Sistem izobraževanja v podjetjih je mnogokrat birokratski

V teh letih sem opazil, da v nekaterih podjetjih, še precej bolj izrazito v podjetjih z visoko izobrazbeno strukturo, praktičnega, ročno-spretnostnega znanja ne jemljejo več resno. Odgovornim se zdi, da je dovolj, če zaposleni ve kako se kaj naredi, kar  pomeni “zna povedati ali zapisati”.

V nekaterih bolj birokratskih okoljih je celo dovolj, da je telo zaposlenega (lahko celo brez vklopljenega uma) prisotno na izobraževanju, pa se že dokaže usposobljenost. Seveda, saj se je zaposleni podpisal v ustrezen formular! Če tudi dejansko zna izvesti proces pa kot da ni pomembno, četudi je že na prvi pogled očitno, da bi znanje moralo biti zelo praktično. Da bi človek ne samo vedel kako naj bi se nekaj izvedlo, pač pa da bi tudi v resnici znal praktično izvesti.

Kako se skavt loti treninga ali kako zakuriti ogenj z lokom

Sin, zagret skavt, se je pred časom namislil, da bi se naučil zakuriti ogenj z lokom. Tako kot so to počeli včasih. To ni lahko! Seveda je navodil v skavtskih priročnikih in na internetu dovolj. Pa jih je preštudiral. Tudi nekaj filmčkov na YoutTubu si je ogledal. Naučil se je torej zakuriti ogenj – teoretično. Če bi bil sin zaposlen v kakem reguliranem okolju, bi se lahko že podpisal v ustrezen formular in to bi bilo formalno dovolj za dokazovanje usposobljenosti. Četudi o ognju še ni ne duha ne sluha …

Sin pa seveda s takim znanjem ni bil zadovoljen. Pa je začel z nabiranjem pravih materialov, z izdelavo pripomočkov in seveda s praktičnim preizkušanjem. Čez nekaj časa se mu je začelo kaditi, iskrice, še manj pa ognja, pa še ni bilo od nikjer.

Med silnim drgnenjem – trening je trajal tedne in tedne, si je tudi okrepil mišice, znal razporejati pritisk, pod pravim kotom pritiskati na podlago, … Skratka polno ročne, telesne spretnosti, ki je brez praktičnega treninga in dovolj časa namenjenega treningu ni mogoče dobiti.

Ko se mu je zataknilo, je poklical izkušenega mojstra, ki mu je povedal nekaj dobrih “fint”. Fant jih je vpeljal v prakso in čez nekaj tednov, je bil sposoben “proizvesti” iskrico. Ki pa jo je treba pravilno (da ne ugasne) prenesti v netivo (npr. v suho travo). Spet ročna spretnost in vaja. Že ko je imel iskrico v netivu, mu še kar nekaj časa ni uspelo razpihati drobne iskrice v plamen. Ko mu je enkrat vendarle uspelo je navdušen pridrvel v hišo in vpil: “Zakuril sem!”

Kaj je mladi skavt potreboval, da se je te spretnosti naučil?

Hotenje: Zelo očitno je, da je mladec imel močno željo, da bi se nekaj zahtevnega naučil. Kot se sedaj reče – bil je motiviran. Kako v podjetjih, kako starši  motiviramo, da bi ljudje resnično hoteli nekaj znati?

Znanje: Mladi skavt si je najprej nabral teoretično znanje – knjige, filmčki. Vendar se pri tem ni ustavil.

Praktični trening: Mladi skavt je vsako stopnjo v procesu do popolnosti praktično natreniral. Za uspeh je bilo treba vsako stopnjo v resnici znati izvesti z upoštevanjem vseh pomembnih podrobnosti, kar lahko spoznaš samo s praktičnim delom. Fant si je med treniranjem pridobil kako naj rečem občutek, spretnosti in tudi mišice (neverjetno kako so se mu razvile). Pridobil je torej fizično sposobnost, da je bil proces sploh sposoben izvesti.

Čas za vajo: Vzel si je dovolj časa, da je razvil znanje, spretnosti in tudi mišice.

Pomoč izkušenega: Ko je čutil, da napredka kljub vaji ni, je znal poiskati pomoč izkušenega skavta. Kar ga je pognalo naprej.

Vztrajnost: Proces učenja je z vzponi in padci trajal kar nekaj mesecev, a mladec ni obupal. Pa smo spet pri prvi točki: hotenju.

Kakšno zrno?

Ali je v skavtski zgodbi kakšno zrno za podjetja, ki delujejo v reguliranem okolju sistemov vodenja kakovosti? Ali je v tej zgodbi kakšno zrno za naš sistem izobraževanja – od osnovne šole do fakultete? Ali se v njej skriva tudi kakšno zrno za nas starše?

