PREPROSTOST » ekologija

Časnik.si: Družba stranmetanja

Aleš Čerin — Tue, 07 Feb 2012 07:38:17 +0000

Janševe besede in vihar iz leta 2007

Se spomnite viharja iz oktobra 2007, ki so ga povzročile zaletave besede Janeza Janše, ki so šle nekako v smeri, da “dokler iz smetnjakov gledajo štruce kruha, smo bogata družba”?

Besede – tudi meni se zdijo neprimerne za predsednika vlade, ki je želel zmanjševati učinke, takrat že bližajoče se krize in verjetno izrečene nekako brez resnega premisleka, pa vendarle držijo. Še več, hrana ne gleda samo iz smetnjakov, kamor jo najverjetneje odvržejo vsega presiti, pač pa bi, če bi lahko, gledala iz hermetično zaprtih plastičnih posod, ki jih podjetja za ravnanje z odpadki odvažajo v predelavo (v bioplin).

Zategovanje pasov, ki to sploh ni

Posel enemu večjih podjetij za ravnanje z organskimi odpadki se je po podatkih Supervizorja (v javnem sektorju) v enem letu povečal za skoraj 20 odstotkov. Ilustrativno je, da je podjetje od proračunskih porabnikov v letu 2011 prejelo skoraj 950.000 €.

Daleč na prvem mestu je ena od slovenskih bolnišnic, ki za odvoz odpadkov porabi kar okoli 10.000 € mesečno. Pa izračunajmo na palec koliko hrane je to. Če vzamemo podatek, da za odvoz 35 l soda podjetje zaračuna okoli 7 € (= 20 centov za kg – podatek je za drugo podjetje in za leto 2010), potem lahko izračunamo, da samo ta bolnišnica mesečno odvrže okoli 50.000 kg ali neverjetnih 50 ton hrane. Neverjetno, upam, da je v ta strošek vključeno še kaj drugega. Še enkrat poudarjam, da izračun ni natančen, pač pa naj služi samo za oceno koliko hrane pravzaprav zavrže samo ena bolnišnica.

Če si pogledamo še stroške odvoza zavržene hrane nekaterih drugih proračunskih porabnikov na primer bolnišnic, centrov šolskih in obšolskih dejavnosti, zaporov, domov starejših občanov, šol in vrtcev, bi hitro dobili sliko odnosa do temeljne človekove potrebe – hrane po posameznih področjih. Če pa bi še primerjali količino zavržene hrane med posameznimi enotami iste dejavnosti (bolnišnice, šole, vrtce, …), glede na število uporabniko, bi dobili zanimive podatke, ki bi lahko služili … marsičemu.

Vsekakor so (tudi) tule priložnosti za “zategovanje pasov” o katerem govori vlada. In to niti ne bi bilo zategovanje pasov, pač pa samo logičen in edino pravi ukrep, ki ga je treba uvesti TAKOJ. Draga bodoča vlada RS, podatke imate (hvala bogu za Supervizorja), birokratov, pardon javnih uslužbencev je po ministrstvih dovolj. Dajte majhnemu sposobnemu timu nalogo naj naredi tak (samo malo bolj natančen) pregled, predlaga ukrepe, ki jih potem sprejmete in odgovorne v izstopajočih javnih ustanovah udarite po žepu. Moj glas imate.

Štručka, ki se spremeni v metanov prdec

Pa poglejmo še v zasebni sektor, kjer slika ni nič drugačna. Samo vlada tu ne more ukrepati, pač pa le mi potrošniki.

Ljudje želimo sveže, pa ne samo to, želimo vsak dan sproti sveže izdelke v vsaki minuti našega nakupa. Tako želimo na primer svež kruh in sveže pekovsko pecivo tudi pet do osmih zvečer, ko trgovino že skoraj zapirajo. Trgovska podjetja so se temu prilagodila in nam scrkljanim potrošnikom to tudi zagotavljajo. Ampak zanimivo, ne na svoj račun.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Sorodni članki:

Zasavski David proti francoskemu Goljatu

Aleš Čerin — Tue, 12 Jul 2011 13:22:17 +0000

Poznate svetopisemsko zgodbo o boju med Filistejcem Goljatom, močnim možem, izurjenim vojakom, bojevnikom od svoje mladosti, opremljenim s ščiti in sulicami, ter šibkim dečkom, pastirjem Davidom? Dobro opremljeni Goljat se v zgodbi hvali, napihuje in zasramuje nasprotnike, mladi goloroki David, opremljen le s kamni in fračo, pa se zanaša na svojo spretnost in na Boga. Svetopisemska zgodba pravi, da je v boju David premagal Goljata in tako omogočil zmago svojemu ljudstvu.

