Med potjo je imel stalno polne roke dela s pobiranjem palic, kamenja, trganjem listkov, metanjem kamnov v potok, otipavanjem dreves. Opazil je, da so nekatere palice da pobrati, druge so še pritrjene na tla (korenine). Malo se je tudi jezil pri pobiranju korenin. Skratka, malček se je ves čas razvijal. Fizično in umsko, a danes se posvečam bolj fizičnemu.

Da je mali lahko premagoval »čudno« pot, so se mu sklepi, vezi in mišice preprosto prilagajali terenu in se ob tem razvijali. Trening veščine hoje pač. A trening je otroku treba omogočiti, četudi se nam, starim, kar dozdeva, da veščina hoje pride kar avtomatsko z leti. Zdi se nam, da če znaš hoditi v dnevni sobi, znaš hoditi povsod. Pa ni tako.

Se spomnim pred leti, ko je k nam na obisk prišla deklica iz mesta in se je želela igrati s hčerkama, pa deklica stara kakih deset let sploh ni znala hoditi po gozdu, sploh ni znala premagovati strmega terena, četudi je bila primerno obuta. Hčerkama, gozdnima »vilama« preprosto ni mogla slediti v igri. Nihče je še ni naučil hoditi po neravninah.

Opažam, da starši in seveda tudi stari starši, otroke, četudi že znajo hoditi, kar lepo vozijo z mega vozički. To je seveda »komot« za odraslega človeka. Otrok je lepo »fiksiran« v vozičku, premikamo ga s sebi lastno hitrostjo, vse imamo pod nadzorom. A kaj s tem naučimo otroka? Ali bolje, za katere izkušnje ga prikrajšamo?

Onemogočanje izkušnje treninga

Fizično ga že v rani mladosti prikrajšamo za dragoceno izkušnjo treninga, mu ne omogočimo razvoja gibalnega aparata, mu ne dovolimo nabiranja kondicije za fizične napore. Na nek način ga hendikepiramo in ga naredimo gibalno omejenega. Kasneje se pa čudimo, da noče z nami peš na izlete.

Onemogočanje pristnega stika

Otroku ne omogočimo pristnega stika z naravo. Otrok je v vozičku lahko samo opazovalec, ne pa aktivni udeleženec v dogodivščini. Stvari se ne more dotakniti, sploh ne tistih, ki bi jih on rad. Če ima srečo, mu pač mi postisnemo kaj v roko. Namesto, da bi zgrabil sam, da bi bil on aktiven, stvar dobi od nas. Namesto, da bi se potrudil, čaka, da bo dobil. Čutite razliko? S tem ga naučimo, da mu mora vsako stvar pač nekdo prinesti.

Onemogočanje izbire poti

Opazil sem, da se je fantič rad odločal, da gre po drugi poti kot jaz, da izbere – svetopisemsko rečeno – bolj tesno pot, velikokrat tudi bolj zahtevno, po kakšnem bregu. Če bi sedel v vozičku, bi jaz ves čas izbiral njegovo pot. In kaj bi mu s tem sporočal?

Onemogočanje pobiranja po padcih

Otrok v vozičku niti ne more pasti. Kar se nam zdi v redu, da se vendar ne poškoduje. Tudi sam ne bi rad, da bi se otrok poškodoval, seveda, a padci so del življenja. Tudi padce – sedaj imam v mislih fizične – je treba potrenirati. Pasti tako, da se, kolikor je možno dobro, ujameš, da si zavaruješ glavo, je pač treba znati. In konec koncev, treba si je priučiti, da se je po padcu treba pobrati in vstati. Kar je po mojem mnenju tudi dobra priprava za drugačne padce v življenju.

Česa sem se pa jaz naučil?

Pomena potrpežljivosti. Le-te imam premalo, morda lahko rečem, da je imamo odrasli na splošno premalo. Odtod verjetno želja odraslih po vožnji otrok z vozički, ki so, mimogrede, vedno bolj tehnološko dovršeni, a to naj bo druga tema. Preprosto se nam ne da potrpežljivo prenašati radovednosti otroka za – tako se mi je zdelo – prav vse palice na poti, za prav vse kamne, za prav vsa drevesa. Tudi sam imam težave s tem, a sem zdržal in treniral »mišice« potrpežljivosti. Hvala, vnuček, za trening!

Vir: Iskreni.net

Foto: Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš
• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”

Čemu sem se popolnoma odpovedal?