OPOMBA: Fotografija prikazuje sina Boštjana, ki se uči že nove, še težje spretnosti – kurjenja ognja s svedrom.

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Skavtstvo je moj način življenja
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Gremo naprej po E6

Odgovornost za moderiranje uvodne okrogle mize (posnetke najdete tule), pa komunikacija z blogerji (hvala vam za perfektne zapise!), priprava na predavanje ‘Vzgoja za sodelovanje’, ki sem ga imel v Danilotovi Modri hiški in zaključni vikend, mi niso dali dihati. Niti toliko časa nisem imel, da bi napisal en pošten blogovski zapis na temo slodelovanja. Menda sem edini prijavljen bloger, ki do konca tedna ni napisal ničesar.

SoDELOvanje – SoŽITJE

Dr. Jože Ramovš, direktor Inštituta Antona Trstenjaka, je na konferenci ‘Pogled mladih na medgeneracijsko sodelovanje’ govoril tudi o sodelovanju in sožitju ter ju primerjal. SoDELOvanje, ki ima v korenu besedo delo in soŽITJE, ki ima v korenu besede življenje sta dva komplementarna vidika.

Sodelovanje je skupno delo za uspešno preživetje (hrano, pijačo, bivalni prostor), zaslužek, za materialni napredek (=izkustveno-empirični vidik sobivanja).

Sožitje pa je osebni, celostni vidik sobivanja, ki je povezan s srcem, čustvi. Sožitje je biti človek drug drugemu – se nesem drugemu v dar. Sožitje človeka s človekom je dialog v katerem oba ostajata to kar sta, a se medsebojno bogatita.

Zboljšanje sožitja lahko pričakujemo samo od enega človeka na svetu: od samega sebe. Dr. Ramovš še pravi, da se da sožitja naučiti (kar je odlična novica!) z osebno odločitvijo in prizadevanjem. V službi gojimo sodelovanje, doma sožitje, v civilni družbi pa nekako pol/pol. In še ena dobra novica: dobro sožitje se avtomatsko prenese v dobro sodelovanje.

Sodelovanje – zakaj pa?

Da svoje otroke pripravimo na sodelovalno paradigmo, ki prihaja. Svet gre namreč počasi, počasi v 2.0 paradigmo. Poznamo namreč ‘Web 2.0′ s sodelovalnimi spletnimi okolji (Facebook, Twitter, Wikipdija, …), kjer prihaja do neverjetnega sodelovanja med skoraj neznanimi ljudmi, ki pa imajo isti namen, cilje, strast. Odličen primer spletnega sodelovanja je prav Wikipedija – spletna enciklopedija, ki jo ljudje gradijo prostovoljno, s pomočjo PREPROSTEGA spletnega orodja, v sodelovalnem ozračju. In je brezplačno na voljo vsem.

Sodelovalna paradigma 2.0 se seli v poslovno okolje (Podjetje 2.0), v šolsko okolje (Šola 2.0). Moje izkušnje kažejo, da je sodelovalna orodja precej težko uspešno vpeljati v podjetja, šole. Menim, da prav zaradi kompetitivnega okolja (zmagam-zgubiš), spodbujanja otrok v tekmovalnost, v individualizem. V podjetjih in šolah se vedno bolj ceni timsko delo. Sposobnost dela v timu je izjemno cenjena lastnost in pomaga pri zaposlovanju.

Da svoje otroke pripravimo na sodelovanje v zakonskem odnosu (mož-žena) in na sodelovanje v družini (starši – otroci). Kolikokrat se tudi v družinskih odnosih zgodi, da bolj kot sodelujemo – pravzaprav tekmujemo. Kdo ima prav na primer. Zdi se da bolj kot v sožitju, živimo pravzaprav v “mimožitju”. Pomembno je tudi, da spodbujamo (sebe) in svoje otroke tudi k medgeneracijskemu sodelovanju in še več – v medgeneracijskemu sožitju.

Iskanja sinergije (odnosa kjer je 1 + 1 = več kot 2) se je pomembno kot starš zavedati in to z zgledom pokazati tudi svojim otrokom. Kdor sinergčen odnos enkrat občuti, se ga zaveda, ga bo po moje vedno iskal.

Kako vzgajati za sodelovanje?

