Čas počitnic pa lahko izkoristimo na različne načine. Množice turistov, ki se valijo večinoma proti morju, nam kažejo najbolj zaželeno obliko: ležati na plaži, se »pražiti« na soncu, dobro jesti in piti, uživati. Dlje ko gremo, tem bolje. Dražje ko je, boljše so počitnice. Zdi se, da so to ideali počitnic za mnogo ljudi. A ne za vse.

Odrasle skavtinje in skavti se skupaj s svojimi otroki odpravimo na poletne tabore, kjer v naravnem okolju preživimo nekaj dni. Preprosto, kar na travniku si postavimo šotore, kuhamo preproste jedi – kar v naravi, prepevamo, se družimo med seboj in z domačini in – ne boste verjeli – delamo. Kamorkoli pridemo, z veseljem ponudimo domačinom svoje roke, znanje in spretnosti in jim pomagamo. Na koncu takega tabora smo zadovoljni. Tak preprost način preživljanja počitnic ni drag – je pa dragocen. Za nas in tudi za ljudi v okolju, kamor pridemo.

Nekateri se odpravimo, kot romarji v starih časih, na dolgo pot, tudi več 100 kilometrov daleč. Peš, z nahrbtnikom, v dobri družbi, s prijatelji, z otroki. Prenočujemo na senikih, pri dobrih ljudeh, pod preprostim platnom, v planinskih kočah. V Sloveniji imamo veliko takih poti, ki so tudi primerno označene: romarsko pot Svetega Jakoba, čudoviti evropski pešpoti E6 in E7, lahko pa si izmislite svojo. Dolga pot nas potegne iz udobja varnih domov – na pot. To je vedno korak v neznano, je odmik od vsakdanjosti, zato je dolga pot, četudi fizično naporna, pravzaprav počitek. Počitek od vsakdanjega norenja. Je tudi spoznavanje pokrajin, naravnih sestavov, je srkanje lepot stvarstva, je odmik v samoto. In na dolgi poti se dogajajo srečevanja: z ljudmi ob poti, s sopotniki, s seboj in tudi z Najvišjim. Dolga pot je taka, kot je življenje samo: veselje, žalost, napor, lenarjenje, pomanjkanje, izobilje, smeh, zajedanje, bolečina, ugodje … Je izkušnja napora in odrekanja, ki ju imamo komaj kdaj še priložnost okusiti. Je izkušnja doseganja ciljev, je zadovoljstvo po prehojeni poti. Zato je taka pot vzgojna. Za otroke in tudi odrasle. Take počitnice bi imenoval kar šola življenja.

Nekateri preživijo počitnice na kmetih, kjer pomagajo pri kmečkih opravilih. Poznam nemškega profesorja in slovensko profesorico, ki preživita počitnice tako, da trdo delata na visokogorskih kmetijah na Solčavskem. Brez plačila seveda, kar tako – zaradi veselja. Je to sploh počitek? Je! Počitek od vsakdanjosti, od ustaljenega načina dela, počitek v zadovoljstvu, ko pomagaš sočloveku.

To, da počitnice preživimo preprosto, da podarimo sebi in drugim nekaj najdragocenejšega, kar imamo – prosti čas, se mi zdi izkazovanje ljubezni do sebe in do bližnjega. V skladu z zapovedjo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Mr 12,31).

Članek je bil objavljen v tedniku Družina (15.8.2010)

V Družini preberite tudi predstavitev odraslih skavtinj in skavtov.

Foto: Matjaž Maležič

Sorodni članki:

• Zaradi zapravljive Grčije postajam evroskeptik
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Žena namesto “high tech gadgetov”
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”
• Voditi družino kot podjetje?

Pa to ni res. Skoraj 384 milijonov € (384.000.000 €) posojila bomo poslali zapravljivim Grkom, da se izmažejo iz finančnega brezna v katerega padajo zaradi pretiranega zapravljanja, življenja na veliki nogi brez finančne podlage, zaradi lahkotnega načina življenja. To znese okoli 192 € na državljana Slovenije ali okoli 500 € na zaposlenega, kar je skoraj ena minimalna plača. To sicer izgleda kot posojilo, a verjamem, da tega denarja ne bomo nikoli več videli.

