PREPROSTOST » Družinski izleti

Vrh Bače: Vrh, ki je pravzaprav sedlo (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 14 Nov 2011 08:14:48 +0000

Lepi, a mrzli jesenski dnevi nas vabijo na južna pobočja. Naju z ženo so zvabili na južna pobočja Lajnarja in Slatnika nad Baško grapo na jugu in Soriško planino na severu. Pristop s Petrovega brda je izjemno lahek in nenaporen. Prava družinska tura za vse, ki zmorejo kakih 6 ur prijetne lahke hoje po udobnih mulaterah. Midva sva PREPROSTO uživala vsako minuto.

Razgled na Črno prst, Blegoš, Porezen, Kojco, naprej na Idrijsko in vse do Karavank na severu in Julijcev na zahodu, ter dol do Snežnika me je spominjal na lepe letošnje ture (Idrijsko, Črna prst). Tako pogosto sem sedaj v teh krajih, kot da bi se zaljubil v ta konec …

Na kratko

Dolžina in višina: Dobrih šest ur (6.30) počasne hoje; okoli 794 m višinske razlike
Pot: Petrovo brdo: avto pustite pri planinskem domu in kar od tam poiščete puščico za Črno prst. Sledite markacijam in dobri gozdni cesti, ki se po slabi uri spremeni v mulatero. Pred lovsko kočo (1.30*) zavijete desno proti Lajnarju. Pot po mulateri je zložna in vas pripelje na sedelce med Lajnarjem (1549 m) in Slatnikom (1597 m) (2.30). Na Lajnar je od tu manj kot pet minut.
Midva sva za pot dol na Vrh Bače izbrala južno mulatero, ki se zložno – ampak res zložno dviguje pod Slatnikom. Lahko izberete tudi pot preko vrha. Malo pred mestom, kjer naletite na stare kasarne, se levo dol odcepi dobro vidna mulatera, ki pa ni markirana. Desno lahko nadaljujete pot proti Možicu (1602 m) in naprej proti Vrhu Bače (1273 m). Malo okoli pač. Mulatera je na nekaterih mestih poškodovana. V suhem je v redu, ne priporočam pa sestopa v mokrem, še manj v poledenelem ali zasneženem!
Malo pred Vrhom Bače, ki sploh ni vrh, pač pa sedlo med masivoma Možica in Koble, se pot pridruži mulateri, ki vodi direktno od Petrovega brda (od Petrovega brda do Vrha Bače brez vzpona na Lajnar je 1.30). Po njej še kakih 10 minut in že ste v luštnem sedelcu z lovsko kočo (4.30). Od tu se lahko spustite v Podbrdo (1.30) ali v Bohinjsko Bistrico (kaki 2 uri) ali pa nadaljujete pot preko Koble na Črno prst (3 ure).
Midva sva se vrnila po mulateri nazaj do Petrovega brda (6.30).
Primernost: Primerno za vse (tudi za družine), ki se ne ustrašijo kakih 6 ur počasne hoje. Nemarkirani del poti ni primeren v mokrem, poledenelem in zasneženem. Lahko izberete obhod mimo Možica.
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Na Spodnje Bohinjske z “une” strani (FOTO)

Aleš Čerin — Sat, 01 Oct 2011 12:12:57 +0000

Ne vem zakaj sem že velikokrat bil na Rodici, pa pravzaprav vedno s “te” strani – z Bohinjske namreč. Četudi sem doma iz Ljubljane in mi je dostop do Baške grape bližji (do Podbrda je 70 km), kot do Bohinja (80 km), mi do sedaj še ni prišlo na misel da bi šel na Rodico po južni, sedaj vidim – lepši strani.

Pogled nazaj na Idrijsko

Verigo Spodnjih Bohinjskih gora od Vogla na zahodu do Črne prsti na vzhodu sem opazoval zadnjič ko sem hodil po Idrijskem. Pa sem si zamislil kako bi izgledal pogled s Spodnjih Bohinjskih nazaj na Idrijsko. Pravzaprav niti ni izgledalo preveč navdušujoče, ker Idrijsko hribovje pač ne izstopa prav izrazito. Opaziti ga je le kot temnozelene robove in nič drugega. Vseeno zanimivo.

Na vse strani

Spodnje Bohinjske zaradi osrednje lege nudijo odlične razglede na vse strani. Triglav in veriga Julijcev kot na dlani, proti zahodu Krn z Batognico in Vrhom nad peski, pa naprej Matajur, pogled proti morju, ki se je včeraj bleščal v daljavi, pa naprej Golaki in daleč, daleč silhueta Snežnika, celo Šmarno goro je bilo opaziti, pa Kamniške, bližnje: Kojco, Porezen in Blegoš, pa Karavanke proti severu. Še enkrat sem dobil potrdilo (tokrat od daleč), da je Struška (kjer sva bila z ženo prejšnji vikend) res najbolj dolgočasna gora v Karavankah.

Klikni na zemljevid za povečavo

Na Spodnje Bohinjske sem se odpravil iz znamenite vasice Stržišče, kjer je legandarni duhovnik Vinko Kobal imel znamenite duhovne vaje za mnogo generacij mladih. Pot po gozdnatih pobočjih me je vodila proti vasi Rut in naprej na Rodico. V slabih treh urah sem že stal na vrhu in užival prekrasen razgled. Med potjo na Črno prst, sem zlezel po zelo lahkem brezpotju še na Mali Raskovec (1946 m) in na Raskovec (1956 m).