Starši vzgajamo z zgledom. Zelo preprosto rečeno, a kako radi se starši (in drugi vzgojitelji) raje naslonimo na besede. Pogovor sam pravzaprav kujemo v zvezde. Mojster Stephen R. Covey pa nam takole “zabrusi”: “Ne morete s pogovorom rešiti problemov, ki jih povzročite s svojim obnašanjem.“ Kaj naj torej starši počnemo, kako naj vzgajamo, da bodo naši otroci, ko odrastejo, pripravljeni na sodelovanje? V službi, civilni družbi in v družini.

Nekaj možnosti, ki jih sam vidm, imamo starši na razpolago pri vzgoji:

• Skupno delo: delajmo kakšno delo skupaj z otrokom. Tako, da z otrokom sodelujemo, ne tako, da nas otrok samo opazuje pri delu. V smislu “kar otrok zmore, mora” (Karl Gržan).
• Šport: Spdobudimo otroka v šport, ki že sam po sebi omogoča sodelovanje (skupinski športi: nogomet, košarka, …). Najbolje, pa da se kar sami angažirate. Sam sem navdušen nogometaš in še sedaj igram nogomet s sinovoma.
• Šola: Šola danes bolj kot nekoč vzgaja za kompetitivnost in individualizem. Predvsem s sistemom točkovanja za vpis naprej. Starši kompetitivne naravnanosti šole lahko še pospešujemo ali pa jih blažimo. Odločitev je naša.
• Igre: Spodbujajte otroke za igranje iger, ki spodbujajo sodelovanje. Tudi sami se vključimo v tako igro ali pa celo kakšno izumimo. Še celo šah, ki je tipična kompetitivna igra, ga lahko s svojo naravnanostjo spremenite v sodelovalnega.
• Sodelovalno okolje: Vključite otroke v okolje, ki omogoča izkušnjo sovrstniškega sodelovanja. Sam prisegam na skavtstvo, kjer sovrstniki pri vsakodnevnih dejavnosti sodelujejo med seboj, z voditelji. Starši se dajte na razpolago skavtskim voditeljem in tako lahko tudi sami sodelujete. Posebna priložnost za sodelovanje z mladimi so odrasli skavti.
• Priložnosti za sodelovanje: Spodbudite svoje otroke, da poiščejo izvenšolske dejavnosti, ki vodijo v sodelovanje, timsko delo. Perfekten primer je izdelava elastomobila, ki ga organizira Hiša eksperimentov.
• Iskanje sodelavcev: Spodbujajte otroka, da sam poišče sodelavce, da se sam angažira pri iskanju virov, ki mu bodo omogočali doseganje rezultatov. Eden od virov ste lahko seveda tudi vi, a le če se otrok sam odloči za vas.
• Iniciative za sodelovanje: Spodbujajte svoje otroke, da so iniciativni, da so pobudniki novih dejavnosti: doma, na dvorišču med sovrstniki, na šoli, v župniji. Kjerkoli.
  Primer neprimernega odnosa do iniciativnosti otrok je mati, ki je na znani gimnaziji (celo na svetu šole) predlagala, naj vodstvo šole ustanovi rock bend, ker njen sin tako dobro igra kitaro … Pa ji je eden od staršev svetoval naj si malo prebere biografiji Johna Lennona in Paula McCartneya, da bo videla kako jima je mama ustanavljala Beatle :)

Predavanje na temo “Vzgoja za sodelovanje” lahko izvedem tudi pri vas. Oglasite se po e-pošti: ales@cerin.si.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Preprosta resnica o razvoju očeta
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Socialni teden me je “požrl”
• Socialni teden — Preživeti ali zaživeti?: O vodi

Nekatere družine so »zbiralci modernega ugodja«. Če odpeljete otroka k Novakovim, se bo tam veselo igral z video igricami, kuhal v plastični kuhinji, gledal DVD-je, se igral s številnimi igračami, vozil z različnimi kolesi. Morda se boste celo počutili krive, misleč da ste svojega otroka prikrajšali.

Kaj lahko storite, da se uprete materializmu?

• Ne počutite se krive. Sodobni starši se počutijo, kot da so odvzeli otroku “najboljše”, če jih ne vpišejo na vsako aktivnost, jih peljejo vsak teden v kino ali jim ne kupijo vseh potrebnih igrač za njihov umski razvoj. To ni res. Je le izmišljena različica, ki jo plasirajo z oglaševanjem. Ste res prepričani, da so Novakovi otroci na boljšem, ker ves prosti čas presedijo pred televizijo ali se igrajo igrice?
• Zmanjšajte vpliv medijev. Oglaševanje manipulira naše razmišljanje, ko nas prepričujejo, kaj moramo storiti, kupiti …

Preberite članek do konca na portalu Iskreni.net.

Avtorica članka: Maja Vovk

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Praktični nasveti za varčevanje z dragoceno pitno vodo
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh

Kdo vodi družino?