Sladkor: Kar je bilo meni, ki sem znan po tem, da imam izredno rad sladko – morda sem bil kar odvisnik od sladkorja – izjemno težko. Tako sem sladkor nadomestil z medom, ki ga imamo k sreči kar doma na zalogi (tast, pa tudi sam sem bil čebelar). Če ne bi bankrotirali. Med je seveda kakih 7x dražji od sladkorja, tudi manj sladek, a bolj zdrav. Kot dober stranski učinek je seveda manjše uživanje sladkorja. Tako sem se (upam) navadil uživati manj sladke pijače. Kar ni slabo.

Slovenci smo Tovarno sladkorja v Ormožu zaprli leta 2006 in smo tako povsem odvisni od uvoza sladkorja. Verjetno nas bo zaradi tega še kdaj bolela glava. Če bi se zaradi česarkoli meje Slovenije nenadoma zaprli, se nam obeta precej grenko življenje. Medu imamo pač premalo.

Marmelada: Ker marmelada (četudi je doma narejena!) vsebuje okoli 50 % sladkorja, ki ga v Sloveniji ne pridelujemo.

Riž: Riž imam strašno rad, posebej kakšne zelenjavne rižote. Zelo sem ga pogrešal. V Sloveniji pač ne raste. Ta mesec smo bili bolj “krompirjevi”.

Testenine: Prav nič ne verjamem, da so (naše) testenine izdelane iz naše moke. Tega se tudi ne da preveriti. Zato jih ta mesec ni bilo na jedilniku. Morda bi se jih dalo dobiti kje na tržnici, pa se nisem potrudil, ker jih nimam preveč rad.

Kofein: Kave sicer ne pijem redno. Morda enkrat na dva tedna kakšno. Pač pa vsak dan pijem zeleni čaj, ki seveda ne raste pri nas. Izgleda, da nisem odvisen od kofeina, ker ga nisem prav nič pogrešal.

Čokolada, kakav: Čokolade ne pojem prav veliko, pa vendar včasih, še posebej v hribih kakšen košček. Rad imam pa kakav, tisti pravi, ki ga je treba skuhati. Ta mesec ga pač ni bilo.

Pivo: Pivo je sicer domači proizvod, saj imamo dve veliki pivovarni, a kaj ko je pivo v glavnem iz ječmenovega slada, ki ga v Sloveniji pravzaprav ni. Tudi hmelj dvomim, da je še slovenski. Tako ostane slovenska le voda. Saj ne, da se mi je pivu težko odpovedati :)

Banane: V Sloveniji pač ne rastejo. Noben problem.

Limone, pomaranče: Slovenskih pač ni. Noben problem.

Česen: Ga imam sicer rad, a ne zaupam branjevkam na tržnici, da je domač. Ni izgledal tako. Čakam na domač pridelek.

Za kaj sem se moral potruditi?

Sončnično olje: Ga je pa kar težko dobiti. Sam sem ga našel na Ljubljanski tržnici, po precej zasoljeni ceni 13 € za liter, a se da ceno nekoliko zmanjšati, če ga vzameš 10 litrov (9 €/l). Poskusite se dogovoriti v žlahti, med sosedi, prijatelji, da kupite skupaj večjo količino.

Maslo: V trgovninah je kar precej masla, ki naj bi bil narejen iz slovenskega mleka. Ne vem sicer, če je napisom na zavitkih za zaupati, zato sem ga kupoval tudi na tržnici. Ugotovil sem, da je slovensko precej bolj okusno, a precej dražje (od 55 do 130 %). Glej primerjavo cen

Šunka: Za veliko noč sem se na tržnici potrudil in preveril dobavnico, da sem ugotovil, da je meso res slovenskega izvora.

Domače ali doma pridelano

Lekcije

Sorodni članki:

• Lokalni april: Je cimetovo pecivo lahko slovenski proizvod?
• Slovenska potica, slovenska šunka in slovensko maslo: drago, a odlično
• Prvi teden lokalnega aprila z nič sladkorja in malo medu
• Aprila jemo lokalno!

Ne vem. Takole na oko bi rekel, da več kot 90 %. O tem sem že malo razmišljal na Drugem svetu ob akciji “Kupujem slovensko”, do katere sem bil kar malo skeptičen. Zapisal sem takole: “Da je slovenska hrana kar tako, samo zato ker je slovenska, tudi bolj varna in kakovostna ne verjamem. Morda je bolj varna in kakovostna tako na splošno le zaradi tega, ker imamo še sorazmerno velik delež neokrnjene narave.

