezdelje’ mi hodijo na misel, ko pomislim na izbiro nekaj manj kot 30 odstotkov volivcev, ki so prejšnjo nedeljo šli na volitve.

Dve naravnanosti, dve taktiki

Poglejmo taktiko za „mišjo dlako“ poraženega junaka, ki se je “slastnemu brezdelju” vdal že nekaj dni pred volilno nedeljo in namesto, da bi „švical“ v težkih soočenjih z edinim pravim tekmecem (v studiu Kanala A in zvečer na nacionalni televiziji), je skoraj prijateljsko kramljal z že takorekoč bivšim premierom na privatni televiziji. Saj ne rečem, v duelu z „bivšim“ je lahko veliko več povedal, razlagal in utemeljeval. Lahko je predstavil program stranke, katerega je skupaj z ekipo s trdim delom pripravljal nekaj let. Program, ki temelji na realni oceni težke gospodarske situacije, kar priznavajo tudi njegovi neljubitelji, program, ki prinaša odrekanje, trdo delo in obrača pogled volivca na noter – na samega sebe (‘kaj boš pa ti prispeval, da nam bo prihodnje bolje’). Zelo racionalno, logično. Tako tudi predstavljeno. Skoraj brez čustev in strasti. Na kratko: realna analiza stanja – podrobno izdelan program – obljuba akcije v smeri “skupaj bomo švicali”.

A občinstvo, ki ima raje „show must go on“ naravnanost je seveda gledalo Kanal A. Tu se poraženi junak ni pojavil na soočenju z edinim pravim tekmecem in tako je lahko novinar s težkimi besedami o junakovi strahopetnosti razlagal občinstvu razloge za njegovo odsotnost. Njegov tekmec pa je prišel in s širokim nasmehom obljubljal – pomeni „sejal rožice“ o štiriodstotni gospodarski rasti, najboljši ekipi in vračanju nasmeha na obraze ljudi. Vse na “zelo preprosto”, brez trdega dela, brez prispevka volivcev. Ljudje so si lahko kar oddahnili, svoje upe obrnili na ven iz njih samih, se torej naslonili na junaka, ki bo namesto njih rešil Slovenijo. Vse to pa je junak začinil z nasmehom in strastjo. Podobno tudi zvečer na nacionalni televiziji. Na kratko: brez realne ocene stanja – na-hitro-vkup-spravljen program – obljuba akcije v smeri “namesto vas bo švicala moja najboljša ekipa”.

Ljudje so dali prednost “dolce far niente”

Saj se vsi znajdemo kdaj v občutku sladkega brezdelja, občutku, ki te potegne, pa četudi racionalno veš, da ni pravi. Saj globoko v sebi vemo, da se “brez muje, še čevelj ne obuje”, a ko smo pred izbiro, med “dolce far niente” in “znoj in odrekanje” velikokrat prevlada prvo. Tokrat pri skoraj tretjini volivcev. In to skrbi.

Ko celotna Evropa išče izhod iz “dolce far niente” življenja (zanimivo, da je izraz italijanski, kajne?), ko smo vsi skupaj živeli na predpostavki, da sladkega ne more zmanjkati, ko dvojica Merkozy uvaja avtomatske kazni za nesposobne živeti v okviru lastnih zmožnosti, mi državljani Slovenije pogumno zaplavamo proti toku in iščemo rešitev prav v “sladkem”, v nerealnem, v naravnanosti, za katero racionalno vemo, da ne prinaša rešitve. In to skrbi.

Do dna?

Morda pa moramo res kot kakšni odvisniki (tudi sladkarije povzročajo odvisnost) počakati, da dosežemo dno tako kot Grki in (skoraj) Italijani in se bomo lahko šele takrat odgnali proti površju. Ampak to predpostavlja, da nismo sposobni videti (in se učiti iz) zgodb naših evropskih sodržavljanov, da moramo kot kakšen pubertetnik, vse preizkusiti na svoji koži. In to ne samo enkrat, večkrat. Izgleda, da se je puberteta naše države res potegnila v začetek dvajsetih. In to skrbi.