Boj malega društva z multinacionalko

Zdi se, da se je podobna zgodba odvila v našem Zasavju, kjer je “goloroko” društvo Eko krog (na čelu z zelo izpostavljnim Urošem Macerlom, kmetovalcem iz Ravenske vasi), v sodni bitki premagalo francoskega velikana, multinacionalko Lafarge (konec leta 2010: 75.680 zaposlenih, 16 milijard evrov prihodka), drugega največjega proizvajalca cementa na svetu in tako “svojemu ljudstvu” (Zasavcem) omogočilo čistejši zrak.

Kot smo na Časniku že poročali, je Agencija RS za okolje pritrdila mnenju in argumentaciji Eko kroga, da gre pri Lafargevi sežigalnici za novo napravo, in Lafargevo vlogo za novo okoljevarstveno dovoljenje, ki bi spet vključevalo sežiganje odpadkov v trboveljski cementarni, zavrnila. Kar za Lafarge verjetno pomeni konec izkoriščenja cenene energije (iz plastike, odpadnih olj, izrabljenih gum) in posledično zastrupljanja neprevetrenega Zasavja s škodljivimi izpusti. Pridobivanje dovoljenja bo sedaj bistveno preglednejše in bo omogočalo javnosti bistveno boljši nadzor nad tem, kaj želi imeti v svoji okolici.

Kar se je zdelo še lansko leto nemogoče, ko so obupani Zasavci s plinskimi maskami na obrazih, novembra protestirali v Ljubljani, ko premier Pahor pred zbrano množico ni želel stopiti (raje se je umaknil iz stavbe pri zadnjih vratih), se letos kaže kot realnost. Lafargeu, ki je na podlagi neupravičeno izdanega dovoljenja varčeval z denarjem za čistejše energente v že tako obremenjenem zasavskem okolju, sežigal še odpadna olja, plastiko in izrabljene gume, tega ne more več početi. Če so “filistejci” dokončno poraženi, pa bomo še videli. Eko krog na svoji spletni strani poudarja, da je “velika bitka dobljena, a vojne še ni konec.”

Kako je možno, da David premaga Goljata?

Sprašujem se, kako je sploh možno, da je malo društvo, ki praktično nima nobenih financ, lahko premagalo (zaenkrat v eni bitki) bogato multinacionalko, ki je imela zaslombo tudi v državni inštituciji kot je Agencija RS za okolje (le-ta naj bi varovala ljudi in ne multinacionalke)? Kaj je tisto kar civilno družbo, kar društvo je, dela močno? Kaj je bil tisti “kamen in frača”, ki je multinacionalki zadal (morda usodni) udarec (=znižal dobiček)?

Zdi se, da društvo Eko krog sestavljajo ljudje, ki so strastno predani v borbi za osnovno človekovo dobrino – za zdravje svojih otrok. Ne samo, da so člani Eko kroga strastni, pač pa so si v letih delovanja nabrali dovolj znanja in izkušenj, da znajo delati – prave reči na pravi način. Tako se Eko krog v svojem delovanju niti ne zavzema za zaprtje cementarne, pač pa želi, da se proizvodnja odvija na ekološko sprejemljiv način – brez kurjenja odpadnih olj, plastike in odpadnih gum. Vladi RS so celo predlagali, da “naj v prihodnjih razpisih za gradbene projekte financirane iz proračuna RS zahteva uporabo izključno okolju prijaznega cementa, torej cementa proizvedenega v pečeh, ki ne sežigajo odpadkov.” in tako omogoči cementarni Lafarge na okolju sprejemljivejša goriva, ohrani 120 delovnih mest in ohrani rentabilnost, prebivalcem Zasavja pa bi omogočila človeku dostojnejše življenje brez strahu za svoje zdravje in zdravje svojih otrok.”

Eko krog zna tudi dobro predstaviti svoje strokovne argumente in jih z vztrajnimi in odmevnimi akcijami tudi približati medijem. Eko krog je gotovo eno redkih društev, ki jih znamo Slovenci priklicati v spomin.

