Spraševal sem se o pomenu cene in vrednosti v naših glavah. Pri postavitvi bloga sem izhajal iz predpostavke, da če neko osnovno znanje delim z nekom zastonj, mu tako olajšam kako reč pri poslovanju.

Zame, tudi če dam zastonj, ima vrednost

Zame to seveda ima določeno vrednost, saj si tako povečam prepoznavnost in povečam možnost, da bom lahko za kako zahtevnejše opravilo postavil ceno.

Če bi plačal ceno klasičnega oglasa, bi s tem ustvarjena vrednost po mojem mnenju bila manjša, saj bi od klasičnega oglasa nihče od ciljne publike ne imel nič. Od branja nečesa, kar bi ga utegnilo zanimati in mu celo pomagati pri rešitvi kakega problema, bi pa prejel neko vrednost. Zame je cena v obeh primerih približno enaka, saj izhaja iz vrednosti časa, ki ga namenim za pisanje. Za plačilo oglasa bi pač ta čas porabil za neko drugo delo.

Odnos do vrednosti = odnos do znanja?

Drznil bi si celo malce zabresti v hipotezo, da odnos do vrednosti nekako odraža tudi naš odnos do znanja, v skladu z rekom „Neumnost se plača.“. Analogija, ki izhaja iz tega bi bila, da če česa ne znamo ovrednotiti, torej nečemu določiti vrednosti, plačamo neko tržno določeno ceno, ki jo dojemamo kot pošteno.

Ker pogosto nimamo znanja o tvarini, pač tudi ne vemo, ali je tržna cena tudi v resnici upravičena in jo preprosto sprejmemo kot dejstvo. Posledično torej zaidemo v zgrešeno analogijo, da če nekaj bistveno odstopa od tržno določene poštene cene navzdol, ne more biti vredno.

Na ta način se ustvarja neko čudno okolje tržnih oligopolov, ki narekujejo tempo in ceno, medtem ko so inovativni pristopi, ki bi prinašali – predvsem novo vrednost – zapostavljeni.

Dogmatizem nevidne roke trga

Sklep bi torej bil, da smo zašli v nek svojevrsten dogmatizem, v katerem velja, da v t.i. nevidno roko trga ne gre dvomiti in tako je trg nadomestil boga v človeški podobi – v točno tem vrstnem redu besed. Tako smo vrednost kot subjektivno kategorijo prenesli ven iz sebe in jo spremenili v ceno, ki je določena od zunaj.

Naše vrednotenje tako izhaja iz primerjave tistega, kar je zunaj, namesto da bi temeljilo na usklajevanju med željami/idejami in zmožnostmi/znanjem, torej od znotraj. Tako tisto zunaj vedno bolj raste in utrjuje svoj položaj, medtem ko tisto znotraj stagnira in se relativno manjša, v končni fazi pa navidezno zmanjšuje tudi lastno vrednost, češ “Kaj mi bo znanje, saj ne morem parirati s tistim zunaj.” In tako se zavrtimo v vrtiljaku.

Sestopiti z njega pomeni ponovno določiti tisto, čemur se res želimo posvečati in tudi tisto, čemur se ne želimo. Nato pa ustvariti pogoje za komplementarnost različnih vrednosti.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• 5 preprostih, odličnih in zastonjskih orodij
• Zastonj? To pa je problem!

Ali se spomnite otroške zgodbice o žabici, ki ni znala izgovoriti črke R in zato tudi ni mogla regati? Pa je šla k logopedu in se naučila pravilne izgovorjave in ko so jo vprašali, kje se je naučila tako dobro izgovarjati R, je navdušena odgovorila: “Pri rogopedu!”

Dve logopedinji

Takole pa pravi Ivan Hudobivnik o spremembi – na slabše po zamenjavi logopedinje in neverjetni spremembi na bolje, ko se je vrnila prejšnja:

Najmlajša hčerka je imela težave z izgovorjavo določenih črk, zato je dve leti pred vstopom v osnovno šolo začela obiskovati logopedinjo. Vaje pod strokovnim nadzorom so potekale enkrat do dvakrat na mesec. Vsakodnevne vaje po navodilih logopedinje, pa smo izvajali doma.

Hčerka je v prvem letu osvojila izgovorjavo večine črk in dobro napredovala tudi pri izgovorjavi še zanje neosvojene trdnjave – črke R. Za osvojitev te črke je pred počitnicami zmanjkalo časa, obenem pa se je logopedinja upokojila.