Saj razumem, da so Grki člani naše družine – EU in evro območja in da je verjetno situacija taka, da bi nas lahko vse potegnili v brezno, vendar Grki so ne samo, da so pretirano zapravljali, oni so se tudi lagali (prirejali statistične podatke za bruseljske birokrate).

Kako bi to izgledalo v družini?

Predstavljajte si tako situacijo v razširjeni družini. Vaša družina živi solidno, a preprosto življenje, brat, precej temperamenten (pomeni, da se rad in hitro ujezi), ki živi v sosednjem mestu v razkošni hiši, se vam večkrat pohvali, da ima odlično plačo, da je skratka dobro situiran. Tudi njegovo obnašanje in razkazovanje v razkošnih oblekah, modernem športnem avtomobilu, dragih počitnicah, kažejo na to, da mu dobro gre. Brat seveda zamolči, da rad obiskuje kazinoje, da je vse kar ima, kupljeno na “puf” in da je tudi na hiši hipoteka.

Pa se en dan oglasi pri vas in vas poprosi za nekaj denarja, da odplača dolgove, ki si jih je nabral. Teh dolgov je toliko, da vas kar zapeče v glavi. Če prodate skoraj vse kar imate, pa še ne bi zmogli. Pa brat skliče vso žlahto in poprosi za pomoč pri reševanju svoje “tragedije”.

Žlahta se zbere in kar denar na kup za poplačilo najnujnejših dolgov, da brat komu ne bo kaj storil. Brat pa seveda zatrdno obljubi, da se bo poboljšal. Obljubi celo, da bo prodal razkošnega mercedesa in si kupil samo VW pasata, kar je za vso družino znak, da se je res poboljšal. Globoko v sebi sicer vsi veste, da tega denarja ni sposoben nikoli vrniti, a potisnete slab občutek vase. Brat je namreč precej temperamenten in lahko naredi kakšno neumnost …

Postajam evroskeptik

Vedno sem bil nekako navdušen nad Evropsko unijo. Se mi je zdelo prav, da se povezujemo, da Evropejci nekako “držimo skupaj”. Vendar je vedno bolj očitno, da slavna bruseljska birokracija nima učinkovitih mehanizmov nadzora, ki bi preprečili take neumnosti.

Tudi način reševanja Grčije, ki sama ne bo storila veliko in je za sedaj samo obljubila, da bo “zategovala pas” (poglejte si ukrepe!). Pomislite, požrtvovalni Grki bodo žrtvovali celo 13. in 14. plačo državnim uslužbencem, ki zaslužijo več kot 3.000 € na mesec. Neverjetno! Če je to kakšna solidarnost! Tole je crkljanje ali “zanašanje riti”, kot temu sočno pravijo naši starši.

Kaj se bo pokazalo v drugih tudi temperamentnih državah: Španiji, Portugalski, Italiji, pa Romuniji, Bolgariji?

Še najbolj me pa skrbi, kaj se bo pokazalo v Sloveniji, ki tudi rada živi na veliki nogi. Samo poglejte kaj za eno “pošast” se gradi v Ljubljani v Stožicah.

Postajam evroskeptik.

Foto: Lucretious, SXC

Sorodni članki:

• Družina: Preproste počitnice
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Žena namesto “high tech gadgetov”
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”
• Voditi družino kot podjetje?

Na Socialni akademiji, ki nama je obema v veselje smo se dogovorili, da se med seboj tikamo, zato se mi zdi primerno, da te tikam tudi tule.

V: Milan, ali lahko malo opišeš svoje družinsko, družbeno in poslovno okolje?

To je pa zelo široko vprašanje. Rojen sem v Sostrem pri Ljubljani, v polkmečki družini, kot najmlajši od petih otrok. Moji bratje so vsi precej starejši – brat pred menoj je bil 14 let starejši, tako da sem imel veliko učiteljev, kar je po svoje lepo, včasih pa je bilo tudi težko.

Osnovno šolo sem obiskoval tu v Sostrem, gimnazijo v Mostah. Doštudiral sem ekonomijo. Moja prva služba je bila v podjetju Commerce Ljubljana – zastopstvo tujih družb. Vedno sem želel delati s svetom. Po enem letu so me povabili v Mladinsko knjigo.

