Blogerka Hana pravi takole: “Moram priznati, da sem zaradi neznanskega števila posekanih drevesc vsako leto bolj žalostna in da je letos dokončno prevagala razumska plat. Odrekam se naravni smreki, naj raste naprej. Naš dom bo letos krasila umetna jelka, ki pa le ne bo čisto običajna. Želim si namreč belo jelko.”
Jaz pa se s tem ne strinjam. Sam pravim, da je naravno drevesce bolj ekološko. Zakaj?
- Za rast drevesa je potrebna samo sončna energija, ki tako ali tako pada na Zemljo. Nobene dodatne energije za proizvodnjo plastike in s tem nobenega dodatnega izpusta CO2 v ozračje.
- Smrečica med svojo rastjo celo proizvede nekaj kisika in “poje” nekaj tako nevšečnega CO2. Torej prispevek k zmanjševanju CO2 in ne dodaten izpust CO2, ki je potreben za proizvodnjo plastične.
- Za transport od proizvajalca do kupca, je bilo potrebno bistveno manj energije (naravne so večinoma iz Slovenije, plastične pridejo pravzaprav vse iz Kitajske).
- Tudi ko jo zavržemo, naravna postane gnojilo za rast novih bitij, plastična pa ostane dolgo razpadajoča krama.
Edina prednost umetne je, da je za večkratno uporabo, kar pa se verjetno v tem potrošniškem svetu kaj malo izkoristi.
Problem naravnih smrečic je samo v tem KJE jo posekamo. Če se jo goji v vrtnarijah (ali kje drugje – v gozdovih na primer) namerno za božično drevesce, ni nobene ekološke škode, pač pa samo korist. Mogoče bi bilo namreč to zemljišče itak prazno (takih je veliko), tako pa vsa leta do poseka raste vsaj smrečica.
Mi majhne smrečice posadimo v naš vrt. Celo vrsto jih imamo. Itak tam ne bi rastlo nič drugega. Čez nekaj let (približno 4-5 let rabijo, da zrastejo), jih uporabimo za božično drevesce. Večinoma jih celo posadimo nazaj, četudi se nam ne primejo vedno. Kje je tu ekološka škoda? Veliko vidim t.i. “angleških travic” okoli hiš – popolnoma praznih. Zakaj tu ne bi rasla bodoča božična drevesca?
Plastična smrečica kot ekološka je samo ena od številnih “nateg” vrlih trgovcev, ki velikokrat “ekološko” in “zdravo” izkoriščajo za kovanje dobičkov.
Kakšno je vaše mnenje?
Aleš Čerin
Mož, oče, 
Se popolnoma strinjam z Alešem,
Vzgojene smrečice vsekakor prispevajo nekaj k več kisika in zaradi gostega rastja ne koristijo veliko prostora.
Tudi ljudje, ki smrečice dobijo iz narave ponavadi pravilno redčijo le te, čeprav takih dejanj ne bi vpodbujal, ker večino ljudi ne bi vzelo prave smreke.
Ko sva z očetom iskala včasih smrečice po gozdovih sva vedno porabila pol dneva, da sva našla lepo smreko in tako, ki je rastla tako gosto, da bi sigurno ena od njenih kolegic ali ona ostala brez zadostnih virov. Vedno sva jo izkopala z koreninami in kasneje posadila nazaj.
Lep primer je Smreka, ki na Fužinah na Brodarjevem trgu pod blokom v katerem sem zivel raste zdaj ze cca. 15 let in ima ze skoraj 4m, 3 tedne pa je bilo to božično drevo v našem stanovanju…
Odlična ideja!
Meni je sicer vseeno za božično smreko. Če je ne bi postavil mož, jo sploh ne bi imela. Prazniki so lepi tudi brez drevesa in okraskov.
Vsekakor se strinjam. Poleg naravna smrečica s svojim vonjem, ki ga ne morejo poustvariti eterična olja ali dišeče palčke ( :?) prinaša pravi božični čar v naše domove.