Z novim šolskim letom je dobila nova logopedinjo, s pomočjo katere smo se trudili in vadili v skladu z njenimi navodili. Toda hčerka v letu dni ni in ni napredovala.

Po »naključju« smo v eni od ljubljanskih trgovin srečali bivšo, sedaj upokojeno logopedinjo, ki jo seveda zanimalo, kako napreduje hčerka in ko je zvedela, kje smo obtičali, je kar sama ponudila pomoč. Verjeli ali ne, hčerka je že po nekaj vajah povsem osvojila črko R, ki jo sedaj s ponosom in poudarkom veselo izgovarja.

S tem zapisom želim poudariti, da tudi med strokovnjaki obstajajo velike, kaj velike, ogromne razlike. Nekateri pač zmorejo več. Se tudi bolj zanimajo in potrudijo, znajo motivirati, iščejo nove strokovne pristope in otroka “prepričajo”. Ni pomembna samo znanost pač pa – in še posebej pri otrocih – odnos.

Takšni strokovnjaki si zaslužijo globok poklon, ter javno priznanje in kot je nekdo rekel pred leti: »Kapo dol.«

Moj komentar

Žal pa je v javnem zdravstvu tako, da imata gotovo obe logopedinji  - slaba in dobra (seveda upoštevajoč leta) enako plačo – nobene dodatne stimulacije za uspeh. Četudi je pri teh rečeh uspeh relativno enostavno meriti.

Foto: Andrzej Pobiedziński, SXC

Sorodni članki:

• Dogmatizem nevidne roke trga
• Kako bi Jezus to povedal danes?
• Večer s pesnico Nežo Maurer
• Bonsaj — “matranje” dreves ali umetnost?
• Hvalnica hoji

Matjaž Črnivec, generalni tajnik Svetopisemske družbe, je udeležen v pripravi prvega poskusa v smeri smiselnega prevoda. Predstavil nam je to vrsto prevoda in njegov pomen.

Premostiti razdaljo

Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besedni red, prispodobe, literarne figure itd.). Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas vsaj dve tisočletji in pa precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja. Vsaka vrsta prevoda je namenjena določeni ciljni publiki. »Smiselni« prevodi so ponavadi namenjeni mladim in pa tistim, ki so daleč od Cerkve. Za obe skupini je odločilno, da doživijo krščansko sporočilo kot nekaj relevantnega.

Mladi in Sveto pismo

Ko govorimo o mladih, govorimo tudi o prihodnosti Cerkve in naši krščanski odgovornosti posredovanja žive vere naslednjim generacijam. Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zakodirano le v nekakšnem religioznem jeziku, lahko nehote kaže na njegovo omejeno veljavo, namesto da bi se poudarila univerzalnost evangelija, ki presega delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne. Poleg tega je obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega koda« slab tudi za samorazumevanje Cerkve, ker pravzaprav spodbuja njeno getoizacijo in zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega Sporočila zakrament odrešenja vseh ljudi.

Kako bi Jezus danes povedal?

Pri takšnem smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na euangelion, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko, pa nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje. Takšen prevod je nadvse resno in odgovorno delo, ki pravzaprav zahteva še večjo strokovno podkovanost in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo, ki je dvojno vezano. Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kot to, kar je v izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s čimbolj dosledno in detajlno eksegezo. Po drugi strani pa je vezan tudi na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje (oziroma molitev): če bi Jezus oziroma evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim mladim ljudem in neverujočim – kako bi jih povedal?

Nova zaveza je namerno napisana v preprostem jeziku

Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega pomena dejstvo, ki se ga je biblicistična stroka zavedla šele v 20. stoletju, se pravi precej pozneje, kot so nastali vzorci in modeli naših standardnih prevodov. Arheološka odkritja zadnjih stotih let so namreč pokazala, da je jezik Nove zaveze PREPROSTI jezik vsakdanjega sporočanja.

Koiné grščina, v kateri je zapisana Nova zaveza, je govorica, ki je bila razširjena po vsem helenističnem področju; imela je vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne sezname, korespondenco, dogovore ipd. Resna, filozofska, literarna in teološka dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci pa so to načelo namerno prekršili in izbrali PREPROSTEJŠO in dostopnejšo raven sporočanja. Teološkemu spoznanju o Jezusovi izpraznitvi, ponižanju in sprejetju šibke »mesene« narave človeka (prim. Flp 2,6–8) torej na besedilni ravni ustreza jezikovni sestop sporočila, ki govori o Njem, na nizko, preprosto in vsakdanjo raven.