Drugače pa je treba gledati od izdelka do izdelka. Treba je gledati koliko vsebine posameznega proizvoda je sploh slovenske. Če bi na primer slovensko pivo (obe veliki pivovarni sodelujeta v kampanji) dobilo oznako „Kupujem slovensko“, bo moje zaupanje v kampanjo padlo skoraj na nulo. In to za celotno kampanjo. Kaj pa je v pivu slovenskih pivovarn sploh slovenskega? Upam, da je slovenska vsaj voda (v primeru ene izmed pivovarn -  izpod ljubljanske železniške postaje) in nekaj malega hmelja. Kje pa v Sloveniji vidite obširna polja ječmena in kje so naše sladarne? Menda sladarne nimamo prav nobene. Hmelja je pa v „dolini zelenega zlata“ tudi vedno manj.” Celoten članek

Kot sem sam sebi zastavil v pravilih ob akciji Lokalni april, ne kompliciram ob “sestavinah, ki jih jih je v hrani manj kot 1 % in so nujno potrebne za pripravo živila ali prispevajo k njegovi okusnosti (npr. kvas, začimbe) in so lahko tujega izvora”.

Smisel lokalnega aprila, kot ga sam vidim je v tem, da v praksi preizkusim dobiti slovenske osnovne sestavine hrane, brez katerih bi težko preživeli. Da ocenim kako težko je dobiti slovenske surovine, koliko dražje bi bilo življenje in kakšne kakovosti je slovenska hrana. Ni smiselno, da se v lokalnem aprilu “matramo” ves mesec s hrano, ki nima okusa.

Cimetovi polži – kaj je slovenskega in kaj ne?

Testo

1 kg bele moke – mlin Damlin, Škocjan 3, Dob pri Domžalah – 1,90 €/kg – direktno pri proizvajalcu
550 ml toplega mleka – kmetija v Dravljah,  Zapuška ulica 69, Dravlje, Ljubljana  – 0,60 €/kg - direktno pri proizvajalcu
1 merica suhega kvasa (8 g) – ni slovensko – proizvajalec iz Francije (=0,35 %)
100 g sladkorja – smo ga nadomestili z medom – domač med od tasta
100 g masla – slovensko Planika maslo, Mlekarna Planika Kobarid – trgovina
2 rumenjaka - kmetija v Dravljah, Zapuška ulica 69, Dravlje, Ljubljana  – 0,15 €/kom – direktno pri proizvajalcu
1 kavna žlička (6 g) soli – ni slovenska – trgovina (=0,26 %)

Nadev

200 g sladkorja -  smo ga nadomestili z medom – domač med od tasta
200 g masla - slovensko Planika maslo, Mlekarna Planika Kobarid – trgovina
8 g cimeta – država izvora je Indonezija – trgovina (=0,35 %)

Priprava

Naredite testo tako kot za potico, ga namažite na tanko z nadevom. Pred pečenjem zvitek razrežete na 3 cm debele rezine, jih naložite na pomaščen (ali prekrit s peko papirjem) pekač. Omogočite dovolj razdalje med njimi, ker se med vzhajanjem precej povečajo. Pustite vzhajati na 50 st. in potem pecite na 180 st. 35 minut.

Manj kot 1 %!

Vsaka sestavina, ki ni iz Slovenije, jo je v tem pecivu manj kot 0,35 % in vseh skupaj celo manj kot 1 %. Se mi zdi torej, da je tole cimetovo pecivo precej slovensko – več kot 99 odstotno. Je pa res, da če cimet ne bi pripotoval iz Indonezije, ne bi bil cimetov. Sem še razmišljal, kaj bi šlo lahko namesto cimeta kot dišava v tale kolač. Evo nekaj kandidatov: pehtran, orehi, janež, … Poznate še kakšnega?

Sorodni članki:

• Lokalni april: poročilo in lekcije
• Slovenska potica, slovenska šunka in slovensko maslo: drago, a odlično
• Prvi teden lokalnega aprila z nič sladkorja in malo medu
• Aprila jemo lokalno!
• Potica kandidat za slovenski “fast food”

Pa sem si zamislil, da bi preizkusil tri načine transporta: kolo, vlak (kombiniran z avtobusom ali peš) in avto ter jih primerjal. Kolegi v Mengšu pravijo, da se vlak ne splača, ker vozi preredko in ne omogoča fleksibilnosti, da je s kolesom predaleč, da je avto pravzaprav edina izbira. In res, parkirišče pred podjetjem je polno avtomobilov, koles je le nekaj, za vlak pa ne vem.