Šaljivo besedilo, kajne? Mnogi pravijo – in z njimi se strinjam, da je zelo resnično. Kako hitro in še drastično povrhu se spreminja odnos otrok do staršev. Če pa imamo več otrok, smo za različne otroke celo v različnih fazah. Skoraj neobvladljivo! In te naše »težke podrejene« moramo starši voditi. Zakaj pa ravno starši? Ali ne bi družine vodili kar vsi družinski člani? Ja, prav vsi, od najmanjšega otroka, preko najstnikov, do mame in očeta? Stephen Covey, znani avtor knjig o vodenju ter predavatelj, odgovornost za vodenje v družini lepo vrne v naročje staršev in nas takole nagovori: »Naj vam je všeč ali ne VI ste voditelj družine in tako ali drugače izpolnjujete vse 4 vloge: ste zgled, skrbnik odnosov, organizator in učitelj.« Starši smo torej tisti, ki moramo sprejemati družinske odločitve in bremena odgovornosti ne smemo prenesti na otroke. Seveda naj otroci demokratično sodelujejo pri odločitvah, a končno odločitev sprejmeta starša. Zato pa sta »plačana«, če potegnem analogijo s podjetjem. Starši moramo torej jasno ločiti med sodelovanjem pri odločitvah in med aktom odločanja.

Kaj potrebujem, da bi bil odličen voditelj?

Štiri stvari so potrebne, da človek postane idealen voditelj:

1. ima prirojene voditeljske sposobnosti,

2. vse življenje je izpostavljen voditeljskim vzorom,

3. se je učil voditeljskih znanj in veščin in

4. je dovolj discipliniran, da voditeljska znanja in veščine prenese v življenje.

Za odličnega voditelja pa so dovolj samo tri od štirih. Torej, tudi če nam staršem »spodleti« pri genetski zasnovi, imamo možnost, da to popravimo pri ostalih treh: tako, da smo dober zgled vodenja otrokom od samega začetka, da si sami nabiramo znanja in veščine ter da smo dovolj disciplinirani, da jih prenašamo v življenje.

Otroci to srkajo in tako iz družin prihaja prvi in po moje najbolj pomemben zgled dobrega vodenja, ki se prenaša v naslednje rodove. Podobno kot je dejal ustanovitelj skavtstva Robert Baden Powel za skavtske voditelje, namreč velja tudi za starše: »Voditelj lahko zaigra na struno v mladem človeku, ki odzvanja v večnost.«

Vodenje je zahteven in iskan poklic

Vemo, da je voditelj poklic, ki je v poslovnem svetu, v politiki, tudi v nevladnih organizacijah zelo iskan, v podjetjih tudi izjemno dobro plačan, po drugi strani pa izredno zahteven. Družina sicer ni podjetje, politična stranka, vlada, niti ni nevladna organizacija, pa vendar si prav družina zasluži najboljše vodenje in odlične voditelje. Veliko voditeljskih znanj lahko dobimo pri vodenju v podjetjih, nevladnih organizacijah, skupnostih. Kaj ko bi ta znanja in spretnosti prenesli v družino – in tudi obratno?

Članek je bil objavljen v reviji Generacija, Št. 4, December 2010, ki je govorila o Družini

Želite predavanje v vašem okolju na temo “Voditi družino kot podjetje?” Pokličite in se dogovorimo.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Ni sorodnih člankov

Dedek in babica sta ga navdušila

Otroštvo sem preživljal v družbi babice in dedka. Imela sta manjšo posestvo, nekaj domačih živali in lep vrt, kjer sta zase pridelovala zelenjavo. Rad sem se smukal okoli babice in spraševal o rastlinah, ki jih je gojila. Babica je poznala mojo radovednost še iz mojih ranih otroških let. Pripovedovala mi je, da sem na sprehodih pogosto opazil, kakšno rožo in tako dolgo sitnaril, da mi jo je prinesla. Rožo sem imel tako rad, da sem jo nesel celo s seboj domov in jo imel v postelji namesto plišastega medvedka.

Tako sem ob babici odraščal in hotel o rastlinah vedeti vedno več. Ona je bila moja potrpežljiva učiteljica. Na najinih skupnih opravilih na vrtu sem dobival vedno več znanja o rastlinah, zlasti o zdravilnih. Babica je poznala veliko zdravilnih rastlin in tudi njihovo zdravilno moč. Ko sem že znal brati in pisati sva začela z babico brskati po priročnikih o zdravilnih zeliščih in s tem pa se je začela znatiželjnost vedno bolj rastla. Na moje veselje sem lahko nabavil tudi nekaj sadik dišavnic, jih posadil v lončke in jih gojil na domačem balkonu. Kasneje smo uredili majhen vrtiček in posadil sem 30 različnih zdravilnih rastlin.

