Komentarji na: Naravno božično drevesce je tudi ekološko

Avtor: lolipop

lolipop — Sun, 11 Jan 2009 14:13:47 +0000

najbolša smrekca je umetna hh

Avtor: Aleš Čerin

Aleš Čerin — Mon, 29 Dec 2008 10:48:44 +0000

Ja veliko je poti k ekološkemu obnašanju. Karmen je našla še eno izvirno – smrečica v loncu. Drugače mi je prijatelj Tone poslal članek, ki govori o ekološkosti naravnih smrečic. Ga ob priliki objavim.

Hvala vsem za komentarje.

Avtor: Karmen

Karmen — Mon, 29 Dec 2008 09:39:25 +0000

Mi imamo majhno smrečico, ki raste v cvetličnem loncu (sorta, ki zraste do 1m). Za praznike jo postavimo v stanovanje in okrasimo, drugače pa je na balkonu. S tem je zadoščeno praznični simboliki, smrečica je kot simbol življenja res živa. Pripomore k prazničnem vzdušju, ni pa seveda tako markantna kot so smreke do stropa, bogato okrašene in skoraj statusni simbol. Itak je meni veliko bolj všeč preprostost.

Avtor: *maxika

*maxika — Wed, 24 Dec 2008 11:19:28 +0000

Mi imamo naravno smrečico in jo bomo vedno imeli.
Mogoče nekoč, ko bodo otroci imeli svoje domove, ne bo več smrečice, ampak samo kakšna vejica nad jaslicami.
Najlepše je, če je smrečica v loncu z zemljo in jo lahko kasneje posadiš na prosto, ampak po prijateljevih izkušnjah (pravi ekolog) tudi tista ne preživi oz. se ne prime.
Plastika ni ekološka. In draži dihala. Vem – ker jo ima moja mama v stanovanju.

Avtor: frau Blitz

frau Blitz — Tue, 23 Dec 2008 18:21:50 +0000

Mi smo ravno v dilemi, plastična ali lesena okna. Lesena so bolj ekološka, tako pravijo in ohranjajo delovna mesta pa še lepša in dražja so. Oboja tesnijo podobno. Plastična pa so bolj praktična. Skoraj identična dilema kot pri jelkah. Kako se odločiti. Mislim, da smo sodobni ljudje zelo ekološki, dokler je ekološko ceneje. Kaj pa je ekološko je vprašanje. Sekane jelke je treba razvažati in žagati in se jih nato še znebiti. Za to se porabi energija. Če ima človek vrt ali gozd na dosegu roke to seveda odpade. Ampak kaj, ko ga večina žal nima. Je pa seveda naravna jelka lepša. Je pa tudi res, da za božična drevesca ne sekajo tanajbolj kilavih, ampak najlepše.
Mi imamo trenutno umetno, ker je to v stanovanju bolj praktično. Včasih sem še vstrajala in jo vlačila domov, po praznikih pa smo jo metali skoz okno in se matrali, da smo se je znebili. Da bi bile naravne jelke bolj ekološke od plastičnih, ki se uporabljajo desetletja po moje ne drži.

Avtor: Ivan

Ivan — Tue, 23 Dec 2008 10:47:18 +0000

Pri nas smo kakšno letno nazaj nabavili umetno in jo nameravamo uporabljati še vrsto let. Kot vsaka »pogrutavščina« ima tudi ta dobre in slabe lastnosti.
Pred tem smo uporabljali naravno, ki sem jo običajno dobil v očetovem gozdu. Preden sem našel primerno sem njegov gozd najmanj dvakrat prehodil. Tiste smrekice, ki so lepe in rastejo na samem nisem hotel posekati, kajti nekoč bo zrasla debela smreka.. Tiste druge smrekice, ki rastejo ena zraven druge in jih je potrebno redčiti pa so »plešaste«. Na koncu sem izbral tako, da je bila »pleša« še sprejemljiva oziroma, da se je skrila v kotu kjer je bila smrekica postavljena. Tako, da kakšne večje škode nisem naredil.
Smrekico sem skupaj s podstavkom postavil v posodo v katero sem pridno dolival vodo, da bi zdržala dalj časa. Kljub temu je kmalu začela izgubljati iglice, ki smo jih imeli po celem stanovanju. Ko sem jo podrl sem vejice nesel na kompost. Drobno deblo – palico pa sem kasneje uporabil za podporo paradižniku.

