PREPROSTOST » Eko

Časnik.si: Družba stranmetanja

Aleš Čerin — Tue, 07 Feb 2012 07:38:17 +0000

Janševe besede in vihar iz leta 2007

Se spomnite viharja iz oktobra 2007, ki so ga povzročile zaletave besede Janeza Janše, ki so šle nekako v smeri, da “dokler iz smetnjakov gledajo štruce kruha, smo bogata družba”?

Besede – tudi meni se zdijo neprimerne za predsednika vlade, ki je želel zmanjševati učinke, takrat že bližajoče se krize in verjetno izrečene nekako brez resnega premisleka, pa vendarle držijo. Še več, hrana ne gleda samo iz smetnjakov, kamor jo najverjetneje odvržejo vsega presiti, pač pa bi, če bi lahko, gledala iz hermetično zaprtih plastičnih posod, ki jih podjetja za ravnanje z odpadki odvažajo v predelavo (v bioplin).

Zategovanje pasov, ki to sploh ni

Posel enemu večjih podjetij za ravnanje z organskimi odpadki se je po podatkih Supervizorja (v javnem sektorju) v enem letu povečal za skoraj 20 odstotkov. Ilustrativno je, da je podjetje od proračunskih porabnikov v letu 2011 prejelo skoraj 950.000 €.

Daleč na prvem mestu je ena od slovenskih bolnišnic, ki za odvoz odpadkov porabi kar okoli 10.000 € mesečno. Pa izračunajmo na palec koliko hrane je to. Če vzamemo podatek, da za odvoz 35 l soda podjetje zaračuna okoli 7 € (= 20 centov za kg – podatek je za drugo podjetje in za leto 2010), potem lahko izračunamo, da samo ta bolnišnica mesečno odvrže okoli 50.000 kg ali neverjetnih 50 ton hrane. Neverjetno, upam, da je v ta strošek vključeno še kaj drugega. Še enkrat poudarjam, da izračun ni natančen, pač pa naj služi samo za oceno koliko hrane pravzaprav zavrže samo ena bolnišnica.

Če si pogledamo še stroške odvoza zavržene hrane nekaterih drugih proračunskih porabnikov na primer bolnišnic, centrov šolskih in obšolskih dejavnosti, zaporov, domov starejših občanov, šol in vrtcev, bi hitro dobili sliko odnosa do temeljne človekove potrebe – hrane po posameznih področjih. Če pa bi še primerjali količino zavržene hrane med posameznimi enotami iste dejavnosti (bolnišnice, šole, vrtce, …), glede na število uporabniko, bi dobili zanimive podatke, ki bi lahko služili … marsičemu.

Vsekakor so (tudi) tule priložnosti za “zategovanje pasov” o katerem govori vlada. In to niti ne bi bilo zategovanje pasov, pač pa samo logičen in edino pravi ukrep, ki ga je treba uvesti TAKOJ. Draga bodoča vlada RS, podatke imate (hvala bogu za Supervizorja), birokratov, pardon javnih uslužbencev je po ministrstvih dovolj. Dajte majhnemu sposobnemu timu nalogo naj naredi tak (samo malo bolj natančen) pregled, predlaga ukrepe, ki jih potem sprejmete in odgovorne v izstopajočih javnih ustanovah udarite po žepu. Moj glas imate.

Štručka, ki se spremeni v metanov prdec

Pa poglejmo še v zasebni sektor, kjer slika ni nič drugačna. Samo vlada tu ne more ukrepati, pač pa le mi potrošniki.

Ljudje želimo sveže, pa ne samo to, želimo vsak dan sproti sveže izdelke v vsaki minuti našega nakupa. Tako želimo na primer svež kruh in sveže pekovsko pecivo tudi pet do osmih zvečer, ko trgovino že skoraj zapirajo. Trgovska podjetja so se temu prilagodila in nam scrkljanim potrošnikom to tudi zagotavljajo. Ampak zanimivo, ne na svoj račun.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Sorodni članki:

Praktični nasveti za varčevanje z dragoceno pitno vodo

Aleš Čerin — Thu, 13 Oct 2011 08:46:40 +0000

Lansko leto v tem času sem pisal o samoumevnosti zdrave vode. Takole mi je pred kratkim v komentar zapisala bralka Teja: “Voda je pri nama cel projekt, ker živiva v hribih in precej oddaljena od civilizacije … Edini vir vode je deževnica, ki jo uporabljava za skoraj vse, razen za pitje in kuhanje, za kar uporabljava studenčnico, ki jo shranjujeva v inox sodu za vino.

