PREPROSTOST » Podjetništvo

Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov

Aleš Čerin — Thu, 08 Dec 2011 07:50:48 +0000

Že več kot osem let se poklicno ukvarjam z izobraževanji, treningi in s svetovanji. Na področju laboratorijske analitike, sistemov vodenja kakovosti in vodenja. V okviru svetovanja v podjetjih večkrat pomagam vzpostaviti učinkovit sistem izobraževanja.

Sistem izobraževanja v podjetjih je mnogokrat birokratski

V teh letih sem opazil, da v nekaterih podjetjih, še precej bolj izrazito v podjetjih z visoko izobrazbeno strukturo, praktičnega, ročno-spretnostnega znanja ne jemljejo več resno. Odgovornim se zdi, da je dovolj, če zaposleni ve kako se kaj naredi, kar pomeni “zna povedati ali zapisati”.

V nekaterih bolj birokratskih okoljih je celo dovolj, da je telo zaposlenega (lahko celo brez vklopljenega uma) prisotno na izobraževanju, pa se že dokaže usposobljenost. Seveda, saj se je zaposleni podpisal v ustrezen formular! Če tudi dejansko zna izvesti proces pa kot da ni pomembno, četudi je že na prvi pogled očitno, da bi znanje moralo biti zelo praktično. Da bi človek ne samo vedel kako naj bi se nekaj izvedlo, pač pa da bi tudi v resnici znal praktično izvesti.

Kako se skavt loti treninga ali kako zakuriti ogenj z lokom

Sin, zagret skavt, se je pred časom namislil, da bi se naučil zakuriti ogenj z lokom. Tako kot so to počeli včasih. To ni lahko! Seveda je navodil v skavtskih priročnikih in na internetu dovolj. Pa jih je preštudiral. Tudi nekaj filmčkov na YoutTubu si je ogledal. Naučil se je torej zakuriti ogenj – teoretično. Če bi bil sin zaposlen v kakem reguliranem okolju, bi se lahko že podpisal v ustrezen formular in to bi bilo formalno dovolj za dokazovanje usposobljenosti. Četudi o ognju še ni ne duha ne sluha …

Sin pa seveda s takim znanjem ni bil zadovoljen. Pa je začel z nabiranjem pravih materialov, z izdelavo pripomočkov in seveda s praktičnim preizkušanjem. Čez nekaj časa se mu je začelo kaditi, iskrice, še manj pa ognja, pa še ni bilo od nikjer.

Med silnim drgnenjem – trening je trajal tedne in tedne, si je tudi okrepil mišice, znal razporejati pritisk, pod pravim kotom pritiskati na podlago, … Skratka polno ročne, telesne spretnosti, ki je brez praktičnega treninga in dovolj časa namenjenega treningu ni mogoče dobiti.

Ko se mu je zataknilo, je poklical izkušenega mojstra, ki mu je povedal nekaj dobrih “fint”. Fant jih je vpeljal v prakso in čez nekaj tednov, je bil sposoben “proizvesti” iskrico. Ki pa jo je treba pravilno (da ne ugasne) prenesti v netivo (npr. v suho travo). Spet ročna spretnost in vaja. Že ko je imel iskrico v netivu, mu še kar nekaj časa ni uspelo razpihati drobne iskrice v plamen. Ko mu je enkrat vendarle uspelo je navdušen pridrvel v hišo in vpil: “Zakuril sem!”

Kaj je mladi skavt potreboval, da se je te spretnosti naučil?

Hotenje: Zelo očitno je, da je mladec imel močno željo, da bi se nekaj zahtevnega naučil. Kot se sedaj reče – bil je motiviran. Kako v podjetjih, kako starši motiviramo, da bi ljudje resnično hoteli nekaj znati?

Znanje: Mladi skavt si je najprej nabral teoretično znanje – knjige, filmčki. Vendar se pri tem ni ustavil.

Praktični trening: Mladi skavt je vsako stopnjo v procesu do popolnosti praktično natreniral. Za uspeh je bilo treba vsako stopnjo v resnici znati izvesti z upoštevanjem vseh pomembnih podrobnosti, kar lahko spoznaš samo s praktičnim delom. Fant si je med treniranjem pridobil kako naj rečem občutek, spretnosti in tudi mišice (neverjetno kako so se mu razvile). Pridobil je torej fizično sposobnost, da je bil proces sploh sposoben izvesti.