Na kratko

Dolžina in višina: Dobrih devet ur (9.20) precej hitre hoje; okoli 1550 m višinske razlike
Pot: Stržišče nad Baško grapo 755 m – po kolovoznih poteh proti vasi Rut (pride se na gozdno cesto, ki vodi iz vasi proti Rodici) (1.00*) – Rodica 1964 m (3.00) (počitek na Rodici 40 min) – Mali Raskovec 1946 m (4.30) – Raskovec 1956 m (5.00) – Črna prst 1844 m (7.10) – Stržišče (9.20).
Primernost: Primerno za hodce s primerno kondicijo za 10 ur dolgo turo. Brezpotje na oba Raskovca lahko spustite in si tako pot za dobro uro skrajšate. Brezpotje na Raskovca je lahko, a poti na Malega ne priporočam, če je trava mokra. Nekaj previdnosti pred zdrsom tudi na markirani poti pred Črno prstjo.
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Struška: Najbolj dolgočasna gora v Karavankah (FOTO)

Aleš Čerin — Thu, 29 Sep 2011 05:48:05 +0000

Karavanke so bolj položne kot Kamniške ali Julijci, tudi nekaj nižje, bolj zaobljene in zelo, zelo lepe. V verigi med Stolom (2236 m) in Kepo (2143 m), kjer kraljujeta popularna Golica (1835 m) in dobro obiskana Dovška baba (1891 m), je Struška z najvišjo točko Velikim vrhom (1944 m) nekaj posebnega.

Struška je namreč že na prvi pogled dolgočasna gora. Lepo zaobljena in razpotegnjena, pravzaprav kar planotasta, poraščena z ruševjem se vleče kakšni dve uri hoda med sedloma Seča in Kočna. Le kdo si jo želi obiskati, ko pa vrh med ruševjem komaj najdeš? Le kdo si jo želi obiskati, ko pa vrh med ruševjem (ki pa dovoljuje prehode) komaj najdeš? Vrh lahko, tako kot midva tudi spustiš in ga obideš po južni strani, pa ni velike škode. Ja, Struška je gora za ljubitelje dolgočasnih gora.

Pa vendar sva jo z ženo v nedeljo obiskala in ni nama žal. Struška nudi lepe razglede na verigo Julijcev, na Gornje-savsko dolino, na Avstrijsko Koroško z Dravo, pa naprej na Golico in do Kepe. V lepem, sončnem in rahlo vetrovnem vremenu sva bila ves dan skoraj sama. Nobene gneče, samo trop ovc na planini Seči in pa to, da sva bila ves dan skupaj, je dalo sicer dolgočasni Struški čar. PREPROSTO kajne? Saj ne potrebujemo vratolomnih strmin, da nam je lepo!

Na kratko

Dolžina in višina: 6 ur počasne hoje (z veliko počitki); okoli 740 m višinske razlike
Pot: Javorniški Rovt (Dom Trilobit pri umetnem jezeru) (939 m) – sedlo Seča (ali Medvedjek) 1698 m (2.00*) – po južnem pobočju po markirani stezi do planine Svečica (3.00) – pred planino Svečica proti severu, mimo umetnega jezerčka do slovensko-avstrijske meje (3.20) – po meji med ruševjem (ni problema najti poti) do sedla Kočna 1469 m (4.15) – po kolovozu in gozdnih cestah do križišča Križovca (1222 m) (4.45) – Dom Pristava na Javorniškem Rovtu (5.30) – dom Trilobit (6.00).
Primernost: Primerno za vse, tudi za družine z malimi otroci, ki se ne ustrašijo dolge in prijetne poti, brez pretiranega vzpona.
Zemljevid: Karavanke osrednji del; 1: 50.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Granitne kocke v parlament in kamenje na kmetiji (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 24 May 2010 08:39:16 +0000

Sem bil na študentskih in dijaških protestih. V prvih vrstah. Da bi začutil mladino današnjega dne. Da bi dobil sporočilo. In sem ga dobil.

Ta vikend sem bil kot trener Skavtske akademije z odraslimi skavti v Robanovem kotu, kjer smo se izobraževali. Praktično, v naravi in zelo smiselno. Tudi tako, da smo ves dan pomagali mladi družini na Kneževem pobirati kamenje. Ves dan sem skupaj s skupino okoli 30 prostovoljcev (skavtov in prijateljev družine) grabil kamenje na strmini bodočega travnika in ga tovoril na traktorsko prikolico. Naporno, a zadovoljujoče. Pomagati preživeti družini v trdih razmerah visokogorske kmetiji na višini okoli 1200 m.

Ko sem tako premetaval kamne si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil sredinih demonstracij, ko je prav tako letelo kamenje – namesto z bodočega travnika v prepad, v stavbo slovenskega parlamenta. Nisem si mogel kaj, da ne bi primerjal teh dveh fizično tako podobnih dejanj, pa vendar s čisto drugačnim smislom. Na eni strani uničevanje, na drugi omogočanje življenja.