Cilj smiselnega prevoda je opozoriti na to teološko ter misijonsko razsežnost izvirnega besedila in poskus, kako ji najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem, vsakdanjem jeziku.

Poglejte si lep primer razlike v prevodih (v angleščini).

Sorodni članki:

• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega

Ko sem se peljala domov in v glavi urejala vtise s tega večera, sploh nisem vedela kje naj pravzaprav začnem. Srečala sem se z gospo, pesnico, ki je prej nisem dobro poznala. Poznala sem jo le po imenu, nisem pa poznala njenega dela, nisem brala njenih pesmi. Še največ sem vedela o njej preko šolskega berila.

Presenetila me je pesničina neverjetna širina duha, šarm, pronicljivost. Presenetila me je njena odkritost in zmožnost razdajanja – sebe. V kratkem večeru nam je dala neverjetno veliko. Delila je z nami svoje spomine na otroštvo v Podvinu pri Polzeli, preko težkih let odraščanja, vojne, smrti, lakote, do delovnih brigad in vseh njenih služb. Lahko smo pokukali v njene družinske spomine, spomine ob izzidu njene prve pesmi, preko vseh priznanj in nagrad do priznanja Slovenka leta 2008.

Ob recitiranju pesmi o umrli materi smo z njo zajokali in se kasneje nasmejali ob njenih anekdotah. Pesnica nam je podarila neverjetno poln večer, ki ti ga lahko da samo človek, ki je dosti preživel in v zrelih letih lahko gleda na pretekle dogodke s prizanesljivo vedrino. Ob njej smo začutili srce velike, pokončne ženske na kateri se je uresničil rek: “Preizkušnja, ki te ne zlomi, te okrepi”.

Objavljano še eno od njenih pesmi za odrasle. Zbirke njenih pesmi najdete tule.

OGENJ

Biti ogenj, goreti in dogoreti!
Pepel ni ostanek ognja,ostanek teme je.
Biti ogenj!
Svet je presvetljen,
tudi vesolje.
Ni strahu pred neskončnostjo,
ne pred večnostjo.
Vsak hip je večnost,
vsaka ura, vsak dan.
Svetla sem in plapolam.
Svetla sem in mirno gorim.
Tlim in sem svetla.
Kjer sem, je svetlo in toplo.
Biti ogenj –
do zadnjega zublja,
do zadnje iskre,
do zadnjega diha!

Foto: internetna stran pesnice Neže Maurer

Sorodni članki:

• Umrl je Tone Pavček
• Leonard Cohen: Zapleši me do konca ljubezni (VIDEO)
• Janez Menart: In sreča je, da je pred mano pot …
• Videti otroke svojih otrok
• Dogmatizem nevidne roke trga

Dobesedni prevod pismenk BON in SAJ (ki sta enaki v japonščini in v kitajščini) bi se glasil: drevo v posodi. Torej gre pri bonsaju za drevesa iz narave, ki so posajena v posode.

Vendar vsa stvar le ni tako preprosta, saj vsak podtaknjenec še ni bonsaj. Pri vzgoji je potrebno upoštevati merila s pomočjo katerih drevo v posodi daje vtis pravega drevesa v naravi.

Umetnost bonsaj izhaja iz daljnega vzhoda, natančneje iz Kitajske, od koder so prvi znani zapisi že iz 2 stol. pr. Kr.. Nato se je bonsaj razširil na Japonsko, kjer se je razvil v to kar večinoma danes pojmujemo kot bonsaj. V Evropi je začel svoj pohod šele v 70-ih letih 20. stoletja. Njegovo širjenje je bilo bliskovito in je sprožilo razvoj nove evropske veje bonsajjizma, ki se od tradicionalnih dveh razlikuje predvsem po manj togem upoštevanju klasičnih pravil, izpostavljanju rezultata ter opuščanju filozofskega ozadja. Pri nas se je bonsaj začel uveljavljati šele v 90-ih letih. Od takrat pa je predvsem po zaslugi Slovenskega bonsaj kluba z velikimi koraki napredoval.

Ker je v javnosti razširjenih precej neresničnih mitov o bonsaju, ki v veliki meri odvračajo ljudi od te lepe umetnosti, bi na tem mestu nekatere rad izpostavil dva zelo pogosta.