Čas za vajo: Vzel si je dovolj časa, da je razvil znanje, spretnosti in tudi mišice.

Pomoč izkušenega: Ko je čutil, da napredka kljub vaji ni, je znal poiskati pomoč izkušenega skavta. Kar ga je pognalo naprej.

Vztrajnost: Proces učenja je z vzponi in padci trajal kar nekaj mesecev, a mladec ni obupal. Pa smo spet pri prvi točki: hotenju.

Kakšno zrno?

Ali je v skavtski zgodbi kakšno zrno za podjetja, ki delujejo v reguliranem okolju sistemov vodenja kakovosti? Ali je v tej zgodbi kakšno zrno za naš sistem izobraževanja – od osnovne šole do fakultete? Ali se v njej skriva tudi kakšno zrno za nas starše?

OPOMBA: Fotografija prikazuje sina Boštjana, ki se uči že nove, še težje spretnosti – kurjenja ognja s svedrom.

Sorodni članki:

Logotip podjetja Inoverzum: PREPROST minimalizem

Aleš Čerin — Thu, 25 Aug 2011 09:52:31 +0000

Takole pravijo fantje o sebi: “Inoverzum je podjetje za profesionalno vodenje (management) inovacij. Specializirano je za inoviranje med JRU in podjetji, ki je eno najbolj kritičnih področij ne samo v Sloveniji, ampak tudi po drugih državah EU in sveta.”

Inoverzum logotip

Podobo Inoverzuma je oblikoval Luka Mancini iz oblikovalskega tandema Lukatarina. Takole pravijo na spletni strani MemoInštituta o logotipu: “Je minimalistična, a vendar sporočilnostno močna. Grafično rešitev logotipa je Luka tudi skrbno utemeljil, povzetki ključnih idej pa so: 1. Neznakovni logotip: večina logotipov konkurentov ima znakovne logotipe, ki simbolizirajo mreženje in povezave … sporočilnostno močni logotipi brez znakov so v tej branži redkost. 2. Velik razmik med črkami in belina okrog črk: izražanje prostornosti, lahkosti, brezmejnosti vesolja. 3. Futuristično – tehnični tip črk: Inoverzum bo primarno menedžiral tehnološko/tehnično/naravoslovna znanja. 4. Redukcija in abstrakcija črk: poudarjanje logike, racionalnosti, analitičnosti, univerzalnosti, … skratka učinkovitega minimalizma. 5. Barvni sistem in ozadja: osnovni barvi sta črna in bela – črna kot vesolje/ozadje in bela kot zvezde.”

Novi logotip mojega podjetja Edusatis d.o.o.

Prvič pa objavljam tudi novi logotip svojega podjetja Edusatis d.o.o.. Logotip izhaja iz sedanjega in je njegova nadgradnja. Ohranil je temeljni element knjigo (kot simbol znanja), ki se spreminja v ptico, vendar kot negativ in tudi eno od barv. Dodana je nova barva, ki logo vsekakor poživi.

Stari logo je oblikoval Toni Anžlovar, Formalibre d.o.o., za kar se mu ob tej priliki najlepše zahvaljujem, novega pa hčerka Neža Rutar v okviru svoje diplomske naloge. Morda oblika še ni dokončna, zato me prav zanima kako vam je všeč.

Stari:

Novi:Foto: www.lukatarina.net

Sorodni članki:

Adijo čebula!

Aleš Čerin — Thu, 26 May 2011 08:15:40 +0000

Na vrtu sem že “pospravil” pridelek čebule in ga odložil v smetnjak – niti ne na kompost. Napadla ga je takoimenovana čebulna muha in “rorčki” so se začeli polegati. Ko sem pogledal čebulo, je izgledala kot gnila in preluknjana … in ko sem raziskal notranjost čebule, se je v njej zvijal mali črviček. Ima kdo dobro rešitev – bio seveda – za to nadlogo? Za drugo leto seveda. Šalotka bo izgleda preživela, četudi ne vse. Kjer je prej rasla čebula, sem posejal nizki fižol.