Iz Ljubljane do Mengša je okoli 20 kilometrov, malo odvisno od kje meriš. Sam potujem iz Štepanje vasi do LEK-a Mengeš in to znese 18 km s kolesom, 23 km vlakom ter 21 km z avtom.

Kolo

Zjutraj sem sedel na kolo in v 54 minutah sem bil v Mengšu. V tem pomladnem času me je malo zeblo v roke, malo sem “zašvical”, a se že pred “šihtom” porekreiral. Odlično! Nazaj grede sem potreboval samo 47 minut – morda zaradi klanca navzdol.

Promet v smeri iz Ljubljane (zjutraj) in v Ljubljano (popoldne) po teh cestah sicer ni gost, a je vožnja kljub vsemu kar nekoliko nevarna. Kolesarskih steza praktično ni.

Prednosti:

- Med potjo v službo se človek lahko rekreira. Tja in nazaj znese 36 km in več kot uro in pol kar solidne telesne aktivnosti.
- Ne potrebuješ avtomobila.
- Fleksibilnost: iz službe greš lahko kadarkoli.
- Poceni transport: za obe smeri porabiš okoli 1400 kKal, kar pomeni okoli 600 g kruha (ca. 0,80 € = 16 €/mesec).

Slabosti:

- V službo prideš rahlo “zašvican”. To se da urediti s tuširanjem na “šihtu”, kar je tu možno, a ljudje ne prakticirajo.
- Še enkrat več časa porabiš kot z avtomobilom.
- V primeru dežja je tak transport zelo težaven, če zelo lije sploh ni primeren.
- Nevarnost na cesti.

Vlak (kombiniran z avtobusom mestnega prometa ali hojo)

Kar malo bal sem se potovati z vlakom. Če človek česa ne uporablja nekaj časa, se tega odvadi in se kar malo boji preklopiti iz ustaljenih načinov.

Zjutraj sem do železniške postaje uporabil avtobus mestnega prometa, ki me je dostavil prav do postaje. Lepo sem kupil povratno karto in se udobno namestil v vagon. Vlak je bil točen. Na vlaku lahko počivaš, bereš, se pripravljaš za službo, … Ni nobenega živciranja na cesti. Za celotno potovanje sem porabil 1 uro in 15 minut. Sam vlak vozi sicer le 32 minut.

Vozovnica za vlak pa ni prav poceni, povratna stane 3,50 €. K temu je treba dodati še dvakrat po 1,20 € za Urbano, kar je skupaj 5,90 € (=118 € na mesec).

Nazaj grede sem šel z železniške postaje do doma peš. Za 4 km poti sem potreboval 40 minut. Avtobus bi vozil kakih 20 minut. Prav lušten sprehod. Če bi hodil peš, namesto z avtobusom, bi se čas nekoliko podaljšal na okoli 1 uro in 30 minut, a cena prevoza bi padla na 3,50 € na dan (=70 € na mesec). Dobiš pa zastonj rekreacijo.

Prednosti:

- Če greš peš, se lahko tudi rekreiraš.
- Ne potrebuješ avtomobila.
- Na vlaku lahko bereš, počivaš, klepetaš, se pripravljaš na službo. Ni nobenega živciranja na poti.
- Varna vožnja v primerjavi s kolesom.

Slabosti:

- Ni fleksibilnosti: V službo in iz nje (kar je še težje) moraš takrat ko gre vlak, ki pa žal ni preveč pogost (na eno uro in kasneje na pol ure). Vozni red
- Precej časovno potratno – trikrat več kot z avtomobilom.
- Do železniške postaje je treba še priti z drugim prevoznim sredstvom (če jo imaš pred nosim, je to idealen prevoz).

Avto

Vožnja z avtom na prvi pogled izgleda zelo privlačno. Časovno seveda tudi najbolj ugodna – vožnja traja okoli 24 minut. Stroški bencina znašajo okoli 5,50 €. Če k temu prištejemo še stroške avtomobila (če avto uporabljate npr. samo za službo) to znese še okoli 200 € na mesec (če imate npr. Renault Clio, osnovni model). Skupaj: 310 €/mesec.

V avtomobilu je lahko tudi precej čakanja (posebej, če je pot obratna kot jo imam jaz), tako, da faktor hitrosti lahko kaj hitro postane nepomemben, tako da vlak spet pridobi na pomenu.

Prednosti:

- Hitrost (če zjutraj potuješ iz Ljubljane in popoldne v Ljubljano).
- Fleksibilnost: iz službe greš lahko kadarkoli.
- Varna vožnja v primerjavi s kolesom.