Že v gimnaziji sem veliko bral. Literaturo, pa tudi revije o sodobnih družbenih gibanjih, recimo Perspektive, revija, ki je prinašala nova spoznanja v tiste svinčene čase. Tudi kot študent sem veliko bral tudi stvari, ki jih sicer ekonomisti običajno ne primejo v roke, ter hodil na predavanja profesorja Dušana Pirjevca na Filozofsko fakulteto. Sem bil malo netipičen ekonomist.

V času ko sem prišel na Mladinsko knjigo, je bila Mladinske knjiga v velikih težavah. Lotil sem se projekta zagona knjižnega kluba Svet knjige.

V: Slavni Svet knjige s katerim smo vsi »gor rasli«, ki ga vsi poznamo, je bil torej tvoj projekt?

Ja, jaz sem ga gor postavil. Je bilo zelo mukatrpno, ker ga takrat v podjetju niso vsi podpirali. To je bila nova prodajna pot. Zaradi nižjih cen, je bil prisoten strah, da bi s Svetom knjige »ubili« druge dejavnosti. Kljub nasprotovanjem smo kar nekako začeli delati in pokazalo se je, da ima projekt veliko moč, veliko privlačnost.

V: Milan, kdaj ste torej začeli s Svetom knjige?

Sam sem prišel konec leta 1971 in leta 1972 smo poslali prvo pismo 1300 članom, potem počasi naprej do kataloga in šele leta 1974 je založba ustanovila klub tudi formalno. Takrat sem tudi prevzel vodenje celotne prodaje v založbi. Pod prodajo je spadal tudi Klub, ki sem ga sedaj lahko zaščitil.

V: Koliko je imel Klub članov v najboljših časih?

176.000 članov na začetku 80. let. Še sedaj ima Klub 90.000 članov. Vse skupaj je bilo članov skoraj 500.000.

V: Milan, tvoja znanja o vodenju so ogromna. To vem, ker jih rad deliš z nami na Socialni akademiji. Pred kratkim si se upokojil in … takoj začel spet študirati. Ti si resnično zgled pojma »vseživljenjsko učenje«, ki velikokrat ostane samo pobožna želja. Kakšen je tvoj odnos do učenja?

Ljudje se učimo od samega rojstva. Ko pridemo na svet, ne vemo nič. No, nekatere stvari so nam že vsajene v gene, ampak vsega smo se morali naučiti. Kakšni so še potenciali v nas, kaj vse bi se še lahko naučili!

Vedno me je pa zanimalo, vedno sem želel razumeti stvari, kot kako deluje družba in kako posameznik. Tehnične spretnosti me ne zanimajo toliko.

V: Kot »sošolec« na Socialni akademiji vidim, da imaš teh znanj že ogromno. Velikokrat dopolniš eminentne profesorje s svojim znanjem. Zanimivo mi je, da še najdeš izziv in prideš med nas »mulce« na Socialni akademiji …

Moje spoznanje je, da se lahko vedno in od vsakogar učiš. Vsak ima svojo pot, svoje spoznanje,  znanje, spretnosti, izkušnje. Tudi če govoriva o vodenju: jaz sem učil druge, drugi so učili mene. Učenje je ena najlepših dejavnosti, priložnosti, ki jih imamo.

V: Nekje sem prebral, da si rekel: “Osebna in poslovna plat sta zelo povezani. Imaš občutek, da je podjetje tvoje in nisi v službi. Ne moreš odpreti in zapreti pisarne. Položaj, kot je moj, je poklic in je življenje. Tega poklica ne igraš, ampak ga živiš.” Kako si uravnaval razmerje med poslom in družino?

Najbolje bi bilo vprašati ženo Silvo, jaz sem nekritičen. Z otroci sva se veliko ukvarjala, četudi tega ni nikoli preveč.  Včasih sva imela še kmetijo, ki sva jo obdelovala …

V: Kako? Ob delu v Mladinski knjigi sta imela še kmetijo?

Ja, moji starši so ostareli in nihče ni prevzel kmetije, pa sva z ženo spremenila načrte in začela kmetovati. Nekaj časa smo imeli še krave… Bilo je naporno, a se je vse skupaj dobro obrnilo. Smo se specializirali: pridelovali smo hren, pa buče, … na tone.  Silva: »Same inovacije …«

Pomembno je bilo, da smo kmetovanje imeli kot nekakšen šport, za sprostitev, pa tudi kot »vajo za otroke« …

V: Ali so otroci tudi pomagali?