Upanje je …

… tako kot vedno na periferiji. Na primer v svetu strmih bregov gorskih kmetij, tako drugačnem od mestne “dolce far niente” naravnanosti, “scrkljanosti” in finančno-virtualnega udobja. Upanje je v svetu, ki je zaresen, kjer se ljudje borijo za svoj obstoj, svetu, kjer so ljudje še pokončni in ponosni, kjer se kruh še pridela s trdim delom in ne s finančnimi mahinacijami. In ta svet me kljub vsemu še navdaja z optimizmom.

Prispevek je bil objavljen na Časnik.si, spletnem portalu z mero (kjer objavljam vsak drugi torek)

Sorodni članki:

• Dva tedna učenja, pisanja, predavanja in polna glava (VIDEO)

Sistem izobraževanja v podjetjih je mnogokrat birokratski

V teh letih sem opazil, da v nekaterih podjetjih, še precej bolj izrazito v podjetjih z visoko izobrazbeno strukturo, praktičnega, ročno-spretnostnega znanja ne jemljejo več resno. Odgovornim se zdi, da je dovolj, če zaposleni ve kako se kaj naredi, kar  pomeni “zna povedati ali zapisati”.

V nekaterih bolj birokratskih okoljih je celo dovolj, da je telo zaposlenega (lahko celo brez vklopljenega uma) prisotno na izobraževanju, pa se že dokaže usposobljenost. Seveda, saj se je zaposleni podpisal v ustrezen formular! Če tudi dejansko zna izvesti proces pa kot da ni pomembno, četudi je že na prvi pogled očitno, da bi znanje moralo biti zelo praktično. Da bi človek ne samo vedel kako naj bi se nekaj izvedlo, pač pa da bi tudi v resnici znal praktično izvesti.

Kako se skavt loti treninga ali kako zakuriti ogenj z lokom

Sin, zagret skavt, se je pred časom namislil, da bi se naučil zakuriti ogenj z lokom. Tako kot so to počeli včasih. To ni lahko! Seveda je navodil v skavtskih priročnikih in na internetu dovolj. Pa jih je preštudiral. Tudi nekaj filmčkov na YoutTubu si je ogledal. Naučil se je torej zakuriti ogenj – teoretično. Če bi bil sin zaposlen v kakem reguliranem okolju, bi se lahko že podpisal v ustrezen formular in to bi bilo formalno dovolj za dokazovanje usposobljenosti. Četudi o ognju še ni ne duha ne sluha …

Sin pa seveda s takim znanjem ni bil zadovoljen. Pa je začel z nabiranjem pravih materialov, z izdelavo pripomočkov in seveda s praktičnim preizkušanjem. Čez nekaj časa se mu je začelo kaditi, iskrice, še manj pa ognja, pa še ni bilo od nikjer.

Med silnim drgnenjem – trening je trajal tedne in tedne, si je tudi okrepil mišice, znal razporejati pritisk, pod pravim kotom pritiskati na podlago, … Skratka polno ročne, telesne spretnosti, ki je brez praktičnega treninga in dovolj časa namenjenega treningu ni mogoče dobiti.

Ko se mu je zataknilo, je poklical izkušenega mojstra, ki mu je povedal nekaj dobrih “fint”. Fant jih je vpeljal v prakso in čez nekaj tednov, je bil sposoben “proizvesti” iskrico. Ki pa jo je treba pravilno (da ne ugasne) prenesti v netivo (npr. v suho travo). Spet ročna spretnost in vaja. Že ko je imel iskrico v netivu, mu še kar nekaj časa ni uspelo razpihati drobne iskrice v plamen. Ko mu je enkrat vendarle uspelo je navdušen pridrvel v hišo in vpil: “Zakuril sem!”

Kaj je mladi skavt potreboval, da se je te spretnosti naučil?

Hotenje: Zelo očitno je, da je mladec imel močno željo, da bi se nekaj zahtevnega naučil. Kot se sedaj reče – bil je motiviran. Kako v podjetjih, kako starši  motiviramo, da bi ljudje resnično hoteli nekaj znati?

Znanje: Mladi skavt si je najprej nabral teoretično znanje – knjige, filmčki. Vendar se pri tem ni ustavil.

Praktični trening: Mladi skavt je vsako stopnjo v procesu do popolnosti praktično natreniral. Za uspeh je bilo treba vsako stopnjo v resnici znati izvesti z upoštevanjem vseh pomembnih podrobnosti, kar lahko spoznaš samo s praktičnim delom. Fant si je med treniranjem pridobil kako naj rečem občutek, spretnosti in tudi mišice (neverjetno kako so se mu razvile). Pridobil je torej fizično sposobnost, da je bil proces sploh sposoben izvesti.

