…iz varnega, udobnega, toplega zavetja kavča pred TV, računalnika in se šel podit v naravo.
Skupaj z ženo, skupino skavtskih prijateljev, s skupino odraslih skavtinj in skavtov in skupaj s še 700 mladimi na orientacijskem pohodu Jakec 2008 s pomenljivim, zelo skavtskim naslovom “Dvigni rit”, smo tavali nekje med Logatcem in Zaplano. Po gozdovih, po kolovozih, med vrtačami in travniki, mimo zapuščenih osamljenih kmetij. Malo podnevi in še več ponoči. Hoje je bilo za sedem ur, s tem da na najbolj oddaljeno točko sploh nismo šli. Ene pa nismo našli.
Na pot nas je pospremil Robert Friškovec s kratim a učinkovitim povabilom, naj med potjo premišljujemo o priložnostih v življenju, ko bi lahko “dvignil rit”, pa je nisem, o situacijah, ko jo težko dvignem in zakaj je tako. Pa tudi o tem kdo mi jo zanaša… Hvala Robertu za te spodbude k premišljevanju. Pa tudi hvala za zelo originalno molitev: “Dragi Jezus, daj da se bom učil dvigniti rit – vedno znova. Da se ne bom predajal malodušju, utrujenosti. Da ne bom tarnal in iskal izgovorov …”
Pozno ponoči smo se pa vrnili v zavetje naših domov in utrujeno sem “položil rit” v mehko posteljo, vesel, da sem sprejel izziv. Se vidimo drugo leto.
Hvala stegu Logatec za izjemno sposobnost organiziranja tako velike prireditve. Ste pravi zgled zagnanosti, vztrajnosti in odlične organizacije.
Aleš Čerin
Mož, oče, 
Ko berem tale tvoj zapis vidim, da tale Jakec ni kar tako. Sam sem imel za soboto planirano svojo zidarsko akcijo. Potem pa je prišel brat, če mu pomagam pri prekrivanju strehe in sledilo je dva dni prekrivanja. Moram priznati, da sem še danes pošteno utrujen. Letošnji Jakec je moral počakati. Upam, da se bom lahko udeležil naslednjega.
Ja Ivan. Kar precej hoje in kar naporno. Na koncu smo bili kar “zmatrani”. Je pa zanimivo: sredi noči iskati male točke, skrite nekje v goščavi. Pa seveda zanimive igre na živih točkah.
Včeraj smo pa res kar bolj počivali…
Te slike, ki si jih objavil so zelo lepe. Res Jakec ni kar tako, ni pa tudi tako hudo. Mene še zdaj pogreje pri srcu, ko se spomnim na vse lepo in smešno, kar doživiš po poti. Dobro pa se mi zdi tudi nekaj : kolikokrat greš ponoči ven gledat zvezde, poslušat medveda, ugibat ali so tiste žareče oči pred tabo lisica ali domači maček, srečevat ljudi, si pomagat pri iskanju točk pa še bi lahko naštevala. Ostanejo spomini, ki jih ne pozabiš( če ti jih ne zbriše tisti Nemec Alzheimer-ha-ha)
Manja, hvala. A te greje Jakec? ja tudi jaz sem vedno navdušen. In tud otroci gredo radi. Je pravo skavtsko doživetje.
Lepo si napisala to o očeh v mraku – mi smo jih tudi kar nekajkrat opazili, pa iskanje točk v hladni noči – na prvi pogled morda kar tako malo brez veze (za “normalne” odrasle), … Ja to smo skavtinje in skavti.
S spletne strani bakovske župnije sem pristala v Preprostosti, se iz srca nasmejala Jakcu, ki rad dviga rit, in z zaupanjem prosila Jezusa, naj tudi mene uči dvigniti rit – vedno znova, da se ne bom predajala malodušju in utrujenosti, da ne bom tarnala in iskala izgovorov.
Hvala Aleš za razmišljanja o bolj preprostih izbirah.
Pozdrav v domovino!
Draga Andreja. Hvala za vaš komentar. Super, da vas je zapis z Jakca spodbudil. A ni krasna Robijeva molitev o “dviganju riti”?
Vesel sem, da vam je blog všeč. Vrnite se še kdaj sem in kaj komentirajte.
Lep pozdrav (kam pa – predvidevam nekam iz domovine?)!