Ko pridem na Solčavsko, v strme bregove gorskih kmetij, se zame odpre nov svet. Tako drugačen od tega mestnega sveta navidezno-virtualne plehkosti, sveta “scrkljanosti”, udobja in kako naj rečem, sveta “dolce far niente” naravnanosti. V svet, ki je zaresen, svet, kjer se ljudje borijo za svoj obstoj, svet kjer pokončni in zavedni Slovenci ohranjajo jezik, pesem, vero in kulturo. Se borijo za dobro.

Ko takole primerjam, postajam vedno bolj razdvojen.

Sorodni članki:

S kolesom v Poljansko in naprej v Selško dolino (FOTO)

Aleš Čerin — Sun, 02 May 2010 11:07:03 +0000

Tile prvomajski prazniki so bili pa dobro športno izkoriščeni: tek, štihanje na vrtu, hribi z ženo, na koncu pa še nekaj sredogorskega kolesarjenja. Sem si privoščil kolesarsko turo, ki je kar malo presegla moje zmožnosti, tako da sem komaj zmogel. Priporočam, da turo izvedete pomladi, ko je pokrajina v polnem cvetju.

Pot: Ljubljana/Štepanja vas – Dobrova – Horjul – Šentjošt – Smrečje – Žirovski vrh – Žiri – Poljane – Javorje – Četena ravan – Stari vrh – Rovt – Golica nad Selci v Selški dolini (+kolo na avto in domov :-)

Tale tura je lepa, a precej naporna zaradi dveh 500 m vzponov:

Ljubljana – Horjul – Šentjošt – Smrečje – Goli vrh: 500 m in
Poljane – Javorje – Četena ravan (Stari vrh): 500 m.

Pa še veter mi je celo pot pihal v prsa. Sicer pa kolesarju veter itak vedno piha “v gobec” kot je rekel nek kolesarski trener.

Med potjo me je na Smrečju počakal skavtski prijatelj Jože, mi omogočil še vzpon na Goli vrh in mi pokazal nekaj njegovih brezpotnih specialnosti (spust z Golega vrha do njegovega doma na Žirovskem vrhu – poslastica!).

Za tole pot sem porabil sedem ur (z enoinpolurnim oddihom pri prijateljih na Žirovskem vrhu). Jesenkoti, hvala za odlično kosilo.

Sorodni članki:

Priporočilo za praznike: dolina rečice Temenice (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 26 Apr 2010 08:33:09 +0000

Si želite, da vas preplavi zeleno, da se malo umirite, da začutite lepoto dolenjske pokrajine? Priporočam izvir rečice Temenice pri vasi Jelše pri Mirni peči na Dolenjskem. Sprehodite se po dolini.

Lahko s kolesom

Midva s starejšim sinom sva se odpravila tja kar s kolesom iz Ljubljane: Ljubljana – Sostro – Pečar – dolina Besnice – Trebeljevo – Leskovec – Izirk – Stična – Radohova vas – Veliki Gaber – Trebnje – proti Mirni peči – zavij proti Jelšam – skozi vas do rečice Temenice. Poglej si izvir Temenice na Geopediji. Okoli 60 km – 4 ure luštne počasne vožnje s kar nekaj vzponi.

Za nazaj si priskrbite prevoz. Lahko tudi z vlakom iz Mirne peči.

Skavtska Džungla

Naši skavti so imeli v teh krajih (med Novim mestom in Mirno pečjo) dvodnevno orientacijsko tekmovanje imenovano Džungla in so med hojo po brezpotjih dolenjske pokrajine opazili še več lepot. Predvsem so pa uživali.

Obisk Temenice zelo priporočam. Naj naredijo reklamo raje fotografije …

Sorodni članki:

Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

Aleš Čerin — Mon, 14 Dec 2009 13:31:18 +0000

Tole kar pravim v naslovu mi je bilo vedno zanimivo, pa še nikoli nisem izvedel. In ravno tega sva se s sinom lotila včeraj. Od doma sva odkorakala (začela sva kar peš) do ljubljanske železniške postaje. Vmes sva ugotovila, da sva malo pozna in da vlaki ne čakajo, zato sva skočila na mestni avtobus.

Tako sva imela malo več časa in si na “štacjonu” privoščila slovenski specialiteti: kebab in pico. Zanimivo, kako v lokalu Ajda poskrbijo za svoje goste. Hotela sva se usesti za mizo in v miru pojesti, pa naju je mojster hitre hrane odpodil z besedami: “Ne sedita tam, tam je čisto!” (OPOMBA: So že očistili.) Meni ni potegnilo, sinu pa takoj: “Ne pusti nama sedeti tam, kjer je čisto. Za naju je dobro umazano.”

Kupiva karti in se z vlakom odpeljeva proti Litiji. Že po 15 minutah sva izstopila v Lazah in pohod do doma se je začel.

