PREPROSTOST » hribi

Kamniški vrh: Tek na prvo stopnico Kamniških (FOTO)

Aleš Čerin — Sun, 08 Jan 2012 19:26:24 +0000

Kamniški vrh mi ostaja v krasnem spominu predvsem iz mojih jadralno-padalskih dni, ko je na nebu nad Kamniškim vrhom mrgolelo pisanih letečih “cunj”. Tu sem se učil leteti. Pa tudi drugače ga rad obiščem. Tudi po brezpotjih iz grape Korošaških slapov.

Štiri stopnice

Kamniški vrh se mi zdi, kot da je skupaj z vasmi nad Cerkljami (Stiška vas, Ambrož, Apno, Šenturška gora) in Veliko planino prva stopnica Kamniških Alp. Druga stopnica nad Kamniškim vrhom so Krvavec, Zvoh, Vrh Korena, Košutna, Kompotela, Mokrica. Tretja stopnica sta Kalški greben in Kalška gora, četrta pa “veljaki” kot so Grintovec, Kočna, Skuta, Brana, Planjava, Ojstrica. Tako to gre v Kamniških.

Kamniški vrh sestavljata dva vrhova: Planjava (1243 m) in Kamniški vrh (1259 m). Z obeh vrhov je proti jugu lep razgled na Kamnik, do Ljubljane in na “kuclje” vse tja do Nanosa in Snežnika. Na sever pa seveda na kamniške “veljake”. Da sem si pot malo podaljšal sem se vzpel preko planine Osredek (1110 m). Oglejte si pot

Na kratko

Dolžina in višina: Dve uri in pol (2.30) zmernega teka ali zelo hitre hoje (ali okoli 4 ure normalne hoje); okoli 742 m višinske razlike
Pot: Avto pustite pod vasjo Klemenčevo (pri mostu, kjer se zavije do zaselka Slevo) – lahko se peljete tudi do Sleva in še malo naprej do kamnoloma, kjer pustite avto. Po markirani poti se vzpnite preko travnatih planjav do podnožja vrhov in na križišču pod Glavo zavijte levo proti planini Osredek (1.00*). Po pobočjih Planjave je na nekaterih mestih potrebno malo pazljivosti, da vam ne zdrsne.
Na vzhodni strani planine poiščite stezo, ki vas popelje na Planjavo (1.30). Ko nad planino dosežete greben se od markirane poti kmalu na desno odcepi stezica, ki obrede vse vršičke do Planjave. Priporočam zaradi razgleda, četudi je malo bolj naporno. S Planjave se spustite na sedlce, čemur sledi krajši vzpon na Kamniški vrh (1.45).
Spust s Kamniškega vrha na vzhodno ramo je precej strm. POZORNOST! Od vzhodne rame prečite desno po pobočju nazaj do Glave in se spustite v Slevo in naprej v dolino (2.30).
Primernost: Do Glave primerno za vso družino, tudi majhne otroke (že to je lep planinski sprehod). Od tu naprej za hodce, ki nimajo vrtoglavice in radi “grizejo kolena”. V snegu in ledu ture ne priporočam, zaradi možnosti zdrsa po strmih pobočjih.
Zemljevid: Kamniške Alpe; 1:50.000
Endomondo: ogled poti

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Pot na Kamniški vrh preko planine Osredek in Planjave

Sorodni članki:

Veliki Draški vrh in Viševnik: 2 krat 2000 (FOTO)

Aleš Čerin — Thu, 29 Dec 2011 10:48:11 +0000

Med Božičem in silvestrovim se vsako leto, če le vreme omogoča, odpravim na kakšno “ornk” planinsko turo. Tudi letos je bilo tako. S sinom in zetom smo se odpravili v Julijce, točneje na Veliki Draški vrh (2243 m) in da je bila mera za letos polna še na Viševnik (2050 m). Kar dva dvatisočaka v Julijcih v enem dnevu.