Drugače pa vrt lepo dela. Že pobiramo solato v glavicah, berivko, krešo, rukolo, blitvo, kamilice, … Kmalu bo grah, ki že dela stroke in bučke, ki so že kakih 10 cm dolge.

Nova pridobitev vrta je majhna visoka greda, ki je že zasajena s kumarami, ohrovtom, bučkami, solato in porom. Ja, veselje je pogledati na vrt v tako bujnem razvoju.

Sorodni članki:

Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah

Aleš Čerin — Wed, 17 Nov 2010 07:58:18 +0000

Včeraj nas je, zanimivo prav v Svetovnem tednu podjetništva, v katerega smo vključeni tudi blogerji, presenetila novica, da je podjetje Pipistrel med več kot 15 tisoč prijavljenimi podjetji, dobilo evropsko poslovno priznanje European Business Awards za najbolj inovativno podjetje v Evropi. Saj si sploh ne moremo misliti kako pomembna je ta nagrada. Kako pomembno bi jo bilo “tržiti” v medijskem prostoru po celotni Sloveniji. Pa je že poniknila v sivino dnevno-politične gnojnice.

Ivo Boscarol, ustanovitelj, solastnik in direktor podjetja bi moral (vem, da si ob vseh obveznostih vzame čas tudi za to) hoditi po šolah in faksih in predavati kako se da uspeti, kljub:

precej nespodbudnem poslovnemu okolju (Pipistrel prav zaradi tega seli del proizvodnje v sosednjo Italijo),
tehnološko izjemno zahtevni panogi, za katero se zdi, da je že “vse izumljeno”, za katero se zdi, da Slovenci (zaradi svoje majhnosti, seveda) ne moremo konkurirati v svetu.

Od navdušenega zmajarja do najbolj inovativnega podjetja

Ivo Boscarol je bil njega dni “samo navdušen zmajar”, ki si je svojega zmaja izdelal sam. Vsi vemo, da je zmajarstvo precej nevaren šport in slab zmaj, bi bil lahko usoden za testnega pilota – njega samega.

Kakovost njegovega zmaja so opazili drugi zmajariji in pri njem začeli naročati zmaje, pa potem motorne zmaje, … Razvoj je šel v smeri ultra lahkih letal, ki so pobirala priznanja NASE in sedaj še nagrada za najbolj inovativno evropsko podjetje. To je zgodba, ki bi “prodajala” paradigmo podjetništva, ki bi navdihovala, ki bi budila podjetniško naravnanost v mladih.

Pokvarjeni podjetniki

Ta zgodba je tako drugačna od v družbi zelo razširjene paradigme o pokvarjenih podjetnikih, ki posle dobijo samo, če so blizu političnih korit (ko jih dobijo s prsti v državni vreči, pa “eskejpnejo” v kakšen Dubaj), ki goljufajo, kjer le morejo, ki kradejo državo, tako da ne plačujejo davkov in če so “naši” niti ne socialnih prispevkov, ki izkoriščajo svoje zaposelne. Za vse te anomalije ni kriv podjetniški duh, pač pa nedelovanje pravne države.

Nov obvezni predmet v srednje šole

Ivo Boscarol bi po mojem mnenju (in mož ima po moje tudi talent za to) pripraviti zasnovo za podjetniški predmet, ki bi moral biti obvezen v vseh srednjih šolah. Učitelji tega predmeta pa bi morali biti podjetniki, ki so “pokonci spravili” vsaj eno podjetje. Potem si lahko čez nekaj let obetamo razvoj Slovenije. Še prej pa mora narod zbrati dovolj moči, da spremeni politični sistem do te mere, da do podjetniških goljufij ne bo prihajalo, če pa že, da so ustrezno kaznovane.

Foto: Wikipedija, spletna stran podjetja Pipistrel

Sorodni članki:

Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!

Aleš Čerin — Sun, 07 Nov 2010 20:35:54 +0000

Zadnjič se je pri meni oglasila prijateljica in me presenetila s simboličnim darilom. Kot zahvala za spodbujanje v odločitvi pri “iti na svoje”. V teh vetrovnih časih je namreč dekle zbralo pogum, zapustilo varnost javne službe in začelo na svoje.