1. Bonsaj je posebna drevesna vrsta. Bonsaj je popolnoma navadno drevo, le da ne raste prosto v naravi, ampak je posajen v posodo. Ni posebne drevesne vrste, ki bi se ji reklo bonsaj, in ni semen iz katerih bi zrasla miniaturna drevesa. S tem ko drevo posadimo v posodo, se gensko prav nič ne spremeni in ohrani enake potrebe, kot jih ima v naravi.
2. Bonsaj se oblikuje s stradanjem. Bonsaj tudi ni nikdar dokončana stvaritev. Neprestano raste in se razvija, s tem mu je kot umetniški stvaritvi dodana nova dimenzija, ki je ne premore nobena druga zvrst umetnosti. Iz tega izhaja napačno prepričanje, ki vlada v javnosti, da so drevesa v posodah oblikovana s stradanjem. Oblikovanje poteka s tehniko žičenja in obrezovanja. Ker pa se bonsaj po svojih potrebah ne razlikuje od ostalih rastlin, ga redno zalivamo in posebej dobro gnojimo. Zato so gojena drevesa zelo zdrava in lahko živijo mnogo dlje kot njihovi veliki bratje v naravi.

Za večino je bonsaj umetnost, za nekatere obrt, za trejtje zgolj razvedrilo. Vsi pa se strinjamo, da čas vložen v vzgojo bonsajev, ta drevesa obilno poplačajo s svojo lepoto in posebno energijo, ki jo izžarevajo in že ob pogledu nanje navdušujejo s svojo mogočnostjo v malem.

Vsi, ki vas bonsaji zanimajo, lahko obiščete stran Slovenskega bonsaj kluba, kjer najdete tudi fotografije najlepših bonsajev v Evropi.

Prav tako pa ste prihodnjo pomlad vsi vljudno vabljeni na bienalno razstavo, ki bo v Hotelu Mons na Brdu pri Ljubljani, kjer si boste lahko ogledali dosežke slovenskih in tujih bonsajistov tudi v živo.

Sorodni članki:

• Dogmatizem nevidne roke trga
• Logopedinja, ki ima v sebi nekaj več
• Kako bi Jezus to povedal danes?
• Večer s pesnico Nežo Maurer
• Hvalnica hoji

Hoja je nekaj tako samoumevnega. Naučimo se je kot majhni otroci, uporabljamo jo skoraj celo življenje. Če jo gojimo kot šport, je to panoga, ki ne zahteva drage opreme, hodimo lahko praktično v vsaki starosti, skoraj v vsakem okolju in vremenu, ne zahteva praktično nič – razen naše volje.

Zakaj sem se pravzaprav lotila hoje? Zaradi občutka krivde do moža, prijateljev, do same sebe, po drugi strani pa tudi zaradi povezanosti z naravo, družbo v kateri hodiš, z ljudmi, ki jih srečujem in tudi zaradi prijetnega občutka utrujenosti.

Hodiš lahko sam ali v družbi. Med hojo lahko premišljuješ, moliš, poješ, rešuješ probleme, se družiš z nekom, ki ti je blizu. Potuješ lahko v dve smeri: po poti do cilja in k sebi v notranjost. Seveda se pa da hoditi tudi kar tako, brez posebnih motivov, z možgani na »off«. Na tak način lahko tudi miselno počivaš, si napolniš baterije.

Na žalost pa je v današnjem času tako, da je hoja podcenjena. Zdi se nam, da smo prepočasni, da na tak način ne pridemo nikamor. Vedno več se vozimo z avtom tudi po poteh, ki bi jih lahko prehodili. Vedno več družin ima pri hiši ne samo en avto, ampak dva ali tri. S tem zelo učinkovito prispevamo k onesnaženosti okolja, odtujenosti in seveda s tem zanemarjamo svoje telo. Sama sem bila zelo presenečena, koliko lahko prehodiš, brez posebnega truda. Imamo telo, ki je ustvarjeno za premagovanje naporov. Napor je lahko za koga moteč, zoprn, lahko te pa potrdi v tvojem obstoju.