Eko krog ima tudi pogumnega predsednika, Uroša Macerla, ki ne podlega pritiskom korporacije, občine, inšpekcijskih služb. Po naših informacijah si vsemogoči inšpektorji na Uroševi kmetiji kar podajajo kljuko. Najverjetneje predsednika podpira skupina zelo predanih, pogumnih in strokovno dobro izurjenih ljudi.

Eko krog s svojim delovanjem predstavlja zgled za delovanje civilno-družbenih organizacij in gibanj. Čestitke za zmago v bitki, želimo vam zmago v “vojni” – ohranitev proizvodnje cementa, a na način, ki omogoča zdravo življenje v Zasavju. In hvala za zgled!

Članek je bil objavljen na Časnik.si.

Sorodni članki:

Socialni teden – Preživeti ali zaživeti?: O vodi

Aleš Čerin — Fri, 10 Sep 2010 07:49:15 +0000

Tema letošnjega Socialnega tedna je namerno provokativna. Z besedico ‘ali’ namesto ‘in’ ter z vprašajem na koncu namesto piko. Preživeti, bi rekel, kljub krizi, ki smo jo zakuhali (namreno ne pravim: nas je doletela), v Sloveniji in nikjer v razvitem svetu ni težko. Kar nas “tepe” je naša lagodnost, naš morda že kar v gene zapisan način preživljanja življenja v komodnosti, ki si ga na nekaterih koncih sveta ne morejo niti zamisliti. In iti iz odličnega v malo slabše je grozno.

O vodi

Pa začnimo pri osnovni “surovini” za življenje – vodi. Ko greš po naši domovini takole peš iz vsake dolinice priteče sveža, čista, pitna voda. Iz (žal ne več čisto vseh) pip tudi priteče pitna voda. Pha, to ni nič, boste rekli.

Pa poglejte malo okoli po svetu. Saj ni treba iti zelo daleč. Že v Kijevu v Ukrajini, kjer sem delal, iz pip ne teče pitna voda. Vsaj ne taka, ki bi jo človek brez pomisleka uporabil. Ljudje jo za pitje in kuhanje kupujejo na ulici – “kvazi” prečiščeno. Mimo trimilijonskega mesta sicer teče gigantski Dnjeper, ki pobere ogromno nesnago na svoji dolgi poti in to ljudje – malo prečiščeno seveda – dobijo v pipe. Sam sem si komaj upal umivati zobe s to vodo.

O razmerah v podsaharski Afriki raje ne bi govoril. Je že Tomo Križnar s filmom Darfur – vojna za vodo in tudi s tole fotografijo vse povedal. Z osnovno surovino za življenje, s katero se ubada velik del sveta, v Sloveniji nimamo nobenih težav.

Pa mi sploh kdaj pomislimo, da bi vode ne bilo dovolj, da voda ne bi bila čista, da zjutraj ko vstaneš, nimaš kaj spiti, ali pa da se je treba odpraviti po vodo v nekaj 10 kilometrov oddaljen vodnjak? Jaz nikoli. Verjamem, da velik del Slovenk in Slovencev tudi ne. Večje težave v našem delu svetu imamo z “zaživetjem”. Morda prav zaradi tega, ker nam osnovne življenjske dobrine – kot je voda (in voda prav dobesedno) “priletijo z lufta” in se ne zavedamo, da bi pravzaprav morali biti hvaležni.

Moja predavanja

Še malo reklame za moja predavanja v okviru socialnega tedna:

Torek, 14.9. ob 19h: Predavanje (+pogovor): Podjetje moja družina: voditi družino kot podjetje?, Žiri
Sreda, 15.9. ob 19h: Predavanje (+pogovor): Podjetje moja družina: voditi družino kot podjetje?, Zgornja Besnica pri Kranju
Sobota, 18.9. dopoldne: Zaključni seminar v Celju: Blog kot oblika družbene participacije

Povabilo

Če kdo želi, se lahko pelje z menoj v Žiri ali Zgornjo Besnico. Odhod je iz Ljubljane. Imam še 5 prostih mest v avtu. Pošlji e-pošto na ales@cerin.si. Ekološko!

Imaš svoj blog?

Priduži se blogerskemu Socialnemu tednu. Prijavi ga!