Starodavna znanja iz Olimelj se prenašajo naprej

Največji razvoj pa je moj vrt doživel v 8. Razredu, ko smo s šolo odšli na ekskurzijo v Olimje. Tu se je iskra mojega zanimanja za zdravilna zelišča razplamtela. Sošolci so odhiteli v čokoladnico, mene pa je kar zaneslo v urejen samostanski zeliščni vrt, kjer mi je pater o zeliščih povedal kaj več. Omenil sem mu, da bi si rad povečal število zdravilnih rastlin na mojem vrtu. Dogovorila sva se, da me bo poklical v jeseni ko je čas za presajanje. Prijetno mi je bilo, ker mi je bil tako naklonjen.

Na jesen me je res poklical in odpravili po sadike sem se odpravil že naslednji dan.  Pripraviti  sem moral še nove gredice in z velikim zadovoljstvom posadil nove sadike. Vrt se je povečal na 60 – 70 sadik, kar je že kar lepa številka. Hkrati pa se je začela vedno močneje oglašati želja, da bi se v tej smeri tudi poklicno izobraževal.

Na srednji farmacevtski šoli

Pri poklicnem usmerjanju v šoli so me usmerjali v vrtnarsko šolo, pa sem se odločno uprl, saj sem sklenil, da grem na farmacevtsko šolo, na katero sem bil tudi sprejet. Prepričan sem, da je to tisto, kar želim.

Tudi na šoli moja »žilica« ni mirovala. Hotel  sem več in več  znanja. In to hitro! Iskal sem pot do laboratorija in tam našel profesorico Marijo Čerin. Povedal sem ji, da bi rad izdelal ognjičevo mazilo iz farmacevtskih surovin. Ognjičevo olje pa sem pripravil že doma. S privolitvijo ravnateljice Marije Šušteršič sem lahko pripravil željeno mazilo. Na pravi – farmacevtski način. Obema sem hvaležen, da sta mi to omogočili že v drugem letniku.

Srečen in zadovoljen sem, da imamo na šoli profesorje, ki imajo veliko razumevanje in me podpirajo. Ko sem profesorici Petri Vončina omenil, da je o mojem zeliščnem vrtu že izšel članek v našem lokalnem časopisu, mi je predlagala, da bi pripravili ekskurzijo v moj domači kraj in si ogledali zeliščni vrt. Vesel sem bil tega, moji domači pa so za vse pripravili kosilo.

Aljoša Klemenčič, 2. Fa, Sredja šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo

Sorodni članki:

• Kamilica — kraljica zdravilnih zelišč

Socialni teden

V okviru Socialnega tedna imam dvoje predavanj na temo “Podjetje Moja Družina: Voditi družino kot podjetje?”. Menim namreč, da je družina pomembna in si zasluži najboljše vodenje in odlične voditelje. Kaj lahko prenesemo iz podjetja v družino – in obratno?

Danes, 14.9. ob 19h v Žireh (lahko se peljete z menoj – 3 prosta mesta v avtu) in jutri, v sredo 15.9. ob 19h v Zgornji Besnici pri Kranju (eno prosto mesto v avtu).

Prezentacija:

V soboto pa imam na zaključnem seminarju v Celju predavanje na temo Blog kot oblika družbene participacije. Povabljeni na seminar.

Sorodni članki:

• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Socialni teden me je “požrl”
• Socialni teden — Preživeti ali zaživeti?: O vodi

Čas počitnic pa lahko izkoristimo na različne načine. Množice turistov, ki se valijo večinoma proti morju, nam kažejo najbolj zaželeno obliko: ležati na plaži, se »pražiti« na soncu, dobro jesti in piti, uživati. Dlje ko gremo, tem bolje. Dražje ko je, boljše so počitnice. Zdi se, da so to ideali počitnic za mnogo ljudi. A ne za vse.

Odrasle skavtinje in skavti se skupaj s svojimi otroki odpravimo na poletne tabore, kjer v naravnem okolju preživimo nekaj dni. Preprosto, kar na travniku si postavimo šotore, kuhamo preproste jedi – kar v naravi, prepevamo, se družimo med seboj in z domačini in – ne boste verjeli – delamo. Kamorkoli pridemo, z veseljem ponudimo domačinom svoje roke, znanje in spretnosti in jim pomagamo. Na koncu takega tabora smo zadovoljni. Tak preprost način preživljanja počitnic ni drag – je pa dragocen. Za nas in tudi za ljudi v okolju, kamor pridemo.

