• slovensko kakovost, narejeno pod
  
• slovenskimi standardi, znotraj
  
• slovenskih meja, s
  
• slovenskim znanjem in s
• slovenskimi rokami ter poudariti, da ima
  
• slovenski izdelek kratko oskrbovalno verigo in kratke transportne poti.“

Strinjam se!

Seveda se zelo strinjam, da je prav, da kupujemo slovensko robo – pa ne samo hrano, ki je v edina zajeta v tej kampanji. Če je le tudi vsebina resnično slovenska. V kampanjo so na primer vključena tudi nekatera pekovska podjetja. Vemo, da je samooskrba s pšenico v Sloveniji pod 50%. Torej manj kot polovica moke, ki jo Slovenci pojemo ni slovenske. Ali bodo trgovci torej ločevali kruh na policah -  na slovenskega in neslovenskega? Ali bo pač kruh iz neslovenske moke, narejen s slovenskimi rokami in pečen s slovensko elektriko že kar slovenski? Jasnih pravil za dodelitev znaka celo na spletni strani kampanje ne najdem.

Kupovati slovensko je seveda pomembno z gospodarskega vidika ohranjanja delovnih mest in v primeru prehrambenih proizvodov tudi večje enakomernosti poseljenosti pokrajine. Kljub globalnosti namreč še vedno vsaka država želi ohraniti delovna mesta pri sebi in dati kruh svojim ljudem. Se spomnim, ko sem v začetku 90-ih bival v ZDA, kjer sem opazil na proizvodih, ki so bili narejeni v ZDA, ne samo napis „Made in USA“, pač pa še eno ali več njihovih zastavic. Da se je ja videlo!

Mi smo precej izvozna država in – boste rekli – bi se morali po drugi strani jeziti, če bi država uvoznica naših izdelkov imela podobno akcijo. Pa saj jih imajo, brez skrbi, saj so drugi tudi daleč bolj nacionalno zavedni kot mi in je naša akcija po moje samo majhen drobec, ki pripomore le k uravnoteženosti.

Kdor je delal v korporaciji ve, da imajo velike družbe zelo različne standarde kakovosti za različne države ali skupine držav. Precej podrobno se poučijo o nivojih zagotavljanja kakovosti v posamezni državi, se stanju „na terenu“ hitro prilagodijo in gredo do skrajne meje – čim več zaslužka za čim manj stroškov. Tudi na račun kakovosti. Slovenija je pri mnogih korporacijah še vedno na Balkanu. Tako verjamem, da si privoščijo znižane standarde tudi za nas.

Kratke transportne poti

Vsekakor je kratka transportna pot „od njive do mize“ pomembna iz več vidikov in prav gotovo imajo slovenska zelenjava, mleko in meso zato ker so slovenski več možnosti za kratko transportno pot, torej tudi več možnosti za svežino (vitamini!) in – kar je morda še najbolj pomembno – več možnosti, da hrana ni kakorkoli kemično obdelana za preživetje dolge poti.

Kratka transportna pot pa je seveda pomembna tudi iz ekoloških vidikov in je prav da ta vidik upoštevamo. Še to: najkrajša pa je transportna pot z domačega vrta ali sosedove kmetije do naše mize. Izkoristimo jo, če se le da.

Varnost, slovenska kakovost, zdrava kmečka pamet in zaupanje

Da je slovenska hrana kar tako, samo zato ker je slovenska, tudi bolj varna in kakovostna ne verjamem. Morda je bolj varna in kakovostna tako na splošno le zaradi tega, ker imamo še sorazmerno velik delež neokrnjene narave. Drugače pa je treba gledati od izdelka do izdelka. Treba je gledati koliko vsebine posameznega proizvoda je sploh slovenske.

Če bi na primer slovensko pivo (obe veliki pivovarni sodelujeta v kampanji) dobilo oznako „Kupujem slovensko“, bo moje zaupanje v kampanjo padlo skoraj na nulo. In to za celotno kampanjo. Kaj pa je v pivu slovenskih pivovarn sploh slovenskega? Upam, da je slovenska vsaj voda (v primeru ene izmed pivovarn -  izpod ljubljanske železniške postaje) in nekaj malega hmelja. Kje pa v Sloveniji vidite obširna polja ječmena in kje so naše sladarne? Menda sladarne nimamo prav nobene. Hmelja je pa v „dolini zelenega zlata“ tudi vedno manj.

Sam bom zelo pozorno spremljal proizvode z nalepko „Kupujem slovensko“ in jih s pomočjo zdrave kmečke pameti analiziral. Drugih metod nimam. Pravih analitskih metod namreč nimam pri roki in jih kot osamljeni potrošnik tudi nikoli ne bom imel. Edina „analitska metoda“ potrošnika sta torej moja zdrava kmečka pamet podložena z zaupanjem. Tako kot včasih. Osnove človekovih medsebojnih odnosov so pač ostale enake: če si kmeta poznal kot poštenega človeka, si zaupal, da je tudi njegova hrana zdrava. In obratno.

