Povabilo in vzpodbuda

Sem že precej pisal o naših doživetjih na poti. Tule so naša doživetja iz leta 2007 (Radelj-Lipa nad Vranskim), leta 2008 (Lipa – Županova jama pri Grosupljah) in leta 2009 (Županova jama pri Grosupljah – Strunjan).

Sedaj pa bi vas rad povabil in navdušil, da se poti lotite še sami. Zagotavljam vam nepozabne treking počitnice, ki se jih ne da primerjati z lenobnostjo poležavanja na plaži, z dragimi potovanji v eksotične kraje in kratkimi izleti v visoke gore.

To je pot v daljavo, to je preživljanje v naravi, srečevanje z domačini, to so pogovori med popotniki. To je pot vase, kjer je dovolj časa , da greš v “praznino svoje glave” in premisliš. Marsikaj.

S seboj vzemite svoje otroke (naj bodo stari vsaj kakih 8 let), ki vam bodo hvaležni, da ste z njimi preživeli ČAS. Čas, ki je danes dobrina, čas, ki ni hitenje, čas, ki je vzgoja, čas, ki je tak kot je življenje samo – nasmejan, razigran, vesel, pa tudi težak, trpeč in včasih solzen. Čas na poti je doživljanje.

Praktično

1. Izberite si pravo družbo: Zase in za svoje otroke. To je izjemno pomembno, ker boste na poti skupaj po 24 ur na dan. Mi smo bili krasna kombinacija: midva s sestro in najini otroci (torej bratranci in sestrična).

2. Pripravite načrt: Pot razkosajte na primerne dolžine. Priporočam, da hodite vsaj po tri dni skupaj. Če so etape prekratke, ni pravega občutka poti. Tudi otroci tako pravijo. Za nas je bila najlepša zadnja etapa, ki je trajala 6 dni. Vsak dan prehodite od 20-30 km.

3. Prenočišča: Našli jih boste sproti na poti, pa tudi v odličnem vodniku Daria Cortese: Evropska pešpot E6 so dobro opisana. Mi nismo nič komplicirali. Spali smo na vseh mogočih krajih: na senikih, travnikih, pod cerkvenimi napušči, v gradu, v planinskih ter ob planinskih kočah in tudi v kmečkem turizmu.

4. Tehnično (o hoji, opremi, hrani in pijači, orientaciji, …): O tem sem zelo obširno pisal v prispevku E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km. Priporočam, da si preberete obširen članek, ki vam bo v veliko pomoč pri odločitvi.

5. Knjižice: Obstajajo knjižice v katere zbirate štampiljke. Dobite jih na planinskem društvu. Mi smo sicer štempljali, otroci imajo to radi. Marsikje štemplja nismo dobili in smo tam samo posneli fotko in šli naprej. Organizatorji ne komplicirajo.

Sem napisal tudi spodbuden članek za nov spletni časopis Časnik: Peš na večdnevno popotovanje

Sorodni članki:

• E6: Intervju s fantoma, ki sta prehodila 2400 km
• Loška planinska pot: 200 km polhograjskega, cerkljanskega in loškega sredogorja (FOTO)
• Dolga pot je pred nami
• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos

Jaka Ličen in Igor Lauko, doma iz Radelj ob Dravi sta prehodila celotno E6 – klasični del od Baltika do Jadrana – skupaj okoli 2400 km. Skupno sta bila na poti 73 dni in poprečno prehodila okoli 36 km na dan. V razponu od 1 km do 60 km na dan. Fanta sta od predsednice Evropske popotniške zveze (European Ramblers’ Association) Liz Nielsen, ki nas je obiskala v Radljah, dobila priznanje za promocijo evropskih pešpoti. Pot je uresničitev njunih otroških sanj.

Kako se je začelo, kako vama je prišlo na misel, kaj je bila tista spodbuda, da bi prehodila tako dolgo pot?

Jaka: To je zelo stara zgodba. E6 pelje skozi najin kraj in sva bila z njo povezana že iz otroških let. Srečevala sva popotnike, ki so hodili po tej poti, Slovence in še bolj tujce. Kar zgodaj sva vedela, da jo bova enkrat prehodila. Samo čas je bilo treba najti. Imava tudi izkušnjo plezanja, gorskega vodništva, skratka oba sva povezana s hojo.