Čas za vajo: Vzel si je dovolj časa, da je razvil znanje, spretnosti in tudi mišice.

Pomoč izkušenega: Ko je čutil, da napredka kljub vaji ni, je znal poiskati pomoč izkušenega skavta. Kar ga je pognalo naprej.

Vztrajnost: Proces učenja je z vzponi in padci trajal kar nekaj mesecev, a mladec ni obupal. Pa smo spet pri prvi točki: hotenju.

Kakšno zrno?

Ali je v skavtski zgodbi kakšno zrno za podjetja, ki delujejo v reguliranem okolju sistemov vodenja kakovosti? Ali je v tej zgodbi kakšno zrno za naš sistem izobraževanja – od osnovne šole do fakultete? Ali se v njej skriva tudi kakšno zrno za nas starše?

OPOMBA: Fotografija prikazuje sina Boštjana, ki se uči že nove, še težje spretnosti – kurjenja ognja s svedrom.

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Skavtstvo je moj način življenja
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Gremo naprej po E6

Nikodemovi večeri …

… postajajo to kar so nekoč že bilo. Sam se spomnim tako polne dvorane Teološke fakultete, da nisi mogel stopiti noter. Med predavanjem dr. Antona Trstenjaka sem enkrat stal na hodniku. Tudi letos je bila dvorana večinoma polna. Ni še pokala po šivih, je pa obisk bil močno povečan. Odlične teme, odlični predavatelji, dobro pripravljeni. Veliko spodbud za razmišljanje in učenje. Čestitam organizatorjem za dober koncept in izvedbo.

Najbolj so me navdušili:

dr. Rosvita Pesek z briljantnim govorom Slovenija – moja domovina

Zelo domoljubno, jasno in ljubeče do domovine. Dr. Rosvito Pesek predlagam kot kandidatko za predsednico Slovenije.

Gregor Čušin – Vera in kultura: zelo osebna izpoved o veri, kulturi, umetnosti.

Gregor je bil sočen, logičen, retorično briljanten. Četudi sem bil na večeru, si bom ob priliki govor poslušal še enkrat. Zaradi vsebine in zaradi odličnega nastopa. Hvala Gregor.

Bogdan Žorž: Vzgoja za kritični um

Obvezen govor za starše, ki želijo vzgajiti otroke, ki bodo znali kritično razmišljati, ki bodo kritični in ne kritizerski.

Tudi drugi govori so dobri – med njimi bi izpostavil še posebej dr. Jožeta Trontlja o etičnih vprašanjih v medicini in dr. Staneta Pejovnika o etiki v znanosti.

Ostale govore najdete na YouTube kanalu Socialne akademije. Snemalki in celotnemu timu Socialne akademije se zahvaljujem za omogočanje ponovnega poslušanja brilantnih govorov.

Spletni portal Časnik.si

Kot verjetno mnogi že veste, na dva tedna pišem članek za Časnik.si, spletni magazin z mero. V tem času sem napisal dva članka o pomenu razmisleka pred bližajočimi volitvami. Ne navijam, samo vabim na volitve in predlagam nekaj tem za razmislek pred volitvami. Na kratko: naj vas ne zavedejo “bleščice, videz in lepe besede” pač pa usposobljenost in značaj.

V samoti volilne škatle s kulijem v roki

Stranke, kandidati za poslance, kandidati za prvega ministra na volitvah tekmujejo. Podobno kot športniki. Rezultat volitev, ko je tekme konec, je dobro izmerljiv s številom doseženih glasov, a kaj ko mi volivci nimamo povsem enostavnih kriterijev po katerih bi kandidatom podelili svoje točke, pravzaprav eno samo točko.

Kako naj se volivci odločamo? Komu naj, ko se znajdemo v samoti kartonske škatle s kulijem v roki, podelimo svoj glas? O, ko bi imeli, tako kot v nekaterih športih objektivna merila v obliki zadetkov, ki so jih kandidati dosegli, porabljenega časa v lokalnih dirkah ali dosežene dolžine, višine … ! Imamo le svoj slab spomin, ki nam ne seže dlje kot do zadnjih nekaj mesecev, imamo le vsakodnevno bombardiranje medijev s polresnicami in lažmi, imamo propagandne akcije kandidatov v obliki predvolilnih obljub in jumbo plakatov, imamo svoje varljive občutke.