Slabosti:

- Zelo drag prevoz.
- Živciranje na poti.
- Ne moreš opravljati nobenega dela med potjo.

Zaključek

Vsak od teh načinov transporta ima svoje prednosti in slabosti. Mene še najbolj navduši kolo, ki bo v tem pomladnem času prišel vedno bolj do izraza. Sam bom uporabljal vse tri možnosti – ko bo le mogoče bom šel s kolesom, če ne z vlakom. In v nekaterih primerih z avtom (ko ga žena ne bo potrebovala).

Sorodni članki:

• Iskreni.net: Stran z vozički! Otrok naj hodi peš.
• Peš v Ljubljano? Pa ti si nor! (video)
• Dva dni na teden delamo samo za avto
• Zimsko kolesarjenje iz centra Ljubljane do Štepanjca
• Projekt Recikel bicikel: Iz neuporabnih biciklov delajo uporabne

Potica: slovenska in dietna

To se je poznalo tudi pri velikonočni orehovi potici (recept), ki je bila letos samo iz slovenskih sestavin in kar je še bolj pomembno vse (razen masla in kvasa, ki pa ga je v majhni količini) so bile kupljene direktno pri proizvajalcu. Sladkor smo pa zamenjali z medom (vsebuje 75 % sladkorjev, ki so tudi manj sladki, kot sladkor), kar je potici dalo čar okusnosti (po orehih) in “lahkosti”.

Pri šunki sem pogledal dobavnico

Velikonočno šunko sem letos kupil na tržnici od slovenskega proizvajalca (Mesarija Mlinarič, Lesce). Me je zanimalo, če je bil pujs slovenski in sem od prijazne prodajalke na pokriti ljubljanski tržnici dobil na vpogled dobavnico iz katere je bilo razvidno, da je meso slovenskega izvora. Vsaj tako sklepam iz referenčne številke na dobavnici, kjer je pisalo SI112391. Pravzaprav si nisem na jasnem, kako bi človek lahko prišel do izvora mesa.

Primerjava masla različnih proizvajalcev

Kot je videti iz tega zapisa smo v prejšnjem tednu kupili v trgovini le maslo (Hofer), ki naj bi bilo slovenskega izvora. Sam ne verjamem veliko v napise na izdelkih in tudi nekaj govoric sem slišal, da ima samo en proizvajalec v Sloveniji v resnici maslo le iz slovenskega mleka. Pa sem malo raziskal tole maslo.

Primerjava:

Maslo generik (Mercator) – 5,12 €/kg

Ljubljanske mlekarne – 6,25 €/kg (+22%)

Maslo zelene doline (iz slovenskega mleka), Mlekarna Celeia- 7,96 €/kg (+55%)

Slovensko čajno maslo, Pomurske mlekarne – 8,72 €/kg (+70%)

Bohinjsko maslo (iz bohinjskega mleka) – 9,12 €/kg (+78 %)

Planika maslo, Mlekarna Planika Kobarid - 9,12 €/kg (+78 %)

Slovensko surovo maslo, Pomurske mlekarne – 9,16 €/kg (+79 %)

Maslo s kmetije Pozaršek-Strle, Ižanska 336, Ljubljana (direktno od proizvajalca na BTC tržnici) (11,96 €/kg (+133 %)

Komentar: Očitno so cene masla zelo različne. Bolj kot je maslo slovensko, višja je cena. In po mojem okusu gre s ceno tudi okusnost, kar je za mene novost. Včasih sem si mislil, da je maslo pač maslo. Meni je najboljše maslo Mlekarne Planika, ki po nekaterih informacijah edino proizvaja maslo iz zares slovenskega mleka.

Zanimivo, da ima daleč najvišjo ceno maslo kupljeno direktno pri proizvajalcu na tržnici. Maslo je sicer odlično, a spet ne toliko boljše. Resnično ne vem, zakaj ta kmetija toliko pretirava s ceno. Z direktno prodajo ne plačuje nobene marže trgovskim verigam. Je pa to seveda njihova poslovna odločitev, ki pa pri meni ne vzbuja simpatije.

Drago, odlično, a poješ manj

Kot sedaj vidim, je hrana slovenskega izvora – tokrat sklepam iz masla – res zelo draga, okusna, morda tudi zdrava. Najbolj k “zdravosti” hrane prispeva pravzaprav dejstvo, da je tako draga in jo zato porabiš manj :) Vsaj meni se je tako izkazalo pri sladkanju hrane in pijače ter pri mazanju masla na kruh.