Uvedla sva precej sprememb (predvsem v glavi). Najprej sva zamenjala WC kotliček, ki sedaj namesto 6 porabi samo 3 l vode. Verjemite – tudi 3 litre spere vaše drekce :o). Za vse, ki bi radi z vodo varčevali pri spuščanju le-te v WC, pa ne želite zamenjati kotlička (stroški), imam dober nasvet: 0,5l plastenko napolnite z vodo in dajte v kotliček. S tem zmanjšate prostornino in porabo vode. Namig: poskusite z dvema plastenkama, če vode le ne bo dovolj, eno odstranite.

Če v vodo, v kateri kuhate zelenjavo, jajca, testenine itd. ne dodate soli, je ohlajena odlična voda za zalivanje rož. Rožice se bodo razveselile dodatnih hranljivih snovi (še posebej, če ste v vodi skuhali zelenjavo) in se vam zahvalile z lepo rastjo in čudovitimi cvetovi. Tudi vodo za spiranje zelenjave, sadja in mesa ponovno uporabiva za zalivanje rož. Imava pač eno “kanglico” več in vodo zlivava vanjo ter zalijeva, ko je to potrebno.

Za hladne napitke v hladilnik postavite vrč vode. Tako vode ne boste po nepotrebnem spuščali v odtok, medtem ko čakate na za vas primerno hladno vodo.

Pa še nasvet za varčevanje z vodo pri zastareli napeljavi, kjer je treba čakati na toplo vodo: spremenite ritual umivanja. Največ ljudi se najprej tušira in šele nato umije zobe. Zamenjajte vrstni red in najprej umijte zobe (odprite toplo vodo, a vseeno pazite na to, da je ne spuščate po nepotrebnem v odtok). V tem času bo po napeljavi že prišla tudi topla voda, tako da samo smuknete pod tuš :o).”

Komentar je tako zanimiv in poln odličnih nasvetov, ki bodo marsikomu prišli prav. Predvsem tistim, ki so pripravljeni narediti – tako kot Teja kakšno pratično spremembo, predvsem v glavi. Teja hvala!

Takoj v prakso

Sam sem šel takoj ko sem tole prebral v akcijo in v naš kotliček za vodo namestil štiri 0,5 l plastenke napolnjene z vodo. Prvič sem tudi opazil, da imamo pri nas pravzaprav 9 l kotliček. Teja govori, da je celo 6 l prevelik! No vseeno sem volumen vode zmanjšal z 9 na 7 l – kar je za 22 %.

Preprost izračun pravi, da če vsak dan vodo potegnemo 10 x in če to delamo 300 dni na leto, prihranek vode znaša 6.000 litrov na leto. Da se razumemo, to je voda, ki jo brez potrebe spravimo v kanalizacijo, v čistilno napravo in dol po Savi vse do Črnega morja.

Še bolj enostavno je, če popoln izpust vode iz kotlička zadržimo z gumbom, a pri tem je treba razmišljati. Kar je pa za človeka težko. Plastenke, ki “mrtvo hladne” ležijo v kotličku, so bolj PREPROSTA in zato boljša rešitev.

Foto: Christopher Bruno, SXC

Sorodni članki:

Zasavski David proti francoskemu Goljatu

Aleš Čerin — Tue, 12 Jul 2011 13:22:17 +0000

Poznate svetopisemsko zgodbo o boju med Filistejcem Goljatom, močnim možem, izurjenim vojakom, bojevnikom od svoje mladosti, opremljenim s ščiti in sulicami, ter šibkim dečkom, pastirjem Davidom? Dobro opremljeni Goljat se v zgodbi hvali, napihuje in zasramuje nasprotnike, mladi goloroki David, opremljen le s kamni in fračo, pa se zanaša na svojo spretnost in na Boga. Svetopisemska zgodba pravi, da je v boju David premagal Goljata in tako omogočil zmago svojemu ljudstvu.

Boj malega društva z multinacionalko

Zdi se, da se je podobna zgodba odvila v našem Zasavju, kjer je “goloroko” društvo Eko krog (na čelu z zelo izpostavljnim Urošem Macerlom, kmetovalcem iz Ravenske vasi), v sodni bitki premagalo francoskega velikana, multinacionalko Lafarge (konec leta 2010: 75.680 zaposlenih, 16 milijard evrov prihodka), drugega največjega proizvajalca cementa na svetu in tako “svojemu ljudstvu” (Zasavcem) omogočilo čistejši zrak.