Na kratko

Dolžina in višina: 8 ur in pol zmerne hoje; 930 m višinske razlike
Pot: Laze – Janče (792 m) – dolina potoka Zahujka (kar po azimutu) – Besnica – Javor – Žagarski vrh – Sostro – Bizovik – Golovec – Ljubljana-Štepanja vas
Primernost: za dobro kondicijsko pripravljene, zelo lepa tura za zimske pohode
Izletniška karta: Ljubljana in okolica; 1: 50.000

Opis poti

Za postajo v Lazah poiščete lokalno cesto na kateri se začne markirana pot do Janč. Mimo novo zgrajene cerkvice (izgleda, da pravoslavne – bravo naši pravoslavni bratje!) se po širokem kolovozu poženete v kar strm breg. Kmalu dobite višino in mimo samotnih kmetij (Rogač, Jernač, Vavš, Andrejevec, Hribovec, Tončk) v dobrih 2 urah dosežete Janče.
Z Janč se spustite v dolino Besnice. Midva, velika skavta :), sva šla s pomočjo kompasa (smer 236°) kar po azimutu (čez drn in strn). Prišla sva v grapo potoka Zahujka in kar po njej (mimo številnih lovcev, ki so imeli pogon) do kmetije Potokar in naprej do velike doline Besnice.
OPOMBA: Namesto nehojenih poti lahko uberete z Janč kar cesto v Srednjo Besnico.
Midva sva potem prečkala dolino Besnice in se podala direktno v grapo med Javorskim vrhom in Površnikom. Po izjemno strmem bregu sva izplezala do Brezovarja pod Javorskim vrhom.
OPOMBA: Na Javorski vrh se lahko vzpnete po lokalni cesti iz Besnice proti Javorju (kakšna 2 kilometra).
Od Javorskega vrha sva se odpravila proti Žagarskemu vrhu. Lepa pot po grebenu - lep razgled nazaj na Janče in pravzaprav na vse strani po Sloveniji.
Z Žagarskega vrha sva se spustila v vas Zagradišče in preko Češnjice v Sostro. Tu že naletite na avtobus mestnega prometa (št. 13) in se, če je muka prevelika – do tu je hoje okoli 6 ur, odpeljete v Ljubljano.
Midva sva se okrepčala v bližnji gostilni Kovač (pri končni postaji 13ke) in pot nadaljevala v Bizovik, se povzpela na vrh Golovca in domov.
OPOMBA: Še precej lepša varianta bi bila sv. Urh, na Orle in po grebenu Golovca v Ljubljano.

Možnosti

Pot z Janč lahko podaljšate v Volavlje – Trebeljevo – Ravno brdo in potem pridete v Javor. Pot tako podaljšate najmanj za tri ure.
Druga možnost je, da pot malo skrajšate, če se z Janč spustite v Vnajnarje – potem v Besnico (blizu kmetije Balant), se vzpnete na Pečarja in od tam v Zagradišče – Češnjico in naprej v Sostro. Pot morda skrajšate za kako uro.

Na poti sva bila skupaj s sinom, ki me je priganjal v brezpotja, v ozke poti. Jaz “starček” bi si izbiral “široke poti” (ki pa kot vemo vodijo v pogubo: “Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.” Mt 7, 13).

Hvala Boštjanu za lep dan. Veliko zanimivega sva videla, predvsem veliko osamljenih kmetij, ki že na zunaj kažejo življenjske zgodbe ljudi, kateri so ali sedaj prebivajo v njih. Veliko zgodb je že na prvi pogled žalostnih - alkohol, ki ubija na cestah, prazni tudi naše podeželje. Četudi je tole podeželje zelo blizu Ljubljane.

Sorodni članki:

E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km

Aleš Čerin — Fri, 28 Aug 2009 07:11:00 +0000

V zapisu o našem pohodu po E6 od Županove jame do Strunjana sem obljubil, da bom napisal kaj o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, …

Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se vsedel, dobro premislil in zapisal.

OPOMBA: O vsem o čemer pišem izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj naše skupine. Morda najdete kje drugje bolj pametne nasvete. Pišem bolj z vidka moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve. Vsekakor je sestra imela malo težji nahrbtnik :) .

1. Hoja

Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim velja posvetiti veliko pozornosti.

a) Čevlji: Jaz sem pristaš lahkih, visokih (preko gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Sam sem prvo leto poskusil tudi tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa tudi nizke pohodne čevlje in so mi preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po moje manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.

So pa v naši skupini otroci hodili 190 km v popotniških sandalih znamke Teva (obuli so jih preko nogavic!), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat ko smo hodili po bolj planinskem terenu.

Sestra je vso pot prehodila v tekaških copatih in je malo tožila nad bolečinami v gležnjih.

Vsekakor pri čevljih ne šparati. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.

b) Nogavice: Kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ni nič šparanja!).

Naš prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere in pravi, da jih je pred 400 km pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15 dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne, ker uporabljam mazilo z eteričnimi olji, ki delujejo tudi antibakterijsko.

c) Higiena nog: Izjemno pomembno je oprati noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za žulje je večja.

Pred hojo smo mi noge obilno namazali (še posebej med prsti) z mazilom za popotnike – shea maslo z eteričnimi olji (zelo mastno, mazljivo, eterična olja noge malo “osvežijo” – povečajo cirkulacijo krvi). Tudi vazelin z dodatkom eteričnih olj je v redu. To omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo tako intenzivno in ne dobimo žuljev med njimi.

Krema se mi ne zdi v redu (četudi je boljša kot nič) in sam sem jo uporabljal na prejšnjih pohodih. Vsebuje namreč preveč vode (okoli 50%) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – večja nevarnost žuljev.

d) Žulji: Najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se vedno ne da preprečiti in je treba na njih računati. Vsekakor priporočam flajštre s silikonsko blazinico. En od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi flajštri potem ni bilo nobenih težav.

e) Higiena predela med nogami: Morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj. Obvezna uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Niso vsi robčki dobri – nekateri preveč izsušijo. Sam uporabljam Nivea Baby Toddies (ne vzemite celega paketa 60 robčkov, pač pa samo toliko kot jih potrebujete).

Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s kremo v predelu med nogami (protivnetna krema: mastna z vsebnostjo propolisa in perubalzama), ki maže “gibljive dele”. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, morda samo občasno) se mažite tudi po notranji strani stegen.

f) Tehnika hoje: Hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri – štiri korake na en vdih).

Poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi smo med dvema velikima “kosoma” hoje počivali vsaj tri ure (čez vroče opoldne).

g) Pohodne palice: So odličen pripomoček, samo mene so preveč motile pri fotografiranju, tako, da sem hodil brez njih.

2. Oprema

Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:
a) ali ga resnično potrebujete;
b) ali ga potrebujete v taki količini;
c) opremo, ki je skupna (npr.: zemljevide, tudi milo, zobno pasto, kremo za sončenje) si porazdelite med seboj in ne nosite vsak svojega kosa.

Primer1: Milo je nujno imeti, vendar ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res celo milo (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine).
Primer2: Zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (enako sončna krema).

Teža nahrbtnika: Odrasli naj nosi okoli 15% svoje teže, otroci pa nikakor ne več kot 10%. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalko, podlogo, nekaj obleke in 1-2 x 0,5 litra pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda je poraba energije in utrujenost z vsakim gramom večja (posebno pri hoji v klanec).

Osnovna oprema (za en teden hoje, poleti, v nižinah in v sredogorju):

a) Nahrbtnik: Nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 65 litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na vaš hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.

V nahrbtnik spakirajte težke stvari na dno in čimbližje hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno spakirajte v plastično vrečko, da ne premoči obleke v primeru dežja ali politja. Sam sem polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku – si predstavljate katastrofo, če ne bi imel spakirano v vrečke? Že tako se mi je nahrbtnik usmradil…

b) Obleka: Kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi), ena “švic” majica in dve T majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo), dve spodnji majici, tri spodnje hlače (morda ženske malo več?), lahka majica z dolgimi rokavi, flis, kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat, dva para nogavic, kopalke.

c) Spanje: Spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča in ne pretežka (do -5 st. C je primerna).

Otroci so imeli klasično podlogo – t.i. armaflex (glej sliko), sam pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se ga lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi lažje prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.

Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo na prejšnjih pohodih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo letos tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.

Spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (enkrat v turistični kmetiji in enkrat v planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sodelovanje in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo mi vedno spali v zavetju vrtov, gradov, …).

d) Higiena: Zobna krtačka in zobna pasta, milo, majhna brisačka, dober deodorant (en na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki.

e) Zemljevidi in vodnik: Celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega kopirajte Atlas Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.

Za orientacijo rabite troje: markacije, zemljevid in opis poti. Močno priporočam odličen vodnik Daria Cortese: Evropska pešpot E6. Hvala Dariu za odličen opis poti in znamenitosti na poti.

f) Ostala oprema: Švicarski nož (tak bolj lahek), plastična žlička za prehranjevanje (odlična je Žvilica), 2 m najlonske vrvice (na skupino), sončna očala, napolnjen mobilni telefon (brez polnilca – ga imejte ugasnjenega in ga uporabite za primere sile), fotoaparat in rezervne baterije, odganjalec komarjev, krema za sončenje, medvedki ali druge plišaste živalce za otroke, svetilka (lahka – npr. Tikka), prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo), navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci 2 x 0,5l).

3. Hrana in pijača

a) Hrana: Hrano se na taki poti, kjer je dostop do trgovin kupuje sproti v trgovinah in tudi gostilnah, turističnih kmetijah in planinskih kočah. Hrana naj bo kar močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko kot rabite in vprašajte lastnika.

b) Pijača: Voda z dodatki vitaminov in mineralov. Največ smo mi spili kar čiste vode, ki je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. V nekaterih vaseh in na Sviščakih smo našli kar “štirno” in nacingali svežo vodo.

Vodo je treba sproti nadomeščati in to obilno! Kdaj je dovolj tekočine? Ko priteče skozi telo (ko greste “lulat”).

V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah!) in brezalkoholno pivo (celo za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.

c) Smeti: Smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar Mercatorjeve, ki smo jih dobili pri nakupih). Dobro je imeti za vsakega popotnika vsaj eno veliko vrečo za smeti, ki v primeru dežja služi za zaščito do prvega zatočišča (še posebej nahrbtnika).

4. Pranje perila

Perilo perite ko ste v okolju, kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte direktno v potok, pač pa mimo v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete nobenega detergenta, pač pa samo navadno milo.

Majice, perilo, nogavice (če se boste vseeno jih odločili prati :-) ) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.

6. Druga oprema (po moje ni potrebna, prinaša pa več udobja)

Naš prijatelj iz Avstrije Peter je imel se seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco), dva noža. Se je pa fant znašel in je že v Avstriji kupil “rudla” (naprava na dveh koleščkih, ki je namenjena za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo mi to videli, so nam skoraj izpadle oči :-)

Zaključek

Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis naslednje leto prišel zelo prav. Že premišljujemo o E7 (od Robidišča na zahodu Slovenije do Hodoša na slovensko – madžarski meji: okoli 600 km).