Vpliv bleščic in lepe postave

Volitve, se zdi, so “šport”, ki je bolj je podoben umetnostnemu drsanju, kjer kakovost izvedbe programa ocenjujejo sodniki, ki pa so le ljudje, z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi in tudi pristranskostmi. Prav lahko jih pri podelitvi ocene zavedejo bleščice obleke, lepa postava ali občutek simpatije.

Volitve so – bolje rečeno bi morale biti – borba „tekmovalcev“ v dokazovanju sposobnosti vodenja in upravljanja z velikim sistemom, z državo. Lahko bi rekli, da naj bi volivci ocenjevali sposobnost uporabe velike moči (tudi stopnjo odsotnosti zlorabe), ki jo bomo nekomu podelili na dan „tekme“. Še drugače, volivci iščemo dokaze, da bi človeku, ki nas bo vodil in ki bo upravljal z velikim sistemom, zaupali. Da bo voditelj vreden našega zaupanja. Zaupanje pa izhaja iz njegovega značaja in njegove usposobljenosti. Obojega. Še enkrat bom zapisal: obojega.

Pomislimo na značaj in usposobljenost

Značaj je to kar ‘označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi’ (SSKJ), je to čemur rečemo integriteta človeka, sposobnost, da to kar govorimo, tudi živimo, je poštenost – usklajenost besed in dejanj in je po moje zrelost človeka – ravnotežje med pogumom in premislekom.

Usposobljenost pa so znanja in veščine, ki naj jih človek ima, da bo obljubljeno sposoben spraviti v prakso, da bodo „besede meso postale“. Usposobljenost je tudi zmožnost videti in biti sposoben upoštevati „veliko sliko“. Država je namreč zelo velika slik, je izredno kompleksen sistem. Voditelj mora biti usposobljen tudi za učinkovito sporazumevanje, medsebojno usklajevanje, iskanje novih možnosti in v tej “zbrki” imeti sposobnost učinkovitega odločanja.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Brez izgovora Slovenija!

Mladi aktivisti, pravzaprav še dijaki, v okviru projekta ‘O2 za vsakega’ izjemno uspešno ozaveščajo mladino po osnovnih šolah o nevarnostih aktivnega in pasivnega kajenja ter nemoralnih marketinških prijemih tobačne industrije, sebe imenujejo kar “Brez izgovora Slovenija”. Mimogrede, izjemno aktivna skupina 46 mladih prostovoljcev je v okviru 633 delavnic, letos dosegla kar 40% svoje ciljne skupine. O nevarnostih kajenja je tako ozavestila skoraj 16.000 mladih.

Pa se v tem predvolilnem času nisem namenil pisati o nevarnostih kajenja in delovanju mladih prostovoljcev, četudi je to zelo pomembna tema, pač pa izkoriščam ime skupine za spodbudo. Spodbudo vam, drage volivke in volivci, da ne iščete izgovorov za izogibanje volitvam. Preprosto dvigniti je treba r.. in oddati glas za kandidata, stranko, ki po vašem osebnem mnenju, izkazuje najboljšo usposobljenost in značaj.

Vsi so isti

Izgovor, da so vsi kandidati, vseh strank isti, preprosto ne zdrži in nam je bil umetno vsiljen. Tako kot si dva človeka nista ista niti po zunanjosti (to za dvojčke ne velja), še manj po značaju, znanju, izkušnjah, spretnostih, si stranke, ki so še precej bolj kompleksni organizmi, niso iste. Predvsem je bistvena razlika v sposobnosti stranke, kako speljati obljubljeno v prakso. Če se vam pa slučajo vsi kandidati vseh strank zdijo “sivi”, izberite najsvetlejši odtenek sivine. Ne iščite idealnega, temveč najboljše možno.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Dobrodelna predavanja

V tednu Karitas sem imel tri dobrodelna predavanja “Bolj preproste izbire – 1 € na dan”. V Preski pri Medvodah, v Kamnici pri Mariboru in v Bakovcih pri Murski Soboti. Predavanja so lepo uspela: veliko ljudi, zanimanje za iskanje bolj preprostih izbir v življenju in tudi nekaj sredstev (560 €) se je nabralo za misionarja Pedra Opeko in njegov projekt “Obrok riža na dan – vsak dan”. Hvala vsem darovalcem.