Ob tem sem se spomnil na Pridigarja iz stare zaveze Svetega pisma: “Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!” Prd, 11, 4 in “Zjutraj sej svoje seme in do večera naj ne miruje tvoja roka: saj ne veš, kaj bo uspelo, to ali ono ali pa bo morda oboje enako dobro.” Prd, 11, 6

Za oba citata se zdi, kot da govorita o poslu. Ali pa ju vsaj lahko apliciramo v današnje poslovne odločitve.

“Paziti na veter” in priklop na državne prsi

Kdor “pazi na veter”, kdor “cinca” in samo čaka, da bodo takrat ko se odloča o zagonu svojega posla vse okoliščine idealne, sploh ne seje. Kdor pa niti ne seje, nima najmanjše možnosti da bi žel.

V teh časih se pravzaprav res zdi, da je “veter” tako močan, da se “itak ne splača” sejati, ker ni prav nobene možnosti za poslovni uspeh …

Preberi članek do konca na Časnik.si.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

Neomejena izbira je bolj privlačna v teoriji kot v praksi

Aleš Čerin — Sat, 07 Aug 2010 05:00:07 +0000

Ste že bili v Mercatorjevem in Hoferjevem trgovskem centru? Ste opazili razliko? Ali ste opazili, da izgleda Hofer napol prazen? Sam sem imel prvič ko sem prestopil vrata Hoferja prav grozljiv občutek, da v Hoferjevi trgovini ni nobene izbire. In res je tako. Hofer ima na policah svojih centrov okoli 900 izdelkov za vsakdanjo rabo in kot pravijo na spletni strani “čez leto pa še približno 2.300 izdelkov iz posebne ponudbe”. Na njihovih policah je čez leto manj kot 1.000 izdelkov.

Gregor Cuzak, ki je na svojem blogu pisal o Hoferjevem poslovnem modelu že davnega leta 2008, pravi, da ima normalni trgovski center na policah okoli 15.000, kar je seveda opaziti kot znatno večjo izbiro, v primerjavi s Hoferjem (preberite si odličen blogovski zapis Gregorja Cuzaka do konca).

Pa večja izbira prispeva k kupčevim bolj kakovostnim izbiram? Ali je kupec res zmožen med vsakdanjimi nakupi narediti dobre izbire med ogromno možnostmi, ko mora kupec nekako krmariti med kakovostjo, količino in ceno? Po moje nikakor ne, prav nasprotno.

Na TED sem si ogledal zanimivo predavanje Sheene Iyengar, profesorice na Columbia Business School o umetnosti izbiranja (Sheena je avtorica knjige Art of Choosing), kjer profesorica na zanimiv način predstavi svoje študije o tem kako ljudje izbiramo in kako se pri tem počutimo. Pri tem pride do podobnih zaključkov kot Hofer, ki je iz tega že razvil poslovni model.

(Za lažje razumevanje izberi podnapise)

Njeno nekaj več kot 20 minutno predavanje sem strnil v nekaj predpostavk , ki jih profesorica v videu podrobno razloži in osvetli s sočnimi primerami:

1. Če izbira vpliva name, moram biti jaz tisti, ki se odločim

Le tako naj bi zagotovili, da bodo naše želje in zahteve upoštevane v največji meri in da je to najpomembneje za naš uspeh. Pa ni res, kar je razvidno že iz Hoferjevega primera. Kaj ko bi za dobro izbiro skrbel raje tisti, ki ima več kompetenc. V primeru Hoferja pač trgovec, ki naj na police raje ponudi manj izbire (Hofer je skoraj nič), a tisto kar je tam naj bo odlično in poceni. Seveda pa moramo mi zaupati.

2. Več kot je možnosti izbire, večja je verjetnost, bo tudi izbira najboljša

Na prvi pogled se nam zdi, da je to res, vendar je vrednost izbire odvisna od naše zmožnosti, da zaznamo razlike med izbirami in da se nam sploh ljubi (ali imamo čas) izbirati. Tega časa pa ni (ali pa se nam ne zdi vredno si ga vzeti) in zato velika možnost izbire sploh ni izbira, pač pa prepuščanje izbire naključju ali – še večkrat – vplivu reklame.

Ker moramo delati toliko izbir, dan za dnem, to pri marsikomu povzroči pravzaprav strah, frustracijo, dušenje v podrobnostih, ne pa občutek svobode.