Včerajšnji dan je bil kot nalašč za hribe. Vreme (v hribih) jasno, v dolini pa zoprna megla, toplo – na višini preko 2000 m smo hodili v majici, snega ne preveč, a vendar dovolj za drsanje po ne preveč strmih pobočjih.

Pot ni bila pretežka, četudi me je pri vzponu na Viševnik že kar malo “dajalo”. Razgled po Sloveniji popoln. No pravzaprav nepopoln, ker so iz meglenega “morja” štrleli le vrhovi višji od 1000 m :). Med potjo pa zanimivi pogovori … Res lep dan.

Na kratko

Dolžina in višina: Osem ur zmerne hoje; okoli 1215 m višinske razlike
Pot: Rudno polje (avto smo pustili kar pri kasarni) – sledite markirani poti na Vodnikovo kočo. Na Studorskem prevalu (1892 m) med Ablanco (2005 m) in Velikim Draškim vrhom (2243 m) smo zavili v lahko brezpotje in v težko prehodno ruševje. Po kakih 100 m ruševja je treba poiskati dobre prehode na greben. Pozor pred zdrsom! Kmalu smo se dvignili na severni greben Velikega Draškega vrha in po lahkem brezpotju na vrh.
Z vrha Draškega vrha je lep razgled najprej na Tošc (sosednji “debeluh”), Triglav, Rjavino, Kanjavec, Stoge, Škednjevec, tudi malo Debelega vrha je videti, pa v dolino Krme in naprej na Karavanke in Kamniške.
Z vrha smo se podrsali nazaj v amfiteater Jezerce od koder smo se dvignili na Srenjski preval (1959 m) med Malim Draškim vrhom (2132 m) in Viševnikom (2050 m). Markirane in precej izpostavljene poti pod Malim Draškim vrhom v tem času ne priporočam. Z Viševnika smo se spustili nazaj na Rudno polje.
Primernost: V zimskem času je ta pot primerna le za izurjene gornike, ki znajo najti prehode v lažjem brezpotju in ki so primerno opremljeni za zimsko turo (dereze, cepin).
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

Sorodni članki:

Dva tedna učenja, pisanja, predavanja in polna glava (VIDEO)

Aleš Čerin — Thu, 01 Dec 2011 12:44:55 +0000

Dobra dva tedna nisem napisal nobenega blogovskega prispevka na tem blogu. Ne, nisem obupal drage bralke in dragi bralci, samo polno drugega je bilo. Ogromno učenja, pisanja, predavanj, svetovanja. Vsak večer pa prazna glava, ki se ni zmogla spravila pisati. Tako je to včasih. In zato je tale prispevek malo daljši.

Nikodemovi večeri …

… postajajo to kar so nekoč že bilo. Sam se spomnim tako polne dvorane Teološke fakultete, da nisi mogel stopiti noter. Med predavanjem dr. Antona Trstenjaka sem enkrat stal na hodniku. Tudi letos je bila dvorana večinoma polna. Ni še pokala po šivih, je pa obisk bil močno povečan. Odlične teme, odlični predavatelji, dobro pripravljeni. Veliko spodbud za razmišljanje in učenje. Čestitam organizatorjem za dober koncept in izvedbo.

Najbolj so me navdušili:

dr. Rosvita Pesek z briljantnim govorom Slovenija – moja domovina

Zelo domoljubno, jasno in ljubeče do domovine. Dr. Rosvito Pesek predlagam kot kandidatko za predsednico Slovenije.

Gregor Čušin – Vera in kultura: zelo osebna izpoved o veri, kulturi, umetnosti.

Gregor je bil sočen, logičen, retorično briljanten. Četudi sem bil na večeru, si bom ob priliki govor poslušal še enkrat. Zaradi vsebine in zaradi odličnega nastopa. Hvala Gregor.

Bogdan Žorž: Vzgoja za kritični um

Obvezen govor za starše, ki želijo vzgajiti otroke, ki bodo znali kritično razmišljati, ki bodo kritični in ne kritizerski.

Tudi drugi govori so dobri – med njimi bi izpostavil še posebej dr. Jožeta Trontlja o etičnih vprašanjih v medicini in dr. Staneta Pejovnika o etiki v znanosti.