Kot smo na Časniku že poročali, je Agencija RS za okolje pritrdila mnenju in argumentaciji Eko kroga, da gre pri Lafargevi sežigalnici za novo napravo, in Lafargevo vlogo za novo okoljevarstveno dovoljenje, ki bi spet vključevalo sežiganje odpadkov v trboveljski cementarni, zavrnila. Kar za Lafarge verjetno pomeni konec izkoriščenja cenene energije (iz plastike, odpadnih olj, izrabljenih gum) in posledično zastrupljanja neprevetrenega Zasavja s škodljivimi izpusti. Pridobivanje dovoljenja bo sedaj bistveno preglednejše in bo omogočalo javnosti bistveno boljši nadzor nad tem, kaj želi imeti v svoji okolici.

Kar se je zdelo še lansko leto nemogoče, ko so obupani Zasavci s plinskimi maskami na obrazih, novembra protestirali v Ljubljani, ko premier Pahor pred zbrano množico ni želel stopiti (raje se je umaknil iz stavbe pri zadnjih vratih), se letos kaže kot realnost. Lafargeu, ki je na podlagi neupravičeno izdanega dovoljenja varčeval z denarjem za čistejše energente v že tako obremenjenem zasavskem okolju, sežigal še odpadna olja, plastiko in izrabljene gume, tega ne more več početi. Če so “filistejci” dokončno poraženi, pa bomo še videli. Eko krog na svoji spletni strani poudarja, da je “velika bitka dobljena, a vojne še ni konec.”

Kako je možno, da David premaga Goljata?

Sprašujem se, kako je sploh možno, da je malo društvo, ki praktično nima nobenih financ, lahko premagalo (zaenkrat v eni bitki) bogato multinacionalko, ki je imela zaslombo tudi v državni inštituciji kot je Agencija RS za okolje (le-ta naj bi varovala ljudi in ne multinacionalke)? Kaj je tisto kar civilno družbo, kar društvo je, dela močno? Kaj je bil tisti “kamen in frača”, ki je multinacionalki zadal (morda usodni) udarec (=znižal dobiček)?

Zdi se, da društvo Eko krog sestavljajo ljudje, ki so strastno predani v borbi za osnovno človekovo dobrino – za zdravje svojih otrok. Ne samo, da so člani Eko kroga strastni, pač pa so si v letih delovanja nabrali dovolj znanja in izkušenj, da znajo delati – prave reči na pravi način. Tako se Eko krog v svojem delovanju niti ne zavzema za zaprtje cementarne, pač pa želi, da se proizvodnja odvija na ekološko sprejemljiv način – brez kurjenja odpadnih olj, plastike in odpadnih gum. Vladi RS so celo predlagali, da “naj v prihodnjih razpisih za gradbene projekte financirane iz proračuna RS zahteva uporabo izključno okolju prijaznega cementa, torej cementa proizvedenega v pečeh, ki ne sežigajo odpadkov.” in tako omogoči cementarni Lafarge na okolju sprejemljivejša goriva, ohrani 120 delovnih mest in ohrani rentabilnost, prebivalcem Zasavja pa bi omogočila človeku dostojnejše življenje brez strahu za svoje zdravje in zdravje svojih otrok.”

Eko krog zna tudi dobro predstaviti svoje strokovne argumente in jih z vztrajnimi in odmevnimi akcijami tudi približati medijem. Eko krog je gotovo eno redkih društev, ki jih znamo Slovenci priklicati v spomin.

Eko krog ima tudi pogumnega predsednika, Uroša Macerla, ki ne podlega pritiskom korporacije, občine, inšpekcijskih služb. Po naših informacijah si vsemogoči inšpektorji na Uroševi kmetiji kar podajajo kljuko. Najverjetneje predsednika podpira skupina zelo predanih, pogumnih in strokovno dobro izurjenih ljudi.

Eko krog s svojim delovanjem predstavlja zgled za delovanje civilno-družbenih organizacij in gibanj. Čestitke za zmago v bitki, želimo vam zmago v “vojni” – ohranitev proizvodnje cementa, a na način, ki omogoča zdravo življenje v Zasavju. In hvala za zgled!

Članek je bil objavljen na Časnik.si.