Članek je bil objavljen na blogerskem portalu Drugi svet in na Radiu Ognjišče.

Sorodni članki:

• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd

V tem sestavku se bom posvetil samo kruhu kot osnovnemu živilu, ki je vsakodnevno na naših mizah. Verjetno bi bili zaključki tudi za druga živila precej podobni.

Ljudje se pritožujejo, da je kruh predrag, da komaj zmorejo stroške. Resnično je drag, saj kilogram stane od okoli 1 do 3 € za kilogram. Peki pravijo, da morajo cene kruha dvigniti zaradi višjih cen pšenice, energentov, pa dražje delovne sile, celo zaradi sladkorja in maščob.

Pšenico so mlinarji od slovenskih kmetov lani kupovali od 0,11 do 0,13 € za kilogram. Sedaj pa jo menda plačujejo na svetovnih borzah po 0,30 €. Zakaj pa taka razlika? Ali našemu kmetu ne privoščijo malo višje odkupne cene in denar naši peki raje zapravljajo na tujem? Ne razumem.

Analiza cene kruha

Dobro pa razumem peko kruha v domačih razmerah, kjer lahko naenkrat spečeš v domači pečici okoli 2,5 kg prvovrstnega kruha. Brez posebnega truda (kakih 10 minut dela) ter celo brez pretiranega znanja in pekovskih spretnosti.

Pa si poglejmo koliko nas kruh stane v domačih razmerah, ki pravzaprav ekonomsko niso najbolj učinkovite. Vse cene sem preračunal na 1 kg kruha. Za 1 kg kruha potrebujemo okoli 0,66 kg moke, kar stane okoli 0,26 €. Vsi ostali materialni stroški (sladkor, sol, kvas in elektrika) znesejo 0,11 €. Skupaj nas torej kruh iz domače pečice, brez upoštevanja našega dela, stane 0,37 €.

Poprečna cena kruha v trgovini je 1,90 € in se giblje med 1 in 3 €. Pa vzemimo razliko med našo domačo proizvodno ceno (0,37 €) in poprečno ceno kruha v trgovini (1,90 €). To znese kar 1,53 € ali 413 % cene kruha iz domače pečice. Le kdo si tale neverjetni procent pravzaprav vzame?

Nekaj gotovo peki za vse proizvodne stroške, verjetno je to predvsem cena dela, transporta in vračila kruha nazaj v pekarno, kar po moji oceni znese okoli 0,38 € za kilogram kruha. Skupaj stane torej kilogram kruha pripeljan v trgovino okoli 0,75 €. Potem pride pa najtežji del v kruhovi verigi. Slabo plačana prodajalka ga poda s police in slabo plačana blagajničarka ga obračuna na blagajni. Za to neverjetno količino težaškega dela si trgovina vzame 1,15 €. Ali ni zanimiva tale računica? Gotovo sem kje »falil« za kakšen cent, prav veliko pa ne.

Pa poglejmo še drugače: Če je strošek slovenskega kmeta v kilogramu kruha 0,086 € (=4,5 %), strošek mlinarjev in pekov skupaj okoli 0,664 € (=35 %), si slovenski trgovci vzamejo 1,150 € (=60,5%). Pošteno? Pošteno! Pošteno veliko namreč. Kaj pa drugi pomen besede pošteno?

Moč je v naših rokah

Zgleda, da s kupovanjem kruha predvsem redimo trgovce. Morda se potrošniki kar premalo zavedamo, da si z nekaj spretnosti, kruh (in še marsikaj drugega) lahko spečemo sami. Kar v kuhinji, če le imamo pečico. Recept najdete v vsaki kuharski knjigi, lahko pa vam svojega prišepnem tudi tule: pšenična moka: 1,5 kg, sladkor: 1 žlica, sol: 1 žlica, kvas: pol žlice, voda: 1 liter. Vse skupaj s kuhalnico zmešaj v hlebček, daj na »pleh« (prej pomokaj), pusti kakih 20 minut, da v topli pečici (ca. 50 ºC) vzhaja, in peci 1 uro na 200 ºC. Zelo preprosto.

S svojo peko kruhovo verigo z enim zamahom naredimo popolnoma neodvisno od pekov in od trgovcev. Od »faktorjev« torej, ki najbolj vplivajo na ceno kruha. Še kratek ekonomski izračun: če upoštevamo, da štiričlanska družina poje okoli 4 kg kruha na teden, zanj v trgovini pustite tedensko 7,60 € ali 410 € na leto. Če kruh pečete doma, za isto količino kruha na teden namenite le 1,48 € ali 80 € na leto. Razlika: 330 €

Ko bi se veliko potrošnikov odločilo za tako potezo, verjemite, bi se tudi cene na trgovskih policah hitro znižale. Odločitev je torej v naših potrošniških rokah.