Ostale govore najdete na YouTube kanalu Socialne akademije. Snemalki in celotnemu timu Socialne akademije se zahvaljujem za omogočanje ponovnega poslušanja brilantnih govorov.

Spletni portal Časnik.si

Kot verjetno mnogi že veste, na dva tedna pišem članek za Časnik.si, spletni magazin z mero. V tem času sem napisal dva članka o pomenu razmisleka pred bližajočimi volitvami. Ne navijam, samo vabim na volitve in predlagam nekaj tem za razmislek pred volitvami. Na kratko: naj vas ne zavedejo “bleščice, videz in lepe besede” pač pa usposobljenost in značaj.

V samoti volilne škatle s kulijem v roki

Stranke, kandidati za poslance, kandidati za prvega ministra na volitvah tekmujejo. Podobno kot športniki. Rezultat volitev, ko je tekme konec, je dobro izmerljiv s številom doseženih glasov, a kaj ko mi volivci nimamo povsem enostavnih kriterijev po katerih bi kandidatom podelili svoje točke, pravzaprav eno samo točko.

Kako naj se volivci odločamo? Komu naj, ko se znajdemo v samoti kartonske škatle s kulijem v roki, podelimo svoj glas? O, ko bi imeli, tako kot v nekaterih športih objektivna merila v obliki zadetkov, ki so jih kandidati dosegli, porabljenega časa v lokalnih dirkah ali dosežene dolžine, višine … ! Imamo le svoj slab spomin, ki nam ne seže dlje kot do zadnjih nekaj mesecev, imamo le vsakodnevno bombardiranje medijev s polresnicami in lažmi, imamo propagandne akcije kandidatov v obliki predvolilnih obljub in jumbo plakatov, imamo svoje varljive občutke.

Vpliv bleščic in lepe postave

Volitve, se zdi, so “šport”, ki je bolj je podoben umetnostnemu drsanju, kjer kakovost izvedbe programa ocenjujejo sodniki, ki pa so le ljudje, z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi in tudi pristranskostmi. Prav lahko jih pri podelitvi ocene zavedejo bleščice obleke, lepa postava ali občutek simpatije.

Volitve so – bolje rečeno bi morale biti – borba „tekmovalcev“ v dokazovanju sposobnosti vodenja in upravljanja z velikim sistemom, z državo. Lahko bi rekli, da naj bi volivci ocenjevali sposobnost uporabe velike moči (tudi stopnjo odsotnosti zlorabe), ki jo bomo nekomu podelili na dan „tekme“. Še drugače, volivci iščemo dokaze, da bi človeku, ki nas bo vodil in ki bo upravljal z velikim sistemom, zaupali. Da bo voditelj vreden našega zaupanja. Zaupanje pa izhaja iz njegovega značaja in njegove usposobljenosti. Obojega. Še enkrat bom zapisal: obojega.

Pomislimo na značaj in usposobljenost

Značaj je to kar ‘označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi’ (SSKJ), je to čemur rečemo integriteta človeka, sposobnost, da to kar govorimo, tudi živimo, je poštenost – usklajenost besed in dejanj in je po moje zrelost človeka – ravnotežje med pogumom in premislekom.

Usposobljenost pa so znanja in veščine, ki naj jih človek ima, da bo obljubljeno sposoben spraviti v prakso, da bodo „besede meso postale“. Usposobljenost je tudi zmožnost videti in biti sposoben upoštevati „veliko sliko“. Država je namreč zelo velika slik, je izredno kompleksen sistem. Voditelj mora biti usposobljen tudi za učinkovito sporazumevanje, medsebojno usklajevanje, iskanje novih možnosti in v tej “zbrki” imeti sposobnost učinkovitega odločanja.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Brez izgovora Slovenija!

