V zapisu o našem pohodu po E6 od Županove jame do Strunjana sem obljubil, da bom napisal kaj o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, …
Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se vsedel, dobro premislil in zapisal.
OPOMBA: O vsem o čemer pišem izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj naše skupine. Morda najdete kje drugje bolj pametne nasvete. Pišem bolj z vidka moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve. Vsekakor je sestra imela malo težji nahrbtnik :) .
1. Hoja
Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim velja posvetiti veliko pozornosti.
a) Čevlji: Jaz sem pristaš lahkih, visokih (preko gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Sam sem prvo leto poskusil tudi tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa tudi nizke pohodne čevlje in so mi preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po moje manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.
So pa v naši skupini otroci hodili 190 km v popotniških sandalih znamke Teva (obuli so jih preko nogavic!), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat ko smo hodili po bolj planinskem terenu.
Sestra je vso pot prehodila v tekaških copatih in je malo tožila nad bolečinami v gležnjih.
Vsekakor pri čevljih ne šparati. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.
b) Nogavice: Kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ni nič šparanja!).
Naš prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere in pravi, da jih je pred 400 km pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15 dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne, ker uporabljam mazilo z eteričnimi olji, ki delujejo tudi antibakterijsko.
c) Higiena nog: Izjemno pomembno je oprati noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za žulje je večja.
Pred hojo smo mi noge obilno namazali (še posebej med prsti) z mazilom za popotnike – shea maslo z eteričnimi olji (zelo mastno, mazljivo, eterična olja noge malo “osvežijo” – povečajo cirkulacijo krvi). Tudi vazelin z dodatkom eteričnih olj je v redu. To omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo tako intenzivno in ne dobimo žuljev med njimi.
Krema se mi ne zdi v redu (četudi je boljša kot nič) in sam sem jo uporabljal na prejšnjih pohodih. Vsebuje namreč preveč vode (okoli 50%) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – večja nevarnost žuljev.
d) Žulji: Najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se vedno ne da preprečiti in je treba na njih računati. Vsekakor priporočam flajštre s silikonsko blazinico. En od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi flajštri potem ni bilo nobenih težav.
e) Higiena predela med nogami: Morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj. Obvezna uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Niso vsi robčki dobri – nekateri preveč izsušijo. Sam uporabljam Nivea Baby Toddies (ne vzemite celega paketa 60 robčkov, pač pa samo toliko kot jih potrebujete).
Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s kremo v predelu med nogami (protivnetna krema: mastna z vsebnostjo propolisa in perubalzama), ki maže “gibljive dele”. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, morda samo občasno) se mažite tudi po notranji strani stegen.
f) Tehnika hoje: Hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri – štiri korake na en vdih).
Poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi smo med dvema velikima “kosoma” hoje počivali vsaj tri ure (čez vroče opoldne).
g) Pohodne palice: So odličen pripomoček, samo mene so preveč motile pri fotografiranju, tako, da sem hodil brez njih.
2. Oprema
Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:
a) ali ga resnično potrebujete;
b) ali ga potrebujete v taki količini;
c) opremo, ki je skupna (npr.: zemljevide, tudi milo, zobno pasto, kremo za sončenje) si porazdelite med seboj in ne nosite vsak svojega kosa.
Primer1: Milo je nujno imeti, vendar ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res celo milo (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine).
Primer2: Zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (enako sončna krema).
Teža nahrbtnika: Odrasli naj nosi okoli 15% svoje teže, otroci pa nikakor ne več kot 10%. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalko, podlogo, nekaj obleke in 1-2 x 0,5 litra pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda je poraba energije in utrujenost z vsakim gramom večja (posebno pri hoji v klanec).
Osnovna oprema (za en teden hoje, poleti, v nižinah in v sredogorju):
a) Nahrbtnik: Nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 65 litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na vaš hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.
V nahrbtnik spakirajte težke stvari na dno in čimbližje hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno spakirajte v plastično vrečko, da ne premoči obleke v primeru dežja ali politja. Sam sem polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku – si predstavljate katastrofo, če ne bi imel spakirano v vrečke? Že tako se mi je nahrbtnik usmradil…
b) Obleka: Kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi), ena “švic” majica in dve T majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo), dve spodnji majici, tri spodnje hlače (morda ženske malo več?), lahka majica z dolgimi rokavi, flis, kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat, dva para nogavic, kopalke.
c) Spanje: Spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča in ne pretežka (do -5 st. C je primerna).
Otroci so imeli klasično podlogo – t.i. armaflex (glej sliko), sam pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se ga lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi lažje prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.
Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo na prejšnjih pohodih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo letos tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.
Spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (enkrat v turistični kmetiji in enkrat v planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sodelovanje in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo mi vedno spali v zavetju vrtov, gradov, …).
d) Higiena: Zobna krtačka in zobna pasta, milo, majhna brisačka, dober deodorant (en na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki.
e) Zemljevidi in vodnik: Celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega kopirajte Atlas Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.
Za orientacijo rabite troje: markacije, zemljevid in opis poti. Močno priporočam odličen vodnik Daria Cortese: Evropska pešpot E6. Hvala Dariu za odličen opis poti in znamenitosti na poti.
f) Ostala oprema: Švicarski nož (tak bolj lahek), plastična žlička za prehranjevanje (odlična je Žvilica), 2 m najlonske vrvice (na skupino), sončna očala, napolnjen mobilni telefon (brez polnilca – ga imejte ugasnjenega in ga uporabite za primere sile), fotoaparat in rezervne baterije, odganjalec komarjev, krema za sončenje, medvedki ali druge plišaste živalce za otroke, svetilka (lahka – npr. Tikka), prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo), navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci 2 x 0,5l).
3. Hrana in pijača
a) Hrana: Hrano se na taki poti, kjer je dostop do trgovin kupuje sproti v trgovinah in tudi gostilnah, turističnih kmetijah in planinskih kočah. Hrana naj bo kar močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko kot rabite in vprašajte lastnika.
b) Pijača: Voda z dodatki vitaminov in mineralov. Največ smo mi spili kar čiste vode, ki je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. V nekaterih vaseh in na Sviščakih smo našli kar “štirno” in nacingali svežo vodo.
Vodo je treba sproti nadomeščati in to obilno! Kdaj je dovolj tekočine? Ko priteče skozi telo (ko greste “lulat”).
V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah!) in brezalkoholno pivo (celo za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.
c) Smeti: Smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar Mercatorjeve, ki smo jih dobili pri nakupih). Dobro je imeti za vsakega popotnika vsaj eno veliko vrečo za smeti, ki v primeru dežja služi za zaščito do prvega zatočišča (še posebej nahrbtnika).
4. Pranje perila
Perilo perite ko ste v okolju, kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte direktno v potok, pač pa mimo v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete nobenega detergenta, pač pa samo navadno milo.
Majice, perilo, nogavice (če se boste vseeno jih odločili prati :-) ) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.
6. Druga oprema (po moje ni potrebna, prinaša pa več udobja)
Naš prijatelj iz Avstrije Peter je imel se seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco), dva noža. Se je pa fant znašel in je že v Avstriji kupil “rudla” (naprava na dveh koleščkih, ki je namenjena za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo mi to videli, so nam skoraj izpadle oči :-)
Zaključek
Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis naslednje leto prišel zelo prav. Že premišljujemo o E7 (od Robidišča na zahodu Slovenije do Hodoša na slovensko – madžarski meji: okoli 600 km).
Želim vam prijetne pohode in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”
Tudi sam verjamem, da čas slovenskih trekingov šele prihaja. Čas postaja vrednota in čas “zabit” na taki poti je velika vrednota, še posebej, če doživimo pot v družbi svojih najdražjih.
Mož, oče, 
Aleš, si se pa potrudil in odlično napisal kaj vse se nujno potrebuje na takšni poti. Čestitke za članek in prehojeno pot. Sem vas spremljal.
Pozdrav! Ivan
@Ivan: Hvala, da si nas spremljal na poti. Upam, da bo članek komu prišel prav in da bo koga spodbudil za tako pot.
Jaz hodim po takih trekingih že od malega in so odlična priložnost za spoznavanje Slovenije, ljudi in tudi samega sebe.
Pa še vzgojni so …
Odličen opis. Bo prišel kdaj prav.
Priceless! Hvala. Jaz bom štartala s pohodom preko Pohorja.. potem pa kaj večjega… ta vikend sem že bila malo na ogledih/pokušini.
@Marjeta: Krasno, da greste na pot! Kakšno rečeva na srečanju DMS. A veš, da je naš Tone Lesnik eden od pobudnikov slovenske E6?
Veliko veselja na poti.
Sistematično, temeljito, plod izkušenj!
Simpatičen je pa tudi Petrov “rudl”.
Koliko je vagal prazen? Rudl, ne Peter.
Pozdrav silnim hodcem!
@Turdus: Hvala. Pravzaprav ne vem koliko je tehtal, je bil pa tak, zelo priročen, narejen iz plastike. Po moje kakšne dva kg. Vsekakor se je splačalo, ker je skoraj polovico poti vlekel. Vseeno, pa je imel nahrbtnik za mene odločno pretežak, kar se mu je zelo poznalo pri hoji navzgor.