Igor: E6 je rasla v nama. Najprej kot ideja, dokler ni prišlo do tega, da sva prehodila Slovenijo. Slovenski del (350 km) sva prehodila še vsak posebej, videla sva da je “fajn”, da nama gre in kar odločila sva se, da jo dokončava.

Ta lepi slovenski del 350 km vama je dal spodbudo za iti naprej. Kako sta se pa potem lotila? Ali sta šla kar čisto na sever in prišla dol?

Igor: Ne, ne. Najprej sva se lotila Avstrije 700 km, da bi videla kako se midva obnašava na tako dolgi poti in kako se ljudje v tujini objašajo do popotnikov. Nemčija se nama je s svojimi 1400 km zdela gromozanska in nisva bila prepričana, če sva sploh kos temu. Videla sva, da nama pot leži in sva se potem lotila še Nemčije, tako, da sva jo razdelila na dva dela. Tako sva štartala z dansko-nemške meje pri Flensburgu in jo v dveh etapah prehodila.

Sliši se malo, ko takole rečemo 700 km v primerjavi s celo potjo … Koliko je dolga cela pot?

Igor: Najprej moramo razčistiti kaj točno E6 je. Celotna pot je sedaj dolga okoli 7000 km. Začne se na severu Finske in konča v Grčiji, vendar je pot na Finskem, Švedskem in Grčiji samo ideja na papirju in še ni markirana. Midva sva prehodila klasično pot od Baltika do Jadrana.

Pot ni povsod tako lepo urejena kot pri nas?

Igor: Ne, ne, … Pot je najbolj urejena tu kjer sva midva hodila, se pravi od dansko-nemške meje dol do našega morja.

Kako sta vidva vzela tole pot? Ali sta jo vzela kot nekakšen športni motiv, kot motiv za osebnostno rast, kot poglabljanje vase, …?

Jaka: Vsega je bilo po malem. Veliko stvari sva se naučila … Bistvo nama je bil izziv, ali je sploh možno prehoditi tako dolgo pot. Ko sva vsako leto dodala še kakšne kamenček v mozaik, naju je kar vleklo, da bi povezala “toti” Baltik z Jadranom. Tako simbolično.

Igor: Jaka, ne moreva reči, da sva se ravno borila s potjo. Bolj sama s seboj …

Jaka: Ja, tako dolga pot je precej psihološka stvar. Sva imela dnevne etape določene v naprej in če je kak dan kak kilometer zmanjkal, ga je bilo treba nadoknaditi.

Koliko so bile dolge te etape?

Igor: Povprečje je bilo okoli 36 km na dan. To pomeni hojo od jutra do večera. Je treba kar delati … To je okoli 7 ur hoje na dan. Brez počitkov. Najmanj je bilo manj kot 1 km …

Kako? Sta obležala kje bolna?

Igor: Ne, ne, … Lep dan je bil, lepo mesto …

In lepe punce?

Oba: Tudi … (smeh). Najdaljša etapa pa je bila dolga 60 km.

Za konec: kaj vama je pot dala? Kaj je tisto ključno?

Igor: Jaz bi samo to rekel, da še danes vsak dan pomislim na E6. Večkrat na dan. Pomeni, da mi veliko pomeni. Ko vidim E6 markacijo, ko vidim kakšno fotografijo s poti, … se tako dobro počutim. Prepričan sem, da sva naredila pravo stvar.

Jaka: Se strinjam z Igorjem. Tudi sam vsak dan pomislim na E6 … Tisti, ki prehodi Baltik – Jadran, pusti del sebe tam in se nakako poveže s potjo, s kraji in ljudmi ob njej. Pot nama je pokazala, da je “vse možno”. S potjo so se nama uresničile otroške sanje … in sedaj vem, da je treba je paziti kaj sanjaš … Ker se lahko uresniči.

Hvala za ta pogovor. Želim vama še mnogo poti.

Oris poti:

Foto: Jaka Ličen in Igor Lauko (več fotografij)

Sorodni članki:

• E6: Sedaj je čas za načrtovanje trekinga
• Loška planinska pot: 200 km polhograjskega, cerkljanskega in loškega sredogorja (FOTO)
• Dolga pot je pred nami
• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos

Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se vsedel, dobro premislil in zapisal.

OPOMBA: O vsem o čemer pišem izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj naše skupine. Morda najdete kje drugje bolj pametne nasvete. Pišem bolj z vidka moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve. Vsekakor je sestra imela malo težji nahrbtnik :) .