Mladi aktivisti, pravzaprav še dijaki, v okviru projekta ‘O2 za vsakega’ izjemno uspešno ozaveščajo mladino po osnovnih šolah o nevarnostih aktivnega in pasivnega kajenja ter nemoralnih marketinških prijemih tobačne industrije, sebe imenujejo kar “Brez izgovora Slovenija”. Mimogrede, izjemno aktivna skupina 46 mladih prostovoljcev je v okviru 633 delavnic, letos dosegla kar 40% svoje ciljne skupine. O nevarnostih kajenja je tako ozavestila skoraj 16.000 mladih.

Pa se v tem predvolilnem času nisem namenil pisati o nevarnostih kajenja in delovanju mladih prostovoljcev, četudi je to zelo pomembna tema, pač pa izkoriščam ime skupine za spodbudo. Spodbudo vam, drage volivke in volivci, da ne iščete izgovorov za izogibanje volitvam. Preprosto dvigniti je treba r.. in oddati glas za kandidata, stranko, ki po vašem osebnem mnenju, izkazuje najboljšo usposobljenost in značaj.

Vsi so isti

Izgovor, da so vsi kandidati, vseh strank isti, preprosto ne zdrži in nam je bil umetno vsiljen. Tako kot si dva človeka nista ista niti po zunanjosti (to za dvojčke ne velja), še manj po značaju, znanju, izkušnjah, spretnostih, si stranke, ki so še precej bolj kompleksni organizmi, niso iste. Predvsem je bistvena razlika v sposobnosti stranke, kako speljati obljubljeno v prakso. Če se vam pa slučajo vsi kandidati vseh strank zdijo “sivi”, izberite najsvetlejši odtenek sivine. Ne iščite idealnega, temveč najboljše možno.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Dobrodelna predavanja

V tednu Karitas sem imel tri dobrodelna predavanja “Bolj preproste izbire – 1 € na dan”. V Preski pri Medvodah, v Kamnici pri Mariboru in v Bakovcih pri Murski Soboti. Predavanja so lepo uspela: veliko ljudi, zanimanje za iskanje bolj preprostih izbir v življenju in tudi nekaj sredstev (560 €) se je nabralo za misionarja Pedra Opeko in njegov projekt “Obrok riža na dan – vsak dan”. Hvala vsem darovalcem.

Še posebej zahvala krajanom iz Bakovec, ki so iz predavanja pripravili kar vaško prireditev z govori, nastopi mladih umetnikov. Zares lep večer.

Lajnar se ponavlja kot stara lajna

V nedeljo smo se pa s skavtsko skupino spet odpravili na Lajnar in Vrh Bače. Ista pot kot z ženo 14 dni nazaj. Pot enaka, vreme enako, vzdušje enako. Poglejte si čudovite fotografije prijatelja Matjaža Maležiča.

Med potjo me je obšla slabost. Padel sem ter si zlomil stegnenico in čeljust. Prijatelji so me dobro oskrbeli in me prinesli do mesta, kjer je lahko pristal helikopter … Vse pod budnim očesom sina Boštjana, ki se šola za bolničarja.

Vse to je bila vaja, pravzaprav skavtska dejavnost. Tako se mi skavti vadimo – praktično, učenje z delom, da bi bili – kot pravimo – “vedno pripravljeni” pomagati ljudem v stiski. Na oba načina, s naravnanostjo in s praktičnim znanjem.

Foto: Matjaž Maležič (“ranjenec”), bakovci.net (Predavatelj)

Sorodni članki:

Vrh Bače: Vrh, ki je pravzaprav sedlo (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 14 Nov 2011 08:14:48 +0000

Lepi, a mrzli jesenski dnevi nas vabijo na južna pobočja. Naju z ženo so zvabili na južna pobočja Lajnarja in Slatnika nad Baško grapo na jugu in Soriško planino na severu. Pristop s Petrovega brda je izjemno lahek in nenaporen. Prava družinska tura za vse, ki zmorejo kakih 6 ur prijetne lahke hoje po udobnih mulaterah. Midva sva PREPROSTO uživala vsako minuto.