Okoljska problematika božičnih drevesc pravzaprav izvira iz kršenja zapovedi “Ne kradi!”, saj so ravno “sosedova” drevesca najpogosteje nepravilno izbrana :)
Vse je res, kar si zapisal. Se deloma tudi strinjam, seveda so pomisleki, ker ljudje v glavnem nimajo posajenih svojih smrek (ane)
Mi imamo umetno smrekco sedaj že 10 let in še bo dobra. Vesel sem, da zaradi mene živi vsaj 10 smrek naprej in čisti zrak.
Aleš, s teboj se strinjam. Tudi sam sem na enem od blogov o tej temi komentiral podobno. :neutral:
Sabina – veš tradicija v dobrem je nekaj najlepšega na tem svetu. Božično drevo me je vedno razveseljevalo, za nas otroke takrat je bilo nekaj najlepšega postavljanje, okraševanje, prižiganje svečk na drevesu, da ne govorim o privezanih piškotkih in bonbončkih v pisanih omotih, ki so po neke “čudežu” :twisted: kar sami zginjali z drevesa. :mrgreen:
Živjo. Zakaj pa bi sploh posekali smerko in jo dali v stanovanje? Ali ne bi bilo bolje, da bi smreko pustili, da raste in jo zunaj okrasili (če je to potrebno).
Umetna smreka je pa za v stanovanje veliko bol primerna, ker se ne otresa in če jo primerno shraniš, lahko uporabljaš dolgo časa…
Je pa fajn, da prazen prostor na travi (ki ni nič uporabljana) porabiš za drevo (pa naj bo to sadno drevo ali pa smreka…)
Hvala vsem za komentarje. Tema je kar zanimiva, kajne?
Andrej: Super za vašo bivšo smrekico, da veselo raste sredi Fužin. Tudi sam ne bi spodbujal sekanja v naravi, četudi tako kot sta to storila vidva z očetom je bilo prav.
Sabina: Božična skrivnost je povezana s simboli in eden od njih je smrečica, kot simbol življenja. Rak prav pravi, da otroci so navdušeni nad njo in seveda s samim porcesom krašenja in nad vsem kar sledi :)
Αναμαρια: Imaš prav, problematika je povezana z “Ne kradi!” in pa tudi z našim odnosom do Stvarstva.
Nordstar: Super, da plastično uporabljate tako dolgo. Sam se pač nagibam k naravni, prav zaradi razlogov, ki sem jih navedel.
Matej: Seveda jo lahko okrasiš tudi zunaj, vendar potem odpade proces krašenja in tudi zbiranje v molitvi okoli drevesca odpade. Nam se tudi nič ne otresa, ker jo posadimo (s koreninami vred) v velik škaf in ga pridno zalivamo z vodo, tako da ostane sveža do svečnice.
Hvala vsem za zanimive misli. Veselo pričakovanje Skrivnosti Božiča.
Tudi pri nas smo mislili, da bomo s plastično smreko ohranili kakšno naravno- pa je nismo. Jo še imamo, je fino,ker ne letijo iglice z nje, s tem se pa dobre strani nehajo. Gledam sosede, ki vsako leto kupijo smreko v velikem loncu, jo okrasijo, po “uporabi” jo pa posadijo na domač vrt. Te smreke so tako lepe, da sem jim vsako leto bolj “fauš”. Upam, da mi bo nekega dne uspelo prepričati domače, da zamenjamo plasično smreko za naravno.
… sem prebral, da v Ameriki že na veliko uveljavljajo storitev, ko naročite (kupite) živo smreko pri cvetličarju in jo ta po praznikih pride iskat ter vam jo naslednje leto ponovno dostavi, ali pa jo posadite na svojem vrtu. Klical sem nekaj cvetličarjev, tudi da bi jih morda navdušil za to idejo; žal doslej brez uspeha…
Se čisto strinjam z Alešem. Sam bi pa šel še korak dlje – ne le, da posek božičnih smrečic večinoma ni škodljiv, ampak celo verjamem, da je običaj krašenja božičnih drevesc vsaj deloma bil spodbujan zaradi želje nekoga, da drevesca, ki jih je zaradi redčenja itak podrl, koristno uporabi in pri tem še kaj zasluži.
Verjamem namreč, da je večina običajev logičnega izvora.