Članek je bil objavljen na Drugem svetu.

Sorodni članki:

• Kaj družine po svetu jedo in koliko porabijo za hrano?
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Kupujem slovensko, zdrava kmečka pamet in zaupanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Prepoloviti!

V petek sem obiskal Misijonsko središče Slovenije in se zapletel v pogovor z vodjem središča Stanetom Kerinom, ki mi je dal precej fotografij, ki prikazujejo življenje ljudi v vaseh, ki jih je postavil Pedro Opeka, skupaj z domačini in dobrotniki z vsega sveta. Za bivše ljudi s smetišča. Ki pa jih v eni najbolj revnih afriških držav ne zmanjka in ne zmanjka.

Združenje Akamasoa ali dobri prijatelj

Akamasoa, tako se imenuje združenje (kar pomeni “Dobri prijatelj”), je v okolici mesta Antananarivo (glavno mesto Madagaskarja) postavila 17 vasi, kjer je dom našlo že preko 3.000 družin, kjer je nastanjenih okoli 19.000 ljudi. 9.000 otrok je vsak dan obiskuje šolo, medtem ko starši delajo v bližnjem kamnolomu, da si zaslužijo za svoje preživetje.

Pedro Opeka je prepričan, da brezdomci s smetišča, ki so sicer prikrajšani za vse, ne morejo najti človekovega dostojanstva in neodvisnosti, če sami ne postanejo odgovorni za svoja življenja. Zaradi tega se mora vsaka družina, ki pride v skupnost Akamasoa, zavezati k izpolnjevanju treh pogojev (z besedami Pedra Opeke):

• da morajo delati,
• obvezno, da se otroci učijo,
• da sprejmejo disciplino združenja Akamasoa.

S tem ko ljudje delajo, četudi preprosta dela, v njih raste samozavest. Vidijo, da lahko sami poskrbijo zase in za svojo družino, četudi za celodnevno delo v kamnolomu zaslužijo približno 1 € na dan. Tako ima človek vso možnost ‘da bo zmagal v življenju’, kot pravi Pedro Opeka. Otroci tudi delajo v kamnolomu, vendar samo med počitnicami in če so stari več kot 12 let. Drugi so zbrani v kamnolomu, da jih straši lahko popazijo.

Če človek želi, se lahko vrne v svojo domačo vas. Združenje Akamasoa mu pri tem finančno pomaga postaviti temelje svoje neodvisnosti. Ocenjujejo, da se je v svoje okolje vrnilo preko 1.300 družin.

Obrok riža na dan – vsak dan

9.000 otrok pa vsak dan mora jesti. Vsaj obrok riža, včasih je v njem morda nekaj fižola, kot pravi Stane Kerin. In zadnje čase ima misijonar težave z zagotavljanjem prehrane. Tu lahko pomagamo. Predlagam, da v zameno za kaj, kar si lahko brez težav odtrgamo od ust, nakažemo nekaj denarja Pedru Opeki. Vsak evro prinese 2 kg riža. Otrokom.

Kako nakazati denar?

• Namen: Riž za otroke – Pedro Opeka
• Številka računa: Nova Ljubljanska banka: SI56 0201 4005 1368 933
• Referenca (sklic): 00-795117

Hvala za vsak vaš dar.

Foto: Stane Kerin

Sorodni članki:

• Projekt 1 € na dan: Se da?
• Misijonar Pedro Opeka v Sloveniji
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd

• zavestno in prostovoljno iskali bolj preproste izbire v vsakodnevnem življenju,
• videli povezavo med osebno odločitvijo in globalnimi posledicami,
• iskali ravnotežje med svojo komodnostjo in socialno pravičnostjo,
• hoteli namerno »popreprostiti« svoje življenje,
• se dejavno vključiti v politično odločanje za sistematične spremembe,

spremenila svet na bolje, kot pravimo skavti, tako da bo dovolj dobrin za vse.

Seveda si nisem delal utvar, da projekt ne bo naletel na kritične odzive. Vem, da vsakdo, ki se medijsko izpostavi naleti tudi na neodobravenje. Pravzaprav je za nekatere že samo dejstvo, da te mediji spremljajo, sumljivo in znak “venmetanja”. Kaj šele, ko se pojaviš v skoraj vseh domačih medijih in v mednarodnih agencijskih novicah.

Vem tudi, da marsikdo ni prebral mojih blogovskih zapisov (kar je seveda razumljivo, ker jih je veliko in so kar obsežni ali pa jih sploh ni našel) in si je ustvaril le površno in po moje izkrivljeno sliko. Komuniciranje je težak posel in tega se vedno bolj tudi zavedam.