3. Nikoli ne smeš reči NE izbiri

Neomejena izbira je veliko bolj privlačna v teoriji, kot pa v praksi. Imamo namreč omejene fizične, mentalne in čustvene sposobnosti in ne moremo “sprocesirati”, sploh pa ne dobro, vsake najmanjše izbire na katero naletimo, pa vendar globoko v sebi verjamemo, da moramo mi sami narediti vse izbire, četudi se ne čutimo kompetentne ali nas možnost izbire vodi v izjemno težke situacije.

Zgodba neomejene izbire, v katero verjamemo, obljublja srečo, svobodo, uspeh ali z drugimi besedami: “Lahko imaš karkoli, lahko imaš vse.” Čas je za drugačne zgodbe, kajne? Čas je za PREPROSTOST tudi v postoku izbiranja vsakdanje hrane. Hofer je v tej smeri in to sem odkril pred dvema tednoma.

Foto: Jelle Weidema, SXC

[flattr] Želite podpreti blog?

Sorodni članki:

Google Wave ni bil dovolj preprost za uporabo?

Aleš Čerin — Thu, 05 Aug 2010 10:05:31 +0000

Google Wave, z velikim pompom pričakovano Googlovo spletno aplikacijo za komunikacijo v realnem času (real time communication) in za sodelovanje, Google ne bo več razvijal. To je bilo objavljeno na uradnem Googlovem blogu včeraj popoldne.

Posamezniki in majhna podjetja smo si veliko obetali od tega orodja, ki je sicer prineslo radikalne spremembe v svet sodelovalnih orodij (npr. delitev slik in ostalih medijev v realnem času, sodelovanje pri kreiranju besedil v realnem času, …), a ga uporabniki enostavno nismo sprejeli, ker po moje ni bil dovolj PREPROST za uporabo, ker ljudje enostavno nismo videli smisla in prednosti pred drugimi orodji (npr. wiki).

Na Googleovem uradnem blogu so objavili da, “niso zaznali take posvojitve s strani uporabnikov, kot so si jo želeli” in da “ne načrtujejo nadaljevanja razvoja Wave-a kot samostojnega projekta, pač pa ga bodo dali na razpolago uporabnikom kot odprtokodni program.”

Sam sem se zelo zgodaj vključil v testiranje Google Wave-a, a me je takoj odbil s svojo nerodnostjo. Enostavno nisem videl prednosti – tako na “prvo žogo”. Nisem opazil bistvene prednosti pred drugimi orodji. In v tem informacijsko tehnološkem svetu vedno bolj šteje PREPROSTOST uporabniške izkušnje. Super!

Google bo gotovo našel nove poti v svet socialnih orodij, kjer je pravzaprav kto gigant izrazito pogorel. Še posebej v primerjavi z velikani kot sta Facebook in Twitter.

Je pa zanimivo kolikokrat tudi gigant Google “brcne v temo” (tudi Google Buzz, pa celo brskljalnik Google Chrome nista ne vem kakšni perli), a se zdi da se ne sekira preveč in lepo objavi, da se ne gre več. Pravi podjetniki – brcnejo v temo, priznajo, da to ni to in gredo naprej.

Sorodni članki:

Imeti sovražnike je dobro

Aleš Čerin — Tue, 29 Jun 2010 05:30:25 +0000

Takole je povedal slavni državnik Winston Churchill : “You have enemies? Good.That means you’ve stood up for something, sometime in your life.”, kar v prevodu pomeni “Imate sovražnike? Dobro. To pomeni, da ste se kdaj v vašem življenju potegnili za kaj.”

Se strinjam z znamenitim državnikom. Prav gotovo mlahavi ljudje, ki se nikoli niso oglasili ko bi bilo treba, ki nikoli niso izrazili svojega mnenja, ki se nikoli niso potegnili za kaj, koga, ki niso nikoli vodili nikogar, … nimajo in pravzaprav niti ne morejo imeti sovražnikov.

Sam pravim, da vsako, ki se izpostavi za kaj, za koga, ki koga vodi, jih ima. In bolj kot se izpostaviš, več jih imaš in tudi bolj strastne. Sovražnike namreč.