Razgled na Črno prst, Blegoš, Porezen, Kojco, naprej na Idrijsko in vse do Karavank na severu in Julijcev na zahodu, ter dol do Snežnika me je spominjal na lepe letošnje ture (Idrijsko, Črna prst). Tako pogosto sem sedaj v teh krajih, kot da bi se zaljubil v ta konec …

Na kratko

Dolžina in višina: Dobrih šest ur (6.30) počasne hoje; okoli 794 m višinske razlike
Pot: Petrovo brdo: avto pustite pri planinskem domu in kar od tam poiščete puščico za Črno prst. Sledite markacijam in dobri gozdni cesti, ki se po slabi uri spremeni v mulatero. Pred lovsko kočo (1.30*) zavijete desno proti Lajnarju. Pot po mulateri je zložna in vas pripelje na sedelce med Lajnarjem (1549 m) in Slatnikom (1597 m) (2.30). Na Lajnar je od tu manj kot pet minut.
Midva sva za pot dol na Vrh Bače izbrala južno mulatero, ki se zložno – ampak res zložno dviguje pod Slatnikom. Lahko izberete tudi pot preko vrha. Malo pred mestom, kjer naletite na stare kasarne, se levo dol odcepi dobro vidna mulatera, ki pa ni markirana. Desno lahko nadaljujete pot proti Možicu (1602 m) in naprej proti Vrhu Bače (1273 m). Malo okoli pač. Mulatera je na nekaterih mestih poškodovana. V suhem je v redu, ne priporočam pa sestopa v mokrem, še manj v poledenelem ali zasneženem!
Malo pred Vrhom Bače, ki sploh ni vrh, pač pa sedlo med masivoma Možica in Koble, se pot pridruži mulateri, ki vodi direktno od Petrovega brda (od Petrovega brda do Vrha Bače brez vzpona na Lajnar je 1.30). Po njej še kakih 10 minut in že ste v luštnem sedelcu z lovsko kočo (4.30). Od tu se lahko spustite v Podbrdo (1.30) ali v Bohinjsko Bistrico (kaki 2 uri) ali pa nadaljujete pot preko Koble na Črno prst (3 ure).
Midva sva se vrnila po mulateri nazaj do Petrovega brda (6.30).
Primernost: Primerno za vse (tudi za družine), ki se ne ustrašijo kakih 6 ur počasne hoje. Nemarkirani del poti ni primeren v mokrem, poledenelem in zasneženem. Lahko izberete obhod mimo Možica.
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Na Spodnje Bohinjske z “une” strani (FOTO)

Aleš Čerin — Sat, 01 Oct 2011 12:12:57 +0000

Ne vem zakaj sem že velikokrat bil na Rodici, pa pravzaprav vedno s “te” strani – z Bohinjske namreč. Četudi sem doma iz Ljubljane in mi je dostop do Baške grape bližji (do Podbrda je 70 km), kot do Bohinja (80 km), mi do sedaj še ni prišlo na misel da bi šel na Rodico po južni, sedaj vidim – lepši strani.

Pogled nazaj na Idrijsko

Verigo Spodnjih Bohinjskih gora od Vogla na zahodu do Črne prsti na vzhodu sem opazoval zadnjič ko sem hodil po Idrijskem. Pa sem si zamislil kako bi izgledal pogled s Spodnjih Bohinjskih nazaj na Idrijsko. Pravzaprav niti ni izgledalo preveč navdušujoče, ker Idrijsko hribovje pač ne izstopa prav izrazito. Opaziti ga je le kot temnozelene robove in nič drugega. Vseeno zanimivo.

Na vse strani

Spodnje Bohinjske zaradi osrednje lege nudijo odlične razglede na vse strani. Triglav in veriga Julijcev kot na dlani, proti zahodu Krn z Batognico in Vrhom nad peski, pa naprej Matajur, pogled proti morju, ki se je včeraj bleščal v daljavi, pa naprej Golaki in daleč, daleč silhueta Snežnika, celo Šmarno goro je bilo opaziti, pa Kamniške, bližnje: Kojco, Porezen in Blegoš, pa Karavanke proti severu. Še enkrat sem dobil potrdilo (tokrat od daleč), da je Struška (kjer sva bila z ženo prejšnji vikend) res najbolj dolgočasna gora v Karavankah.