Vsi smo bili vključeni. Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi, da je skupno delo z otroci izjemna vzgojna priložnost za spoznavanje, odrekanje, za odpoved, za soočanje z napori, potrpljenje, da znaš premagovati neprijetnosti.

Se mi zdi, da sem kar dobro usklajeval posel in družino.

V: Ali so tvoji otroci vsi poročeni?

Da. Imava že 8 vnukov …

V: Milan, sam menim, da se vodenje podjetja in vodenje družine ne razlikuje bistveno. Kaj o tem meniš ti?

Hm, še nisem pomislil na to … (po premisleku) Ampak bo verjetno držalo, ker v svojem bistvu človek prakticira ista spoznanja, iste vrednote. Bilo bi zelo zaigrano, če bi na enem ali drugem področju delal drugače, kar bi bilo nenaravno in gotovo tudi neuspešno. In tudi, tako kot imaš svoje družinske člane rad, tako imaš rad tudi svoje sodelavce. No podobno …

V: Kako si izkušnje vodenja iz podjetja prenašal v družino in seveda tudi obratno – iz družine v podjetje?

V podjetju smo se veliko izobraževali … Prišel sem do spoznanja, da naj najprej iščem človeka, šele potem strokovnjaka. Če strokovnjak ni tudi »človek«, potem ga ne vzamem.

V: V članku v Poslovni akademiji Financ sem prebral tvojo misel: »Vsak lider mora biti najprej menedžer, potem je šele lahko lider. Pomembno je, da vidiš malo drugače in malo dlje ter da nisi neposredno vezan na operativno delo.«
Sam se s prvim delom citata ne strinjam. Menim, da mora človek na mestu generalnega direktorja tako velikega podjetja kot je Mladinska knjiga, biti najprej voditelj in potem manager. Kako to vidiš ti?

Sam sem imel v mislih razvoj človeka. Na to gledam v časovni dimenziji. Voditelj lahko postaneš, ko imaš že izkušnjo upravljanja procesov, ko si sposoben videti širše obzorje. Rabiš neko dozorelost, spoznanje, formacijo, tudi trening,  … da si lahko voditelj. Kot voditelj moraš znaš zbrati okoli sebe prave ljudi, jih znati oblikovati, zgraditi zaupanje. Kot  voditelj ljudem zaupam, jim prepuščam, navdušujem, motiviram, kot manager pa jih bolj kontroliram.

V: Kako si ti gradil zaupanje?

Skušal sem uživati pri svojem delu, želel sem, da bi uživali tudi drugi. Je pa res, da če delaš s takim predmetom kot je knjiga, je mnogo lažje uživati. Želel sem, da bi moji ljudje napredovali, da bi rasli kot strokovnjaki in kot ljudje. Da bi postali samostojni, ter tudi boljši kot sem sam. Smo namreč odvisni drug od drugega – soodvisni.

V: Gotovo si v svoji karieri velikokrat izbiral sodelavce, gradil time. Kako si se tega lotil, kaj si iskal v sočloveku – bodočem sodelavcu?

Najprej naj rečem, da sem se dostikrat zmotil … in se gotovo ob tem učil. To je proces, ker ljudje so živi in vse kar je živo, je sprejemljivo, ne moremo ljudi kar zapreti v škatle. Da pa se občutiti, ali je človek odprt, vreden zaupanja, kako komunicira, kakšne so njegove besede, kako bo delal v timu, ali bo podpiral sodelavce, navduševal, ali je ne samo strokovno pač pa tudi človeško dovolj …, kako naj rečem … topel.

V: Milan, vem da si globoko veren kristjan. Kaj ti pomeni v vera v odnosu do vodenja velikega podjetja? Kako ti je pomagala pri vodenju ljudi?

Morda sem včasih globoko veren, drugič pa plitvo veren … Vera ni kar dana, jo iščemo, kajne? Pa vendar: saj imamo 10 božjih zapovedi in če se jih držiš, je to prava mera tudi za medčloveške odnose, odnos do sveta, odnos do vseh vprašanj s katerimi se srečujemo.  So orientacijska točka, ker brez merila etike, ki izhaja iz zapovedi, bi imel težjo orientacijo. Brez te etike, bi bili tudi vsi dosežki zelo vprašljivi.

V: Milan, pred kratkim si se upokojil. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Na katerih poljih družinskega in družbenega življenja se boš udejstvoval?