Sorodni članki:

“Živeti brez tega” ali 3 R + 1 R

Aleš Čerin — Wed, 22 Jun 2011 07:52:17 +0000

Kot piše Leo Babauta na blogu Mnmlist si nekateri ljudje, ki gredo v skrajnosti, postavijo mejo, da želijo živeti z manj kot 100 stvarmi in stvari mečejo iz svojih življenj. Avtor bloga pravi, da je minimalist tisti, ki “izziv 100 stvari” vzame kot orodje za premislek o pomenu stvari, se sprašuje o potrebnosti stvari in si postavlja vprašanje: “Je to res potrebno? Lahko živim brez tega?”.

3R (Reduce = zmanjšati, Reuse = ponovno uporabiti, Recycle = reciklirati)

O konceptu ravnanja s smetmi 3 R (Reduce, Reuse, Recycle) sem na tem blogu že pisal v zvezi s povečanjem količine embalaže pri jogurtu Ljubljanskih mlekarn.

Ta koncept, ki govori o tem, da je najbolj pomembno količino smeti zmanjšati (reduce), nato kar se da ponovno uporabiti (reuse) in šele nato zavreči tako, da se po predelavi ponovno uporabi (recycle). Tako opevano recikliranje je torej šele na tretjem mestu!

+ 1 R (Refuse = zavrniti)

Sam bi šel še korak naprej – v preprečevanje nastajanja smeti, v zelo radikalno zmanjševanje, tako, da jih sploh ne naredimo. Pač tako, da se za vsako stvar, preden jo sploh “pripeljemo v svoje življenje” vprašamo: “Je to res potrebno? Lahko živim brez tega? To sploh prinaša dodano vrednost v moje življenje?”. In po presoji stvar pač gladko zavrnemo (Refuse). Pozor govorim o stvareh, ne o ljudeh – žena se je namreč zbala, da bi zavrnil kar njo :)

V prakso

Morda bi bilo dobro narediti tudi spisek vseh stvari, ki jih posedujem, si ga ogledati in z zgornjimi vprašanji preveriti smiselnost posedovanja vseh teh stvari.

Če niso smiselne, jih potem pač odstraniti iz življenja kot smeti, ki nam povzročajo nered – postopno ter na ekološki način. Morda tako, da se podarijo ljudem, ki so v večji stisi kot mi. Sam se bom tega lotil tako, da bom stvari najprej pokategoriziral v skupine “nujno” (brez njih ne morem živeti), “želim imeti” (bi se dalo živeti brez njih, a nočem) in “nepotrebno” (bi se dalo živeti brez njih).

Sam se zavzemam za koncept prostovoljne preprostosti, ki nikogar v nič ne sili (tudi mene ne), pač pa samo vabi – k spraševanju in premisleku.

Sorodni članki:

Ljubljanske mlekarne so za 8x povečale količino plastike pri jogurtu

Solata: 1500 km ali 15 m? Katera se vam zdi boljša?

Aleš Čerin — Mon, 13 Jun 2011 06:03:33 +0000

Z zelenjavo na naših mizah je sedaj križ. Ljudje se jo ogibajo, še posebno kumar, ki same po sebi niso nič krive. Saj bomo čez nekaj časa pozabili na ta nemški incident, a verjemite prišli bodo novi. Če jih ne bo, jih bodo pa proizvedli novinarji.

Escherichia coli in panika

Nemci so zaradi nekaj več kot 30 smrtnih primerov uspešno zasejali paniko med ljudi po celotni Evropi. Čisto za primerjavo: vsak dan umre na evropskih cestah zaradi prometnih nesreč 100 ljudi. To pomeni v treh tednih približno 2100 ljudi, kar je 60 x več kot zaradi Escherichie coli, pa nikomur ne pade na pamet, da bi se odpovedal avtomobilu. Ljudje smo za zdravstveno naravnane panike zelo dovzetni. O vplivu Escherichie coli pa sem že pisal tule.

Si lahko Slovenci privoščimo tak ukrep kot Rusi?

Rusi kot Rusi, so enostavno prepovedali uvoz vse zelenjave iz celotne Evropske unije. Pretiran, gotovo zelo politično motiviran ukrep, ki bo zagotovo pomagal njihovim kmetom. In očitno si ga tudi lahko privoščijo, ker zelo nazorno kaže, da Rusi pridelajo vsaj približno dovolj zelenjave za svoje potrebe.