Rad bi se zahvalil novinarjem, ki so spremljali moj projekt, ki so se oglasili pri meni in pripravili prispevek. Zahvaljujem se jim za dobro poročanje, za trud, ki so ga vložili. Sam sem se v tem odnosu tudi veliko naučil, predvsem kako se obnašati z novinarji, da sporočilo, ki ga novinarji želijo prenesti, pride do ljudi čimbolj nepopačeno. Kljub mojemu trudu in prizadevanju novinarja vedno ne gre. Tako, da je marsikateri, pravzaprav kar vsak  novinarski prispevek, vsaj malo zavajajoč. Brez krivde novinarja ali moje krivde. Tako pač je.

V tem zapisu bi rad odgovoril na nekaj najbolj značilnih nerazumevanj:

1. Preživlja se z 1 € na dan

Mnogi komentatorji mi očitajo, da se ne da preživljati za 1 € na dan in da ne računam vseh stroškov. Se povsem strinjam in tudi nisem želel pokazati, da znašajo vsi življenjski stroški 1 € na dan. Sam od vsega začetka trdim, da se samo prehranjujem za 1 € na dan in še to ob pravilih, ki sem jih postavil prvi dan projekta, kjer sem navedel tudi, da imam majhen, napol prazen vrt. Eden od namenov projekta je bil namreč spodbuditi samega sebe, da bi se bolj zagrel za pridelavo svoje hrane.

2. Lahko tebi, a vsi nimajo vrta

Res je, nimajo vsi vrta. Sam sem pokazal kako se da preživeti z 1 € na dan, če imaš majhen vrt. Vso hrano, ki sem jo z vrta dobil, sem zapisal in jo obračunal na koncu projekta. Kaj vse, koliko kilogramo in koliko stane zelenjava z vrta in kostanj iz gozda sem vestno zapisal in dodatno obračunal. Zapis o tem najdete tule. Dejstvo je, da sta mi vrt in gozd skupaj prinesla: 86,72 € ali 1,42 € na dan, samo vrt (brez kostanja) pa: 62,92 ali 1,03 € na dan.

Sam sem torej znižal svoje stroške za 5x (od 5 € na dan na 1 € na dan) če hrane z vrta ne obračunam in za 2x če obračunam še vrt in gozd po tržni ceni.

Sam sem želel na svojem primeru pokazati in sebe spodbuditi, da se da nekaj narediti v smeri “bolj preprostih izbir” – tokrat na področju prehranjevanja. In v to ne silim nikogar.

3. Tale se dela norca iz revežev, ki morajo tako živeti.

Nikakor. Vem, da je kar nekaj ljudi, ki morajo tako živeti ves čas. Vse spoštovanje do njih. Sam pa spodbujam nas, ki imamo sicer dovolj ali kot pravijo nekateri v komentarjih “polno rit”, da se prostovoljno odločimo za “bolj preproste izbire” in da ta del del sredstev namenimo ljudem v stiski.

Prav v tem, da se človek, ki ni reven, odloči (revež se ne more odločiti) za bolj preprosto smer v življenju, sam vidim poanto. Kolikor zmorem, tu in sedaj.

4. Vladi daje zgled, da nam bo znižala plače in pokojnine

Plače javnih uslužbencev in pokojnine, ki jih vlada neposredno določa, so stvar pogajanj. Če so pa sindikati in ostali partnerji v procesu pogajanj za plače in pokojnine tako “švoh”, da jih premaga zgled enega človeka, potem jih je treba nemudoma zamenjati.

Ko prebiram komentarje na slovenskih medijskih portalih, priznam, da nisem navdušen. Sploh ne nad vsebino in načinom izražanja ljudi skritih v varnosti svojih izmišljenih imen. Sam sem se izpostavil z imenom in priimkom ter z dejanjem, ki je po moje plavanje proti toku, sploh ker imam “polno rit”. Še posebej polno v primerjavi z otroci na Madagaskarju.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd
• 1 € na dan: Danes je zadnji dan
• 1 € na dan: Dokumentiranje in njegov pomen

Znižanje holesterola brez zdravil

Kakšnih 10 dni po koncu projeka sem si zopet izmeril holesterol. Naj kar takoj povem, da sem z rezultati izjemno zadovoljen. Ne spomnim se, da bi kdaj imel tako nizkega in da bi bil “slabi” holesterol v mejah.

Torej holesterol se da znižati brez zdravil, brez obremenjevanja zdravstvenega sistema (obremenil bi ga z 4 – 19 € na mesec) in tudi, kar ni zanemarljivo, brez stranskih učinkov zdravil.

