Deli s prijatelji:

Nekaj je jasno. V 100 letih smo Zemljo segreli za okoli 0,7 st. C. Pa kaj saj to sploh ni veliko. Nam je pač malo topleje in ta sprememba temperature sploh ni pomembna. Človek jo verjetno direktno ne občuti na svojem telesu. Je pozimi namesto -10 st C pač -9,3 st. C. Pa še manj kuriti je treba …

Vendar, stvari niso tako preproste. Globalno segrevanje povzročajo nekateri plini, ki so pravzaprav čisto normalno nahajajo v ozračju. Vedno so bili in vedno bodo. Samo nikoli jih še ni bilo tako veliko.

Ti plini povzročajo učinek tople grede (enostavno povedano: toplota se ne vrača nazaj v vesolje, pač pa ostane na Zemlji), ki lepo počasi greje Zemljo. Evo kateri plini so tole: čisto navadna vodna para H2O je najhujša (36–70% učinka) – nanjo direktno nimamo vpliva, ogljikov dioksid CO2 (9-25% učinka) – imamo vpliv – zmanjševanje porabe energije iz fosilnih goriv ali večja poraba z večjimi površinami gozdov, metan CH4 (4-9% učinka) – imamo vpliv z zmanjševanjem porabe mesa živalskega izvora, ozon O3 (3-7% učinka) – imamo vpliv z zmanjšanjem prometa.

Seveda se lahko izgovarjamo, da segrevanje Zemlje povzročajo tudi dejavnosti Sonca, pa vulkanski izbruhi, vendar tale tolažba je bolj slaba. Na te reči mi, kljub vsem znanstvenim dosežkom :), nimamo prav nobenega vpliva. Na zmanjševanje plinov pa imamo direktni vpliv.

Pa še en hec je, višja temperatura na Zemlji poveča izhlapevnje vode, kar povzroči, da je v ozračju še več vodne pare (ki najbolj vpliva na učinek tople grede), ta povroči dvig temperature, ki prinese v ozračje še več vodne pare, … in tako naprej. Nekakšen “circulus vitiosus” – zlovešči krog. Ali smo vanj že vstopili in sploh ni več povratka nazaj?

Zaradi dviga temperature so se že začeli taliti ledeniki, gladina oceanov se bo dvignila, poplavilo bo velika mesta ob obalah, milijoni ljudi se bodo selili in si jemali prostor, velike migracije bodo v že tako nestabilnem svetu gotovo povzročile vojne.

Vse to zaradi človekove pretirane porabe energije – na kakršenkoli način že. Rešitve so tudi na dlani: vse kar zmanjša nastajanje toplogrednih plinov ali poveča njihovo porabo v okolju (npr. CO2 porabijo rastline v oceanih in gozdovih) je rešitev. Vse drugo je iskanje izgovorov, scrkljanost in lagodno življenje.

Ali poznate zgodbo o žabi in vroči vodi, ki nam jo prodaja tudi Al Gore? Žabo so dali v  akvarij z vodo in jo zelo počasi segrevali. Žaba najprej uživa v prijetno topli vodi, potem ji postane malo bolj toplo, a je še vedno prijetno. Ko ji počasi postane vroče, otopi, a še vedno upa, da se stvari uredijo same od sebe in še vedno ne naredi nič. Na koncu se skuha. Če bi jo v začetku vrgli v vročo vodo, bi takoj skočila ven in se rešila.

Ali ni v “akvariju” Zemlja okoli 6,5 milijarde žab, ki jim je ravno prijetno toplo, če že ne vroče? Kaj je naš skok iz posode? Morda premislek o vsakodevnih osebnih odločitvah za manj potraten način življenja. Skupaj gotovo ne bomo skočili, ne to ne. Kaj pa če bi vsakdo skočil sam – po premisleku in odločitvi?

Več o segrevanju Zemlje na Wikipediji.

Foto: Spekulator, SXC (Goreča Zemlja); lusi, SXC (Topla greda); aemmea98, SXC (Žaba)

Deli s prijatelji:

Danes je blogerski akcijski dan, ki je letošnje leto namenjen pogovorom o revščini. O revščini, ki zajema velik del sveta. Tudi pri nas jo je preveč – take materialne, še več pa je revščine duha.

Mi bomo pa malo podebatirali o njej. Vau… Kakšno bomo rekli o tem? Ali ima to sploh kakšen smisel?

V svetem pismu na začetku Janezovega evangelija piše: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.” Jn 1-5

Torej BESEDA najprej – morda lahko rečemo misel – iz katere se pa potem očitno razvije AKCIJA (”Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo”). Ravno tako pa bomo ravnali mi blogerji. Danes, ko je naš akcijski dan v boju proti revščini, bomo na veliko GOVORILI o revščini v svetu, potem gremo pa v AKCIJO, kajne? Vsak v svojem okolju naj najde košček revščine, jo ponotranji, premisli in aktivno kaj naredi, da bi jo bilo manj.

Za iskanje priložnosti pa ni treba iti prav daleč, kajne? Revščine vseh vrst je tudi v našem, včasih prav bližnjem okolju, dovolj.

Potem pa spet kaj napišimo, da navdušujemo drug drugega in ozaveščamo problem. Torej: BESEDA – AKCIJA – BESEDA – AKCIJA – BESEDA -AKCIJA – …

Aleš Čerin