Spominjam se svojega prvega peš romanja na Brezje. Hodilo se je ponoči iz petka na soboto. Začetek poti je bil v Ljubljani, pri sedanji škofijski gimnaziji. Na moje presenečenje nas ni bilo malo. S prijateljicami sem se kmalu razšla. Že po nekaj kilometrih sem začutila noge. Ob enih zjutraj smo se ustavili v Kranju pri besednem bogoslužju in krajšem počitku. Spominjam se, da je začelo deževati, ampak to ni nikogar pretirano motilo. Srečevala sem se s povsem neznanimi ljudmi. Z njimi smo molili, kakšno rekli in se razšli. Zjutraj smo prišli na Brezje k Materi. Od utrujenosti in prečute noči smo skoraj vsi zaspali v klopeh. Klub utrujenosti pa vem, da vsaj za mene Brezjanska Marija še nikoli ni bila tako lepa kot takrat. Nikoli več me ni notranje zadovoljilo »avto-romanje«.

Občudujem ljudi, ki veliko hodijo peš. Še bolj pa občudujem romarje, ki hodijo na romanja tako kot včasih- peš. Zdi se mi, da s pomočjo telesnega napora dosežejo tudi duhovni napredek.

Kot bi na romanju srečevali Boga in s tem postajali bolj pristni, manj odtujeni, bolj oni sami (mogoče tudi bolj radovedni), vsekakor pa nikoli dolgočasni.

Foto: Carl Dwyer, SXC

Sorodni članki:

• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Peš v Ljubljano? Pa ti si nor! (video)
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• Prepoloviti!

Pa sem povabil mladega fanta, navdušenega gasilca Uroša Ješeta, da predstavi svoj pogled na gasilce in gasilstvo. Hvala Urošu za njegov pogled.

“Sem 20-letni študent strojništva. Živim v vasi na robu Ljubljane in sem od 6. leta dalje aktiven član prostovoljnega gasilskega društva. Očitno je, da sem z gasilstvom precej povezan. Naj vam predstavim moj pogled in odnos do gasilcev, gasilstva in tudi do ljudi, ki jih gasilci srečujemo.

Namen gasilstva ali kaj pri gasilcih dobimo?

Osnovno poslanstvo je prav gotovo gašenje požarov in reševanje ljudi ter premoženja pred naravnimi in drugimi nesrečami. Osebno mislim, da je ta vrsta humanitarnosti izredno pomembna za družbo in za vsakega posameznika.

Vsak, ki si želi pomagati sočloveku v stiski, prav gotovo s tem pomaga tudi sebi, saj postane boljši človek, več boljših ljudi pa pomeni boljšo družbo. Ta želja pomagati seveda ni rezervirana samo za gasilce.

Naslednja ključna točka gasilstva je gotovo vzgoja otrok. Otrok je v fazi odraščanja zelo dovzeten za stvari okoli sebe in poleg staršev, ki imajo seveda ključno vlogo in odgovornost za vzgojo, na otroka vplivajo tudi družba in dejavnosti s katerimi se ukvarja. Gasilstvo je za otroka prav gotovo ena izmed dobrih možnosti, da preko zabave in športa podzavestno dobiva vrednote, kot so pomoč drugim, sodelovanje, potrpežljivost in zaupanje. Seveda s tem na gasilce pada tudi velika odgovornost, tako kot je odgovornost vsakega športnega trenerja vzgojiti mlade športnike v duhu »fair-playa«.

Na tem mestu se mi zdi vredno razmisliti o tem, kaj sem jaz dejansko dobil od gasilcev. Najprej mi padejo na pamet prijatelji. Seveda lahko rečete, da se prave prijatelje dobi tudi drugod, vendar je gotovo lažje poiskati prijatelje med ljudmi, ki imajo podobne vrednote in podoben način življenja.

Neprecenljivo je namreč gasiti skupaj z nekom v ognju in vedeti, da bo tvoj kolega v primeru nevarnosti zate naredil prav vse, da ti pomaga. Ali pa skupaj s prijatelji cel dan pomagati ljudem po naravnih nesrečah (npr. Železniki) in biti pri vsem tem samo preprosto vesel, da lahko pomagaš.

Poleg že večkrat omenjenih vrednot, se mi zdi pomembno poudariti, da imam tudi po zaslugi gasilcev izjemno lepe spomine na otroštvo in mladost. Najbolj izraziti spomini so prav aktivnosti pri gasilcih (vsakoletni tabori, izleti, tekmovanja…). Taki spomini pač ostanejo za vedno.

Poklicni gasilci

Poslanstvo, ki so si ga zadali, je prevečkrat spregledano, vsakodnevno tveganje življenja za druge je marsikdaj premalo cenjeno. Na tem mestu vas vabim, da si preko povezave na koncu članka pogledate kratek filmček poklicnega gasilca, kjer predstavi svoje delo in se ob tem zavedate, da lahko nesreča doleti prav vsakogar.