Sorodni članki:

PREPROSTO gobe

Aleš Čerin — Fri, 03 Sep 2010 18:19:11 +0000

Gob nimam rad. Za jesti. Jih pa občudujem na gozdnih poteh. Zdijo se mi lepe in fotogenične. Zadnjič ko smo šli po Loški planinski poti, se jih je kar nekaj ujelo v objektiv in na kartico.

Baje, da imajo gobe velik pomen v gozdu, zato so nekako zaščitene z UREDBO o varstvu samoniklih gliv, ki pradi da: “Posameznik lahko nabere v enem dnevu največ dva kilograma gob, skladno z določbami te uredbe.” Če ne lahko sledi kazen okoli 200 € (v uredbi piše 50.000 SIT). Upam, da kdo nadzoruje gozdove.

Sorodni članki:

Projekt Recikel bicikel: Iz neuporabnih biciklov delajo uporabne

Aleš Čerin — Wed, 18 Aug 2010 05:50:32 +0000

Slovenija danes

V Sloveniji kar 45 odstotkov ljudi živi na območjih prekomerno onesnaženega zraka s prašnimi delci. Povprečje za Evropsko unijo je 28 odstotkov. Predvsem v urbanih središčih velik del prašnih delcev prispeva promet. Slovenija je zato že prejela opozorilo Evropske unije.

V urbanih središčih se soočamo s slabo urejenim prometom in gnečo. Še vedno se v večini avtomobilov vozi samo voznik.

Vedno več ljudi je prekomerno težkih in debelih. Trenutno smo v ekonomsko-gospodarski krizi, zato narašča brezposlenost. Namesto da bi popravili kakšno staro še uporabno stvar, to stvar raje zavržemo in kupimo novo. Tipičen primer takega ravnanja so kolesa.

Kako lahko pri vsem tem pomagamo mladi …

… se je vprašalo nekaj študentov, ki so se skupaj zbrali v projekt “Recikel bicikel” in se pod okriljem Socialne akademije vključili v razpis Mladi v akciji.

Naš namen je zbrati zavržena in obrabljena kolesa, jih predelati in stilsko urediti. Prenovljena kolesa bomo kasneje podarili nekaj študentom iz tujine, nekaj znanim Slovencem, za večino koles pa bomo na dražbi zbirali prostovoljne prispevke. Te bomo namenili socialno ogroženim mladim v Sloveniji.

Poleg tega bomo organizirali delavnice za otroke, jim popravljali kolesa in jih naučili, da si bodo sami znali pomagati, ko se jim bo pokvarilo kolo. Več o vseh naših aktivnostih in zgodbah koles lahko najdete na naši internetni strani.

S projektom bomo skušali spodbuditi državljane k zdravemu načinu življenja, trajnostni rabi dobrin in k zavedanju o pomembnosti čistega okolja. V projekt želimo vključiti mlade z manj priložnostmi in spodbuditi kreativnost. S sodelovanjem s tujimi študenti pa skušamo našo idejo širiti tudi izven meja Slovenije.

Kdo smo?

Prihajamo iz različnih okolij in predstavljamo širok spekter različnih znanj in kompetenc. Vse pa nas družijo podobni interesi – skrb za okolje, veselje do dela z mladimi in prebujanje aktivnega državljanjstva.

V preteklosti smo že delovali v raznih prostovoljnih pobudah, društvih ali organizacijah, vendar še nikoli skupaj. Skupino sestavljamo:

Dejan Lenko, študent gozdarstva, član DOPPS (Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije) in prostovoljni gasilec,
Gregor Bačar, študent ekonomije in skavt,
Domen Žagar, študent strojništva in alpinist,
Rok Panjan, študent družboslovne informatike,
Ana Grahor, študentka medicine in skavtinja,
Tajda Logar, študentka prava, dela na TOM-u (telefonu za otroke in mladostnike),
Franci Bačar, študent agronomije, trener MSS in skavt.

Kako nam lahko pomagate vi?

Če imate kakšno staro, rabljeno kolo, ki sameva v kleti in se na njem nabira prah, vas prosimo, da nam ga podarite. Pošljite e-pošto na recikel.bicikel@gmail.com ali pokličite po telefonu 040-503-699 (Franci Bačar). Kolo vam odpeljemo na naše stroške. Povprašajte še svoje prijatelje za stara kolesa.

Na internetni strani in na prek Facebooka vas bomo obveščali o naših nadaljnjih aktivnostih, na katere ste lepo vabljeni. Najbolj pa nam boste pomagali, če boste tudi sami kdaj pa kdaj zamenjali avto za kolo in k temu spodbudili tudi svoje bližnje.

Ana Grahor

Foto: Asif Akbar, SXC, logo: Spletna stran projekta Recikel bicikel

Sorodni članki:

Uničevalci Pohorja (foto)

Aleš Čerin — Tue, 06 Jul 2010 12:54:57 +0000

Pohorje je lepota narave. Pohorje je poezija gozdov, širokih travnatih grebenov, pobočij, slapov in potokov. Poti so speljane skozi gozdove, travnike, včasih tudi preko občutljivih tal višinskih močvirnatih barij.

Pohorje je lepo

Pretekli vikend sva z ženo preživela na Pohorju. Nastanjena pod Veliko Kopo sva v treh dneh imela tri krasne sredogorske ture. Prvo samo na kratko po gozdnih poteh v okolici Velike Kope.

Drugo, ko sva imela ves dan na razpolago, sva se odpravila po razglednem slemenu Pohorja do Ribniške koče in naprej proti Lovrenškim jezerom.

Tretji dan, pa sva se odravila od Velike Kope do Kremžarjevega vrha in nazaj.

Pohorja ne morem prehvaliti, ker sem po duši bolj ljubitelj sredogorja, kot visokogorja. Raje imam zelenilo gozdov, kot sivino skal. Vse je bilo čudovito, razen …

Motorizirani uničevalci

… motoriziranih uničevalcev Pohorja, ki sva jih srečevala v nedeljo in opazovala sledi njihovega divjanja (globoke vdrtine na občutljivih tleh pohorskih poti) vse dni pohajanja po Pohorju.

V nedeljo se je skupina 5 mladeničev – po govorici sodeč so bili kar domačini s Koroške – na močnih kros motorjih podila po gozdnih poteh, tudi po ozkih stezah in ne boste verjeli tudi kar preko travnikov v brezpotja gozda.

Neznosna glasnost motorja, brtualnost obnašanja, ignoriranje vsakršne skrbi za naravo in njene potrebe, so bile lastnosti, ki bi jim jih pripisal takole glede na kratko srečanje z njimi. Ko sem se jim izogibal na ozki poti s Kremžarjevega vrha, ko sem šel mimo njih in za nekaj trenutkov poslušal njihov pogovor, ko sem jih kasneje še enkrat srečal na strminah Velike Kope.

Kaj storiti, ko jih srečaš?

Sam nisem vedel kaj naj naredim. Pozneje sem premišljeval, da bi jih morda moral prijaviti policiji. Bi policija ukrepala?

Na strani Ministrstva za okolje sem prebral, da je v naravnem okolju prepovedana vsaka vožnja, ki je hitrejša od hoje pešca, da je “vsaka vožnja izven utrjene poti oz. kolovoza v nasprotju z uredbo, razen, ko ne gre za naravno okolje.”

Sorodni članki:

Stickies: ekološki rumeni listki za na ekran

Aleš Čerin — Thu, 06 May 2010 16:20:12 +0000

Ali tudi vi radi uporabljate rumene listke, na katere si kaj zapisujete, da ne pozabite? Jaz jih, ker sem kar pozabljiv. Včasih jih limam celo po ekranu računalnika.

Pa je nekdo izumil rumene listke, ki sploh niso listki, ker jih pač elektronsko “limate” po ekranu. Mali programček se imenuje Stickies in si ga lahko brezplačno naložite na strani Zhorn Software (avtor Tom Revell). Hvala avtorju.

E-listki so precej uporabni, ker poleg osnovne funkcije pisanja, omogočajo še veliko drugih uporabnosti (vse z desnim klikom miške). Meni so uporabne te funkcije:

alarm: lahko naravnate alarm, tudi za več mesecev naprej, ali pa na določen datum
spanje: lahko jih “daste spat” do določenega datuma (jih sploh ni na ekranu)
lahko jih celo natisnete (včasih si shranim na listek kar dolgo besedilo).

Tile elektronski listki so tudi ekološki in še precej poceni, kajne?

Ali imate tudi vi kakšno tako uporabno, brezplačno, programsko (internetno) “foro”, ki bi jo radi delili z nami? Dajte povezavo v komentar.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

1. maj naj mine brez zažiganja avtomobilskih gum

Aleš Čerin — Wed, 28 Apr 2010 13:41:14 +0000

Na predvečer 1. maja, praznika dela, po mnogih krajih obeležijo s kurjenjem kresov. Prav, četudi mi ni čisto jasen pomen kurjenja v povezavi s praznikom dela. Se pa strinjam, da ogenj ljudi združuje, da daje toplino, veselje.

Strupenost kurjenja avtomobilskih gum

Imajo pa ljudje grdo in izjemno neekološko navado, da na prvomajskih kresovih velikokrat zagorije tudi avtomobilske gume. Avtomobilske gume so eden od naprijetnih spremljevalcev naše civilizacije in na leto jih ogromno izdelamo in tudi odvržemo. Približno eno na človeka na leto (podatek velja za ZDA – morda jih v Evropi nekaj manj). Veliko smo jih našli po grapah divjih odlagališč tudi v letošnji akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu.

Pri kurjenju avtomobilskih gum se vali gost dim, ki vsebuje na stotine zelo strupenih snovi, kot so:

benzen (kancerogen – povzroča raka in druge zdravstvene motnje),
butadien (kancerogen – povzroča raka),
stiren (možno, da povzroča raka),
žveplov dioksid SO2 (inhaliranje povroča bolezni dihal).

Pri kurjenju nastajajo tudi izredno drobni delci (črn dim!) (vsebujejo tudi težke kovine), ki zlahka zaidejo globoko v pljuča in povzročajo dihalne motnje.

Reci NE kurjenju avtomobilskih gum!

Predlagam, da se letos ljudje upremo organizatorjem kresov, ki kurijo z avtomobilskimi gumami. Kako pa? Tako, da:

organizatorja opozorite na nevarnosti – zdravje. Če se organizator ne odzove na vaše opozorilo,
gume enostavno odstranite s kurišča – pred vžigom seveda. Če še to ne gre,
opozorite ljudi okoli sebe, zapustite prizorišče (zavarujete sebe in svoje otroke), organizatorja pa prijavite na Inšpektorat za okolje in prostor (naslovi območnih enot, telefon, e-naslov, faks).

Pa prijetno praznovanje. Brez strupov – tudi brez EtOH. Po možnosti kje v zelenju narave, v gozdovih, hribih, na morju.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

Zakaj je bila akcija Očistimo Slovenijo lahko uspešna?

Aleš Čerin — Thu, 22 Apr 2010 15:51:49 +0000

Kdor je bil zraven pri načrtovanju akcije ali pa je sodeloval samo 17. aprila, kdor je videl gore odpadkov, kdor je doživel duha akcije, kdor je spremljal medije v zadnjih dneh, kdor je kadarkoli poskusil animirati skupino ljudi v skupno akcijo, ta se gotovo strinja, da je akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu izjemno uspela. Poglejmo dejstva:
- cilj izdelati nacionalni register divjih odlagališč je popolnoma dosežen: v register so prostovoljci vpisali preko 10.000 divjih odlagališč z vsemi podatki, celo s fotografijo,
- cilj 200.000 ljudi je močno presežen s številko 250.000, kar predstavlja kar 12,5 % celotne populacije,
- cilj zbrati 20.000 ton odpadkov je ob 70.000 m3 verjetno tudi dosežen,
- cilj ozaveščanja in izobraževanja o izboljšanju odnosa do ravnanja z odpadki – seveda je dosežen. Vsaj teh 250.000 ljudi ne bo nikoli več svinjalo narave. Senzibilnost ljudi do svinjalcev se je zelo povečala.

Vse kar je potrebno za uspeh

Mladi ekologi so s svojo mladostno svežino, odprtostjo, resnostjo, navdušenjem in ne nazadnje tudi znanjem prinesli v akcijo prav vse kar je potrebno za uspeh. Za uspeh vsakega projekta rabimo vse štiri komponente, ki sestavljajo naravo človeka: telesno, umsko, socialno-odnosno in duhovno. V tej akciji so se vse štiri komponente združile. Zato zmaga.

»Telesna« komponenta je praktičnost in izzivalnost same zasnove akcije. Kdo bi si lahko predstavljal, da bi lahko očistili – pomislite – celo državo v enem samem dnevu? Saj to ni mogoče! Ljudje imamo radi oprijemljive, praktične rešitve, brez dolgih debat in »flancanja« o veletrajnostnih rešitvah daleč v oblakih. Ljudje imamo radi »nemogoče poti« (izzive), kot bi rekel pokojni Tomaž Humar. Akcija je ponujala oboje.

Umska komponenta akcije je organizacijska domišljenost, izjemno dober načrt in vpetost različnih znanj. V akcijo so organizatorji (s pomočjo virov) vpletli ogromno znanja projektnega dela, informacijsko-tehnološkega znanja, znanja uporabe internetnih socialnih omrežij, znanj ravnanja z odpadki in znanja odnosov z javnostmi.

Geopedija se je tako za pol leta spremenila v drugi dom približno tisoč zagnanih iskalcev divjih odlagališč. Najprej s »skeniranjem« letalskih posnetkov na računalniku in označevanjem divjih odlagališč, potem s potrjevanjem le-teh v naravi, pa z vnašanjem divjih odlagališč s terena. Vse so organizatorji podprli z odličnimi, razumljivimi in človeku prijaznimi internetnimi orodji. Še več, vsako internetno orodje je bilo pospremljeno v življenje z učinkovitimi navodili, ki bi bili lahko za zgled izdelovalcem dokumentov v velikih podjetjih.

Vsako vprašanje, ki smo partnerji projekta naslovili na organizatorje, je dobilo odgovor v enem dnevu. Vse z namenom olajšati delo popisovalcem. Na dan akcije je organizacija tekla kot namazana. Vse prostovoljno. O, ko bi bila organizacija dela v naših podjetjih taka!

Socialno komponento predstavlja dejstvo, da je akcija povezovala ljudi. V teh tako razdiralnih časih smo državljani prav potrebovali nekaj kar bi nas povezalo, ne glede na ideološke, politične in vsemogoče razlike. Taka akcija je pravi skupni imenovalec, kjer se lahko najdemo vsi. Saj ljudje se radi družimo, saj ljudem ni vseeno za sočloveka, za naše skupno okolje. Takih dejanj nam manjka, takih zgledov nimamo veliko v zadnjih letih. Upam, da je predsednik države kot »inštitut« povezovanja državljanov dovolj luciden, da je opazil to našo žejo po povezovanju.

Duhovna komponenta akcija pa je odnos ljudi do nečesa kar nas presega, kar je večje od nas. Kristjani pravimo temu Bog (v povezavi s to akcijo naš odnos do Stvarstva), drugi temu pravijo višja sila ali kako drugače, ateisti morda narava, … Ljudje smo pač transcendentna bitja in tega ne moremo zatajiti.

Kako naprej?
Veter je v jadrih. Zagon je tu. Kritična masa ljudi, ki jim ni vseeno, se je močno povečala. Senzibilnost ljudi za drugačen odnos do okolja je večja. S tem pa že prehajamo od bolj na praktičnost osredotočene akcije, na trajnostni razvoj, ko se bo vedno več ljudi začelo spraševati o svojem vplivu na okolje, o etičnosti pretirane potrošnje, o pomenu iskanja »točke dovolj«, o odnosu do porabe energije.

Kot poznam organizatorje, se bo akcija nadaljevala. Sem pripravljen na drugo poglavje in se že prav veselim.

OPOMBA: Članek je objavljen na blogovskem portalu Drugi svet.

Sorodni članki:

Očistimo Slovenijo: Ponosen sem in vesel

Aleš Čerin — Sat, 17 Apr 2010 15:15:43 +0000

Ponosen na svoja sinove, ki sta čistila skupaj z mano, ponosen sem na moje odrasle skavte, ki so trdo delali ves dan in po koncu akcije vztrajali še dve uri za nakladanje. Ponosen sem na organizatorje, ki so se odlično, zavzeto in odgovorno lotili tako velike akcije in več mesecev življenja posvetili bolj čisti Sloveniji. Ponosen sem na svoje sodržavljane, ki so se tako množično odzvali in prispevali k lepšemu in bolj zdravemu okolju.

Več kot 200.000 (10%!) se nas je danes zganilo, zavihalo rokave, se združilo v akciji, ki je poleg tega, da je zelo praktična, tudi povezovalna. Združila nas je v skrbi za našo skupno domovino. Pokazali smo, da nam ni vseeno in da nas prava reč lahko združi v dobrem. Dobro znamenje.

Več pa na povedo fotke.