PREPROSTOST » etika

O moralnem operacijskem sistemu (VIDEO)

Aleš Čerin — Fri, 09 Sep 2011 11:06:18 +0000

Damon Horowitz je profesor filozofije in podjetnik. Pred kratkim se je pridružil Googlu kot njihov “hišni” filozof. V TED govoru poudari moč, ki jo imamo(jo) v rokah, ker s(m)o sposobni zajemati tako velike količine osebnih podatkov o posameznikih in kako to moč izrabiti za “prav”.

Video (16 min – vredno ogleda)

Moč, ki leži v podatkih

Google ima “na tone” naših podatkov na svojih diskih – osebne finančne podatke (plačevanje računov, plača, kreditna sposobnost, …), medicinske podatke (če je srce v redu, ti ponudimo npr. življensko zavarovanje), pa sledenje našim vzorcem klikanja. Menda iz milijonov klikov lahko napovedo, kaj bo posameznik kliknil na internetu, še preden to res stori.

Profesor pa se sprašuje, kaj bi oni, ki imajo podatke, z njimi morali storiti in ne samo kaj bi lahko storili (česa so zmožni). Pustiti posameznika na miru, četudi internet uporablja za zla dejanja ali intervenirati? Kje je meja?

Tu nastopi pomen moralnega operacijskega sistema, sistema, ki bi nas v vsakodnevnih odločitvah vodil v prave izbire med “prav in narobe”. Ljudi, ki gradijo tehnologijo, naj bi vodil skozi razmišljanje kaj naj bi naredili s tehnologijo. Grozljivo pa je, ugotavlja profesor, da ljudje mnogo več razmišljamo o tehnologiji kot o moralnem operacijskem sistemu, ki naj bi vodil prav to tehnologijo. Kot da nam ni mar.

Različni pristopi, a brez čudežne formule

V nadaljevanju odličnega predavanja profesor razloži Platonov, Aristotelov, Kantov in Millov moralni operacijski sistem ter ugotavlja, da ni splošne in enostavne “formule”, ki bi nam omogočala, da se v vsakodnevnih situacijah odločimo, kaj narediti s podatki.

Je samo etika, a etika ni lahka in zahteva razmišljanje. Etike ne moremo prenesti v stroj, ki bi se med prav in narobe odločal namesto nas. Nič ne more razmisliti namesto nas ljudi. Mi, ljudje in samo ljudje – lahko in tudi moramo razmišljati, vendar kot izpelje iz misli Hannah Arendt (“Žalostna resnica je, da večino zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki so izbrali zlo, pač pa prihaja iz ne-razmišljanja.” Avtorica to imenuje “banalnost zla”), se nam ne da. Ker je razmišljanje neprijetno, težko. Vendar kljub temu – pravi Damon – mora vsakdo v vsakodnevnih situzacijah vaditi razmišljanje.

Praktično povabilo k razmišljanju

Povabim vas – tako kot profesor občinstvo, da razmislite o zadnjem primeru, ko ste se morali odločiti, pa vas je skrbelo, ali boste ravnali prav. Ko ste se spraševali: “Kaj bi moral storiti?”. In potem razmislite tudi o tem, kako ste pravzaprav prišli do odločitve. Kaj vam je pomagalo pri odločitvi? To je prvi korak k sprejemanju odgovornosti za našo moč, ki jo imamo v rokah. Pravzaprav imamo vsi nekaj moči v rokah, nekateri več, drugi manj.

Potem vas – kot je storil profesor – povabim, da še nekomu razložite, kako ste prišli do odločitve. Vendar poskusite poiskati človeka, ki je drugačen od vas (slikar, pisatelj, glasbenik, duhovnik, …), nekoga, ki ima drugačen način razmišljanja kot vi. Skupaj bosta iskala in se odločala med prav in narobe. To ponavljajte. Vsakič ko je pred vami odločitev med prav in narobe.

Pomembno je, da se zavedamo, stalnega boja med dobrim in zlim, boja med prav in narobe. Še to: pomembno je, da nam je mar za to kaj je prav in kaj narobe in da nam je mar za to kaj se v svetu dogaja z uporabo tehnologije.