Nekateri se odpravimo, kot romarji v starih časih, na dolgo pot, tudi več 100 kilometrov daleč. Peš, z nahrbtnikom, v dobri družbi, s prijatelji, z otroki. Prenočujemo na senikih, pri dobrih ljudeh, pod preprostim platnom, v planinskih kočah. V Sloveniji imamo veliko takih poti, ki so tudi primerno označene: romarsko pot Svetega Jakoba, čudoviti evropski pešpoti E6 in E7, lahko pa si izmislite svojo. Dolga pot nas potegne iz udobja varnih domov – na pot. To je vedno korak v neznano, je odmik od vsakdanjosti, zato je dolga pot, četudi fizično naporna, pravzaprav počitek. Počitek od vsakdanjega norenja. Je tudi spoznavanje pokrajin, naravnih sestavov, je srkanje lepot stvarstva, je odmik v samoto. In na dolgi poti se dogajajo srečevanja: z ljudmi ob poti, s sopotniki, s seboj in tudi z Najvišjim. Dolga pot je taka, kot je življenje samo: veselje, žalost, napor, lenarjenje, pomanjkanje, izobilje, smeh, zajedanje, bolečina, ugodje … Je izkušnja napora in odrekanja, ki ju imamo komaj kdaj še priložnost okusiti. Je izkušnja doseganja ciljev, je zadovoljstvo po prehojeni poti. Zato je taka pot vzgojna. Za otroke in tudi odrasle. Take počitnice bi imenoval kar šola življenja.

Nekateri preživijo počitnice na kmetih, kjer pomagajo pri kmečkih opravilih. Poznam nemškega profesorja in slovensko profesorico, ki preživita počitnice tako, da trdo delata na visokogorskih kmetijah na Solčavskem. Brez plačila seveda, kar tako – zaradi veselja. Je to sploh počitek? Je! Počitek od vsakdanjosti, od ustaljenega načina dela, počitek v zadovoljstvu, ko pomagaš sočloveku.

To, da počitnice preživimo preprosto, da podarimo sebi in drugim nekaj najdragocenejšega, kar imamo – prosti čas, se mi zdi izkazovanje ljubezni do sebe in do bližnjega. V skladu z zapovedjo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Mr 12,31).

Članek je bil objavljen v tedniku Družina (15.8.2010)

V Družini preberite tudi predstavitev odraslih skavtinj in skavtov.

Foto: Matjaž Maležič

Sorodni članki:

• Zaradi zapravljive Grčije postajam evroskeptik
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Žena namesto “high tech gadgetov”
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”
• Voditi družino kot podjetje?

Kot sem pisal na kratko že v Časniku (in tu samo podrobno razlagam svoj pogled), sem se v ponedeljek popoldne okoli 18. ure s kolesom vračal s poslovnega sestanka. Med Celovško in halo Tivoli (po pločniku, na parkirišču, …) je bila veliko ljudi (nekaj sto). Staršev, nekaj otrok, dedkov babic, tudi mladine.

Kot nadebuden blogovski firbec se približam skupini in opazim, da odrasli ljudje letajo okoli z albumi fuzbalerjev, nekakšnimi seznami in menjavajo sličice.

Vprašam moža, nekaj čez 30, kaj se pravzaprav dogaja, pa mi vse podrobno razloži. Da menjavajo slikce fuzbalerjev z letošnjega svetovnega prvenstva v Južno afriški republiki, ki otrokom manjkajo v albumu. Da se dobivajo vsak ponedeljek popoldne. Možakar mi razloži tudi, da prihaja vsak teden iz Škofje Loke in da je vsak teden več ljudi. Tam sem se zadržal kakšnih 30 minut in pravzaprav ugotovil, da slikce menjavajo predvsem starši, otroci (tisti, ki so sploh bili) pa pasivno spremljajo dogajanje.

Zbiranje “vsegaživega”

Zbiranje sličic mi je blizu. Tuda sam sem jih. Se spomnim Vinetuja, pa OTO-MOTO, pa Letala, tudi fuzbalerje na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Munchnu. Takrat sem bil star 12 let in mi je to veliko pomenilo. Na veliko smo otroci trgovali med seboj s sličicami, ki so nam manjkale.

Tudi nimam nič proti temu, da karkoli zbirajo odrasli. To je lahko prav dobro in zanimivo, četudi se mi zdaj zdi malo “mimo”. Naj kar zbirajo. Vendar …

… pustite otrokom, da se učijo!