1. Hoja

Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim velja posvetiti veliko pozornosti.

a) Čevlji: Jaz sem pristaš lahkih, visokih (preko gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Sam sem prvo leto poskusil tudi tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa tudi nizke pohodne čevlje in so mi preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po moje manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.

So pa v naši skupini otroci hodili 190 km v popotniških sandalih znamke Teva (obuli so jih preko nogavic!), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat ko smo hodili po bolj planinskem terenu.

Sestra je vso pot prehodila v tekaških copatih in je malo tožila nad bolečinami v gležnjih.

Vsekakor pri čevljih ne šparati. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.

b) Nogavice: Kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ni nič šparanja!).

Naš prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere in pravi, da jih je pred 400 km pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15 dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne, ker uporabljam mazilo z eteričnimi olji, ki delujejo tudi antibakterijsko.

c) Higiena nog: Izjemno pomembno je oprati noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za žulje je večja.

Pred hojo smo mi noge obilno namazali (še posebej med prsti) z mazilom za popotnike – shea maslo z eteričnimi olji (zelo mastno, mazljivo, eterična olja noge malo “osvežijo” – povečajo cirkulacijo krvi). Tudi vazelin z dodatkom eteričnih olj je v redu. To omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo tako intenzivno in ne dobimo žuljev med njimi.

Krema se mi ne zdi v redu (četudi je boljša kot nič) in sam sem jo uporabljal na prejšnjih pohodih. Vsebuje namreč preveč vode (okoli 50%) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – večja nevarnost žuljev.

d) Žulji: Najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se vedno ne da preprečiti in je treba na njih računati. Vsekakor priporočam flajštre s silikonsko blazinico. En od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi flajštri potem ni bilo nobenih težav.

e) Higiena predela med nogami: Morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj. Obvezna uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Niso vsi robčki dobri – nekateri preveč izsušijo. Sam uporabljam Nivea Baby Toddies (ne vzemite celega paketa 60 robčkov, pač pa samo toliko kot jih potrebujete).

Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s kremo v predelu med nogami (protivnetna krema: mastna z vsebnostjo propolisa in perubalzama), ki maže “gibljive dele”. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, morda samo občasno) se mažite tudi po notranji strani stegen.

f) Tehnika hoje: Hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri – štiri korake na en vdih).

Poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi smo med dvema velikima “kosoma” hoje počivali vsaj tri ure (čez vroče opoldne).

g) Pohodne palice: So odličen pripomoček, samo mene so preveč motile pri fotografiranju, tako, da sem hodil brez njih.

2. Oprema

Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:
a) ali ga resnično potrebujete;
b) ali ga potrebujete v taki količini;
c) opremo, ki je skupna (npr.: zemljevide, tudi milo, zobno pasto, kremo za sončenje) si porazdelite med seboj in ne nosite vsak svojega kosa.

Primer1: Milo je nujno imeti, vendar ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res celo milo (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine).
Primer2: Zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (enako sončna krema).

Teža nahrbtnika: Odrasli naj nosi okoli 15% svoje teže, otroci pa nikakor ne več kot 10%. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalko, podlogo, nekaj obleke in 1-2 x 0,5 litra pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda je poraba energije in utrujenost  z vsakim gramom večja (posebno pri hoji v klanec).

Osnovna oprema (za en teden hoje, poleti, v nižinah in v sredogorju):

a) Nahrbtnik: Nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 65 litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na vaš hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.

V nahrbtnik spakirajte težke stvari na dno in čimbližje hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno spakirajte v plastično vrečko, da ne premoči obleke v primeru dežja ali politja. Sam sem polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku – si predstavljate katastrofo, če ne bi imel spakirano v vrečke? Že tako se mi je nahrbtnik usmradil…

b) Obleka: Kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi), ena “švic” majica in dve T majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo), dve spodnji majici, tri spodnje hlače (morda ženske malo več?), lahka majica z dolgimi rokavi, flis, kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat, dva para nogavic, kopalke.

c) Spanje: Spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča in ne pretežka (do -5 st. C je primerna).

Otroci so imeli klasično podlogo – t.i. armaflex (glej sliko), sam pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se ga lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi lažje prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.

Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo na prejšnjih pohodih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo letos tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.

Spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (enkrat v turistični kmetiji in enkrat v planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sodelovanje in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo mi vedno spali v zavetju vrtov, gradov, …).

d) Higiena: Zobna krtačka in zobna pasta, milo, majhna brisačka, dober deodorant (en na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki.

e) Zemljevidi in vodnik: Celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega kopirajte Atlas Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.

Za orientacijo rabite troje: markacije, zemljevid in opis poti. Močno priporočam odličen vodnik Daria Cortese: Evropska pešpot E6. Hvala Dariu za odličen opis poti in znamenitosti na poti.

f) Ostala oprema: Švicarski nož (tak bolj lahek), plastična žlička za prehranjevanje (odlična je Žvilica), 2 m najlonske vrvice (na skupino), sončna očala, napolnjen mobilni telefon (brez polnilca – ga imejte ugasnjenega in ga uporabite za primere sile), fotoaparat in rezervne baterije, odganjalec komarjev, krema za sončenje, medvedki ali druge plišaste živalce za otroke, svetilka (lahka – npr. Tikka), prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo), navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci 2 x 0,5l).

3. Hrana in pijača

a) Hrana: Hrano se na taki poti, kjer je dostop do trgovin kupuje sproti v trgovinah in tudi gostilnah, turističnih kmetijah in planinskih kočah. Hrana naj bo kar močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko kot rabite in vprašajte lastnika.

b) Pijača: Voda z dodatki vitaminov in mineralov. Največ smo mi spili kar čiste vode, ki je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. V nekaterih vaseh in na Sviščakih smo našli kar “štirno” in nacingali svežo vodo.

Vodo je treba sproti nadomeščati in to obilno! Kdaj je dovolj tekočine? Ko priteče skozi telo (ko greste “lulat”).

V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah!) in brezalkoholno pivo (celo za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.

c) Smeti: Smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar Mercatorjeve, ki smo jih dobili pri nakupih). Dobro je imeti za vsakega popotnika vsaj eno veliko vrečo za smeti, ki v primeru dežja služi za zaščito do prvega zatočišča (še posebej nahrbtnika).

4. Pranje perila

Perilo perite ko ste v okolju, kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte direktno v potok, pač pa mimo v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete nobenega detergenta, pač pa samo navadno milo.

Majice, perilo, nogavice (če se boste vseeno jih odločili prati :-) ) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.

6. Druga oprema (po moje ni potrebna, prinaša pa več udobja)

Naš prijatelj iz Avstrije Peter je imel se seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco), dva noža. Se je pa fant znašel in je že v Avstriji kupil “rudla” (naprava na dveh koleščkih, ki je namenjena za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo mi to videli, so nam skoraj izpadle oči :-)

Zaključek

Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis naslednje leto prišel zelo prav. Že premišljujemo o E7 (od Robidišča na zahodu Slovenije do Hodoša na slovensko – madžarski meji: okoli 600 km).

Želim vam prijetne pohode in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”

Tudi sam verjamem, da čas slovenskih trekingov šele prihaja. Čas postaja vrednota in čas “zabit” na taki poti je velika vrednota, še posebej, če doživimo pot v družbi svojih najdražjih.

Sorodni članki:

• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Gremo naprej po E6
• Štiri dni na poti. Peš.
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

1. dan: Začeli smo ob 11h pri Županovi jami pri Grosupljem in kmalu smo bili na Turjaku, ter se skozi čudovite vasi prebili do roba bloške planote pri Selu (pri Robu). Smo bili že na območju medveda in smo med potjo žvižgali, peli in se glasno pogovarjali. Nobenih sledov.

Otroci so se spominjali lanske in predlanske poti in brez težav stopali skozi gozdove in vasi (Mali in Veliki Osolnik, Pečki, Strletje, Mački).

Spanje v Predgozdu ob hrupni glasbi od bližnje zabave v gozdarski hišici na križišču E6 in E7. Odlično – ko je muzika ponehala :)
- 25 km/800m vzpona/6 ur hoje

2. dan: Zgodaj zjutraj naprej preko samotnih vasi in travnikov na  Bloški planoti do Nove vasi, kjer smo si privoščili obilen počitek in velike pice.

Naš ritem je tak, da zjutraj vstanemo precej zgodaj (okoli 6h), približno eno uro hodimo, da otroci že prosijo za hrano (včasih se kar vsedejo dol in pravijo: “Mi stavkamo!”). S sestro sva ugotovila, da tako otroci pojedo več in bolj z veseljem. Potem imamo obilen zajtrk, po njem hoja do približno 12h, počitek do 15-16h in spet hoja do večera (20-21h). Približno tak “ritem” smo imeli vsak dan dol do morja.