Sorodni članki:

• Prvi teden lokalnega aprila z nič sladkorja in malo medu
• Lokalni april: poročilo in lekcije
• Lokalni april: Je cimetovo pecivo lahko slovenski proizvod?
• Aprila jemo lokalno!
• Pred Božičem: “Brez dobrega, ni dobrega.”

Sam sem velik ljubitelj sladkih – sicer doma pripravljenih – pijač, ki jih ta teden pač ni bilo. In do konca meseca prav tako. Potem se bom pa – upam – tako navadil, da bo sladkorja v moji hrani manj tudi v naprej. Sladkor je pač zamenjal med (imamo ga od tasta, ki je bil čebelar), a v precej manjših količinah. Torej pijem skoraj nesladkane domače čaje :(

Zakaj smo zaprli tovarno sladkorja v Ormožu?

Nisem še čisto do konca raziskal, vendar se mi zdi, da sploh nimamo več slovenskega sladkorja. Tovarno sladkorja v Ormožu smo leta 1997 prodali Nizozemcem in leta 2006 zaradi “močno poslabšanih pogojev gospodarjenja, ki jih je določila evropska politika” zaprli. Več na spletni strani.

Tako je poceni sladkost naših življenj v popolnosti odvisna od tujega sladkorja. Med je vsaj 7 x dražji in še dražji bi bil, če bi se ne dalo prezimiti čebel s sladkorjem. Ali nam je tega res bilo treba?

Naša hrana ta teden

Ta teden smo jedli:

- kruh (domača pšenična moka, Tone Savolek, Vižmarje, 0,80 €/kg) – direktno

- meso (jagenjček: Klemen Matk, Matkov kot pri Solčavi, 6 €/kg, govedina: Tacen, 5 €/kg) – direktno

- krompir (kmetija Franc Mohorič, Golica nad Selci v Selški dolini)

- mleko iz katerega naredimo 4 litre domačega jogurta (Kmetija Žabjek, Dravlje, 0,60 €/l) – direktno

- jajca (Kmetija Žabjek, Dravlje, 0,12 – 0,20 €/jajce) – direktno

- oljčno olje (kmet iz Seče – 10 €/l) – direktno

- sir (Tolminc, Sirarna Gugala, Zatolmin 63, Tolmin, 9 €/kg) – direktno

- kislo zelje (kmetija v Bizoviku, 1 €/kg) – direktno

- domači med (tast) – doma

- domači jabolčni kis – doma

- zelenjava z domačega vrta (regrat, tržaški solatnik, grah, …) – doma

- domač zeliščni čaj – doma

- maslo (naj bi bilo slovensko iz Hoferja) – trgovina

Foto: Zsuzsanna Kilian, SXC

Sorodni članki:

• Slovenska potica, slovenska šunka in slovensko maslo: drago, a odlično
• Lokalni april: poročilo in lekcije
• Lokalni april: Je cimetovo pecivo lahko slovenski proizvod?
• Aprila jemo lokalno!

eseljem pridružil. Prav tako so se strinjali v družini in bomo vsi sodelovali.

Zakaj lokalni april?

Lepo je rekel Denis na svojem blogu in ga kar citiram: “Namen eksperimenta ni dokazat, da se NE da, ampak dokazat do katere meje GRE. In izmenjava mnenj o tem kje se dobi kaj, koliko stane in kje so izzivi za naprej.”

- Samooskrbnost Slovenije: Pokazati, kako bi se bilo treba prehranjevati, če uvoz hrane v Slovenijo ne bi bil več možen. Pokazati v praksi, kako smo na tako pomembnem področju kot je hrana, v resnici odvisni od drugih.

- Slovenski kmet: Podpirati slovenskega kmeta, ki se kljub nelojalni konkurenci – suženjsko izkoriščanje ljudi iz Afrike v Španiji in Italiji – trudi zagotavljati kakovostno hrano. Pokazati na dobre in še neizkoriščene možnosti sodelovanja med kmeti in meščani.

- Nabavna veriga: Skrajšati nabavno verigo in poiskati drugačne možnosti nabave in pridelave hrane.

- Znanje, spretnosti, ozaveščanje: Pridobiti nova znanja in spretnosti na področju prehranjevanja ter jih deliti z drugimi. Ozavestiti pomen doma (na svojem vrtu in širše v Sloveniji) pridelane hrane (kakovost, zmanjševanje odvisnosti, bolj ekološko).