Kaj pa mi “pridni” Slovenci? Si lahko privoščimo tak ukrep? Mi, ki ob obilici plodne zemlje, ki jo neusmiljeno uničujemo, zagotavljamo samo še 38 % zelenjave za svoje potrebe? Ha, se nam že pozna silna kmetijska strategija, ki nas peha v odvisnost od uvoza? Ob kakšnem drugem, še hujšem incidentu, nas bo pošteno skrbelo … In takrat bo prepozno za jamranje.

Poslovne cone sredi plodnih polj

Zadnjič sem se peljal iz Vodic v Komendo, pa zagledam sredi rodnih polj in segajočo v gozd poslovno cono Komenda – z ogromnimi skladiščnimi halami tujih trgovskih podjetij (in gotovo je tudi nekaj naših). Lepo pozidano in za zmeraj uničeno plodno površino. Le kakih 15 km iz Ljubljane, kjer 300.000 ljudi vsak dan pričakuje svežo zelenjavo na svoje krožnike. Ne, mi dovolimo, da se zemlja – zaenkrat 75.000 m2 – pozida za skladišča, solato pa vozimo iz južne Italije.

Da se razumemo, nimam proti poslovnim conam prav nič, sprašujem se pa, če morajo stati ravno sredi plodnih polj in gozdov. Roko na srce, skladišča tudi ne prinašajo veliko dodane vrednosti lokalnemu prebivalstvu. Niti ne kakšnih zanimivih delovnih mest. Pač oddajamo prostor za skladišča, da trgovci lahko za nekaj dni odložijo svojo kramo pod streho. In menda ta poslovna cona sploh še niti ni v celoti zgrajena. Solato pa vozimo iz južne Italije 1500 km daleč … Namesto 15 km – 1500 km, kar je 100 x več. Noro? Noro!

15 m namesto 1500 km!

Sam se še bolj zavzemam za vrtičkarjenje, kjer solata prepotuje – v mojem primeru 15 m – kar je 100.000 x manj kot ona iz južne Italije. Da o svežini solate, njeni kakovosti, neomadeževanosti z raznimi “cidi” in sedaj tako popularnimi bakterijami, ki se na kratki poti od njive do mize ne morejo razviti, niti ne govorim.

Vprašajte “vašo solato” od kje prihaja! Vse kar je več kot 100 km, je po moje preveč.

Sorodni članki:

Domači detergent za pranje perila: recept in primerjava cen

Aleš Čerin — Thu, 24 Mar 2011 05:39:11 +0000

Pred časom sem od več ljudi dobil po e-pošti recept za izdelavo domačega detergenta za pranje perila iz marsejskega mila. Malo sem še pobrskal po internetu in našel obilo podobnih receptov. Pa sem malo skombiniral in si pripravil tale domači tekoči detergent za pranje perila, ki je precej ekološki in zelo poceni.

Sestavine + cena

Navadno milo za pranje perila (uporabil sem milo Encian, ki se ga dobi v drogeriji Mueller), količina/cena: 100 g/0,490 €,
Pralna soda (= natrijev karbonat, Na2CO3) (drogerija Mueller), količina/cena: 40 g (=2 veliki žlici)/0,079 €,
Kis za vlaganje 9% (=ocetna kislina, CH3 COOH) (vsaka trgovina), količina/cena: 80 ml (=7 velikih žlic)/0,107 €
Voda, količina/cena: 2,3 l/0,000 €

OPOMBA: Kis se uporablja za mehčalec. Lahko ga tudi izpustite.

Skupaj (količina/cena): 2,5 l/0,676 € (=0,27 €/liter)

Priprava

Milo naribaj na gospodinjskem strgalu na kosmiče. To ni prav nič težkega, ker se rado riba.
Segrej vodo do vrenja in vanjo vmešaj milne kosmiče. Jaz sem uporabil kar palični mešalnik. Nastane gel.
Vmešaj še pralno sodo.
Še preden se detergent strdi, ga vlij v plastično posodo (najbolje od kakega tekočega detergenta – ne kupujte nove!), ki naj bo nekoliko večja kot je količina detergenta (da se lahko dobro premeša, če detergent postane malo bolj trd).
Ko se detergent ohladi, dodaj še kis za vlaganje in dobro premešaj.

Opomba: Tekoči detergent je lahko malo bolj trd kot so kupljeni, a se ga da dozirati.