Iz Nove vasi smo se skozi vas Metulje spustili v Stari trg pri Ložu (velik sladoled!) in do kralja gradov na Slovenskem – Snežnika. Malo pred Starim trgom nas prijazna družina povabi na hladno lubenico. Otroci so navdušeni! Hvala družini za prijaznost. Trgovina je bila na praznik zaprta, zato smo logistično podporo (hrano in nekaj suhih majic) dobili iz Ljubljane. Hvala Danilo!

Spanje pri gradu Snežnik: čudovit travnat “balkonček” med bajerjem in gradom (“Pred medvedi varno!”). Ponoči smo slišali nekaj lomastenja po gozdu, a nismo delali panike. Najlepši pogled iz spalke do sedaj: belo grajsko obzidje in milijon zvezd.
- 34 km/250 m vzpona/8 ur hoje

3. dan: Vstajanje ob 5.00 se ni obneslo. Preprosto nismo si upali v taki temi v snežniške gozdove, zato vstanemo ob 6h. Vstop v obsežne gozdove se začne z zložno grajsko potjo gospe Lujze in nadaljuje z neskončnimi gozdnimi cestami. Sami samcati sredi gozdne divjine. Vedoč za obilje medvedov, zaukažem žvižganje vsakih 10 minut. Otroci seveda žvižgajo in pojejo, jaz se derem malo bolj naglas kot ponavadi, … Medvedov od nikjer, niti njihovih sledi.

Pot do Mašuna, kjer nedeljsko-lovsko mašo ujamemo pri obhajilu, se vleče in vleče. Počitek v zavetju malih zgodovinskih gradov se nadvse prileže. S sestro zaspiva, otroci pa po nekaj minutah že letajo okoli …

Ob 15h se odpravimo naprej na vrh Snežnika. Pot je dolga, naporna in malo se bojiva, da je otroci ne zmorejo, vendar po obilni malici pod zaključnim vzponom, otroci kot “rakete” dosežejo vrh Snežnika 1796 m (najvišja točka E6).

Ne morem verjeti svojim očem: mali 9-letni Domen je prvi na vrhu. Samo opazujem ga lahko kako mi maha z Velikega na Mali Snežnik. Čestitke tudi vsem drugim seveda. To je bila najbolj naporna tura na poti. Pogled se odpre proti morju: v daljavi zlata plošča slovenskega morja, Kvarnerski zaliv pa se nam smeje precej bližje …

Spanje na vrhu Snežnika. Zanimiv oskrbnik se nam pridruži v pogovoru. Zahvaljujemo se mu za odlično postrežbo, gostoljubnost in prijaznost.
- 29 km/1650 m vzpona/11 ur hoje!

4. dan: Sončni vzhod na vrhu Snežnika in prvo srečanje s Petrom iz Avstrije. 35 letni fant – poklicni gasilec iz Gradca – se nam kasneje pridruži na poti. Fant se je sam, samcat odpravil kar iz Gradca do začetka E6 na mejnem prehodu Radlje nad Dravsko dolino in po E6 naprej do morja (okoli 400 km v 15 dneh).

Spust do Sviščakov mine hitro, natočimo vodo in se odpravimo proti Kozleku. Kako uro pred Kozlekom se svet kot bi odrezal spremeni iz celinskega v mediteranskega. Tudi vonj gozda je drugačen – po borovcih. Vzpon v vročini, sopari in občasnem grmenju v daljavi (nevihte nas niso dosegle) na Kozlek je ubijalski. Počitek: 3 urce spanja.

Spust s Kozleka v Ilirsko Bistrico. Nakupi hrane – spet težak nahrbtnik!, velika pica in odhod proti Brkinom. Spanje v turistični kmetiji Bubec. Topel tušššššššššš … in po nekaj dneh spet med rjuhami. Paše!
- 26 km/300 m vzpona/8 ur hoje

5. dan: Pot čez hribovite Brkine je lepa in speljana kjer se le da skozi gozdove. Pot zaznamujejo obilne količine sladkih, velikih robidnic. Napredujemo počasi in se bašemo s črnimi sadeži. Neverjetno koliko jih je in kako dobre so. Pot do vasi z zanimivim imenom Ritomeče se vleče in otrokom jo – rit namreč – vrže dol kar sredi vasi. Možak nas povabi na sok in prigrizek. Hvala. V Markovščini kosimo in počivamo.

