S 15-letnim sinom, ki je tako močan (ali pa še močnejši) kot jaz, v teh dneh skoraj vsak dan igrava nogomet. Kar na domačem nogometnem igrišču, ki je malo manjši kot rokometno, goli so tudi malo manjši kot rokometni in igrava 2 x 10 minut. Ena – na – ena. Izjemno utrudljivo zame.
Sina je težko “nafintirati” in “predriblati”, je hiter in okreten. Imava tudi nekakšen tihi dogovor, da igrava tako bolj “po moško”, kar pomeni bolj na trdo, tako da ne kličeva za vsak dotik “favl”, obenem pa seveda nisva groba.
Po 20 minutah sem ponavadi izmučen, prešvican in utrujen. Sin pa ne toliko. Trenutno še nekako obvladujem nogometno situacijo, tako da sva precej izenačena. Vsaka tekma, ki jo še zmagam proti “mlademu juncu” je velik podvig zame. Za sina pa izziv, da premaga očeta …
Nogometni navdušenci pravijo, da je nogomet tak kot življenje. Za nekatere je pravzaprav nogomet kar življenje samo ali pa vsaj izjemno pomemben, če ne celo najpomembnejši del. No, tudi midva sva se danes ob igri naučila nekaj življenjskega: “Tudi če te malo “favlajo”, daj gol. Ne valjaj se po tleh in ne kliči “favla” za vsako malenkost.”
Drugače sem pa danes izgubil 17:16. Po podaljških … Bravo sin!
Foto: Christopher Bruno, SXC
Mož, oče, 
super, mormo kdaj se zbrati in skupaj igrati (Boštjan, Žiga, Mark, Matej,….)