Statini (npr. lovastatin, pravastatin, simvastatin) kot se zdravila za zniževanje holesterola imenujejo, tako kot vsaka zdravila,  niso brez stranskih učinkov.

Rezultati

S projektom 1 € na dan, ki te pravzaprav sam po sebi “sili” v bolj brezholesterolno hrano, sem se znebil problema s holesterolom. V praksi to pomeni, da sem zaužil precej manj mesa in nenasičenih maščobnih kislin kot pred tem. Tudi sedaj po koncu projekta je tako. Zanimivo kaj? Maščobe v obliki rastlinskih olj, ki so izjemno kalorične (899 kCal na 100 g), se seveda nisem branil.

Več o holesterolu si preberite na Wikipediji.

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd
• 1 € na dan: Danes je zadnji dan
• 1 € na dan: Dokumentiranje in njegov pomen

Seveda, pa človek po takem projektu nikoli ni več tak kot prej. Veliko sem se naučil, veliko naravnanosti spremenil, kar sem predstavil že v prejšnjem prispevku. Ta spoznanja in naravnanosti bom upošteval v svojem življenju.

Statistika po koncu projekta (po 61 dneh)

• Poprečna poraba: 1,00 € na dan
• Skupna poraba: 61,10€
• Poprečne kalorije: 2.944 kCal na dan (+ 3,7 % glede na izračunan zahtevani vnos energije = 2.839 kCal)
• Beljakovine: 66,2 g na dan (+10,3 % glede na moje zaheve = 0,8 g na kg idelane teže = 60g)
• Teža na koncu: 85,8 kg (-4,0 kg)
• Aktivnost: Vsaj 3x tedensko tek 6 – 8 km, kolesarjenje približno 10 km v poprečju na dan
• Dobrodelnost: 660,91 € = 1.321,8 kg riža od tega prispevki drugih: 112 € = 224 kg riža (vsem velika zahvala!)

Koliko sta mi v resnici prinesla vrt in gozd?

Rad bi vam predstavil še nekaj glede malega, na pol praznega vrta.

Vso hrano, ki sem jo dobil na vrtu, v gozdu sem seveda prav tako skrbno beležil in izračunal stroške, na podlagi cen na Ljubljanski tržnici ali Mercatorju (upošteval nižjo ceno).

• Solata endivija: 6,2 kg; 7,98 €
• Por: 1,1 kg; 1,49 €
• Stročji fižol: 2,4 kg; 8,27 €
• Jabolka: 29,1 kg; 17,49 €
• Jabolčni kis: 10,1 l; 12,14 €
• Grozdje: 8,6 kg; 11,04 €
• Kostanj: 9,5 kg; 23,80 €
• Korenje: 0,2 kg; 0,31 €
• Paprika: 0,5 kg; 1,07 €
• Radič: 1,8 kg; 2,71 €
• Regrat: 0,3 kg; 0,42 € (ga računal kot radič)

Skupaj sta mi vrt in gozd prinesla: 86,72 € ali 1,42 € na dan

Samo vrt mi je prinesel (brez kostanja): 62,92 ali 1,03 € na dan

Večinoma sem torej z vrta dobival jabolka (29,1 kg), grozdje (8,6 kg), solato (8,3 kg), stročji fižol (2,4 kg) in seveda jabolčni kis (10,1 l), ostalo je v precej nizkih količinah.

Glavna zaloga zastonj energije pa je bil seveda kostanj, ki sem ga pojedel 9,5 kg, kar znese kar skoraj 24 €. 10 kg kostanja sva na primer skupaj z ženo nabrala v eni uri.

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Danes je zadnji dan
• 1 € na dan: Dokumentiranje in njegov pomen

V namene projekta sem zapisal, da bi rad:
- Povečal hvaležnost za darove, ki jih prejemam (za to, da mi sploh ni treba misliti kje bom dobil hrano vsak dan, kje bom pil, kako se bom oblačil, …)
- Povečal pri sebi in v družbi zavedanje o tem, da velik del sveta živi za precej manj kot 1 €/dan.
- Z zgledom pokazal, da se da trajnostno (zdravo, za daljše časovno obdobje) prehranjevati tudi z veliko manjšimi sredstvi.
- Poiskal druge alternative pri prehranjevanju, kot so lastna pridelava hrane in drugačni načini nakupa.

V teh dveh mesecih, se mi zdi sem večino namenov dosegel, projekt pa mi je pomagal do zanimivih spoznanj, nad katerimi sem prav presenečen.

Hvaležnosti za darove, ki jih prejemam

Ne morem, da se pred jedjo ne bi zahvalil za darove, ki jih vsakodnevno prejemam. Tudi zato, da sem se rodil v tem delu sveta, ki je čist, lep, ohranjen, da imam sposobnost hrano zaslužiti, da jo imam možnost kupiti, pridelati ali pa celo nabrati v gozdu.