Želim vam prijetne pohode in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”

Tudi sam verjamem, da čas slovenskih trekingov šele prihaja. Čas postaja vrednota in čas “zabit” na taki poti je velika vrednota, še posebej, če doživimo pot v družbi svojih najdražjih.

Sorodni članki:

E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos

Aleš Čerin — Mon, 24 Aug 2009 11:26:23 +0000

Letos smo dokončali kar smo leta 2007 začeli, v letu 2008 nadaljevali. Pohod po slovenskem delu E6. V enem kosu smo prehodili pot od Županove jame pri Grosupljah do Strunjana na obali. V šestih dneh (razdeljeno v 7 dni) smo prehodili 190 km. Ekipa je skoraj enaka kot lani: štirje otroci od 9 do 15 let in dva odrasla.

1. dan: Začeli smo ob 11h pri Županovi jami pri Grosupljem in kmalu smo bili na Turjaku, ter se skozi čudovite vasi prebili do roba bloške planote pri Selu (pri Robu). Smo bili že na območju medveda in smo med potjo žvižgali, peli in se glasno pogovarjali. Nobenih sledov.

Otroci so se spominjali lanske in predlanske poti in brez težav stopali skozi gozdove in vasi (Mali in Veliki Osolnik, Pečki, Strletje, Mački).

Spanje v Predgozdu ob hrupni glasbi od bližnje zabave v gozdarski hišici na križišču E6 in E7. Odlično – ko je muzika ponehala :)
- 25 km/800m vzpona/6 ur hoje

2. dan: Zgodaj zjutraj naprej preko samotnih vasi in travnikov na Bloški planoti do Nove vasi, kjer smo si privoščili obilen počitek in velike pice.

Naš ritem je tak, da zjutraj vstanemo precej zgodaj (okoli 6h), približno eno uro hodimo, da otroci že prosijo za hrano (včasih se kar vsedejo dol in pravijo: “Mi stavkamo!”). S sestro sva ugotovila, da tako otroci pojedo več in bolj z veseljem. Potem imamo obilen zajtrk, po njem hoja do približno 12h, počitek do 15-16h in spet hoja do večera (20-21h). Približno tak “ritem” smo imeli vsak dan dol do morja.

Iz Nove vasi smo se skozi vas Metulje spustili v Stari trg pri Ložu (velik sladoled!) in do kralja gradov na Slovenskem – Snežnika. Malo pred Starim trgom nas prijazna družina povabi na hladno lubenico. Otroci so navdušeni! Hvala družini za prijaznost. Trgovina je bila na praznik zaprta, zato smo logistično podporo (hrano in nekaj suhih majic) dobili iz Ljubljane. Hvala Danilo!

Spanje pri gradu Snežnik: čudovit travnat “balkonček” med bajerjem in gradom (“Pred medvedi varno!”). Ponoči smo slišali nekaj lomastenja po gozdu, a nismo delali panike. Najlepši pogled iz spalke do sedaj: belo grajsko obzidje in milijon zvezd.
- 34 km/250 m vzpona/8 ur hoje

3. dan: Vstajanje ob 5.00 se ni obneslo. Preprosto nismo si upali v taki temi v snežniške gozdove, zato vstanemo ob 6h. Vstop v obsežne gozdove se začne z zložno grajsko potjo gospe Lujze in nadaljuje z neskončnimi gozdnimi cestami. Sami samcati sredi gozdne divjine. Vedoč za obilje medvedov, zaukažem žvižganje vsakih 10 minut. Otroci seveda žvižgajo in pojejo, jaz se derem malo bolj naglas kot ponavadi, … Medvedov od nikjer, niti njihovih sledi.

Pot do Mašuna, kjer nedeljsko-lovsko mašo ujamemo pri obhajilu, se vleče in vleče. Počitek v zavetju malih zgodovinskih gradov se nadvse prileže. S sestro zaspiva, otroci pa po nekaj minutah že letajo okoli …

Ob 15h se odpravimo naprej na vrh Snežnika. Pot je dolga, naporna in malo se bojiva, da je otroci ne zmorejo, vendar po obilni malici pod zaključnim vzponom, otroci kot “rakete” dosežejo vrh Snežnika 1796 m (najvišja točka E6).

Ne morem verjeti svojim očem: mali 9-letni Domen je prvi na vrhu. Samo opazujem ga lahko kako mi maha z Velikega na Mali Snežnik. Čestitke tudi vsem drugim seveda. To je bila najbolj naporna tura na poti. Pogled se odpre proti morju: v daljavi zlata plošča slovenskega morja, Kvarnerski zaliv pa se nam smeje precej bližje …

Spanje na vrhu Snežnika. Zanimiv oskrbnik se nam pridruži v pogovoru. Zahvaljujemo se mu za odlično postrežbo, gostoljubnost in prijaznost.
- 29 km/1650 m vzpona/11 ur hoje!

4. dan: Sončni vzhod na vrhu Snežnika in prvo srečanje s Petrom iz Avstrije. 35 letni fant – poklicni gasilec iz Gradca – se nam kasneje pridruži na poti. Fant se je sam, samcat odpravil kar iz Gradca do začetka E6 na mejnem prehodu Radlje nad Dravsko dolino in po E6 naprej do morja (okoli 400 km v 15 dneh).