Odnos ljudi do gasilcev

Večinoma imajo ljudje do gasilcev spoštljiv in prijazen odnos, vendar vseeno neredko naletiš na nekoga, ki označuje gasilce kot ljudi, ki se delajo pomembne, kot pijance in izkoriščevalce državnih sredstev.

Tu bi rad povedal, da gasilstvo vzame ogromno prostega časa, saj brez veliko vaj lahko gasilci na intervenciji počnejo neumnosti in ogrožajo sebe in druge. K sreči tega ni veliko , vendar smo tudi gasilci samo ljudje. Lahko rečem, da je velika večina gasilcev lahko zgled drugim, najdejo pa se seveda tudi izjeme in nepošteno se mi zdi, da nekdo istoveti te slabe izjeme za organizacijo, ki ima izrazito pozitivem namen.

Upam, da sem vam moj pogled na gasilstvo predstavil v tej smeri, da vidite, da gasilstvo ni le humanitarna dejavnost pač pa tudi način življenja. Hvala za branje mojega članka.

Delo gasilca ni tako lahko kot se marsikomu zdi na prvi pogled. Video pokaže pravi pomen besede “Gasilec”.”

Sorodni članki:

• Skavtstvo je moj način življenja
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Preprosta resnica o razvoju očeta

Moja prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu Manja Rozman, medicinska sestra, takole razmišlja o starosti.

Katere misli mi rojijo po glavi, ko premišljujem o starosti, o njenih tegobah in radostih? Ena od njih je recimo, kako je lahko starost vesela, radostna, tudi polna življenja. Kako, ko pa vemo vsi, da je starost sinonim za bolezen, dom upokojencev, samoto, oslabelost, smrt?

Vsi tudi vemo, da s starostjo naše miselne in telesne moči upadajo in ne moremo početi reči, ki smo tako jih radi delali v mladosti, ki so nam bile za »dušo«. To gotovo niso dejstva, ki bi se jih veselili. Ravno obratno: tega se vsi bojimo, bežimo v paradigmo mladosti za vsako ceno. Duša kar naenkrat ostane prazna, brez veselja, življenja, brez iskre, brez ljubezni.

Vse pa ni tako črno. To nam dokazujejo ljudje, ki kljub starosti živijo v spoštovanja vredni miselni in/ali telesni kondiciji. Vsak gotovo pozna koga, ki kaže, da je jesen življenja lahko lepa, bogata, osrečujoča, nasmejana, predvsem pa ljubeča.

Kaj je tisto kar nam osreči starost? Po moje dobra volja, ki naravna človeka na pozitivne misli in dejanja. Taki ljudje celo manj obolevajo, če pa že zbolijo, bolezen lažje prenesejo. Ko jih doletijo preizkušnje, so ti ljudje nagnjeni k temu, da težave rešujejo. Hitro in učinkovito. Ni jim tudi težko sprejeti pomoč. Vsako, tudi težke preizkušnje, obrnejo sebi v dobro, črpajo iz njih energijo in energijo celo posredujejo naprej. So kot pretvorniki energije. Nikoli niso sami in nikoli jim ni ničesar žal. So kot sonce h kateremu se lahko kadarkoli prideš pogret. Znajo si sami poiskati hobije, mala drobna veselja, naklonjeni so k novitetam, polni iskrive radovednosti.

V svoji delovni praksi pa videvam tudi mnogo ljudi, ki samo stokajo in jokajo nad svojim življenjem. Obnašajo se tako, kot da bi bili že mrtvi. Kot da ne vedo, da njihovo življenje še kar traja in ga je treba nekako preživeti. Kadar se s temi ljudmi pogovarjam mi vcepljajo občutek, da so jih zadele (seveda po njihovem mnenju) prav vse nesreča tega sveta. Kot da so oni krivci za vse in videti je kot da taki ljudje resnično postanejo strelovodi za nesreče in bolezni.

Vdajajo se negativnim razvadam in celo če jih kaj dobrega doleti, se jim to zdi zgolj posmehovanje usode. Ne znajo reševati svojih problemov, tudi ponujeno pomoč zelo težko sprejmejo. Vsak človek, ki ima opravka s takim »nesrečnežem« je deležen nezaupanja in kritike. Ne priznajo, da imamo vsi dobre in slabe dni (ne samo oni), da imamo vsi preizkušnje in težave s katerimi se spopadamo vsak dan, na različne načine. Taki ljudje so velikokrat egoisti, s svojo nesrečo želijo zbuditi pozornost, visijo na dogodkih v življenju, ki so jih zaznamovali.