Pozno popoldne se vzpnemo še na Slavnik. Ob sončnem zahodu smo na vrhu. Morje izgleda že čisto blizu …

Peter, s katerim se srečujemo ves dan, tudi “uradno” postane naš član ekipe. Otroci ga z veseljem sprejmejo in že malo vadijo angleščino. Ja, s Petrom v ekipi nas je E6 povezala v mednarodni tim. V dneh, ki prihajajo kramljamo o vsem mogočem in stkale so se prave prijateljske vezi. Lepo!

Občutek višine, vidna bližina morja, sončni vzhod, … spanje na mizah pred kočo, prijateljstvo med nami. Božansko, veličastno!
- 28 km/1100 m vzpona/9 ur hoje

6. dan: Bližina morja nam da misliti, da smo že skoraj na cilju, da se samo malo spustimo dol do plaž … Pa ne! Slovenska Istra nas je izmučila s svojimi grebeni, hribi in dolinami. Do Hrastovelj je šlo brez težav. Pred Hrastovljami smo se znašli pravem rajskem vrtu. Povsod okoli nas polno zrelih fig in robidnic.

V Hrastovljah se ustavimo v znameniti cerkvici Svete Trojice za katero vodička pravi, da je Sveto pismo v malem. Se zamislimo nad znamenito fresko Mrtvaški ples. Ob začudenih pogledih številnih turistov, ki nas opazujejo “pokošene” v senci cerkvice, se nam zazdi, da smo druga največja znamenitost Hrastovelj.

V bližnji gostilni z že mediteransko naravnanostjo (kosilo smo čakali uro in pol – otrokom so se lačne oči večale in večale) se okrepčamo in se v veliki vročini ob 16h podamo naprej. Kape v gostilni namočimo v vodo, da nam hladijo razgrete glave. Medveda, ki občasno gostuje v dolini med Hrastovljami in Kubedom ni več. Hvala bogu!

Pot do Marezig in naprej do Pomjana se vleče. Smo v deželi refoška. Kupimo ga nekaj in skoraj bi se napili …

Vzpon iz Babičev v Pomjan je ubijajoč. Nismo ga pričakovali, spustila se je trda noč, cesta pa kar vztrajno navzgor. Vendar popolno presenečenje: otroci kot dobro namazan stroj z vzornim tempom vztrajno navzgor. Brez obupavanja. Sam sem komaj zmogel klanec … Ne morem verjeti, od kje otroci  jemljejo moči. Peter, profesionalni gasilec, zelo fit človek, pravi, da bi on že zdavnaj obupal. Ne more verjeti, kaj mladi Slovenci zmorejo … Ponosen sem na svojega sina, na nečakinjo in na mala nečaka, pa seveda na sestro in tudi nase.

Spanje: idealen proster med cerkvijo in pokopališčem. Simbolično in praktično. Voda za tuširanje je blizu. Ponoči nas opikajo komarji.
- 29 km/590 m vzpona/10 ur hoje

7. dan: Sedaj smo pa že blizu Strunjana. Morje namreč vidimo skoraj na vsakem koraku. Pa še ni konec poti! Pot preko Gažona, Baredov do Jagodja se vleče. Vročina je neznosna. Otroci najdejo osvežitev na nogometnem igrišču, ki ga ravno zalivajo. Popolnoma se zalijejo z vodo, ki jih še dolgo hladi. Odlična ideja!

Iz Jagodja že vidimo znamenite strunjanske klife, pot se spušča proti strunjanskim solinam. Vendar E6 še zadnjič zavije navzgor. Ja, resnično se ni lahko v tej vročini vzpeti še na Ronek 116 m nad morjem.

Pot dol na znamenito plažo pod Strunjanskim križem mine kot bi mignil.  Ob 12h smo doli na obali, v nekaj sekundah v kopalkah in že se hladimo v morju!

Poti sicer še ni čisto konec, mi si pa že čestitamo, se objamemo in veselimo. Za “prebivalce” plaže verjetno izgledamo kot bitja z drugega planeta: v gojzarjih, z nahrbtniki, … takole na plaži.