Klikni na zemljevid za povečavo

Na Spodnje Bohinjske sem se odpravil iz znamenite vasice Stržišče, kjer je legandarni duhovnik Vinko Kobal imel znamenite duhovne vaje za mnogo generacij mladih. Pot po gozdnatih pobočjih me je vodila proti vasi Rut in naprej na Rodico. V slabih treh urah sem že stal na vrhu in užival prekrasen razgled. Med potjo na Črno prst, sem zlezel po zelo lahkem brezpotju še na Mali Raskovec (1946 m) in na Raskovec (1956 m).

Na kratko

Dolžina in višina: Dobrih devet ur (9.20) precej hitre hoje; okoli 1550 m višinske razlike
Pot: Stržišče nad Baško grapo 755 m – po kolovoznih poteh proti vasi Rut (pride se na gozdno cesto, ki vodi iz vasi proti Rodici) (1.00*) – Rodica 1964 m (3.00) (počitek na Rodici 40 min) – Mali Raskovec 1946 m (4.30) – Raskovec 1956 m (5.00) – Črna prst 1844 m (7.10) – Stržišče (9.20).
Primernost: Primerno za hodce s primerno kondicijo za 10 ur dolgo turo. Brezpotje na oba Raskovca lahko spustite in si tako pot za dobro uro skrajšate. Brezpotje na Raskovca je lahko, a poti na Malega ne priporočam, če je trava mokra. Nekaj previdnosti pred zdrsom tudi na markirani poti pred Črno prstjo.
Zemljevid: Bohinj; 1:25.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Struška: Najbolj dolgočasna gora v Karavankah (FOTO)

Aleš Čerin — Thu, 29 Sep 2011 05:48:05 +0000

Karavanke so bolj položne kot Kamniške ali Julijci, tudi nekaj nižje, bolj zaobljene in zelo, zelo lepe. V verigi med Stolom (2236 m) in Kepo (2143 m), kjer kraljujeta popularna Golica (1835 m) in dobro obiskana Dovška baba (1891 m), je Struška z najvišjo točko Velikim vrhom (1944 m) nekaj posebnega.

Struška je namreč že na prvi pogled dolgočasna gora. Lepo zaobljena in razpotegnjena, pravzaprav kar planotasta, poraščena z ruševjem se vleče kakšni dve uri hoda med sedloma Seča in Kočna. Le kdo si jo želi obiskati, ko pa vrh med ruševjem komaj najdeš? Le kdo si jo želi obiskati, ko pa vrh med ruševjem (ki pa dovoljuje prehode) komaj najdeš? Vrh lahko, tako kot midva tudi spustiš in ga obideš po južni strani, pa ni velike škode. Ja, Struška je gora za ljubitelje dolgočasnih gora.

Pa vendar sva jo z ženo v nedeljo obiskala in ni nama žal. Struška nudi lepe razglede na verigo Julijcev, na Gornje-savsko dolino, na Avstrijsko Koroško z Dravo, pa naprej na Golico in do Kepe. V lepem, sončnem in rahlo vetrovnem vremenu sva bila ves dan skoraj sama. Nobene gneče, samo trop ovc na planini Seči in pa to, da sva bila ves dan skupaj, je dalo sicer dolgočasni Struški čar. PREPROSTO kajne? Saj ne potrebujemo vratolomnih strmin, da nam je lepo!

Na kratko

Dolžina in višina: 6 ur počasne hoje (z veliko počitki); okoli 740 m višinske razlike
Pot: Javorniški Rovt (Dom Trilobit pri umetnem jezeru) (939 m) – sedlo Seča (ali Medvedjek) 1698 m (2.00*) – po južnem pobočju po markirani stezi do planine Svečica (3.00) – pred planino Svečica proti severu, mimo umetnega jezerčka do slovensko-avstrijske meje (3.20) – po meji med ruševjem (ni problema najti poti) do sedla Kočna 1469 m (4.15) – po kolovozu in gozdnih cestah do križišča Križovca (1222 m) (4.45) – Dom Pristava na Javorniškem Rovtu (5.30) – dom Trilobit (6.00).
Primernost: Primerno za vse, tudi za družine z malimi otroci, ki se ne ustrašijo dolge in prijetne poti, brez pretiranega vzpona.
Zemljevid: Karavanke osrednji del; 1: 50.000.