Pravila

1. Hrano, če je le možno, kupujemo direktno pri kmetu. če ne gre, jo lahko kupimo v trgovini.
2. Jedli bomo samo v Sloveniji pridelano hrano in se odpovedali uvoženi. Pozanimali se bomo za izvor sestavin kupljene hrane. Izjema: sestavine, ki jih jih je v hrani manj kot 1 % in so nujno potrebne za pripravo živila ali prispevajo k njegovi okusnosti (npr. kvas, začimbe), so lahko tujega izvora.
3. Doma pridelana živila morajo vsebovati slovenske sestavine. Primer marmelada, ki smo jo sicer sami pripravili, vsebuje skoraj polovico (neslovenskega) sladkorja in je torej v mesecu aprilu ne uporabljamo. Živila sladkamo na primer z medom.
4. Če smo na obisku, smo spoštljivi do gostitelja in ne zahtevamo striktno slovenske hrane, obenem se pa namerno ne nažiramo hrano tujega izvora.
5. Na službenih poteh in v šoli se prehranjujemo normalno, a vseeno kolikor se da pazimo, da je hrana slovenskega izvora.
6. Izkušnje, dobre prakse in izzive, ki se nam bodo ob tem projektu pojavljali, objavljamo na tem blogu na Facebooku in na Twitterju (z oznako #lokalniapril).

Sorodni članki:

• Lokalni april: poročilo in lekcije
• Lokalni april: Je cimetovo pecivo lahko slovenski proizvod?
• Slovenska potica, slovenska šunka in slovensko maslo: drago, a odlično
• Prvi teden lokalnega aprila z nič sladkorja in malo medu

Stranmetanje odnosov in ljudi

Potrošništvo in posledična naravnanost na “stranmetanje” o katerem sem zadnjič pisal se je zalezlo tudi v naše odnose. Podobno kot delamo s stvarmi, ki se nam jih skoraj nikoli ne izplača popravljati, tako delamo tudi z ljudi. Pač odvržemo.

Tako v Sloveniji “odvržemo” približno vsak tretji zakon. Sozakonca s tem “odvržeta” drug drugega, velikokrat s tem tudi odnos z otroci, ki so samo kot stranski učinek. Pa še naporni so. Otroci namreč. Posebej za vzgajati, ko zrastejo v pubertetnike. Mnogokrat jih zato odvržemo že kar prej – še preden se rodijo. Da nas ne bremenijo s svojo odvečno prisotnostjo in zahtevnostjo.

Kako se popravi odnos?

Težko, počasi in z vztrajnostjo. Ter naravnanostjo na trajnostnost – kako moderen izraz. Pri poroki, ki jih tudi ni več prav veliko, se namreč zavežemo predvsem za trajnostnost odnosa. A kaj ko tudi zavez nočemo več sklepati. Tale zaveza je prav težka. “Jaz … , sprejmem tebe, …, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja”. Ja, gre za vse dni življenja in ker vemo, da je v odnosih vedno težko, se zaveze raje otepamo. Ker niti nočemo popravljati, zato ker raje vržemo stran. Kot da želimo v odnosih samo malo poskušati v smislu če bo šlo bo šlo, če ne, se pač “vrževa stran” in si dobiva raje novega. Kot nov pralni stroj. (Pretiravam s terminologijo …)

Zanašamo se na ljubezen, za katero trdimo, da je čustvo. Če je, je, če je ni, je pač ni. Še drugi izraz smo raje izumili – kemija. Ni več kemije med nama pravimo. Saj morda gre res za kakšne biokemične procese tudi v odnosih, a človek je le več kot skupek kemijskih reakcij, kajne?

Stephen R. Covey, v svoji uspešnici “7 navad zelo uspešnih ljudi” pravi: “Ljubezen je glagol. Ljubezen-občutek je sad ljubezni-glagola ali ljubečih dejanj. Torej ljubite jo. Žrtvujte se. Prisluhnite ji. Bodite empatični. Potrjujte jo.” No, vse tole nam je na kratko razložil že Jezus (in nam pravzaprav razlagajo vse religije) z zlatim pravilom, ki je obče veljaven, a se mi zdi, da velja še prav posebej za može in žene: “Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!” Mt 7,12 Kar začnimo z uporabo tega pravila. Kar pri svoji/em najbližji/em.

Sorodni članki:

• Žena namesto “high tech gadgetov”

Plečnik in njegov nagrobnik

Ko sem se takole zaradi geolova znašel na Žalah, sem kamnoseka, ki je tam postavljal nagrobnik, povprašal, kje je grob mojstra arhitekta Jožeta Plečnika. Lepo mi je opisal pot do njega (naj vam zaupam kar koordinate, ki vas bodo lepo pripeljale do groba: N 46°04.033′ | E 14°31.842′ ali po domače: za cerkvijo Svetega križa, malo proti vzhodu opazujte velika drevesa, v bližini je velik borovec).