Peter kar v gojzarjih zakoraka v vodo in poklekne. Mislim, da mu je stekla tudi kakšna solza. Ja, ni lahko takole sam (razen zadnja dva dni) prehoditi 400 km …

Namakamo se nekaj ur, se še enkrat vzpnemo do križa in se sprehodimo do konca v Strunjanu. Avto in domov …
- 17 km/100 m vzpona/5 ur hoje

Nekaj dejstev o celotni poti E6 (tudi tisti iz leta 2007 in 2008):

• Pot je dolga okoli 350 km (kar za malega Domna pomeni okoli 900.000 korakov, zame malo manj kot 450.000 korakov). Na njej smo
• opravili 11.000 m vzpona in jo
• prehodili v 14 dneh (4 + 3 + 7).

Kaj naj rečem ob zaključku naše poti po slovenskem delu E6?

Pot je čudovito speljana (hvala organizatorjem!), pot je navdihujoča, pot je vzgojna, pot je srečevanje ljudi, različnih pokrajin in naravnih sestavov, tudi samega sebe, pot je iskanje novih poti v življenju.

Pot po slovenskem delu E6 priporočam vsem, ki imate vsaj osnovno telesno in psihično pripravljenost. Prepričan sem, da boste doživeli veliko lepega, srečali veliko prijetnih ljudi, videli obilo zanimivih krajev in se predvsem ustavili in premislili - tudi svoje življenje.

Za informacije sem vam na voljo.

Še celotna naša pot na zemljevidu Slovenije:

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Gremo naprej po E6
• Štiri dni na poti. Peš.
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

Prvi dan

Kot sem napovedoval, smo se tudi letos odpravili na nadaljevanje slovenskega dela evropske pešpoti E6.

Lani smo prišli od mejnega prehoda Radelj na Koroškem do Vranskega, letos pa smo nadaljevali s prelaza Lipa nad Vranskim. Načrtovali smo, da bi v štirih dneh prišli do Iškega Vintgarja.

Pot se je začela lepo v krasnem sončku. Oprtani z ne preveč težkimi nahrbtniki, smo se odpravili mimo roba Menine planine proti Motniku v Tuhinjski dolini.

Ravno v času kosila smo prispeli tja. Okrepčali smo se v odlični gostilni. Pot smo preko Trojan (še vedno imajo krofe, še vedno je gneča, …) nadaljevali proti Limbarski gori.

Na Golčaju, kakšno uro hoda pred Limbarsko, nas je presenetila nevihta in zatekli smo se pod “največji cerkveni napušč” pri cerkvici svete Neže in tu prenočili. Na trdih kamnih, vendar veseli, da smo na suhem.

Drugi dan

Nadaljujemo kar brez zajtrka (imamo tako taktiko, da si obilen zajtrk privoščino vedno po kakšni uri hoje) skozi prijeten gozd. Otroci veselo skakljajo (še vedno malo prestrašeni od včerajšne nevihte), se pogovarjajo in hecajo. Včasih si malo preveč privoščijo najmlajšega.

Limbarska gora - zajtrk in pogled naprej v daljavo, kjer že ugledamo naše naslednje cilje: Sveti Miklavž nad Senožetmi in Janče. Po izjemni vročini, pomanjkanju gostiln in napornih vzponih pridemo proti večeru na Janče. Otroci seveda takoj “napadejo” skrinjo s sladoledi.

Sprejmemo predlog domačinke, da na turistični kmetiji Travnar strežejo dobro hrano in se spustimo do nje. Hrana je odlična, veliko jo je, pivo (v glavnem brezalkoholno) pa tudi “sede”.

Prespimo na lepo pokošeni travici pri vikendu našega strica. Se umijemo v ledenem potoku. Zadnji se umivajo z zobno pasto, ker nam je milo odnesla voda. Nočni mir kalijo samo skoviki sove in šumljane potočka. In tudi mehkoba trava paše po trdih kamnih na Golčaju.

Tretji dan

Vzpon na Trebeljevo mine hitro. Pod mogočno hruško na poti do Leskovca pozajtrkujemo. Otroci kartajo tarok, midva pa spet malo polenariva v senci.

Pot preko Kuclja do Police in naprej do Grosuplja se vleče. Vroče je, hodimo veliko po asfaltu (žal tu ne gre drugače – pot je sicer izjemno lepo speljana po gozdovih) in pripekajoče sonce. Med potjo se ustavimo pri sestrini prijateljici in se odžejamo. Otroci, še nekaj minut nazaj “izmučeni”, skačejo kake pol ure po trampolinu. Na vročem soncu seveda. Kdo razume te otroke?