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Sorodni članki:

Samotni Plevelniki med Kepo in Babo (FOTO)

Aleš Čerin — Wed, 09 Feb 2011 07:32:50 +0000

Ste že slišali za Kepo v Karavankah? Pa za Dovško babo? Gotovo ste. Kaj pa za Plevelnike, ki ležijo ravno med njima in ki jih le redko obišče kakšen samoten pohodnik ali turni smučar? Ne? Zame so prav zaradi odmaknjenosti in redkosti obiska zanimivi in včeraj sva z zetom švicala in se udirala do pasu na njegovih pobočjih.

Malo je takih februarskih dni, da lahko na višini 1900 m hodiš v kratkih rokavih. Včeraj je bil tak dan, pa še “pocukran” z veličastnimi pogledi na Julijce, pa daleč dol do Snežnika proti jugu, na zahod v Italijo na Zahodne Julijce ter severno na vršace v Avstriji.

Prijetna družba mladega človeka. Zanimivi in poglobljeni pogovori.

Na kratko

Dolžina in višina: 9 ur hoje; 1524 m višinske razlike
Pot: Dovje (740) – Erjavčev rovt (1* ura) – sedlo Mlinca 1581 m (3.30 ure) – Plevelniki 1957 m (4.30 ure) – Dovška baba 1891 m (7 ur) – Dovje (9 ur)
Primernost: za zelo izurjene planince (pot na Plevelnike je brezpotje, ponekje izpostavljeno in obstaja možnost zdrsa po travah). Če Plevelnike izpustite, je primerno za vse, tudi za otroke.
Zemljevid: Julijske Alpe Vzhodni del; 1: 50.000

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Opis poti

Z avtom se pripeljete do vasi Dovje in še malo nad vas, kjer najdete smerokaz, ki vas usmerja na Kepo in Dovško babo. Dobro parkirišče je nekaj 100 m v smeri proti Dovški babi.
Po cesti proti Kepi – ovinke lahko sekate skozi gozd, ki pa je na koncu zelo strm. Pri jezu na višini okoli 1000 m se cesta konča. Markacije vas vodijo na samotno planino Erjavčev rovt in v lahnem vzponu skozi gozd proti sedlu Mlinca.
Midva sva še pred sedlom Mlinca zavila strmo gor na Plevelnike. Kar direktno po dolgem (tokrat zasneženem melišču) polnem s snegom prekritega ruševja. Precej udiranja v tem času. Sneg namreč zaradi visokih temperatur ne drži povsod človeka. Zelo naporno. Na koncu je potrebnega tudi nekaj lažjega plezanja in na travah obstaja možnost zdrsa. NE PRIPOROČAM! Bolj priporočam, da nadaljujete pot do sedla Mlinca in se na Plevelnike vzpnete levo ob ostankih ograje na državni meji. Tu težav s plezanjem ni, pobočje je manj strmo, ruševja je manj in tudi sneg v tem času bolje drži.
Po isti poti se vrnete na sedlo Mlinca in se vzpnete na Dovško babo. Midva sva šla kar ob državni meji precej direktno (strmo), lahko pa greste proti koči in potem zložno na vrh.
Vrnete se do koče in po markirani stezi v Dovje.

Možnosti

Tura je pozimi dovolj dolga in ne priporočam dodatnih poti. Poleti pa se lahko odpravite (še posebej če Plevelnike izpustite) še do Hruškega vrha in do sedla Rožca, ter se preko Hruške planine po gozdnih cestah vrnete v Dovje.