Zbiranje sličic je pravzaprav vzgojno. Sam vidim, da se pri tem otroci lahko učijo:

• nekaj malega projektnega dela,
• komunikacije s svojimi sovrstniki (v živo in tudi po internetu),
• spretnosti pogajanj, trgovanja,
• urejanja medčloveških odnosov.

Vendar se otroci učijo samo, če jim pustimo, da posel opravijo sami. Da sami pridobivajo izkušnje, da se lahko tudi pošteno  razveselijo. Ne pa da jim mi “starci” odvzamemo še to strast.

Kdor je kaj zbiral ali bolj splošno, kdor si je za kaj trdo prizadeval, gotovo ve kako se človek razveseli, če dobi redko dobrino, še posebej če je bil napor velik. In gotovo prav dobro vemo kako malo nam pomeni, če nekaj dobimo zlahka ali nam celo pridobi kdo drug. Enostavno nima vrednosti – za nas.

Simbolni pojav, ki kaže na pojmovanje vzgoje

Seveda se naravnanost na odstranjevanje vseh ovir pred otrokom – nekateri to imenujejo kar “Curling vzgoja” (po zimskem športu, ki je podoben nekakšnemu balinanju na ledu z znamenitim “pometanjem”) kaže še bolj na drugih še bolj pomembnih področjih in je tole starševsko trgovanje s sličicami samo simbol, ki je precej “aboten”.

Zdi se, da smo otrokom vzeli še zadnje veselje – namreč občutek zmage, veselja in zadovoljstva, ki je edino mogoč po lastni izkušnji. Pa magari po takem delu kot je menjavanje sličic.

Starši, kot pravi dr. Bogdan Žorž, avtor znamenite knjige “Razvajenost-rak sodobne družbe”, otrokom ne omogočimo več temeljnih izkušenj, ki jih potrebujejo v življenju:

• izkušnje napora (ki ga tu sicer ni veliko – je pa),
• izkušnje reševanja problemov (namesto otrok jih rešijo kar starši),
• izkušnje odrekanja (vse mora biti takoj, cilj doseže kar starš namesto otroka),
• izkušnje vključevanja v okolje (otroku ne omogočimo komuniciranja pri “barantanju”).

Foto: Aleš Čerin, Fausto Filho, SXC (Curling)

Sorodni članki:

• Soba za malo princeso … in trije princi s smetišča
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš
• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”

Tekmovanje elastomobilov je bil spet pravi praznik osnovnošolske ustvarjalnosti!  Tekmovanje, o katerem sem pisal že lani – o lanskem tekmovanju in o veselju, ko je speljal letošnji prvi prototip, je spet pokazalo koliko znanja, domiselnosti in ustvarjalnosti premorejo naši osnovnošolci.

Ekipa Luna iz Dornberka, je kljub krajši elastiki dosegla nov rekord (=preko 114 m, kar je maksimalna možna dolžina na stadionu), prikazanih je bilo spet nekaj odličnih tehničnih rešitev, zmagala je pa ekipa Raketna znanstvenika (OŠ Franca Rozmana – Staneta, Ljubljana), ki je v seštevku treh voženj dosegla razdaljo preko 257,87 m.

Sam pa sem ponosen na sina Boštjana in na njegovo ekipo (še bratranca Klemen in Domen Sagadin ter učiteljici Albina Milek in Maja Jug), ki je dobila nagrado za najbolj domiselno izdelan elastomobil (ocenjuje se inovativnost, domiselnost, racionalnost tehničnih rešitev, ekološkost, likovna barvitost, identiteta, lahkost)  in zasedla deseto mesto v razdalji. Že ime ekipe je zanimivo in ustvarjalno 3x2y1zN =trije ustvarjalci, dve mentorici (učiteljici tehničnega pouka in fizike), eno kolo, xyz predstavlja pravokotno projekcijo – povezava s tehniko, N pa pomeni Newtona ali enota za silo, kar pomeni povezavo s fiziko).

Takole je prijatelj Danilo Kozoderc intervjuval Boštjana (poglejte si še njegov zapis):

Prva vožnja najbolj domiselnega elastomobila:

Hiša eksperimentov prav vse (od prvega dopisa, do zaključka tekmovanja) opravi profesionalno in na izjemno visoki organizacijski ravni. Tekmovanje izpelje izjemno atraktivno in tudi za gledalce zanimivo, kar da tekmovanju še posebno težo. Hvala Luki Vidicu, dr. Mihu Kosu in celotni ekipi. Žara, ki ga izžarevate se ne da ponarediti.

Sponzorja ekipe sta blog Preprostost in Mizarski hobi program Alojz Vidrih s.p..

Naj več o tekmovanju povedo fotografije.