Sredi Grosupelj nas pozdravi odlična picerija Kovačija. Ogromne, okusne, v krušni peči pripravljene pice, pivo, sokovi. Lastnika picerije nas prijazno opozorita na komarje v večernih urah. Nismo ju jemali resno. Čez kako uro smo ju šele razumeli…

Množice komarjev so nas začele napadati že na poti preko obširnega polja na poti do Spodnje Slivnice. Ko pa se spustimo v dolino na poti v vasico Cerovo, pa napadi postanejo neznosni. Mi nimamo nobenega orožja (repelentov), komarjev pa na miljone. Edino kar pomaga je hitra hoja, mlatenje po nogah in mahanje z majico okoli sebe. Vsak se znajde po svoje.

Rešitev vidimo v zavetju gozda, vendar ko pridemo v gozd, invazija ne poneha. Šele hlad vhoda v Županovo jamo, kamor pridemo proti večeru, nas odreši. Vendar nas pred vhodom v jamo kaj hitro začne zebsti (temperatura je okoli 6 stopinj C).

Večeri se, komarji napadajo, pripravlja se k nevihti, prenočišča še nimamo, … Po kratkem posvetu vseh članov odprave (midva s sestro in pet otrok: 8-15 let), se odločimo da pokličemo prevoz in zaključimo našo pot.

Kaj naj rečem za zaključek?

Na poti se nam dogaja vse iz česar je tudi sicer sestavljeno življenje: veselje, žalost, napor, lenarjenje, pomanjkanje, izobilje, hec, zajedanje, bolečine, ugodje, …

Prava šola življenja za otroke in tudi za naju. Zanimivo pa je, da otroci radi obiskujejo to šolo.

Mogoče gremo letos še enkrat v to šolo …

Aleš Čerin

Zemljevid Slovenije z vrisano našo potjo (rdeče: 2007; zeleno: 2008):

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Gremo naprej po E6
• Štiri dni na poti. Peš.
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

V petek se pa odpravljamo naprej. V štirih dneh nameravamo priti od prelaza Lipa blizu Vranskega nekam do Iškega Vintgarja (Motnik – Trojane – Moravče – Janče – Grosuplje – Turjak – Iški Vintgar).

Veselimo se popotovanja, druženja, spanja na “čudnih krajih”, srečevanja ljudi na poti, …

Priprave na pot niso hude, ker nič ne kompliciramo. Ne načrtujemo niti kje bomo spali, ker smo (večinoma smo skavti) popolnoma prilagodljivi (šotorska krila iz katerih si naredimo bivak, dobre in lahke spalne vreče, podloge), hrano kupujemo pa kar po poti. Edino kar rabimo so dobra pohodna obutev (žulji), nekaj cunj za preobleči, pa oprema za zaščito proti soncu (klobuk, pohodna kapa, krema). Pa seveda tarok karte :-) .

Na poti se nam ne mudi. Otrokom pustiva, da se igrajo, da opazujejo, raziskujejo, da se hecajo, … Bolj kot cilj je važna pot sama.

Se oglasim s poti, če bi slučajno našel dostop do interneta pri kakšnem kozolcu :-) . Če ne pa napišem kaj po popotovanju.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Štiri dni na poti. Peš.
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

Lep kos Slovenije smo prehodili, spoznali veliko prijaznih ljudi, krajev, … ter se spoprijeli z izzivom dolge in naporne poti. Spali smo preprosto. Tam kjer so nas ljudje sprejeli (na seniku, v skavtskem bivaku pod ruševinami gradu, na travniku). Nič kompliciranja, brez udobja, a z veliko mero doživetij – vonj svežega sena, čarobnost grajskih razvalin, travnik osvetljen s polno luno, polnost medčloveških in medgeneracijskih odnosov …

Nekaj utrujenosti, veliko premagovanja, izkušnja napora in odrekanja. Veliko stkanih vezi. Otroci so navdušeni in že načrtujejo podobno avanturo za naslednje leto. Seveda gremo tudi drugo leto na pot. Od Vranskega proti Strunjanu.

Ali ima pešačenje čez hribe in doline kakšen smisel? Po moje da!

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Gremo naprej po E6
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš