PREPROSTOST

Kahlil Gibran: Vaši otroci niso vaši otroci

Objavil: Aleš Čerin 07. 07. 09 ob 11:32 dopoldne

Deli s prijatelji:

Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.

Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.

Tole, zame izjemmno navdihujoče besedilo Kahlila Gibrana v knjigi Prerok, je lahko pravi vir moči pri vzgoji otrok. Če se dovolj poglobimo vanj, če ga prav razumemo, če ga vtkemo v svoja prizadevanja pri vzgoji otrok, se mi zdi, da ne moremo zgrešiti.

Mojster Gibran je pravzaprav izjemno tenkočutno spoznal najpomembnejše pri vzgoji otrok. Kateri so tisti glavni poudarki, ki jih jaz vidim?

1. Otroci niso naša lastnina. Tako radi bi jih imeli, nekateri starši kar za stalno. Kaj drugega, kot “otrok = moja lastnina” pomenijo težave otrok, da bi se odtrgali od doma? V naši kulturi se je obdobje odhoda zavleklo v 30. leta ali še čez. Nekateri ne odidejo nikoli, ostanejo lastnina do konca.
2. Otroci imajo svoje misli. Kako radi bi se o njih (pravzaprav namesto njih) odločali. Kolikokrat slišim starše v pogovoru o vpisu svojih otrok v srednje šole (navajam samo kot primer) govoriti: “Kam se boste pa vi vpisali?”. In starši resnično vpisujejo otroke v srednje šole, nekateri celo dobesedno izpolnjujejo formularje. Kot da otroci nimajo vpliva na svojo odločitev. Kako se bodo pa otroci naučili odločati, če se vedno mi starši odločamo namesto njih?
3. Duše naših otrok so že v prihodnosti, ki je mi ne moremo “obiskati niti v sanjah”. Najprej: duše itak večinoma v naši kulturi sploh ne priznamo. Priznamo seveda znanje, inteligentnost, socialne veščine, morda tudi čustveno inteligenco, … ne duša pa ne obstaja. Če pa jo že priznamo, pa naj bo taka kot naša.
4. Otroci naj ne ravnajo tako kot mi. Kako radi smo pametni in vsevedni in tako je edino pravilno, da otroci ravnajo tako kot mi, kajne? Kdo pa pravi, da je naša pot skozi življenje edina pravilna, da prav ta pot, ta poklicanost (ne samo v smislu poklica), ki smo si jo mi izbrali zase, edina izpolnjuje? Ali nam je sploh dovoljeno soditi o izbiri poklicanosti svojih otrok, če pa otroci že prebivajo “v hiši jutrišnjega dne”, kot pravi Gibran in je mi ne moremo nisti v sanjah obiskati.
5. Pomen zaupanja v Boga. Zaupanja v Boga (za neverne je M. Scott Peck v knjigi “Svet, ki čaka, da se bo rodil”, našel izraz Višja sila) nam pravzaprav manjka. Tudi med nami Kristjani, da ne bo pomote. Predvsem v smislu zaupanja v njegovo ljubezen, moč in v pravilnost njegove vizije za naše otroke.
6. Pomen povezanosti starši – Bog: Odlična prispodoba loka (mi starši) in veselja ob napetosti, ki jo ustvarja Lokostrelčeva roka (Bog), naj  nam pokaže na pomen veselja, ki jo nudijo vse napetosti pri vzgoji otrok. Kaže na pomen naravnanosti za “vzdržati v odnosu“, četudi je napet. Kako težko, a kako potrebno in pomembno! In kot pravi Gibran: Bog ljubi oboje, puščico v letu (naše otroke) in tudi lok, ki miruje (nas).

V sicer kratkem besedilu je skritih še veliko podtonov, modrosti in nasvetov za našo naravnanost pri vzgoji otrok. Preberite ga večkrat in premišljujte o njem.

Ko takole premišljujem tole besedilo, je tudi zelo primerno za voditelje v poslovnem svetu. Namesto staršev si predstavljajte voditelje, namesto otrok pa naše sodelavce. O povezavah med vodenjem družine in poslovnim svetom sem govoril na predavanju Voditi družino kot podjetje.

Foto: Asif Akbar, SXC