Kaj je prav in kaj narobe v zvezi s tehnologijo in – dodajam sam – tudi našim osebnim ukvarjanjem s tehnologijo. Tu mislim predvsem našim vsakodnevnim prispevanjem v gigantske podatkovne baze raznih googlov, facebookov, twitterjev. Najlažje je sicer reči “ne” tehnologiji in je ne uporabljati. Pa je to v tem svetu sploh še mogoče?

Foto: TED

Sorodni članki:

Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete

Aleš Čerin — Fri, 20 Aug 2010 06:09:29 +0000

Zlato pravilo

Zlato pravilo, ki ga lahko zapišemo v pozitivni obliki: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« Mt 7, 12 gotovo ni samo Jezusov izum, ker ga v taki ali drugačni obliki poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem.

Zlato pravilo je najbolj pomembna osnova za moderen koncept človekovih pravic. Vsak posameznik ima – v skladu s tem pravilom – pravico, da se ga enakovredno obravnava, a obenem ima vsak posameznik tudi dolžnost, da tako obravnava druge. Človek, ki živi v skladu z zlatim pravilom torej obravnava vse ljudi, ne samo ljudi iz njegovega kroga, enako skrbno in s spoštovanjem. Temeljno, ni kaj.

Zlato tele

Pa poglejmo kaj se zadnje čase dogaja z delavci na gigantskih, velepomembnih gradbenih projektih. Na »zlatem teletu«, spomeniku človeški aroganci, so delavci v težkih delovnih razmerah – predvsem pozimi – gradili objekt, ki omogoča, da vsake toliko časa 22 mož brca okroglo usnje dvakrat po 45 minut, okoli 16.000 ljudi pa jih pri tem opazuje in tudi skače, kar menda – skakanje namreč – določa tudi njihovo narodnost.

Svoj posel so delavci opravljali v teh kriznih časih za skromno plačilo in bili ob tem še v stalni nevarnosti za svoja življenja (nekateri so jih v času gradnje stadiona tudi izgubili). Torej, ljudje so vložili v projekt s katerim si politik – manager »bilda imidž« pred skorajšnjimi volitvami, svojo življenjsko energijo, a ne dobili pravičnega nadomestila v obliki plače, s katero kupujejo živež zase in za svojo družino. Kaj drugega kot živež si človek z nekaj stotaki plače pravzaprav težko privošči.

Delavci v Vegradu, gradbenem gigantu so zbrali iz plač, ki so že tako nizke, denar za družino preminulega kolega, verjeli seveda, da ga bo družina dobila in potem obstali – odprtih ust. Kdo bi si pa sploh upal pomisliti, da je management podjetja zmožen zadržati nakazalo denarja ob taki stiski.

Vrhunske moralne avtoritete

Razumem politika – managerja, ki mora pokazati rezultate, da ga iger željno volilno telo ponovno izvoli, nikakor ne morem razumeti vodilne Vegrada, kot tudi ne razumem našega prvorazrednega vrhunskega politika – humanista. Njega smo namreč neposredno izvolili na mesto, kjer naj bi ob kršitvah človekovih pravic zastavil svojo besedo v boju proti tako poniževalnim poslovnim običajem. A prvorazrednik se ne oglaša.

Na mesto varuhinje človekovih pravic smo (posredno) izvolili zdravnico. Se mi je zdelo obetavno, …

Preberite članek do konca:

Foto: PhotoXpress (roke), journal.twcnews.org (Zlato tele), SXC (delavec)

Sorodni članki:

Bulmastifi: afera ali tragedija?

Aleš Čerin — Fri, 19 Feb 2010 13:46:32 +0000

Predsednik Pahor je izjavil, da dogajanja v zvezi z bulmastifi “ne razume kot afero, ampak kot tragedijo.” Pa sem šel PREPROSTO pogledati v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer sta oba pojma lepo definirana:

afera -e ž (e) pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek,
tragedija ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča

Predsedniku sporočam, da je tole dogajanje v našem “jet-setu” omreženem okoli znanega odvetnika in v katerega kot kaže, da je vpleten kar velik del vladajoče elite oboje, tragedija (izguba človeškega življenja je vedno tragedija) in afera.

Če pogledamo najprej sodno plat afere. Vrnitev psov – brez problema, ter po drugi strani nezmožnost napadenega Tržičana v štirih letih iztožiti pravično odškodnino za svojo invalidnost – to je politična afera v katero je vpletena sodna in verjetno tudi izvršna oblast. To je mesto ukrepanja za predsednika Pahorja. Da s svojo avtoriteto (težko mi gredo te besede z jezika za našega predsednika) doseže razčiščenje do konca in ukrepa. To sicer napoveduje na svoji spletni strani z naslednjimi besedami: “»Če bi minister Pogačnik odstopil, jaz ne bi vedel, zakaj. Samo zaradi ljubega političnega miru. To se mi ne zdi prav. Treba je najprej ugotoviti, kaj je šlo narobe, da bi taka ravnanja lahko v bodoče preprečili.« Bomo videli.

Pa poglejmo etično plat afere. Neetično je vpletanje živali v spolno življenje ljudi. Ne samo neetično, tudi po zakonu kaznivo. In neetično je tragedijo in afero, ko se je zgodila, “zatušati”, da elita ostane neomadeževana. “Normalni” mediji (tisk, TV) so po izbruhu afere kar potihnili in vso stvar so “gonili naprej” samo internetni mediji. To, da o aferi-tragediji piše odkrito samo tako rumen medij kot je Požar report (in da se je na koncu izkazalo, da ima prav), je tudi afera, gospod predsednik.

Popolnoma neprimerno pa je afero zanikati in gledati na etični vidik kot na nekaj drugotnega v primerjavi s pravnim vidikom. Tu je predsednik Pahor popolnoma zašel, predsednik Türk, ki se praktično sploh ni oglasli, pa popolnoma odpovedal v svoji poglavitni vlogi. Ali je morda to zanj tudi drugorazredna tema?

Foto: Anne Sinivaara, SXC

Sorodni članki:

Pomurka: Zgnilo 90 ton mesa

Aleš Čerin — Wed, 08 Apr 2009 06:11:40 +0000

Mediji poročajo, da so v Pomurki (skupina propadlega MIPa) že več kot 10 dni brez elektrike, zato hladilnice ne delajo, meso se kvari in po besedah inšpektorice ga bo treba zavreči.

Delavci so doma, podjetje je pred stečajem, plač ni, ljudje se oglašajo na Centrih za socialno delo. Meso je “zastalo” nekje med lastniki podjetja in banko, ki naj bi bila njegova lastnica. Očitno se ne morej zmeniti, zato so ga raje vrgli kar stran.

Finančni vidik

Če 1 kg mesa stane okoli 5€, je cena tega mesa 450.000€. S tem denarjem bi vsaj 450 družin živelo cel mesec. To je samo suhi finančni račun. Ali se res ne da najti potrebne električne energije, da se meso ohrani, ali pa se ga preprosto razdeli ljudem.

Etični vidik

Iz hrane se ne smemo delati norca, so nas učili naši starši in mi učimo svoje otroke. A vsaj v tem primeru se tajkuni in bankirji prav norčujejo iz mesa, ki smo ga dobili iz živih živali, ki smo jih pokončali, ne zato, da bi se nahranili, pač pa zato, da ga bomo zvozili takorekoč na smetišče.

Za mene izrazito NEETIČNO, izjemno SLAB ZGLED in preprosto NEDOPUSTNO. Po moje bi morala država take primere preganjati po uradni dolžnosti. Že iz ETIČNIH vidikov.

Na kratko: delavci so lačni, meso se pa meče stran. Čestitke lastnikom in Abanki za izviren, slovenski način reševanja gospodarske krize.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Gverila marketing je packanje javnih površin

Aleš Čerin — Fri, 12 Sep 2008 13:41:29 +0000

Zadnjič sem bil v Mariboru in na ulicah videl reklamo za mlado, perspektivno slovensko podjetje natisnjeno kar na pločnike in plakate na prostorih, kjer je plakatiranje IZRECNO prepovedano. V živahnih barvah. Privlačno. Temu se lepo reče “gverila marketing”.