Se mi zdi, da je človek največji škodljivec na svetu. Za svet bi bilo tako najbolje, da se ljudje pofentamo vsi čim prej. Živali in rastline bi se gotovo bolje počutile in razvijale. Tole pišem brez sarkazma.
Kaj pa vem? Jaz imam svojo plastično že deset let in če se ne bo primerila kakšna nesreča, jo kanim imeti vsaj še naslednjih deset. Ko pomislim, da bi v tem času dvajset smrečic moralo umreti zaradi mojega prazničnega vzdušja … Meni se zdi umetna boljša rešitev.
Gledam veliko, že kar priletno smreko, ki so jo posekali in nato okrasili na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ta se po praznikih ne bo več vkoreninila v zemljo, za rezanje v deske pa je vendarle še premlada. Ni dvoma – bila je žrtvovana za naše praznovanje.
Do dreves imam čisto poseben odnos. Čutim jih kot živa bitja. Seveda jih redčimo, kjer so zrasla pregosto, in jih uporabljamo v ta ali oni namen. Pri tem pa pozabljamo na preprosto resnico, da v trenutku, ko jih posekamo, prekinemo v njih tok življenja.
Od nekdaj so ljudje ob praznovanjih žrtvovali: rastline, živali in celo človeška bitja. Pri žrtvovanju gre za simbolično dejanje, ki se ga v zvezi s posekano božično jelko običajno ne zavedamo. Molitve ali meditacije ob okrašenem (iz dneva v dan manj dišečem) drevesu so samo drugi del rituala, katerega smo začeli s presekanjem debla in krošnje od njunih korenin, ali pa z izruvanjem, ki se za drevo le redko srečno konča.
In tako je praznično vzdušje podkrepljeno z (nezavedno) zavestjo, da je bilo živo bitje žrtvovano in darovano višjemu bitju, ki nam bo to dejanje trikrat povrnilo.
To, kar mi pri vsej tej zgodbi ne “štima” (in zaradi česar raje okrasim jelko, ki raste pred hišo), je dejstvo, da človek za svojo srečo vedno raje žrtvuje neko drugo bitje, ne pa sebe. Kar seveda ne pomeni, da podpiram obred samožrtvovanja; prej bi pozdravil misel, ki bi žrtvovanje živih bitij v ritualne namene – dokončno odpravila, ali pa ga vsaj ozavestila.
Matjaž: Hvala za tole razmišljanje. Odrinil si zelo na globoko. Še posebej se me je dotaknil stavek “človek za svojo srečo vedno raje žrtvuje neko drugo bitje, ne pa sebe”. Se strinjam in v tem je veliko resnice. Sem se zamislil.
Žogca: Jaz sem razpravljal o ekološkem vidiku. Verjamem, da tistih tvojih dvajset smrečic se sploh ni rodilo, ker jih ni nihče rabil. In tudi niso (spet ekološki vidik) proizvedle nič kisika in “pojedle” nič CO2. Je pa plastična proizvedla nekaj CO2 (proizvodnja in transport). Hvala bogu pri tebi malo (če gledamo na leto), ker jo uporabljaš veliko let.
Nordstar: Rastline bi se gotovo bolje počutile. Pa vendar bi se jaz drugače lotil zadovoljevanja potreb živali in rastlin kot pa s “fentavanjem” ljudi.
Blitz: Ja morda pa res.
franc: Zanimivo. Se bo že nekdo tudi pri nas spomnil kaj takega. Verjetno je to zaenkrat dražje kot preprosto posekati smrekco. Se bo že spremenilo.
Manja: Ja posadite jih še vi. Pa je. Ali je Toni tista bremza?
OK glede smrekic – bedarija. Z Matjažem se zelo strinjam. Ni omenil recimo te krilatice: Zelo rad imam živali…žal tudi na krožniku.
Aleš, pri Žogici pa nisi zadel. Ona bo v času svojega življenja prišparala cca 60 smrek. Recimo, da smo vsi slovenci takšni. Prihranili bi cca 250 000 smrek na leto. Množite dalje sami. To so lepi gozdovi.