Še posebej zahvala krajanom iz Bakovec, ki so iz predavanja pripravili kar vaško prireditev z govori, nastopi mladih umetnikov. Zares lep večer.

Lajnar se ponavlja kot stara lajna

V nedeljo smo se pa s skavtsko skupino spet odpravili na Lajnar in Vrh Bače. Ista pot kot z ženo 14 dni nazaj. Pot enaka, vreme enako, vzdušje enako. Poglejte si čudovite fotografije prijatelja Matjaža Maležiča.

Med potjo me je obšla slabost. Padel sem ter si zlomil stegnenico in čeljust. Prijatelji so me dobro oskrbeli in me prinesli do mesta, kjer je lahko pristal helikopter … Vse pod budnim očesom sina Boštjana, ki se šola za bolničarja.

Vse to je bila vaja, pravzaprav skavtska dejavnost. Tako se mi skavti vadimo – praktično, učenje z delom, da bi bili – kot pravimo – “vedno pripravljeni” pomagati ljudem v stiski. Na oba načina, s naravnanostjo in s praktičnim znanjem.

Foto: Matjaž Maležič (“ranjenec”), bakovci.net (Predavatelj)

Sorodni članki:

• Pet skavtov sredi noči na vrhu Blegoša
• Kamniški vrh: Tek na prvo stopnico Kamniških (FOTO)
• Veliki Draški vrh in Viševnik: 2 krat 2000 (FOTO)
• Po volitvah: “Upanje je …”
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov

Večinoma se izgovarjamo na nekaj ali nekoga, seveda vedno izven nas. Četudi globoko v sebi vemo, da smo sami krivi in obljube preprosto nismo držali. Imamo pa cel kup (bolj ali manj) dobrih izgovorov.

Adam, Eva, kača, Bog

Izgovarjanje na drugega, na zunanje okoliščine je res starodavna tema in se je začela že kmalu po stvarjenju sveta. Ko je Bog ustvaril Adama in mu dal v upravljanje raj, mu je dovolil vse, razen da jé od drevesa spoznanja. A mož je na pobudo svoje žene Eve (tej pa je svetovala kača), storil prav to. In kaj je Bogu zabrusil, ko ga je ta “dobil”: “Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.” 1 Mz 3, 12 Izgovor!

Izgovoril se je torej na svojo ženo, še več, Bogu je celo poočital, da mu je dal tako ženo, ki ga je zapeljala. On seveda ni mogel reči NE, ker ga je pač zapeljala ona, ki mu jo je On dal.

Mojzes ne zna govoriti

Bog je poklical Mojzesa in mu zaupal pomembno nalogo: da izpelje Izraelce iz egiptovske sužnosti. Mojzes je seveda takoj našel izgovor v svoji majhnosti: “Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?” 2 Mz 3, 11 Izgovor!

Bog mu je dal veliko zagotovil, da bo z njim, da mu bo pomagal, a Mojzes takole: “O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.” 2 Mz 4, 10 Izgovor! Kot da je za vodenje potreben samo “namazan” jezik.

Ko mu Bog spet zagotovi, da bo z njim in še da ga bo učil, se Mojzes še vedno upira: “O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!” 2 Mz 4, 13 Izgovor!

No, potem se je Bog razjezil na Mojzesa, a mu vseeno poslal pomoč v obliki brata Arona, ki da zna bolje govoriti. In Mojzes je, kljub temu, da ni znal govoriti, izpeljal Izraelce iz sužnosti v obljubljeno deželo. Nauk?

Disciplina, disciplina

Tako kot Adam, tako kot Mojzes, lahko tudi mi najdemo izgovor. Vedno. Za vsako napako, za vsako pomanjkljivost, ki jo imamo, za vse kar nismo ali pa smo narobe naredili, lahko okrivimo nekoga drugega, ali vsaj kakšno okoliščino.

A po drugi strani, pa je v vsakem od nas “bogupodobnost”, ki nam zagotavlja, da je v nas že nekaj discipline, zmožnosti in moči, da se ODLOČIMO prav, da nekaj NAREDIMO. In ko se odločimo prav, ko to tudi zares naredimo, se nam – zanimivo -  stopnja discipline malo poveča. Pomembnejša kot je odločitev za prav, večje kot je delo in večkrat ko ponavljamo, večja bo naša disciplina. PREPROSTO, kajne?