Saj razumem marketing, prepoznavnost, mlado podjetje brez velikih sredstev za reklamo … vendar s tem se packajo javne površine in to se mi ne zdi ETIČNO.

Na Facebooku se s sodelavko tega podjetja pogovarjava o tem problemu in povabila me je, naj ji predlagam svoje rešitve.

Pa sem ji napisal tole: “Verjamem, da je gverila marketing vedno bolj popularen in tudi verjamem, da so klasični pristopi izjemno dragi. To občutim tudi sam.

Vprašanje, ki ga načenjam je: Ali je pisanje kar počez po ulicah naših mest ETIČNO? Sam menim da ne, ker so ulične površine javne in ni prav, da jih packamo. Tako idejo in tudi izvesti gverila marketing ni preveč težko, pa vendar ne packamo ulic kar počez. Ali si predstavljaš, da bi kar vsi to delali? Samo v Sloveniji je na tisoče malih podjetij. Ali si predstavljaš naše ulice, če bi se vsi lotili takih “inovacij”?

Kje vidim rešitev? Ja, v odličnem delu, odličnem odnosu do strank, v primernih cenah, … skratka: Najboljši marketing je odlična izkušnja, ki se širi od ust do ust.

Primer: moj računalniški guru Bojan Traven nima prav nobene reklame nikjer. Sam sem bil z njim izjemno zadovoljen in ga priporočam prav vsakemu. Tako je že imel posel pri mojem svaku, pri prijateljici, pri sestri, … in prepričan sem, da ga bodo vsi priporočili naprej. Opravlja isto delo kot vi in pravi, da ima dela dovolj.

Priporočam torej tak marketing … in malo potrpljenja.”

Podjetje mi je sicer izjemno simpatično in upam, da jim tudi s tem zapisom na blogu naredim malo reklame.

Kaj menite o gverila marketingu vi?

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Igralnice? Ne hvala!

Aleš Čerin — Mon, 10 Sep 2007 20:48:33 +0000

Oblikovala se je Koordinacija za omejevanje igralništva (KOI), ki se bori proti razraščanju igralništva v Sloveniji. Več o KOI in argumentih proti igralništvu na njihovi internetni strani.

Na njihovi strani je tudi možnost podpisa peticije proti širitvi igralništva. Klikni!

Eden od prvih podpisnikov je pesnik Tone Pavček. Njegovo utemeljitev si lahko pogledate tule. In kako drugače od duha, ki veje po igralnicah, zvenijo njegove besede:

”Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

Ali je res potreben razvoj Slovenije s pomočjo tako neetične dejavnosti? Sam menim, da ne. Veliko drugih priložnosti in alternativ je, samo malo iniciative, inovativnosti in podjetnosti.

Sorodni članki:

Zlato pravilo – preprosto življensko načelo

Aleš Čerin — Sat, 24 Feb 2007 13:30:18 +0000

»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt,7,12

Tale znani svetopisemski izrek, imenovan zlato pravilo, je odlično in preprosto življensko načelo. Je pa težko za “implementacijo”, ker moramo s tem popolnoma prevzeti odgovornost za naša ravnanja in tudi za njihove posledice. Velikokrat pa bi se temu načelu najraje izognili. Da ne bi veljalo. Pa vendar velja, vedno – saj zato pa je zlato pravilo – četudi ga ne upoštevamo.

To pravilo ima še eno lastnost. Je zapisano v pozitivni obliki: “…storite tudi vi njim.” Mi smo prvi na potezi. Torej, ne moremo samo čakati na druge, da nam bodo naredili kaj dobrega. Ne moremo se več sprenevedati in valiti krivde na druge. In igrati vlogo žrtve. Daje nam torej svobodo odločitve, daje nam možnost, da sami storimo prvi korak. Da aktivno naredimo nekaj dobrega in to za drugega.

Kaj še čakamo? Na potezi smo!