Uporaba

100 ml detergenta vlij v dozirni predalček. Če uporabljaš predpranje (za zelo umazano perilo), dodaj še 100 ml v dozirni predalček za predpranje.

Perilo se lepo opere, morda je samo malo manj belo, ker detergent ne vsebuje belilnih sredstev. Kemično so to oksidanti, ki so tako in tako škodljivi za cunje ali pa barve, ki cunje samo navidezno (optično) pobelijo. Mimogrede: ali ni zanimivo, da ljudje ne “padamo” samo na čistočo, pač pa tudi na optični učinek čistoče :) ?

Primerjava cen*

*Primerjal sem samo tekoče detergente, ki vsebujejo 5-15% anionskih tenzidov in pod 5 % neionskih tenzidov. O zavajanju glede vsebnosti tenzidov v detergentih si poglej tale prispevek.

Kot se vidi iz tabele je domači detergent kar za 7,4 krat cenejši od najcenejšega in kar za 17 krat od najdražjega.

Če pereš po 4 žehte na teden porabiš letno okoli 21 litrov detergenta, kar znese:

5,67 € za domači detergent
42,00 € za najcenejši detergent (Tandil)
96,39 € za najdražji deterent (Persil Color)

Razlika: 36 – 91 €

Ekološki učinek

Če uporabljaš domači detergent, seveda ne proizvajaš nikakršnih plastičnih odpadkov, ker uporabljaš stalno isto plastično posodo. Pri uporabi kupljenih pa odvržeš letno vsaj sedem 3-litrskih plastičnih posod (vsaka tehta 200 g), kar letno znese 1,4 kg nepotrebne odpadne plastike na gospodinjstvo in za Slovenijo (684.000 gospodinjstev) to pomeni neverjetnih 958 ton plastike letno. Pazite! – samo za pranje perila.

Poleg tega ni treba voziti težkih detergentov po Evropi, ki so tako ali tako sestavljeni večinoma iz vode – zmanjševanje emisij zaradi transporta.

OPOMBA: Kupil sem si tudi pralne oreške, ki jih ob priliki preizkusim in poročam.

Sorodni članki:

V pralnih sredstvih je od 5-15 % tenzida

V pralnih sredstvih je od 5-15 % tenzida

Aleš Čerin — Thu, 17 Mar 2011 09:47:48 +0000

Ali ste že kdaj pogledali na specifikacijo pralnega sredstva za tkanine? Če ste, ste gotovo opazili, da vsebujejo navadna pralna sredstva od 5 do 15 % anionske površinsko aktivne snovi in tam nekje pod 5 % neionske površinsko aktivne snovi. Ali se vam zdi kaj čudno pri tej specifikaciji aktivnih sredstev za pranje? Meni kot bivšemu analitiku v farmacevtskem laboratoriju je tale specifikacija skrajno zavajajoča. Pa poglejmo za ilustracijo dva skrajna primera:

Spodnja meja: pralno sredstva lahko vsebuje 5 % (v jeziku analitika bi to bilo lahko samo 4,5 %, kar se zaokroži na 5%) anionske površinsko aktivne snovi in 0,01% neionske površinsko aktivne snovi. Skupaj 4,51 % in ustreza specifikaciji.
Zgornja meja: Pralno sredstva lahko vsebuje 15 % (v jeziku analitika bi to bilo lahko tudi 15,4 %, kar se zaokroži na 15%) anionske površinsko aktivne snovi in 4,9 % neionske površinsko aktivne snovi. Skupaj 20,3 % in tudi ustreza specifikaciji.

Razlika je 4,5 kratna. Ne vem sicer zakaj taka specifikacija ob možnostih, ki jih industrija ima: napredne analitske metode in vodenje proizvodnih procesov tako, da dobimo neke bolj natančno določene vrednosti aktivnih učinkovin v pralnih sredstvih. Ali ni nenavadno, da lahko pralna moč praška lahko niha za 4,5 x? Če bi bili vi na mestu lastnika tovarne pralnih sredstev, na katero stran bi nagnili proizvodnjo za “balkanske trge”?

Tole se mi zdi podobno kot če bi človek želel kupiti en avto dobil pa bi od pol (npr. v souporabo) do dva avtomobila. Ali ne bi bilo to čudno? In zakaj je čudno pri nakupu avomobila in ne pri nakupu pralnih sredstev?

Poskusil bom pripraviti domače pralno sredstvo in ga preizkusiti v praksi. Rezultate objavim.