Zdi se mi, da je samo od nas samih odvisno, kakšno življenje bomo živeli v starosti. Veliko je odvisno od osebne odločitve ali si bomo življenje zagrenili ali polepšali. Čeprav se zdi absurdno, vidim, da se mnogo ljudi rajši odloči za življenje »nesrečnika«.

Vendar pa dragi moji – življenje je lepo. Vredno ga je živeti  v vseh obdobjih, tudi v starosti, vredno je izkoristiti priložnosti za dobro voljo, ki se nam ponujajo. Zase in tudi zaradi ljudi okoli sebe.  S tem si pripravimo lepo jesen življenja z obilno letino.

Hvala Manja, da deliš svoje misli z nami.

Sorodni članki:

• Dogmatizem nevidne roke trga
• Sprememba paradigme in ne pokojninska reforma
• Logopedinja, ki ima v sebi nekaj več
• Kako bi Jezus to povedal danes?
• Večer s pesnico Nežo Maurer

“Skavtinja sem že petnajst let. Precej let sem bila aktivna skavtska voditeljica najmlajših skavtkov (volčičev), bila sem tudi stegovodja, vsi moji otroci so skavti.

Zame je skatvstvo pot in način življenja, ki človeku, zlasti mlademu, pomaga, da preko učenja različnih veščin, skavtskih zakonov in obljube, življenja v naravi, neposrednega stika z Vsemogočnim po specifičnih skavtskih metodah spoznava svoje meje, se uči odgovornosti za svoja dejanja, pomoči in solidarnosti z bližnjimi (skavt vsak dan naredi vsaj eno dobro delo) in tako postaja vedno boljši človek – državljan in kristjan. Ustanovitelj skavtskega gibanja Baden-Powell je v oporoki skavtom dejal, naj “zapustimo svet boljši kot smo ga prejeli”.

Ko sem bila voditeljica pri volčičih (8-11 let), me je močno pritegnil njihov pozdrav “Kar najbolje”, ki pomeni, da se je potrebno vedno znova truditi, da sem danes boljši kot včeraj in jutri boljši kot danes; da med skavti ne sme biti tekmovalnosti, da vzgajamo otroke tako, da naj tekmujejo le sam s seboj, da bi prej povedano dosegli; da za skavta ne obstajajo besede nočem, ne morem, ne znam, ne ljubi se mi… Če nočem, se bom potrudil zaradi prijateljev, če ne morem, mi bodo prijatelji in voditelji pomagali, če ne znam, se bom naučil, če se mi ne ljubi, bom lenobo premagal.

Pri naslednji starostni veji izvidniki/vodnice (11 -15 let) imamo pozdrav “Bodi pripravljen” in odgovorom “Vedno pripravljen”. To pomeni, da sem vedno pripravljen za različne izzive in dobra dela, za pomoč bližnjemu.

Kot popotnik (16-21 let) pa sem pripravljen “služiti” – prostovoljno se dajem na razpolago, se žrtvovati svojemu bližnjemu brez pričakovanja povračila, tudi če pri tem tvegam razočaranja, zavrnitev, ponižanja…. Tega seveda ne morem sam, brez božje pomoči, zato neprestano iščem stik z Bogom, skušam prepoznavati njegovo voljo in jo sprejeti.

Utopija in nedosegljivi cilji, čista teorija? Mislim da ne, če skavtstvo vzamem zares in sem skavt 24 ur na dan. Ali bodo otroci in mladi skavstvo tako spoznali in sprejeli, čutili v njem izziv in spodbudo, pa je gotovo veliko odvisno od skavtskih voditeljev. Skavtstvo je namreč vzgoja z zgledom, voditelji naj bi vzgajali kot starejši bratje in sestre in ravno to je tako prepričljivo in vabljivo, pa tudi tako zelo težko, da po začetnem navdušenju marsikdo pregori.

Toplo priporočam vsem staršem, da svojega otroka vključijo med skavte, še prej pa se dobro seznanijo s skavtstvom, z organizacijo v svojem kraju, voditelji… In če so se odločili za to, naj otroka aktivno spremljajo, se z njim veselijo, mu pomagajo mu pri premagovanju naporov in izzivov, kajti skavtstvo za razvajenčke gotovo ni… BI-PI (Baden Powell) je rekel, da je skavtstvo za vse, niso pa vsi za skavtstvo.