Spust do Sviščakov mine hitro, natočimo vodo in se odpravimo proti Kozleku. Kako uro pred Kozlekom se svet kot bi odrezal spremeni iz celinskega v mediteranskega. Tudi vonj gozda je drugačen – po borovcih. Vzpon v vročini, sopari in občasnem grmenju v daljavi (nevihte nas niso dosegle) na Kozlek je ubijalski. Počitek: 3 urce spanja.

Spust s Kozleka v Ilirsko Bistrico. Nakupi hrane – spet težak nahrbtnik!, velika pica in odhod proti Brkinom. Spanje v turistični kmetiji Bubec. Topel tušššššššššš … in po nekaj dneh spet med rjuhami. Paše!
- 26 km/300 m vzpona/8 ur hoje

5. dan: Pot čez hribovite Brkine je lepa in speljana kjer se le da skozi gozdove. Pot zaznamujejo obilne količine sladkih, velikih robidnic. Napredujemo počasi in se bašemo s črnimi sadeži. Neverjetno koliko jih je in kako dobre so. Pot do vasi z zanimivim imenom Ritomeče se vleče in otrokom jo – rit namreč – vrže dol kar sredi vasi. Možak nas povabi na sok in prigrizek. Hvala. V Markovščini kosimo in počivamo.

Pozno popoldne se vzpnemo še na Slavnik. Ob sončnem zahodu smo na vrhu. Morje izgleda že čisto blizu …

Peter, s katerim se srečujemo ves dan, tudi “uradno” postane naš član ekipe. Otroci ga z veseljem sprejmejo in že malo vadijo angleščino. Ja, s Petrom v ekipi nas je E6 povezala v mednarodni tim. V dneh, ki prihajajo kramljamo o vsem mogočem in stkale so se prave prijateljske vezi. Lepo!

Občutek višine, vidna bližina morja, sončni vzhod, … spanje na mizah pred kočo, prijateljstvo med nami. Božansko, veličastno!
- 28 km/1100 m vzpona/9 ur hoje

6. dan: Bližina morja nam da misliti, da smo že skoraj na cilju, da se samo malo spustimo dol do plaž … Pa ne! Slovenska Istra nas je izmučila s svojimi grebeni, hribi in dolinami. Do Hrastovelj je šlo brez težav. Pred Hrastovljami smo se znašli pravem rajskem vrtu. Povsod okoli nas polno zrelih fig in robidnic.

V Hrastovljah se ustavimo v znameniti cerkvici Svete Trojice za katero vodička pravi, da je Sveto pismo v malem. Se zamislimo nad znamenito fresko Mrtvaški ples. Ob začudenih pogledih številnih turistov, ki nas opazujejo “pokošene” v senci cerkvice, se nam zazdi, da smo druga največja znamenitost Hrastovelj.

V bližnji gostilni z že mediteransko naravnanostjo (kosilo smo čakali uro in pol – otrokom so se lačne oči večale in večale) se okrepčamo in se v veliki vročini ob 16h podamo naprej. Kape v gostilni namočimo v vodo, da nam hladijo razgrete glave. Medveda, ki občasno gostuje v dolini med Hrastovljami in Kubedom ni več. Hvala bogu!

Pot do Marezig in naprej do Pomjana se vleče. Smo v deželi refoška. Kupimo ga nekaj in skoraj bi se napili …

Vzpon iz Babičev v Pomjan je ubijajoč. Nismo ga pričakovali, spustila se je trda noč, cesta pa kar vztrajno navzgor. Vendar popolno presenečenje: otroci kot dobro namazan stroj z vzornim tempom vztrajno navzgor. Brez obupavanja. Sam sem komaj zmogel klanec … Ne morem verjeti, od kje otroci jemljejo moči. Peter, profesionalni gasilec, zelo fit človek, pravi, da bi on že zdavnaj obupal. Ne more verjeti, kaj mladi Slovenci zmorejo … Ponosen sem na svojega sina, na nečakinjo in na mala nečaka, pa seveda na sestro in tudi nase.

Spanje: idealen proster med cerkvijo in pokopališčem. Simbolično in praktično. Voda za tuširanje je blizu. Ponoči nas opikajo komarji.
- 29 km/590 m vzpona/10 ur hoje

7. dan: Sedaj smo pa že blizu Strunjana. Morje namreč vidimo skoraj na vsakem koraku. Pa še ni konec poti! Pot preko Gažona, Baredov do Jagodja se vleče. Vročina je neznosna. Otroci najdejo osvežitev na nogometnem igrišču, ki ga ravno zalivajo. Popolnoma se zalijejo z vodo, ki jih še dolgo hladi. Odlična ideja!

Iz Jagodja že vidimo znamenite strunjanske klife, pot se spušča proti strunjanskim solinam. Vendar E6 še zadnjič zavije navzgor. Ja, resnično se ni lahko v tej vročini vzpeti še na Ronek 116 m nad morjem.

Pot dol na znamenito plažo pod Strunjanskim križem mine kot bi mignil. Ob 12h smo doli na obali, v nekaj sekundah v kopalkah in že se hladimo v morju!