Foto: Dave Kennard, SXC

Sorodni članki:

Domači detergent za pranje perila: recept in primerjava cen

Peš v Ljubljano? Pa ti si nor! (video)

Aleš Čerin — Wed, 02 Mar 2011 08:33:37 +0000

Znotraj ene ure hoje

Ljubljana je majhno mesto. Na Geopediji sem izmeril, da je največja možna zračna razdalja v Ljubljani 16 km (od Toškega čela nad Podutikom do Debnega vrha nad Zalogom). Študije kažejo, da pešci hodijo s hitrostjo od 4,51 km/h – 4,75 km/h (starejši) do 5,32 km/h - 5,43 km/h (mlajši), v poprečju 5 km/h (vir: Wikipedija).

Pa sem narisal 5-kilometrski krog okoli centra Ljubljane.

Ali ste vedeli, da večina večjih ljubljanskih naselij leži znotraj 5 kilometerskega kroga, da je torej večini prebivalcev Ljubljane center peš dostopen v eni uri?

Sedaj pa malo pomislimo, koliko časa sedite v avtomobilu, da se v konicah zjutraj prebijete v in popoldne iz centra Ljubljane? Morda bi pa lahko šli kar peš? Odločitev je v vaših rokah – pravzaprav nogah. Aja, parkiranje na robu Ljubljane je dosti cenejše, če ni celo zastonj.

Hoja je zdrava in PREPROSTA

Če hodimo od 30-60 minut na dan vsaj 5 dni na teden, nam to zmanjšuje tveganja za mnogo zoprnih bolezni, kot so srčne bolezni, rak, diabetes tipa 2, depresija, debelost, visok krvni pristisk. Hoja tudi ohranja zdravje kosti in znižuje LDL holesterol (“slab” holesterol) in povečuje HDL holesterol (“dobri” holesterol).

Hoja je tudi osnovni in najbolj PREPROST način transporta, ki pravzaprav ne potrebuje nikakršne dodatne opreme in ga imam vedno pri roki. Pravzaprav pri nogi :) Če pa ga resnično uporabimo, je pa za zdavega človeka odvisno samo od naše naravnanosti in disciplinirane odločitve.

Joco Hud je posnel krasen filmček, ki zelo nazorno prikazuje prednosti hoje. Hvala.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

Blog Action Day 2010: Samoumevnost zdrave vode

Aleš Čerin — Fri, 15 Oct 2010 05:46:42 +0000

Blogerji z vsega sveta se v okviru akcije Blog Action Day, vsako leto razpišemo o kakšni družbeno pomembni temi. Sam sem do sedaj sodeloval trikrat, leta 2007 o zavedanju odnosa do okolja, pa 2008 o revščini in 2009 o globalnem segrevanju.

Samoumevnost vode

Na Zemlji je okoli 97 % vode ujete v oceane, 2 % je zmrznjene v ledenikih, 1 % je pa vse druge vode. Torej samo ta “ubogi” 1 % jo je na razpolago za pitje. In še ta 1 % svinjamo kolikor se le da.

Zadnjič, ko sem v okviru Socialnega tedna že razpravljal o vodi, sem zapisal, da v Sloveniji iz vsake dolinice priteče pitna voda. Praktično vsa gospodinjstva imamo dostopno vodo iz pipe. Odpreš pipo in priteče sveža, pitna voda. Še precej poceni je.

Po moje nikomur v Sloveniji ni treba hoditi s plastičnimi posodami več kilometrov po vodo, tako kot v mnogih predelih Afrike. Praktično sploh ne razmišljamo o tem, da vode v pipi ne bi bilo. Tako samoumevna je postala … da se iz nje prav norčujemo.

Še voda sama onesnažuje okolje

Seveda ne voda sama, pač pa naš odnos do nje. Nekako moderno je postalo na raznih prireditvah postreči s “plastificirano” vodo, četudi za to ni nobene potrebe. Ritual pitja vode smo naredili tako bolj zanimiv. Marketinško seveda.

“Plastificirana” voda, večinoma ni prav nič boljša, kot voda iz pipe. Celo isti pravilnik velja za vse pitne vode. Nekateri trdijo, da je “plastificirana” celo slabša. Ker stoji pri miru, ker plastika odpušča nekatere snovi vanjo, …

Še več, voda zaprta v plastenke – pravzaprav nič kriva – po nepotrebnem še dodatno onesnažuje okolje. S plastiko, s transportom, … Zaradi naše naravnanosti, zaradi našega odnosa.