Dragi Nordstar! Ja seveda so to lepi gozdovi, če pogledaš samo številke in malo pomnožiš. Vendar množenje ni dovolj. Kdo jih bo pa vzgojil in posadil in kje – že itak je Slovenija zelo gozdnata (mislim da smo tretji v Evropi). Ne gre samo za prišparati smrekice, gre ensotavno za bilanco energije, porabe CO2 in proizvodnje kisika. Teh tvojih 250.000 smrečic pač ne zrase ko samo malo računaš. Zrastejo šele ko se pojavi potreba.
Lepo praznovanje božične skrivnosti ti želim in veliko veselja v letu, ki prihaja.
Pri nas smo kakšno letno nazaj nabavili umetno in jo nameravamo uporabljati še vrsto let. Kot vsaka »pogrutavščina« ima tudi ta dobre in slabe lastnosti.
Pred tem smo uporabljali naravno, ki sem jo običajno dobil v očetovem gozdu. Preden sem našel primerno sem njegov gozd najmanj dvakrat prehodil. Tiste smrekice, ki so lepe in rastejo na samem nisem hotel posekati, kajti nekoč bo zrasla debela smreka.. Tiste druge smrekice, ki rastejo ena zraven druge in jih je potrebno redčiti pa so »plešaste«. Na koncu sem izbral tako, da je bila »pleša« še sprejemljiva oziroma, da se je skrila v kotu kjer je bila smrekica postavljena. Tako, da kakšne večje škode nisem naredil.
Smrekico sem skupaj s podstavkom postavil v posodo v katero sem pridno dolival vodo, da bi zdržala dalj časa. Kljub temu je kmalu začela izgubljati iglice, ki smo jih imeli po celem stanovanju. Ko sem jo podrl sem vejice nesel na kompost. Drobno deblo – palico pa sem kasneje uporabil za podporo paradižniku.
Mi smo ravno v dilemi, plastična ali lesena okna. Lesena so bolj ekološka, tako pravijo in ohranjajo delovna mesta pa še lepša in dražja so. Oboja tesnijo podobno. Plastična pa so bolj praktična. Skoraj identična dilema kot pri jelkah. Kako se odločiti. Mislim, da smo sodobni ljudje zelo ekološki, dokler je ekološko ceneje. Kaj pa je ekološko je vprašanje. Sekane jelke je treba razvažati in žagati in se jih nato še znebiti. Za to se porabi energija. Če ima človek vrt ali gozd na dosegu roke to seveda odpade. Ampak kaj, ko ga večina žal nima. Je pa seveda naravna jelka lepša. Je pa tudi res, da za božična drevesca ne sekajo tanajbolj kilavih, ampak najlepše.
Mi imamo trenutno umetno, ker je to v stanovanju bolj praktično. Včasih sem še vstrajala in jo vlačila domov, po praznikih pa smo jo metali skoz okno in se matrali, da smo se je znebili. Da bi bile naravne jelke bolj ekološke od plastičnih, ki se uporabljajo desetletja po moje ne drži.
Mi imamo naravno smrečico in jo bomo vedno imeli.
Mogoče nekoč, ko bodo otroci imeli svoje domove, ne bo več smrečice, ampak samo kakšna vejica nad jaslicami.
Najlepše je, če je smrečica v loncu z zemljo in jo lahko kasneje posadiš na prosto, ampak po prijateljevih izkušnjah (pravi ekolog) tudi tista ne preživi oz. se ne prime.
Plastika ni ekološka. In draži dihala. Vem – ker jo ima moja mama v stanovanju.
Mi imamo majhno smrečico, ki raste v cvetličnem loncu (sorta, ki zraste do 1m). Za praznike jo postavimo v stanovanje in okrasimo, drugače pa je na balkonu. S tem je zadoščeno praznični simboliki, smrečica je kot simbol življenja res živa. Pripomore k prazničnem vzdušju, ni pa seveda tako markantna kot so smreke do stropa, bogato okrašene in skoraj statusni simbol. Itak je meni veliko bolj všeč preprostost.
Ja veliko je poti k ekološkemu obnašanju. Karmen je našla še eno izvirno – smrečica v loncu. Drugače mi je prijatelj Tone poslal članek, ki govori o ekološkosti naravnih smrečic. Ga ob priliki objavim.
Hvala vsem za komentarje.
najbolša smrekca je umetna hh