Avtor: Aleš Čerin

Aleš Čerin — Sun, 21 Dec 2008 21:10:26 +0000

Dragi Nordstar! Ja seveda so to lepi gozdovi, če pogledaš samo številke in malo pomnožiš. Vendar množenje ni dovolj. Kdo jih bo pa vzgojil in posadil in kje – že itak je Slovenija zelo gozdnata (mislim da smo tretji v Evropi). Ne gre samo za prišparati smrekice, gre ensotavno za bilanco energije, porabe CO2 in proizvodnje kisika. Teh tvojih 250.000 smrečic pač ne zrase ko samo malo računaš. Zrastejo šele ko se pojavi potreba.

Lepo praznovanje božične skrivnosti ti želim in veliko veselja v letu, ki prihaja.

Avtor: Nordstar

Nordstar — Sun, 21 Dec 2008 19:57:52 +0000

OK glede smrekic – bedarija. Z Matjažem se zelo strinjam. Ni omenil recimo te krilatice: Zelo rad imam živali…žal tudi na krožniku.
Aleš, pri Žogici pa nisi zadel. Ona bo v času svojega življenja prišparala cca 60 smrek. Recimo, da smo vsi slovenci takšni. Prihranili bi cca 250 000 smrek na leto. Množite dalje sami. To so lepi gozdovi.

Avtor: Aleš Čerin

Aleš Čerin — Sun, 21 Dec 2008 09:12:11 +0000

Matjaž: Hvala za tole razmišljanje. Odrinil si zelo na globoko. Še posebej se me je dotaknil stavek “človek za svojo srečo vedno raje žrtvuje neko drugo bitje, ne pa sebe”. Se strinjam in v tem je veliko resnice. Sem se zamislil.

Žogca: Jaz sem razpravljal o ekološkem vidiku. Verjamem, da tistih tvojih dvajset smrečic se sploh ni rodilo, ker jih ni nihče rabil. In tudi niso (spet ekološki vidik) proizvedle nič kisika in “pojedle” nič CO2. Je pa plastična proizvedla nekaj CO2 (proizvodnja in transport). Hvala bogu pri tebi malo (če gledamo na leto), ker jo uporabljaš veliko let.

Nordstar: Rastline bi se gotovo bolje počutile. Pa vendar bi se jaz drugače lotil zadovoljevanja potreb živali in rastlin kot pa s “fentavanjem” ljudi.

Blitz: Ja morda pa res.

franc: Zanimivo. Se bo že nekdo tudi pri nas spomnil kaj takega. Verjetno je to zaenkrat dražje kot preprosto posekati smrekco. Se bo že spremenilo.

Manja: Ja posadite jih še vi. Pa je. Ali je Toni tista bremza?

Avtor: Matjaž

Matjaž — Sun, 21 Dec 2008 08:24:28 +0000

Gledam veliko, že kar priletno smreko, ki so jo posekali in nato okrasili na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ta se po praznikih ne bo več vkoreninila v zemljo, za rezanje v deske pa je vendarle še premlada. Ni dvoma – bila je žrtvovana za naše praznovanje.

Do dreves imam čisto poseben odnos. Čutim jih kot živa bitja. Seveda jih redčimo, kjer so zrasla pregosto, in jih uporabljamo v ta ali oni namen. Pri tem pa pozabljamo na preprosto resnico, da v trenutku, ko jih posekamo, prekinemo v njih tok življenja.

Od nekdaj so ljudje ob praznovanjih žrtvovali: rastline, živali in celo človeška bitja. Pri žrtvovanju gre za simbolično dejanje, ki se ga v zvezi s posekano božično jelko običajno ne zavedamo. Molitve ali meditacije ob okrašenem (iz dneva v dan manj dišečem) drevesu so samo drugi del rituala, katerega smo začeli s presekanjem debla in krošnje od njunih korenin, ali pa z izruvanjem, ki se za drevo le redko srečno konča.

In tako je praznično vzdušje podkrepljeno z (nezavedno) zavestjo, da je bilo živo bitje žrtvovano in darovano višjemu bitju, ki nam bo to dejanje trikrat povrnilo.

To, kar mi pri vsej tej zgodbi ne “štima” (in zaradi česar raje okrasim jelko, ki raste pred hišo), je dejstvo, da človek za svojo srečo vedno raje žrtvuje neko drugo bitje, ne pa sebe. Kar seveda ne pomeni, da podpiram obred samožrtvovanja; prej bi pozdravil misel, ki bi žrtvovanje živih bitij v ritualne namene – dokončno odpravila, ali pa ga vsaj ozavestila.