Slika: Adam in Eva, Tizian, Wikipedia

Sorodni članki:

• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega
• Gregor Čušin je govoril o “nekih ovcah”
• Kako bi Jezus to povedal danes?

Masovnih prireditev sicer ne maram. Ne udeležujem se masovnih hribovskih pohodov na primer. Takle maraton pa je čisto nekaj drugega. Množica več tisoč tekačev, ki večinoma tekmujejo – no vsaj jaz tako mislim – le s samim seboj, ob poti zagreti navijači, pa godbe na pihala na križiščih … To ima svoj čar.

Včerajšnji dan je bil tako ves posvečen teku: pripravi, samemu teku in celjenju bolečih mišic. S sinom sva zgodaj vstala se primerno prehranila, napila in oblekla. Tekel sem moji trenutni pripravljenosti primerno. S časom 2:03,57 sem presegel zastavljeni cilj za 6 minut. Še bolj se je izkazal sin, ki je bil s časom 1:38,10 tudi 7 minut pod svojim ciljem. Vso dolgo pot po ljubljanskih ulicah sem se počutil odlično.

Še bolj kot sam maraton, pa mi je pomembna priprava nanj. Skupaj s sinovoma smo od pomladi naprej kar redno trenirali po našem znamenitem gozdnem tekališču Golovcu. Drug drugega spodbujali, utrjevali svoje mišice in se med tekom tudi kaj pametnega pomenili.

Meni se zdi, da dolg tek človeka za vselej zaznamuje z vztrajnostjo, voljo in nepopustljivostjo. Kar pa se ne kaže samo pri teku. Še to: kot tekač na dolge proge se tudi za vse življenje naučiš postavljati cilje (tako kot je prav, da se jih postavlja), kar celo mnogim managerjem in politikom ni jasno. SMART sistem postavljanja ciljev je pač del teka.

Sveti Pavel z menoj na teku

Prav zanimivo, da mi je en dan pred maratonom pot prekrižal tale izrek svetega Pavla, enega največjih “tekačev” (verjetno hodcev): Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. 2 Tim 4, 7

Vso dolgo pot na maratonu se mi je ta stavek motal po glavi in v mislih sem se ukvarjal s tem kako bi ga apliciral na tek in na splošno v življenje. Evo moja razlaga:

• Dober boj izbojeval: Tek na 21 km je boj s samim s seboj. Po 16 km sem namreč že čutil precej boleče noge, ki so želele, da se ustavim. Vsaj za hip. Pa se nisem. Pogled na uro in računanje hitrosti, mi je kazalo, da če se potrudim, dosežem cilj (pod 2:10). Uspelo mi je in zelo sem zadovoljen.
  Tudi na drugih življenjskih področjih se mi zdi pomebno, da izbojujemo dober boj. Da najprej sploh premislimo in si določimo kaj je dober boj, tako da se preprosto vprašamo katere boje je sploh vredno bojevati v življenju.
• Tek dokončal: Pomembno je dokončati kar začneš. Še posebej če je “tek” dober. Da ne obupaš, četudi ni lahko. In če biješ dober boj, je to ponavadi “plavanje proti toku”, ki nikoli, že zaradi narave same (pomisli na tok reke!), ni lahko. Vsak tek (in tudi vsak trening) je pravzaprav plavanje proti toku, ko ti “hudobec” med tekom in tudi pred treningom prišepetava, da se raje usedi dol.
• Vero ohranil: To se mi zdi še posebej pomembno. Ohraniti vero Vanj in Njegovo brezpogojno ljubezen do nas. Pa tudi ohraniti vero v dobro v ljudeh ob vseh teh krivicah, izkoriščanjih in vojnah.

Sveti Pavel je tole napisal svojemu prijatelju Timoteju, ko se je poslavljal od zemeljskega življenja. Pred zgornjim citatom namreč pravi: “Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda.” 2 Tim 4, 6

O, ko bi mogel skupaj s svetim Pavlom ob koncu svojega življenja tako iskreno in iz srca vzklikniti njegove besede o boju, teku in veri!