Sorodni članki:

• “Elastomobil je speljal!” in novi pristopi k učenju
• Elastomobil — neverjetna ustvarjalnost osnovnošolcev
• Apture: izkušnja dodatnih informacij na blogu
• Kako ukrepa mož, če žena ne zapira hladilnika?
• Wolfram Alpha zna prikazati “vse živo”

Resnično, zadnje čase se dobi ogromno stvari zastonj. Sam opažam ta trend še posebej na področju izobraževanja. Odlična predavanja “v živo” (npr. TEDx Ljubljana in TEDx Maribor, Teden vseživljenjskega učenja, ko bo na desetine odličnih predavateljev razdajalo svoja znanja, …) in po spletu. Samo poglejte si naš odličen portal Videolectures.net, kjer svetovno znani predavatelji dovoljujejo objavo svojih predavanj na spletu. Brez plačila.

Poglejte si TED predavanja, ki jih oglašujejo s sloganom “Ideje, ki jih je vredno deliti”. Odlična! Vsebinsko in retorično! Vse zastonj. Pa mislite, da se ljudje potrudijo poiskati ta znanja? Kje pa! Ker je zastonj.

Zastonj programska oprema

Poglejmo si še nekaj primerov zastonjskosti na področju programske opreme in internetnih servisov. Ste že kdaj kaj plačali Skypu, pa se da z njim zastonj telefonirati iz računalnika na računalnik po celem svetu? Ste že kdaj kaj plačali Googlu za vse dobrote, ki vam jih je prinesel na doseg roke?

Ali veste, da za skoraj vsak program najdete na spletu odprtokodno (zastonj) paralelo? Sam imam izkušnje z odličnimi odprtokodnimi rešitvami za wiki (npr. TikiWiki, MediaWiki). Prav neverjetno, kaj vse je zastonj. Pa mislite, da jih podjetja zato množično uporabljajo? Kje pa! Ker je zastonj.

Zastonj delavnice o vzgoji otrok, medsebojnih odnosih

V naših župnijah, v verskih središčih (npr. Sveti Jožef v Ljubljani) je na stotine odličnih predavanj za vzgojo otrok, za graditev medsebojnih odnosov, za pridobivanje praktičnih znanj, spretnosti. Samo kot primer: prav sedaj poteka v naši župniji Šola za starše, ki jo izvaja dekan! teološke fakultete dr. Stanko Gerjolj. Pa mislite, da se tare vedoželjnih staršev v okolju, kjer živi okoli 11.000 ljudi? Kje pa! Ker je zastonj.

Pred časom sva bila z ženo na odličnem predavanju (zelo praktično!) o zasvojenosti otrok (in odraslih) z računalniškimi igricami, ki ga je izvedel deklarirani računalniški zasvojenec. Izjemno pomembna tema, zelo sodobna, odlično predstavljena. Zastonj seveda. Pa mislite, da se je kar trlo zaskrbljenih staršev? Kje pa! Bila sva sama in še nekaj mladih. Ker je bilo zastonj.

Zakaj ne maramo zastonj?

Sam si to razlagam tako, da smo ljudje že toliko zapadli pod vpliv denarja, da znamo vrednost stvari, storitev, (celo odnosov?) postaviti edino skozi finančno ovrednotenje. In če je kaj zastonj, tega finančnega ovrednotenja pač ni, se nam po tej logiki zdi, da je brez vrednosti že kar samo na sebi. Verjetno si mislimo sami pri sebi: “Kako bi nekaj resnično vredega lahko bilo zastonj?”

Še en način je, za katerega menimo, da prinaša vrednost: to je ekskluzivnost. Na to karto igrajo pri TEDx Ljubljana, kjer predavanja ponujajo zastonj, a se je treba prijaviti za samo 100 prostih mest (in niti enega več). Psihološka igra je pač v tem, da si ljudje pač nekaj želimo bolj, če tega ne morejo imeti vsi.

Predlog

Če že mislite kaj kar je resnično vredno ponuditi zastonj, ker pač želite da gre med ljudi, potem imate nekaj možnosti:

• da naredite stvar zelo ekskluzivno,
• da je stvar ali storitev težko dobiti (se je treba potruditi, da jo dobiš),
• da postavite visoko ceno in gre denar v dobrodelne namene.

Vsekakor stvari ali storitve ne ponudite popolnoma zastonj. Boste razočarani. Kakšne so pa vaše izkušnje?

Foto: PhotoXpress – zastonj fotka :)

Sorodni članki:

• Dva tedna učenja, pisanja, predavanja in polna glava (VIDEO)
• O moralnem operacijskem sistemu (VIDEO)
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire (VIDEO)
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Hvalnica ročnemu delu