OPOMBA: Plečnikov grob je označen s črko “i” in konico modre puščice.

Že od prej sem vedel, da je nagrobni kamen mojstra Plečnika nekaj posebnega, kar je lepo opisal arhitekt in permakulturnik Ira Zorko, s katerim sem se spoznal na lanskem TEDx Ljubljana.

Plečnik je bil velik mož. Sedaj si kar težko predstavljamo kako velik arhitekt je bil. Ustvarjal je v takratnih velikih evropskih prestolnicah kot sta bili Dunaj in Praga, pa tudi v rodni Ljubljani je pustil ogromen pečat. Več o njegovem življenju in delih najdete na teh straneh: www.arhitekturni-vodnik.org, www.plecnik.net (povezava vodi do filmčka – v angleščini), Facebook stran “Ljubim Plečnika”.

Po drugi strani pa je bil mož živel zelo skromno, bil je preprost in tudi zelo veren. Umrl je 6. januarja 1957 na svojem domu v Ljubljani. Zanimivo je, da je nekaj let pred smrtjo oblikoval in tudi izklesal nagrobni spomenik v svoji kamnoseški delavnici. Tak PREPROST.

Arhitekt Ira Zorko na TEDx Ljubljana o Plečnikovem nagrobnem kamnu

Arhitekt Ira Zorko v svojem TED govoru (pri 9.00 minute) pravi, da je Plečnikov nagrobnik s svojo ekstremno, mejno lego skoraj kot kamen spotike, ki ga je treba zaščititi, da se ga s plugom pozimi ne poškoduje (pravzaprav je že poškodovan – glej fotko).

Arhitekt pravi tudi, da je Plečnik s tem, da si je sam izdelal nagrobnik in ga tako mejno postavil gotovo hotel nekaj povedati. Ni samo lega kamna, ki je ekstremna, mejna, skrajna, tudi oblika je nenavadna. Arhitekta Zorka spominja na vogelni kamen, na temeljni kamen. Kot bi hotel mojster tu zgostiti svojo modrost življenja in reči: “To je čvrst temelj, na tem bi se dalo še marsikaj sezidati.” Na kamnu lahko – če smo dovolj ponižni, da se sklonimo – opazimo krasen relief, venček življenja in preminevanja, prerajanja.

Primerjava kamnov

Ko sem tako hodil po ljubljanskih Žalah in opazoval bahave, ogromne marmorne spomenike, so se primerjave s PREPROSTOSTJO mojstrovega nagrobnega kamna kar same vsiljevale. Seveda, ne poznam ljudi, ki počivajo pod bahavimi kamni, vem pa, da je mojster Plečnik bil velik mož in PREPROST obenem. Prav o tem govori tudi njegov kamen. Hvala mojstru za zgled.

Sorodni članki:

• Hudičev boršt: planinska-naravoobčudovalska-kulturno-zgodovinska tura (FOTO)
• Geocaching, igra, ki te potegne — od računalnika v naravo
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire (VIDEO)
• Afriška pisateljica o nevarnosti edine zgodbe (VIDEO)

Kaj? Igrače, otroške slikanice, otroška oprema, oblačila, pravljice, otroški dodatki, kuharice, darila, knjige s področja vzgoje in materinstva, okrasni predmeti, svečniki, vaze, blago …
Pomembno je, da je stvar, ki jo prinesete, UPORABNA, DELUJOČA, ČISTA.

Kje? Župnijska dvorana na Ježici; Kališnikov trg 3, 1000 Ljubljana.

Kdaj? 24. 3. 2012; ura: 9:00 -12:00

Podpiram!

Zdi se, da ima veliko otrok vsega dovolj, da jih včasih prav pretirano zasipamo z materiali (no, kot poznam “Domačice” jih one zasipajo tudi z ljubeznijo) in tega se nabere. Otrok preraste, se naveliča, … Zakaj si ne bi izmenjali? Sam podpiram vsako akcijo, ki zmanjšuje stopnjo kaosa v tem svetu. In ta je prav taka.

Foto: Aleksandra P., SXC

Sorodni članki:

• Iskreni.net: Stran z vozički! Otrok naj hodi peš.
• Soba za malo princeso … in trije princi s smetišča
• Nogometni stadion 17 mesecev — pediatrična klinika 192 mesecev
• Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev
• Sprememba paradigme in ne pokojninska reforma