Dejanja svojih – kot bi verjetno rekel sveti Frančišek Asiški, če bi nadaljeval svojo Sončno pesem – bratov sovražnikov sem občutil v zadnjih tednih, ko sem bil deležen kar velike, odmevne in celo mednarodne gonje proti meni. Gonja me je na začetku precej prizadela, vendar sem se pomiril, ko sem sprejel dejstvo, da brez bratov sovražnikov, pač ne gre.

Vsak bodoči voditelj, vsakdo, ki se kdaj izpostavi, naj ve, da ga bo v trenutku, ko se bo izpostavil, kar nekaj ljudi zasovražilo. Nekateri morda prav zaradi tega, ker si je upal “štrleti ven”. To je pač treba vzeti v zakup, delati dobro po svojih najboljših močeh in se ne ozirati na sovražnike. Še več, kdor ne prenese dejstva, da ima sovražnike, po moje ne more dobro voditi. Ni lahko tega sprejeti, kajne?

Foto: SXC.hu

Sorodni članki:

Dogmatizem nevidne roke trga

Aleš Čerin — Tue, 01 Jun 2010 06:18:44 +0000

Avtor: Željko Petrušić, My Office Team

Spraševal sem se o pomenu cene in vrednosti v naših glavah. Pri postavitvi bloga sem izhajal iz predpostavke, da če neko osnovno znanje delim z nekom zastonj, mu tako olajšam kako reč pri poslovanju.

Zame, tudi če dam zastonj, ima vrednost

Zame to seveda ima določeno vrednost, saj si tako povečam prepoznavnost in povečam možnost, da bom lahko za kako zahtevnejše opravilo postavil ceno.

Če bi plačal ceno klasičnega oglasa, bi s tem ustvarjena vrednost po mojem mnenju bila manjša, saj bi od klasičnega oglasa nihče od ciljne publike ne imel nič. Od branja nečesa, kar bi ga utegnilo zanimati in mu celo pomagati pri rešitvi kakega problema, bi pa prejel neko vrednost. Zame je cena v obeh primerih približno enaka, saj izhaja iz vrednosti časa, ki ga namenim za pisanje. Za plačilo oglasa bi pač ta čas porabil za neko drugo delo.

Odnos do vrednosti = odnos do znanja?

Drznil bi si celo malce zabresti v hipotezo, da odnos do vrednosti nekako odraža tudi naš odnos do znanja, v skladu z rekom „Neumnost se plača.“. Analogija, ki izhaja iz tega bi bila, da če česa ne znamo ovrednotiti, torej nečemu določiti vrednosti, plačamo neko tržno določeno ceno, ki jo dojemamo kot pošteno.

Ker pogosto nimamo znanja o tvarini, pač tudi ne vemo, ali je tržna cena tudi v resnici upravičena in jo preprosto sprejmemo kot dejstvo. Posledično torej zaidemo v zgrešeno analogijo, da če nekaj bistveno odstopa od tržno določene poštene cene navzdol, ne more biti vredno.

Na ta način se ustvarja neko čudno okolje tržnih oligopolov, ki narekujejo tempo in ceno, medtem ko so inovativni pristopi, ki bi prinašali – predvsem novo vrednost – zapostavljeni.

Dogmatizem nevidne roke trga

Sklep bi torej bil, da smo zašli v nek svojevrsten dogmatizem, v katerem velja, da v t.i. nevidno roko trga ne gre dvomiti in tako je trg nadomestil boga v človeški podobi – v točno tem vrstnem redu besed. Tako smo vrednost kot subjektivno kategorijo prenesli ven iz sebe in jo spremenili v ceno, ki je določena od zunaj.

Naše vrednotenje tako izhaja iz primerjave tistega, kar je zunaj, namesto da bi temeljilo na usklajevanju med željami/idejami in zmožnostmi/znanjem, torej od znotraj. Tako tisto zunaj vedno bolj raste in utrjuje svoj položaj, medtem ko tisto znotraj stagnira in se relativno manjša, v končni fazi pa navidezno zmanjšuje tudi lastno vrednost, češ “Kaj mi bo znanje, saj ne morem parirati s tistim zunaj.” In tako se zavrtimo v vrtiljaku.

Sestopiti z njega pomeni ponovno določiti tisto, čemur se res želimo posvečati in tudi tisto, čemur se ne želimo. Nato pa ustvariti pogoje za komplementarnost različnih vrednosti.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

Zastonj? To pa je problem!