Prostovoljno, za veliko ljudi je prav ta prostovoljnost zanimiva, sem se izpostavil razmeram, ko moram vsak dan premišljevati, kako preživeti. Ker sem bil v tem času tudi kdaj lačen, se precej lažje vživim v sočloveka v brezizhodnem položaju, ki ne vidi možnost za rešitev iz lakote, ki ne vidi perspektive. To mi daje drugačen pogled na svet in povečuje mojo solidarnost.

Možne so drugačne poti – ne samo pri hrani

V tem procesu prehranjevanja spoznavam, kot je pravilno ugotovil eden od komentatorjev na blogu, kaj so realne, fiziološke potrebe človeka in kaj je tisto več – za mene pravzaprav preveč. Torej ločevanje med resnično potrebo in tistim (od)več. Te meje še nikoli nisem tako jasno občutil.

Ta projekt služi kot ilustracija sistema iskanja meje in ga bom uporabil tudi na drugih življenjskih področjih. Menim namreč, da je treba določiti mejo, potem pa luksuz zavestno in “po kapljicah” dodajati. To je pravzaprav moja odgovornost v skladu z zlatim pravilom, ki me opozarja na odgovornost do ljudi na drugem koncu sveta in tudi do bodočih generacij. Drugače rečem temu »koncept prostovoljne preprostosti«.

Realne potrebe/vsiljene potrebe

Eno od zanimivih spoznanj je tudi, da realne potrebe v današnjem času še daleč ne sovpadajo več z vsiljenimi. Prav res, marsikdaj imamo kar občutek, da nam je nekaj kar vsiljeno. Pa nam pravzaprav zaradi svobodne volje, ki nam je dana, ni.

Druga perspektiva

V tem delu sveta praviloma štejemo kalorije, da bi jih bilo čim manj. Da bi uživali ob kalorični hrani in se pri tem ne zredili. Še več, farmacevtska industrija je celo iznašla »zdravila«, ki zmanjšajo vsrkavanje maščob iz prebavil. Tako gredo dragocene maščobe direktno v kanalizacijske cevi. Kaj pa če jih raje sploh ne bi zaužili?

V projektu sem že po nekaj dneh tudi sam začel računati število kalorij, vendar zato, da bi ugotovil, ali jih je dovolj. Zalotil sem se, da krožnike “pomažem”, da dragocene kalorije ne bi šle v nič. Skratka obrnjena perspektiva – za nas in pravzaprav perspektiva kot jo ima velik del sveta.

Kaj je zares pomembno?

Sedaj ne jem več avtomatsko hrane, ki mi samo “paše”, pač pa prej pomislim na njene sestavine, na pomen, ki ga ima  hrana zame in kakšen vpliv imam s prav tako izbiro na svet okoli mene. Koliko škode naredim s to hrano – sebi in drugim? Skratka na hrano gledam sedaj čisto drugače.

Ta pogled se tudi da razširiti tudi druga življenjska področja, kajne?

Pomen osebnega truda (vrt, znanje, deljenje)

V tem projektu sem se veliko bolj kot prej začel zavedati pomena osebnega truda za pridobivanje visokokakovostne hrane. Sedaj sem šele zares dojel pomen vrta, ki ga imam možnost imeti, pa ga do sedaj nisem dovolj izkoristil. Za pomlad smo že pripravili nove gredice.

Izgublja se nam tudi znanje o pridelovanju hrane. Naše mame so skoraj vse imele vrt (če se je le dalo). Trave smo imeli za vzorec. Mi smo tista generacija, ki je travi dala prednost, vrta imamo pa za vzorec, naši otroci bodo imeli samo travo ali pa še te ne.

Ko sem sedaj širil vrt in presajal, sem tudi ponudil sadike mete, melise, luštreka in peteršilja preko Facebooka in se že javljajo ljudje. Prej bi jih pač vrgel na kompost … Neverjetno, a resnično.

Kako naprej?

Projekt bo jutri končan. Nekdo mi je na Twitterju predlagal, naj si jutri privoščim 2 €. Morda si bom res za malo več,  mi je pa tak način prehrane v teh dveh mesecih toliko prišel v navado, da se bom težko privadil staremu režimu :)

Projekt mi je res veliko dal, veliko novih spoznanj, pogledov in novih dimenzij na področju prehranjevanja ter širše: na področju “bolj preprostih izbir”. Premišljujem, da bi tak način prehranjevanja (življenja) “zapakiral” v sistem predavanj ali izobraževanje, ki bi ponudil ljudem v stiski, da bi lažje prešli krizne razmere. Krize namreč kljub lepim besedam našega premiera še ni konec, še več, slutim, da se bo še poglobila. Zaenkrat se mi misli šele podijo po glavi in jih počasi oblikujem.

