Skoči ven iz mentalitete ‘udobja ni nikoli preveč’

Udobje

Reklama “Udobja ni nikoli preveč!”

Dobro si poglejte reklamo

Na obcestnih panojih nas že nekaj časa pozdravlja tale reklama za tujo banko. Nič posebnega boste dejali. Reklama pač. Še enkrat si dobro poglejte fotografijo mladeniča, ki leži na kavču in nekaj “brklja” po prenosniku. Pod glavo ima štiri blazine, ki nekako simbolno prikazujejo njegovo udobje.

Preštejte blazine in presodite, koliko blazin pod glavo bi bilo pravzaprav dovolj. Sam bi rekel, da so tri blazine odveč, vi bi morda rekli da dve. Sam pravim, da bi se ena blazina lahko naslonila kar na naslonjalo kavča in “odigrala” vlogo ene od blazin. Gotovo, pa se strinjamo, da sta dve blazini povsem odveč. Vsaj 50 % (če že ne 75 %) takoimenovanega “udobja” je torej ODVEČ. Ni ga treba. Še več: povzroča nam dodatno delo s postavljanjem blazin v vrsto in z njihovim pospravljanjem. Pretirano udobje nam je povzročilo tudi nepotrebne stroške pri nakupu in – morda najhuje – skrajšalo kavč, tako, da žena na primer ne more sesti zraven.

Čez čas sem opazil pa še tole verzijo:

Plakat dvojni

Simbol potrošništva

Tale reklama je po moje prav dober simbol za potrošniško družbo, v katero smo ujeti kot “žabe, ki se počasi segrevajo v vedno bolj topli vodi, dokler se na koncu ne skuhajo” (preberite si poslanico letošnjega Socialnega tedna). Ta reklama želi povedati:

1. Več kot nečesa imam, bolje je, četudi mi to kar je ‘več’ dela napoto in mi nič ne prinaša v življenje. Zanimiv koncept, kajne? Ja, v tem primeru odličen – za prodajalce blazin. “Več je bolje” tudi nič ne pove o kakovosti. Kot da je ‘več’ že samo po sebi tudi bolje. Kot da kakovost sploh ni pomembna. Kaj rado se idejo “več je bolje” prenese tudi na odnose med ljudmi. Več punc imam, bolje je, na primer.

2. Da je udobje, tudi če je pretirano, dobro. Udobje je nekaj dobrega. Prav je, da človek po napornem delu udobno počiva. A tako kot z vsako stvarjo, če jo je preveč, začne pretirano udobje škodovati. Če je udobja preveč, na primer – če stalno ležimo, posedamo, se nikamor ne premaknemo, če smo stalno v “coni udobja”, … nazadujemo. Prav fizično nam zakrnijo mišice. Če se ne spravimo iz cone udobja sprejemanja novega, če smo tako “komot”, da se nam nikamor ne ljubi, nismo več radovedni, ne sklepamo več novih poznanstev, … prav tako nazadujemo – mentalno in socialno.

3. Da stvari ni nikoli preveč, da je prav fino, če smo nenasitni, pravzaprav pohlepni. Razmišljamo: “Če je treba ali ne, če je smiselno ali ne, jaz bom imel več, ker – tudi, če ne rabim – stvari tako in tako ni nikoli preveč.” Točka PREVEČ torej ne obstaja (sam večkrat raje uporabim nasprotni izraz “točka DOVOLJ”). Menim, da je treba priznati, da stvari lahko je preveč, da je ta “preveč”, največkrat tudi “odveč”.

Skoči ven!

Kaj pa če se res počasi kuhamo v ne več tako mlačno vodi potrošništva kot ona žaba iz prispodobe? Ali nam bo res stalno “ždenje” v coni potrošniškega udobja prineslo srečo? Ali ne bomo s tem počasnim kuhanjem v udobju pretiranega počasi skuhali sebe in svoje otroke? Skočimo vendar ven, si priznajmo da točka DOVOLJ obstaja, pomislimo, kako bi jo različnih življenjskih področjih iskali in … pazimo, da ne pademo spet nazaj. V vročo vodo.

Nadaljevanje zgodbe o blazinah …

Matej Zalar je storil še korak naprej glede na moje razmišljanje o pretiranem udobju. Na svojem blogu je razmišljal je o blazinah in drugi šari v stanovanjih in se vprašal: “Kaj pa preostane sodobnemu moškemu? Javkanje, če se mora zbuditi pred sončnim vzhodom? Obiskovanje kozmetičark in solarija? Udobno plačevanje položnic z ducatom blazin pod glavo? Je moški, ki uporablja blazine, sploh pravi moški? Nas bo sla po pretiranem udobju dokončno pokopala?”

Foto: Aleš Čerin

Sorodni članki:

, , , ,

Še ni komentarjev.

Komentirajte prispevek