Veš kaj, nimam nobenega konkretnega načrta. Mislim, da mi bo življenje prineslo prave reči, prave izzive, ob pravem času. Tako kot vedno.

Rad bi se več posvetil svojim otrokom, vnukom, prijateljem, sosedom, da bi imel čas tudi zase, za razmišljanje, izobraževanje, tudi za zdravo rekreacijo. S Silvo sva rekla, da bova vsakemu, ki naju bo kaj prosil, rekla kar DA. Midva ne letava za cilji, pa vendar sem prepričan, da se bodo zgodile dobre stvari.

V: Bi še sam kaj želel  sporočiti bralcem bloga Preprostost?

Vsak dan je najlepši, ker je enkratno darilo. Dokler ga prejemamo.

Milan zahvaljujem se ti za tale intervju in ti želim veliko veselja, miru in vsega dobrega.

Sorodni članki:

• Voditi družino kot podjetje?
• Učenje je postopna rast in ne skok
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”
• Ne delaj kar …
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah

Najprej sem se nasmejal duhovitemu izražanju, polnemu računalniškega žargona, potem pa uvidel, da je dekle izrazilo velike resnice.

Življenje v družini je resnično bolj ekonomično, pa to niti ni najbolj pomembno. Zadovoljujoč odnos s človeškim bitjem pa itak prinaša čisto drugo dimenzijo v življenje kot pa visoko-tehnološki dosežki znanosti. Pa še če upoštevamo, da se človek stalno uči in napreduje (stalni update-i) in ko pridejo še otroci (stalni upgrade-i), potem ni več nobenega dvoma, da zakonska zveza prinaša same prednosti v naše življenje.

Naj zaključim z besedami znamenitega očeta, pokojnega Boruta Lajevca, ki je rekel: “Vsak dan ko nisi poročen, je vržen stran.”

Foto: Fleur Suijten, SXC

Sorodni članki:

• Družina: Preproste počitnice
• Zaradi zapravljive Grčije postajam evroskeptik
• Sprememba paradigme in ne pokojninska reforma
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”

Od voditeljev v podjetjih in tudi od staršev v vlogi voditeljev sodelavci ali otroci pogosto pričakujejo odgovore kar “na pladnju”. Pridejo in še preden sploh kaj pomislijo, izpostavijo problem (ki je pravzaprav izziv) in pričakujejo odgovor na vprašanje: “Kaj (ali kako) naj naredim?”. Kako rado nas voditelje zanese v odgovor v smislu “Tole (takole) naredi …” !

Kaj se naši sodelavci ali otroci iz našega obnašanja naučijo? Da nas lahko kar zasipajo s svojimi problemi, ki jim jih moramo mi reševati (saj zato smo pa plačani, saj zato pa smo starši!), da jim ni trega niti pomisliti, preden pridejo k nam po rešitev, da je kar v redu, da ne iščejo rešitev, da je pravzaprav normalno, da imajo “možgane na off”. Vendar ali nismo voditelji družin in voditelji v podjetjih odgovorni za omogočanje razvoja svojih otrok in sodelavcev? Z “možgani na off” se razvoja ne omogoča, kajne?

Kaj ko bi jim na vprašanje odgovorili kar z vprašanjem: ”Kaj pa ti misliš (PAZI: besedica misliš vključuje pojem misliti!), da je za narediti?” ali pa “Kaj/kako bi pa ti naredil?”. Če od sodelavca ali otroka ni odgovora na to vprašanje, jih pač pošljemo ven, da pridejo s svojimi predlogi rešitev, ki jih morda lahko skupaj premislimo in najdemo najboljšo rešitev. Možgane sodelavca ali otroka seveda tako “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje. Kako dragocena izkušnja!

In ko se že menimo, se lahko s sodelavcem ali otrokom še dogovorimo, do kje segajo pooblastila za odločitve, do kje se sodelavec ali otrok lahko kar sam odloča.

Sorodni članki:

• Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš
• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos

Vodenje je poklic, ki je v teh časih zelo iskan, dobro plačan in seveda zelo zahteven. Govorim o vodenju in ne o takoimenovanem managementu. Vodenju kot razvoju ljudi, kot o zagotavljanju prave smeri, vodenju kot o uspešnemu spopadanju s spremembami, kot zmožnosti graditve tima. Ne govorim samo o upravljanju (denarja, informacij, stroškov, opreme, …). Seveda je oboje pomembno in potrebno – vendar najprej vodenje, nato upravljanje, tako kot je najprej arhitektura in nato gradnja.