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd
• 1 € na dan: Dokumentiranje in njegov pomen

Šele ko je človek soočen z realnimi dejstvi, lahko začne spreminjati svoja stališča

Po drugi strani  pa menim, da sem se šele s tehtanjem, z zapisovanjem, računanjem in številčnim predočanjem realnih podatkov začel zavedati koliko pojem, koliko je to vredno, koliko kalorij in beljakovin zaužijem. To me vodi do spoznanj o zdravi in uravnoteženi prehrani. Sedaj sem dobil dober občutek za hranilno vrednost hrane, za odnose med sestavinami, za ceno kalorij, beljakovin.

Dobil sem tudi občutek koliko je vredna doma pridelana hrana (ekonomsko in kakovostno), kar me vodi do spremembe odnosa do vrta, ki ga vedno bolj cenim. Za vsa ta spoznanja je bilo vredno nameniti čas teh dveh mesecev. Za vse večne čase sem spremenil odnos do zelo osnovne človekove potrebe – hrane.

Priporočam dokumentiranje

Dokumentiranje prehranjevanja (morda na nivoju družine in seveda samo za nekaj časa) bi priporočal prav vsem, ki jih zdravo in uravnoteženo prehranjevanje zanima. Tako boste deležni sadov, ki sem jih bil sam. Opazil sem tudi, da v projektu 1 € na dan ni nekontroliranega “žretja”, ki prispeva k odvečni teži. Sedaj točno vem, kako bi shujšal, četudi to ni namen projekta.

Tule najdete mojo predlogo za zapisovanje. Če vam pride kaj prav …

Statistika po 54 dneh

• Poprečna poraba: 1,01 € na dan
• Poprečne kalorije: 2.949 kCal na dan (+ 3,9 % glede na izračunan zahtevani vnos energije = 2.839 kCal)
• Beljakovine: 67,4 g na dan (+12 % glede na moje zaheve = 0,8 g na kg idelane teže)
• Teža: 85,8 kg (-4,0 kg)
• Aktivnost: Vsaj 3x tedensko tečem od 6-8 km, kolesarjenje po poslovnih in drugih opravkih.
• Dobrodelnost: 485,75 € = 972 kg riža, prispevki drugih: 42 € = 84 kg riža (bloger Don Marko M, neznani darovalec, Katja Anžič)

Foto: Davide Guglielmo, SXC

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd
• 1 € na dan: Danes je zadnji dan

Na zalogo!

Ljudje pravijo: “Mož ima čas, njemu je lahko.” Res je, da priprava hrane iz osnovnih živil zahteva več časa, res je, da je treba hrano tudi znati pripraviti, res pa je tudi, da smo ljudje misleča bitja in si delo lahko olajšamo.

Lahko kaj pripravimo “na zalogo” (že dalj časa si pripravljam segedin na zalogo, tudi kislo repo) in namesto proizvajalcev sami zamrznemo. Če nimamo na razpolago tako velike posode, plinskega gorilnika, si lahko pripravimo vsaj 5 obrokov (predvčerajšnim sem se lotil ričeta in ga pripravil za 5 x), lahko na vrtu poberemo jabolka, ki bi sicer zgnila (ali pa prosimo kakšnega kmeta – še vedno ležijo na tleh ali pa so celo še po drevesih) in jih posušimo za zimo. Možnosti je precej, samo lotiti se je treba.

“Saj se ne splača” sindrom in primer jabolčnega zavitka

Opazil sem, da mnogo ljudi kupuje hrano, ki bi jo brez velikega truda lahko pripravili sami doma. Še bolje je, če osnov kuhanja, pečenja, … naučite vaše otroke.

Samo kot primer vzemimo vlečeno testo in jabolčni zavitek. Pripraviti vlečeno testo ni nobena posebna “kunšt” in sploh ni časovno potratno. Pa poglejmo kaj pravi izračun in primerjajmo cene:

Recept*:
35 dag moke (0,102 €)
2 žlici olja (0,028 €)
1 jajce (0,13 €)
1 žlica kisa (0,012 €)
1,5 dcl mlačne vode
sol

Skupaj: 0,27 € za 580 g testa ali 0,47 € /kg

Čas priprave: 10 min (testo počiva 1 uro, kar ne štejem k pripravi)

Cena testa v trgovini (M): 1,90 € za 500 g ali 3,80 €/kg, ker je 8x več kot domače testo.

Torej za 10 minut dela smo “prišparali” 1,49 € ali drugače povedano naše delo je bilo vredno 8,94 € na uro. Samo za primerjavo: če bi imeli plačo s tako urno postavko, bi na mesec zaslužili 1.573 €, kar je za mnoge že spodobna plača. Kot stranski učinek: nobene odvečne embalaže nismo odvrgli v smeti.