Sorodni članki:

1 € na dan: Zima, 1.400 m vzpona in 9 ur hoje v hribih (FOTO)

Aleš Čerin — Thu, 28 Oct 2010 22:03:20 +0000

Preko sredine projekta 1 € na dan sem. Trenutno stanje je ravno 1,00 €. Ohranjam svoj življenjski slog in del tega sloga so tudi hribi.

9 ur hoje in 1.400 m vzpona v zimskih razmerah

Hribi pa so prav vsi postavljeni pokonci in da zlezeš za kakih 1300 m višje porabiš kar nekaj energije (okoli 2.500 kCal), kar znese skupaj z bazalnim metabolizmom (1830 kCal) okoli 4.300 kCal. Če je zunaj mrzlo tako kot je bilo včeraj v hribih, je poraba energije še nekaj večja. Torej okoli 4.500 kCal. Kar pa je težko stlačiti v 1 € :), zato sem se včeraj pred turo doma obilno najedel, precej sem imel tudi v hribih (sem vzel arašide, prava energetska bomba) in zvečer doma spet obilna večerja. Skupaj: 4.153 kCal, ker je zneslo seveda 1,41 €. To sem pa danes že “pokompenziral” s samo 0,65 € in 2.551 kCal. Dovolj energije za eno dvourno predavanje.

Zanimivo mi je, sedaj ko računam te kalorije in vrednost hrane, da me ta projekt vodi pravzaprav v porabo hrane glede na energijske potrebe. Kar se mi zdi prav. Zanimivo, kaj?

Opis ture

Dolžina in višina: 9 ur hoje; 1.393 m višinske razlike
Pot: Preddvor – Sveti Jakob (1.00*) – Javorov vrh (2.30) – Cjanovca (Zaplata) (5.00) – Srednji vrh (5.20) – lovska koča (6.00) – Mače – Preddvor (9.20)
Primernost: zimska tura je primerna za izurjene planince, ki nimajo težav z orientacijo. Večjih tehničnih težav ni.
Zemljevid: Strožič in Košuta ; 1: 25.000

*Vsi časi se štejejo od izhodišča.

Še to: hvala sinovoma, da sta šla z menoj. Prav prijeten moški izlet smo imeli. Tudi ravno prav zahteven.

[slide]

Sorodni članki:

Aljaževi stolpki prav povsod?

Aleš Čerin — Thu, 02 Sep 2010 09:53:21 +0000

Opazil sem, da na nekaterih vrhovih Slovenski gorniški klub SKALA postavlja “male Aljaževe stolpke”. Sam sem ju opazil na Travniku (2265 m) in na Olševi, pravzaprav na stranskem vrhu Olševe – na Oblem kamnu 1883 m). Klubu sem poslal vprašanje v zvezi s tem, kjer sem želel od njih izvedeti, kakšen je razlog postavljanja in kako bi razložili pomen, pa mi niso odgovorili.

Sam menim, da je to skrunjenje vrhov, da je to vnašanje nepotrebnih elementov v naravo. Obenem pa – po moje – pravzaprav razvrednotenje pomen Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, ki ima v zavesti Slovencev poseben pomen. Če je Jakob Aljaž to počel leta 1895, je gotovo imel poseben razlog, sedaj pa ni nobene potrebe po malih jeklenih miniaturicah.

Po moje na vrhu gora ne sme stati prav nič. Celo škatla za vpisno knjigo in žig ne. Preprostost naj se v gorah ohrani do maksimuma. Kaj menite vi?

Sorodni članki:

Odmaknjeno, zeleno, v Julijcih. Kje smo bili? (FOTO)

Aleš Čerin — Wed, 11 Aug 2010 05:52:11 +0000

Danes pa je na vrsti uganka: “Odmaknjeno, zeleno, v Julijcih. Kje je to?” Pomagajte si s fotografijami.

Včeraj smo bili (sin, prijatelj in jaz) namreč na eni od zame najlepših hribovskih tur, ki pa je ne želim podrobno opisovati. Zakaj ne? Ker želim, da ta odmaknjeni svet ostane še nekaj časa nedostopen za množičnost planinskega turizma. Sladokusci ga pa itak poznamo. In zanj se je treba malo bolj potruditi.