Tudi vročo vodo mečemo stran

Pred leti so postale moderne enoročne pipe. Take, da samo z eno ročko reguliramo toploto vode. Skoraj povsod jih imamo. Pa ko si umivamo roke, kdaj pomislimo, da bi – če ne potrebujemo tople vode – ročko potisnili v smer hladne vode? Ne, ker take reči kot je umivanje rok delamo nekako avtomatsko. Tako velikokrat vroča voda sploh ne priteče do naših rok, ampak se zadrži v stenah, kjer se lepo hladi, s tem pravzaprav greje zidove, zidovi grejejo prostor in poleti te prostore hladimo. Da nam ni preveč vroče. Pa gre energija.

Kaj storiti?

Uporabljati glavo in se malo zavedati kaj delamo.

Foto: www.sxc.hu (kapljica)

Sorodni članki:

Socialni teden – Preživeti ali zaživeti?: O vodi

Aleš Čerin — Fri, 10 Sep 2010 07:49:15 +0000

Tema letošnjega Socialnega tedna je namerno provokativna. Z besedico ‘ali’ namesto ‘in’ ter z vprašajem na koncu namesto piko. Preživeti, bi rekel, kljub krizi, ki smo jo zakuhali (namreno ne pravim: nas je doletela), v Sloveniji in nikjer v razvitem svetu ni težko. Kar nas “tepe” je naša lagodnost, naš morda že kar v gene zapisan način preživljanja življenja v komodnosti, ki si ga na nekaterih koncih sveta ne morejo niti zamisliti. In iti iz odličnega v malo slabše je grozno.

O vodi

Pa začnimo pri osnovni “surovini” za življenje – vodi. Ko greš po naši domovini takole peš iz vsake dolinice priteče sveža, čista, pitna voda. Iz (žal ne več čisto vseh) pip tudi priteče pitna voda. Pha, to ni nič, boste rekli.

Pa poglejte malo okoli po svetu. Saj ni treba iti zelo daleč. Že v Kijevu v Ukrajini, kjer sem delal, iz pip ne teče pitna voda. Vsaj ne taka, ki bi jo človek brez pomisleka uporabil. Ljudje jo za pitje in kuhanje kupujejo na ulici – “kvazi” prečiščeno. Mimo trimilijonskega mesta sicer teče gigantski Dnjeper, ki pobere ogromno nesnago na svoji dolgi poti in to ljudje – malo prečiščeno seveda – dobijo v pipe. Sam sem si komaj upal umivati zobe s to vodo.

O razmerah v podsaharski Afriki raje ne bi govoril. Je že Tomo Križnar s filmom Darfur – vojna za vodo in tudi s tole fotografijo vse povedal. Z osnovno surovino za življenje, s katero se ubada velik del sveta, v Sloveniji nimamo nobenih težav.

Pa mi sploh kdaj pomislimo, da bi vode ne bilo dovolj, da voda ne bi bila čista, da zjutraj ko vstaneš, nimaš kaj spiti, ali pa da se je treba odpraviti po vodo v nekaj 10 kilometrov oddaljen vodnjak? Jaz nikoli. Verjamem, da velik del Slovenk in Slovencev tudi ne. Večje težave v našem delu svetu imamo z “zaživetjem”. Morda prav zaradi tega, ker nam osnovne življenjske dobrine – kot je voda (in voda prav dobesedno) “priletijo z lufta” in se ne zavedamo, da bi pravzaprav morali biti hvaležni.

Moja predavanja

Še malo reklame za moja predavanja v okviru socialnega tedna:

Torek, 14.9. ob 19h: Predavanje (+pogovor): Podjetje moja družina: voditi družino kot podjetje?, Žiri
Sreda, 15.9. ob 19h: Predavanje (+pogovor): Podjetje moja družina: voditi družino kot podjetje?, Zgornja Besnica pri Kranju
Sobota, 18.9. dopoldne: Zaključni seminar v Celju: Blog kot oblika družbene participacije

Povabilo

Če kdo želi, se lahko pelje z menoj v Žiri ali Zgornjo Besnico. Odhod je iz Ljubljane. Imam še 5 prostih mest v avtu. Pošlji e-pošto na ales@cerin.si. Ekološko!

Imaš svoj blog?

Priduži se blogerskemu Socialnemu tednu. Prijavi ga!