Družina si po mojem mnenju zasluži najboljše vodenje, odlične voditelje. Kdo so voditelji družin? Stephen Covey takole nagovori starše: “Naj vam je všeč ali ne VI ste voditelj/ica družine in tako ali drugače izpolnjujete vse 4 vloge: ste zgled, skrbnik/ca odnosov, organizator/ka in učitelj/ica.”

Starši kar prevečkrat pozabljamo, da je treba družino voditi – prav nič drugače kot podjetje (pravzaprav se okoli 90% naravnanosti, aktivnosti pokriva). Pomembno se mi zdi, da znanja, ki jih pridobimo v podjetjih, prenašamo v vodenje v družini – in obratno seveda.

Iz družin prihajajo zgledi dobrega vodenja (prav tako slabega) in se kot dediščina prenašajo naprej v naslednje rodove. Prav zato je velikega pomena, da mi kot starši kaj naredimo za razvoj svojih voditeljskih naravnanosti, znanj in veščin, ter se dovolj discipliniramo, da ostanemo z “drugim članom uprave” (žena/mož) v odnosu zaupanja, in da s svojimi težavnimi “sodelavci” (otroci) sploh zmoremo ostati v odnosu. S tem po mojem mnenju največ naredimo tudi za družbo kot celoto.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Ne delaj kar …
• Učenje je postopna rast in ne skok
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”
• Upravljanje časa?

Kot ste morda nekateri opazili, sem pred časom zamenjal temo na tem blogu, napisal nekaj novih člankov,  … pa sem moral vse skupaj ukiniti in stanje podatkovnih baz povrniti nazaj. S tem sem seveda izgubil podatke, oblikovno predlogo in kar nekaj ur tredega dela je bilo vrženih stran.

Poleg tega pa mi ne dela računalnik in sem ga dal mojstrom v “globinsko čiščenje”, tako da sedaj pišem na hčerinega, kjer pa nimam nobenih službenih datotek. Tako, da niti delati ne morem. Kar je sicer po svoje fino :)

PREPROSTO “gol in bos” sem brez delovnega orodja, ki ga vsakodnevno uporabljam.

Pa še vabilo:

V četrtek, 14. maja ob 20h imam predavanje na STARŠEVSKEM VEČERU z naslovom: Podjetje “Moja družina” – Voditi družino kot podjetje?

Povabljeni v župnijski dom Štepanja vas, Mekinčeva 1, Ljubljana.

Nekaj vprašanj o katerih bo tekel pogovor:

• Ali se da voditi družino kot podjetje?
• Kdo pravzprav vodi družino?
• Kaj mora vodja zagotoviti?
• Katere naravnanosti, znanja in spretnosti lahko pridobimo v podjetju za vodenje družine?
• Kaj se lahko v družini naučimo za vodenje podjetja?

Predavanje in pogovor. Lepo vabljeni starši, odrasli in mladina.

Sorodni članki:

• Gremo v preprosto?
• Socialni teden me je “požrl”
• Družina: Preproste počitnice
• Zaradi zapravljive Grčije postajam evroskeptik
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”

Velikokrat si želimo, da bi dan imel vsaj nekaj ur več. Morda vsaj 30 ur, pa še bi nam jih zmanjkalo za vse naše dejavnosti. Ali je mogoče iz našega dneva izvleči več ali ga je mogoče nekako “podaljšati”?

Nekaj se vsekakor da narediti na račun spanja. Da se prav razumemo, ne na račun zdravja, pač pa le tistega dela spanja, ki je “brezvezno”, ki je pravzaprav čisto lenarjenje. Prav gotovo ga poznate; spanje, ko čutimo, da smo naspani in da nas pravzaprav samo “modroc” kot nekakšen magnet vleče, da ne vstanemo. Kdor se uspe toliko disciplinirati, da vstane samo eno uro prej kot bi običajno, si “podaljša dan” na 25 ur. Kar znese v letu 365 ur (=15 dni = pol meseca) in v 50 letih 750 dni (=25 mesecev =malo več kot 2 leti). Vredno kajne?