Sedaj pa samo še naribate 2 kg jabolk, malo posladkate, dodate nekaj cimeta, zavijete, spečete v pečici in krasen jabolčni zavitek diši na vaši mizi. Mene v projektu 1 € na dan pride jabolčni zavitek 29 centov na kg.

Pa poglejte cene v trgovini: 3,27 € za 600 g ali 5,45 €/kg, kar je astronomskih 19 x več kot domač zavitek (če imate svoja jabolka). Če nimate svojih jabolk, pa pride okoli 7 x. Zanimivi izračuni, kajne?

*Vir: www.kulinarika.net

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd
• 1 € na dan: Danes je zadnji dan

Poceni kalorije

Najcenejše kalorije dobim v doma pečenem kruhu. Za 100 kCal odštejem samo 0,0138 €, kar je neverjetno malo. Da bo bolj jasno: če bi celotno dnevno potrebo kalorij (2.839) moral pokriti s kruhom (kar seveda dolgoročno ni vzdržno) bi odštel samo 0,39 €.

Na drugem mestu je sončnično olje (100 kCal=0,0168 €, 2.839 kCal=0,48 €), sledi mu sladkor (100 kCal=0,0170 €, 2.839 kCal=0,48 €), ki jima sledijo testenine (100 kCal=0,0192 €, 2.839 kCal=0,55 €) in kuhan riž (100 kCal=0,0197 €, 2.839 kCal=0,56 €).

Zanimivo, da je krompir relativno drag (100 kCal=0,0579 €, 2.839 kCal=1,64 €). Samo s krompirjem se torej ne bi preživel za 1 € na dan.

Drage kalorije

Na najdražjem delu spektra je svinjsko meso (100 kCal=0,2601 €, 2.839 kCal=7,41 €), kjer za kalorije odštejem kar za 1800 % več kot za kruh. Pa še tole: kruh ima okoli 8 % beljakovin, meso pa okoli 20 %. Tudi beljakovine so v mesu izjemno drage, pa o teh izračunih kdaj drugič.

Precej drage kalorije so tudi v jajcih (100 kCal=0,1722 €, 2.839 kCal=4,89 €) in siru (100 kCal=0,1336 €, 2.839 kCal=3,79 €).

Komentar

Zanimivo se mi zdi, kako se mi je spremenil pogled na živila v tem projektu. Prej prav nikoli nisem pomislil, da ima kalorija sploh svojo ceno, kaj šele, da bi jih znal primerjati med seboj.

Očitno bi se dalo, tako kot sem predvideval, živeti “ob kruhu in vodi” še za precej manj kot za 1 €, vendar to ne bi bilo vzdržno dalj časa. Vpliv na zdravje bi se gotovo pokazal prav kmalu. Za zdrav način prehranjevanja potrebujemo tudi beljakovine, ki so lahko iz različnih virov (o ceni beljakovin kdaj drugič), a izgleda, da so najdražje prav iz mesa.

OPOMBA: V tabelo nisem vključil zelenjave in sadja, ki ju dobim na domačem vrtu. Pa vendar sem za primerjavo izračunal ceno kalorij iz solate (100 kCal=0,9214 €, 2.839 kCal=26,16 €) in jabolk (100 kCal=0,1500 €, 2.839 kCal=4,26 €). Seveda so cene kalorij zelenjave, predvsem solate, glede na nizko kalorično vrednost pravzaprav astronomske. Za jabolka, ki imajo vsaj 3x več kalorij (in tudi cenejša so), je cena precej bolj ugodna. Je pa zelenjava potrebna zaradi zdravstvenih vidikov. Pomen domače pridelave se tako le še poveča, kajne?

Statistika po 46 dneh

• Poprečna poraba: 1,01 € na dan
• Poprečne kalorije: 2.940 kCal na dan (+ 3,5 % glede na izračunan zahtevani vnos energije = 2.839 kCal)
• Beljakovine: 67 g na dan (+11 % glede na moje zaheve = 0,8 g na kg idelane teže)
• Teža: 85,2 kg (-4,6 kg: se pozna, da ni več kostanja)
• Aktivnost: Vsaj 3x tedensko tečem od 6-8 km, kolesarjenje po poslovnih in drugih opravkih.
• Dobrodelnost: 413,54 € = 827 kg riža, prispevki drugih: 42 € = 84 kg riža (bloger Don Marko M, neznani darovalec, Katja Anžič)

Sorodni članki:

• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• 1 € na dan: Mediji, komentatorji in nerazumevanje
• 1 € na dan: Znižanje holesterola
• 1 € na dan: Statistika in koliko mi sta mi prinesla vrt in gozd
• 1 € na dan: Danes je zadnji dan