Poti sicer še ni čisto konec, mi si pa že čestitamo, se objamemo in veselimo. Za “prebivalce” plaže verjetno izgledamo kot bitja z drugega planeta: v gojzarjih, z nahrbtniki, … takole na plaži.

Peter kar v gojzarjih zakoraka v vodo in poklekne. Mislim, da mu je stekla tudi kakšna solza. Ja, ni lahko takole sam (razen zadnja dva dni) prehoditi 400 km …

Namakamo se nekaj ur, se še enkrat vzpnemo do križa in se sprehodimo do konca v Strunjanu. Avto in domov …
- 17 km/100 m vzpona/5 ur hoje

Nekaj dejstev o celotni poti E6 (tudi tisti iz leta 2007 in 2008):

Pot je dolga okoli 350 km (kar za malega Domna pomeni okoli 900.000 korakov, zame malo manj kot 450.000 korakov). Na njej smo
opravili 11.000 m vzpona in jo
prehodili v 14 dneh (4 + 3 + 7).

Kaj naj rečem ob zaključku naše poti po slovenskem delu E6?

Pot je čudovito speljana (hvala organizatorjem!), pot je navdihujoča, pot je vzgojna, pot je srečevanje ljudi, različnih pokrajin in naravnih sestavov, tudi samega sebe, pot je iskanje novih poti v življenju.

Pot po slovenskem delu E6 priporočam vsem, ki imate vsaj osnovno telesno in psihično pripravljenost. Prepričan sem, da boste doživeli veliko lepega, srečali veliko prijetnih ljudi, videli obilo zanimivih krajev in se predvsem ustavili in premislili - tudi svoje življenje.

Za informacije sem vam na voljo.

Še celotna naša pot na zemljevidu Slovenije:

Sorodni članki:

Aktivne počitnice v Matkovem kotu (FOTO)

Aleš Čerin — Sun, 26 Jul 2009 16:45:34 +0000

Z ženo sva se vrnila z zelo aktivnih počitnic v hribih. Na Matkovi kmetiji sva preživela štiri čudovite dni. Dnevi so bili tako polni aktivnosti, da sedaj rabiva kakšne dva dni, da prideva k sebi :-).

Prvi dan sva kolesarila po delu Solčavske panoramske ceste (od Matka do Podolševe in nazaj – kakih 18 km vse skupaj). Mimo osamljenih kmetij, s čudovitim razgledom po verigi Kamniških Alp, s postankom pri znameniti zdravilni železni vodi. Kolo sva pustila pri Rogarju v Podolševi in se vzpela na Potočko zijalko in naprej na Olševo. Sedajle je gora polna cvetja … Nazaj grede pa odlična večerja pri Klemenšku.

Drugi dan zjutraj sva se zbudila ob cingljanju kravjih zvoncev in po domačem zajtrku sva se sprehodila po krasnih (to pomeni ne prestrmih) gozdnih cestah in poteh do avstrijske meje, ter se vzpela po neoznačenih pastirskih poteh na osamljeni Matkov Grintavec (1700 m). Saj vrh ni pretirano visok, vendar je pot po grebenu, med vrtovi rodendendrona, pravi užitek. Za hribovske sladokusce. Razgledi sežejo na vse strani od Pece, Olševe, Raduhe, celotna veriga Kamniških Alp se nam pokaže iz čisto druge perspektive, pa Pristovški Storžič, Virnikov Grintavec, Stegovnik nad Jezerskim, celotno “špičje” grebena Košute, pa v Avstriji Obir, … Izjemno!

Zvečer sva pa domačim pomagala grabiti seno … Malo romantike, malo nostalgije in tudi praktične pomoči domačinom. Tako kot zadnjič.

Tretji dan sva želela po pastirskih poteh v Matkovo krnico, ki je praviloma nedostopna “navadnim smrtnikom”. Klemen Matk nama je pot odlično opisal, vendar sva obupala zaradi strmine, vročine in dolžine. Pač tretji dan aktivnih počitnic…
Tako, da sva se raje vzpela do znamenitega Matkovega škafa, ki je letos ogromen. Še sedaj je več kot 10 metrov globok. Matkov škaf je kraterju iz snega podobna naravna znamenitost pod steno Mrzle gore. Pozimi se pod steno zaradi plazov nabere več 10 metrov snega, v katerega slap spomladi zvrta okoli 5 m široko in več 10 metrov globoko luknjo (odvisno pač od količine snega). Prav zanimivo. Za obisk pa tudi v poletnem času priporočam cepin in dereze. Pa pazite, da ne padete v škaf …

Četrti dan sva pa “omagala” od silnih aktivnosti in dan prebila kar na kmetiji. Obirala sva češnje, opazovala krdelo majhnih pujskov, ki so se podili okoli hiše, nabrala nekaj zdravilnih zelišč in zvečer odšla na koncert v Solčavo. Domačini Solčavskega so pripravili prvovrsten kulturni dogodek v znameniti domači cerkvi Marije Snežne.

Sedaj pa resnično potrebujeva nekaj dni, da prideva k sebi po tako aktivno preživetih dneh. Sva pa navdušena nad lepoto narave v Matkovem kotu, prijaznostjo ljudi na Matkovem in širše na Solčavskem ter nad možnostmi, ki jih nudi narava v tem koncu naše domovine. Se gotovo še vrneva na Matkovo.