Aleš Čerin — Mon, 12 Apr 2010 09:33:59 +0000

Zastonj znanje: v živo in na spletu

Resnično, zadnje čase se dobi ogromno stvari zastonj. Sam opažam ta trend še posebej na področju izobraževanja. Odlična predavanja “v živo” (npr. TEDx Ljubljana in TEDx Maribor, Teden vseživljenjskega učenja, ko bo na desetine odličnih predavateljev razdajalo svoja znanja, …) in po spletu. Samo poglejte si naš odličen portal Videolectures.net, kjer svetovno znani predavatelji dovoljujejo objavo svojih predavanj na spletu. Brez plačila.

Poglejte si TED predavanja, ki jih oglašujejo s sloganom “Ideje, ki jih je vredno deliti”. Odlična! Vsebinsko in retorično! Vse zastonj. Pa mislite, da se ljudje potrudijo poiskati ta znanja? Kje pa! Ker je zastonj.

Zastonj programska oprema

Poglejmo si še nekaj primerov zastonjskosti na področju programske opreme in internetnih servisov. Ste že kdaj kaj plačali Skypu, pa se da z njim zastonj telefonirati iz računalnika na računalnik po celem svetu? Ste že kdaj kaj plačali Googlu za vse dobrote, ki vam jih je prinesel na doseg roke?

Ali veste, da za skoraj vsak program najdete na spletu odprtokodno (zastonj) paralelo? Sam imam izkušnje z odličnimi odprtokodnimi rešitvami za wiki (npr. TikiWiki, MediaWiki). Prav neverjetno, kaj vse je zastonj. Pa mislite, da jih podjetja zato množično uporabljajo? Kje pa! Ker je zastonj.

Zastonj delavnice o vzgoji otrok, medsebojnih odnosih

V naših župnijah, v verskih središčih (npr. Sveti Jožef v Ljubljani) je na stotine odličnih predavanj za vzgojo otrok, za graditev medsebojnih odnosov, za pridobivanje praktičnih znanj, spretnosti. Samo kot primer: prav sedaj poteka v naši župniji Šola za starše, ki jo izvaja dekan! teološke fakultete dr. Stanko Gerjolj. Pa mislite, da se tare vedoželjnih staršev v okolju, kjer živi okoli 11.000 ljudi? Kje pa! Ker je zastonj.

Pred časom sva bila z ženo na odličnem predavanju (zelo praktično!) o zasvojenosti otrok (in odraslih) z računalniškimi igricami, ki ga je izvedel deklarirani računalniški zasvojenec. Izjemno pomembna tema, zelo sodobna, odlično predstavljena. Zastonj seveda. Pa mislite, da se je kar trlo zaskrbljenih staršev? Kje pa! Bila sva sama in še nekaj mladih. Ker je bilo zastonj.

Zakaj ne maramo zastonj?

Sam si to razlagam tako, da smo ljudje že toliko zapadli pod vpliv denarja, da znamo vrednost stvari, storitev, (celo odnosov?) postaviti edino skozi finančno ovrednotenje. In če je kaj zastonj, tega finančnega ovrednotenja pač ni, se nam po tej logiki zdi, da je brez vrednosti že kar samo na sebi. Verjetno si mislimo sami pri sebi: “Kako bi nekaj resnično vredega lahko bilo zastonj?”

Še en način je, za katerega menimo, da prinaša vrednost: to je ekskluzivnost. Na to karto igrajo pri TEDx Ljubljana, kjer predavanja ponujajo zastonj, a se je treba prijaviti za samo 100 prostih mest (in niti enega več). Psihološka igra je pač v tem, da si ljudje pač nekaj želimo bolj, če tega ne morejo imeti vsi.

Predlog

Če že mislite kaj kar je resnično vredno ponuditi zastonj, ker pač želite da gre med ljudi, potem imate nekaj možnosti:

da naredite stvar zelo ekskluzivno,
da je stvar ali storitev težko dobiti (se je treba potruditi, da jo dobiš),
da postavite visoko ceno in gre denar v dobrodelne namene.

Vsekakor stvari ali storitve ne ponudite popolnoma zastonj. Boste razočarani. Kakšne so pa vaše izkušnje?

Foto: PhotoXpress – zastonj fotka :)