Kot nadebuden blogovski firbec se približam skupini pred Tivolijem in opazim, da odrasli ljudje letajo okoli z albumi fuzbalerjev, seznami in menjavajo sličice. Vprašam moža nekaj čez 30, kaj se pravzaprav dogaja, pa mi vse podrobno razloži. Da menjavajo slikce fuzbalerjev na letošnjem svetovnem prvenstvu v Južno afriški republiki, ki otrokom manjkajo v albumu.

Zdi se, da smo otrokom vzeli še zadnje veselje – namreč občutek zmage, veselja in zadovoljstva, ki je edino mogoč po lastni izkušnji. Pa magari po takem delu kot je menjavanje sličic. Ali smo starši res že čisto “zbezljali”?