Pa si poglejmo še drug po mojem mnenju še bolj učinkovit način “podaljševanja dneva”. Imenuje se iskanje sinergij. Iskanje sinergij se da izvesti povsod: v družinskem okolju, v službi, v skupinah, kjer delujemo, … prav gotovo se ga da najti v vsakem okolju.

Človek ima več razsežnosti za katere je potrebno skrbeti v času, ki nam je dan (= n x 24 ur; n=število dni našega življenja, ki nam ni znan; “Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure! Mt 25, 13):

• telesna (redna telesna aktivnost, primerna prehrana, počitek, odpravljanje stresa, sproščanje, preventiva, služenje denarja),
• umska (izobraževanje, študij, samoizobraževanje, učenje z delom),
• odnosna-čustvena (graditev odnosov, zavedanje samega sebe, osebna motivacija, razvijanje empatije),
• duhovna (integriteta, iskanje smisla bivanja, iskanje poslanstva).

V okviru teh človekovih razsežnosti ima človek veliko vsakodnevnih dejavnosti. Prav vse bi lahko nekako “popredalčkali” v eno od teh štirih človekovih razsežnosti. Delo v službi bi lahko vtaknili v telesno in/ali umsko razsežnost, popoldne, ko gremo teči za rekreacijo prav gotovo v telesno, obisk gledališke predstave v umsko in včasih tudi duhovno razsežnost, branje Svetega pisma, razmislek, refleksijo o prebranem v duhovno razsežnost.

Sedaj pa trik “podaljševanja” našega življenja: iskanje sinergij v naših vsakodnevnih dejavnostih. Kaj je pravzaprav sinergija? Sinergija je, ko je “celota večja kot seštevek vseh delov”; ko 1+1 ni več 2 ampak 3 ali več. Vemo, da naše življenje ni samo matematika, ni matematični seštevek, posebej ne odnosi med nami. Če je odnos med dvema človekoma (ali med več ljudmi npr. v družini ali delovnem timu) naklonjen, da si pomagata med seboj, da se ljubita, potem je rezultat njunih skupnih dejavnosti večji kot bi bil rezultat dejavnosti vsakega posameznika.

Evo, tako predlagam, da se potrudimo v naših vsakodnevnih dejavnostih poiskati sinergijo, tako da:

1. najprej ustvarimo pogoje za sinergijo (ljubeče odnose),
2. ozavestimo pomen sinergije (se potrudimo in poiščemo možnosti zanjo),
3. sinergične rešitve aktivno in disciplinirano spravimo v življenje.

Seveda da dneva fizično ne bomo mogli podaljšati. Čas pač teče linearno, enakomerno in vsem enako hitro (fizično). Mi pa lahko s pomočjo vsakodnevnega iskanja sinergičnih rešitev ustvarimo več in boljše rezultate (rezultate seveda ne štejem samo kot materialne, pač pa tudi umske,  odnosne, duhovne) v času, ki nam je dan. In to pravzaprav šteje, ne pa količina dni, ki smo jih preživeli, kajne?

Še primer iskanja sinergije v družini, ki smo ga ustvarili včeraj. Bil je lep aprilski dan, kot nalašč da grem na kolesarjenje (telesno zame). Sem se že skoraj odpravil na kolo, ko sem pomislil, da bi bilo fino vzeti s seboj še ženo, da bi se kaj pogovorila (odnosno-čustveno). Seveda tako kolo odpade, sprehod z ženo pa je zame prepočasen. Kaj ko bi šel delno za sprehod z ženo (telesno za oba), na vrhu Golovca odtekel hitro svoj krog po t.i. Pegovi kakih 5 km (telesno zame), se spet srečal z ženo in skupaj lahko nadaljujeva sprehod (odnosno-čustveno)? Še iskanje dodatne sinergije: vzgoja otrok (duhovno). Pa sva se zmenila še s sinom, da se dobiva na štartu Pegove in skupaj odtečeva hiter tek (telesno zanj). Sprejel je povabilo in vse se je lepo izteklo.

Rezultat naših skupnih dejavnosti je bil gotovo večji kot bi bil rezultat naših posamičnih dejavnosti. In to je sinergija: 1+1+1=  … kaj vem morda 8. Kaj pravite?

Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Družina: Preproste počitnice
• Zaradi zapravljive Grčije postajam evroskeptik
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Žena namesto “high tech gadgetov”