Pa še to velja: skavtska obljuba, če jo vzameš zares, se daje za vedno: enkrat skavt – vedno skavt. Za tiste, ki sami v mladosti niso imeli priložnosti za skavtstvo, še ni prepozno, saj tudi pri nas obstajajo bratovščine odraslih skavtov. Meni največ pomeni to, da imam vedno znova možnost odkrivati otroka v sebi in se skupaj s prijatelji otroško veseliti lepote božjega stvarstva, druženja s prijatelji in se dajati na razpolago potrebnim, saj za odraslega skavta veljajo vsa gesla mladinskih vej skavtstva, v središču tega pa je služenje.

Skavtstvo mi ogromno pomeni, ker je zame in mojo družino še vedno, prazvaprav vedno bolj pot in način življenja in mi pomaga ter spodbuja, da želim biti dober človek (kar mi seveda le delno uspeva), da želim rasti in sprejemati Božjo voljo….

Skavtstvo sem spoznala v svojih zrelih letih in se Gospodu zanj zahvaljujem. Nikoli ni prepozno, le odločiti se je treba zanj in vztrajati.

Judita Kač, Preudarna volkulja”

(Članek je bil objavljen v 4. številki Frančiškovega prijatelja za leto 2008)

Hvala Judita za odličen vpogled v skavtstvo, ki ga mnogi razumemo kot način življenja.

Sorodni članki:

• Ko je prav da se preprostost ukloni spoštovanju
• SkavtNET vikend kreativne norosti
• SkavTV: Prvoaprilska šala ali pa tudi ne …
• Šokantno: SkavtNET slovenski skavtski portal ukinil novice in uvedel TV!
• Plavanje v morju na Danskem — vsak dan

Moja prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu takole razmišlja o smrti. Hvala za pretresljivo izpoved.

Večkrat se srečam s smrtjo. Delam kot medicinska sestra in priložnost sem imela biti zraven ljudi, ki so umirali osamljeni.

Vsi sicer vemo, da bomo nekoč umrli, da tega ne more nihče “storiti namesto nas”, vendar pa človek, ki ni zaželen, ki je odrinjen iz kroga svojih domačih, umira težje. Težijo ga neizpolnjene stvari, delo, ki bi ga rad še opravil, vsaj povedal bi rad ljudem, da jih ima rad, da jih pogreša.

Nadvse težko je biti ob umirajočem človeku. Jaz kot medicinska sestra sem lahko zraven, lahko jih poslušam, jim govorim stvari, ki so za njih nespametne. Ne odtehtajo tistega, kar bi si sami želeli – od svojih otrok. Lahko sem deležna njihove zahvale, ne morem pa biti njihova, tako kot si želijo. Ne pripadam jim tako kot njihovi otroci. In zato sem nemočna, pa tudi žalostna – zaradi njihove žalosti.

Taka smrt pusti v meni dolgo žalostno praznino. Kot bi mi umrli pustil svojo žalostno dediščino, da jo nekako izpolnim. Blagoslov take smrti pride šele čez čas, ko se ta dediščina nekako izpolni.

Ravno obratno pa je, ko umre človek, ki je pomirjen s svetom, ki je svoje poslanstvo dovršil. Taka smrt je seveda žalostna, kot vsaka druga, ampak takoj blagoslovljena. Ljudje okoli umrlega čutijo, da je človek odšel, ker je svoje življenje preživel. Tak človek odhaja obdan s svojim delom, svojci, prijatelji in naključnimi spremljevalci njegove smrti. Nikoli ni osamljen, redko žalosten, zapolnjen je z vedrino in mirom. Taka smrt, ker prinaša toliko milosti, se lahko enači z zakramentom. Tudi mene kot spremljevalko, ne pusti brez vsega. Občutek imam, da sem priča nečemu velikemu in pravilnemu.

Smrt osamljenega človeka me pušča prestrašeno, smrt pomirjenega človeka pa pusti v meni mir in spokojnost.

Manja Rozman

Foto: Dawn Allynn, SXC

Sorodni članki:

• Alojz Gradnik: Eros — Tanatos
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš!
• Logopedinja, ki ima v sebi nekaj več
• Kako bi Jezus to povedal danes?