Foto: Fotogalerija – Matic Štojs Hvala za fotografijo! Tekač malo levo od sredine s številko 6593 sem jaz.

Sorodni članki:

• Ljubezen nikoli ne mine
• Kamniški vrh: Tek na prvo stopnico Kamniških (FOTO)
• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Z Martinj vrha čez Blegoš v Javorje (FOTO)
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete

Takole sem zapisal 15.9.2008: Vedno, že od mladosti naprej, sem rad prebiral njegove pesmi. Pa so mi na misel prišli tile trije njegovi citati. Tudi kot kontrapunkt neumnostim, ki jih tvezijo na nekaterih prireditvah za mlade.

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

“Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”

“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”

Pesnikova 80-letnica

Že čez nekaj dni ko je pesnik praznoval 80-letnico sem zapisal: “Nekdo je rekel: starost je brodolom. Jaz pa mislim, da je samo drugačen lom svetlobe; svet je lahko enako lep, kakor je lahko lepo leto v vseh letnih časih. Življenje je lepo v vseh obdobjih – in ga radi živimo.” Tone Pavček Kako drugače od prevladujočega razumevanja starosti in smisla življenja v naši družbi zvenijo pesnikove besede! Tudi v povezavi s samomorilnostjo med nami.

Same pesmi o ljubezni

Za Miklavža 2008 pa mi sem dobil njegovo knjigo in takole zapisal: Danes ponoči je nosil Sveti Miklavž. Seveda dobri mož ve, da sem ljubitelj Toneta Pavčka in tako mi je prinesel knjigo Toneta Pavčka: Same pesmi o ljubezni, o kateri pravi pesnik, da “so stare in nove zgodbe približevanja Adama k Evi, človeka k domu in rodu, zemljana k zemlji, iskalca k neznanemu, romarja k svetemu, pesnika k skrivnostim in k besedam.”

Zbirka pesmi je čudovita pripoved o ljubezni, ki je danes kakor pravi Edvard Kocbek v pesmi Neizgovorljva muka “Beseda ljubezen je prizadeta“. Pesnik pripoveduje o vsej širini ljubezni ali kot pravi v uvodu: ” … od podobe ljubezni do aprilskih deklic, poletnih deklet, do mrtvih ljubic, do žene v vseh letnih časih in levitvah čustvenih kož do prijateljev, dolenjske in istrske zemlje, do božjega in do besede.”

Samo zadnja kitica iz pesmi Uvodna, kar tako za spodbudo, da knjigo vzamete v roke:
Vse prvič je in vse nadaljevanje.
Za mnogimi, spet z rožnato verigo,
še jaz jecljam svoj verz v ljubezni knjigo.

Pesnikov pozdrav novorojenemu

In še 9. septembra 2010, malo po rojstvu vnučka sem zapisal pesnikove besede novorojenemu:
Pozdravljen, ki si prišel iz teme in iz gluhe noči vesoljstva, iz dalj neznanih, kjer stotisoči čakajo nestrpno na znak, da lahko pridejo in stopijo v luč.
A ti si prišel, ves up in ves luč, še čisto… nič senca in z jokom naznanil vsem, celo nemim: Hočem živeti!
Pozdravljen, mali velikan, ki nič ne veš, kaj je življenje pa si življenje samo: rožnati popek sveta z usteci prisesan kot na drevo bršljan na mamo, ki jo dvigaš z drobcenimi prstki do sinjine nebes in čez in terjaš zase svoje in naše prihodnje čase.
Pozdravljen, ki si prišel. Zahvaljena milost, ki te je napotila k nam in naš dom napolnila s smehom in jokom. Tako se soba polni s svetlobo, tako se silna moč toči v nas in se pred nami boči neumišljeni trak, ki vodi v prihodnost.

Hvala vam, dragi pesnik! Počivajte v miru in naj vas Bog blagoslavlja.

Preberite si tale zanimiv in optimistčen intervju s pesnikom RTV SLO, 7. september 2008 (intervju si lahko tudi pogledate).

Foto: SAZU

Sorodni članki:

• Videti otroke svojih otrok
• Miklavž mi je prinesel knjigo o ljubezni
• Tone Pavček ima danes 80 let
• Tone Pavček: “Treba je mnogo preprostih besed …”
• Leonard Cohen: Zapleši me do konca ljubezni (VIDEO)