PREPROSTOST » ljubezen

Alojz Gradnik: Eros – Tanatos

Aleš Čerin — Thu, 08 Jan 2009 06:00:25 +0000

Ne vem zakaj, vendar pred precej leti sem se na pamet naučil odlično pesem pesnika Goriških brd Alojza Gradnika, o katerem je zadnje čase zelo malo slišati. Kam so se izgubili nekateri naši pesniki?

Eros – Tanatos

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
užil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.

Alojz Gradnik

Sorodni članki:

Ljubezen nikoli ne mine

Aleš Čerin — Thu, 01 Jan 2009 12:52:05 +0000

V letošnjem letu praznujemo leto svetega Pavla, ki je napisal v pismu Korinčanom tale, za mene najlepši tekst o ljubezni (1 Kor, 13):

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

V letu 2009 želim vam dragi bralci bloga veliko ljubezni. Če je ljubezen, vse drugo pride samo.

Sorodni članki:

Miklavž mi je prinesel knjigo o ljubezni

Aleš Čerin — Sat, 06 Dec 2008 09:11:27 +0000

Danes ponoči je nosil Sveti Miklavž. Seveda dobri mož ve, da sem ljubitelj Toneta Pavčka, o katerem sem letos že pisal tule in pa ob pesnikovi 80. letnici.

Tako mi je prinesel knjigo Toneta Pavčka: Same pesmi o ljubezni, o kateri pravi pesnik, da “so stare in nove zgodbe približevanja Adama k Evi, človeka k domu in rodu, zemljana k zemlji, iskalca k neznanemu, romarja k svetemu, pesnika k skrivnostim in k besedam.”

Zbirka pesmi je čudovita pripoved o ljubezni, ki je danes kakor pravi Edvard Kocbek v pesmi Neizgovorljva muka “Beseda ljubezen je prizadeta“.

Pesnik pripoveduje o vsej širini ljubezni ali kot pravi v uvodu: ” … od podobe ljubezni do aprilskih deklic, poletnih deklet, do mrtvih ljubic, do žene v vseh letnih časih in levitvah čustvenih kož do prijateljev, dolenjske in istrske zemlje, do božjega in do besede.”

Samo zadnja kitica iz pesmi Uvodna, kar tako za spodbudo, da knjigo vzamete v roke:

Vse prvič je in vse nadaljevanje.

Za mnogimi, spet z rožnato verigo,

še jaz jecljam svoj verz v ljubezni knjigo.

Hvala Tonetu Pavčku. Naj vas Bog živi.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Umiramo osamljeni

smanja — Thu, 04 Dec 2008 10:28:47 +0000

Moja prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu takole razmišlja o smrti. Hvala za pretresljivo izpoved.

Večkrat se srečam s smrtjo. Delam kot medicinska sestra in priložnost sem imela biti zraven ljudi, ki so umirali osamljeni.

Vsi sicer vemo, da bomo nekoč umrli, da tega ne more nihče “storiti namesto nas”, vendar pa človek, ki ni zaželen, ki je odrinjen iz kroga svojih domačih, umira težje. Težijo ga neizpolnjene stvari, delo, ki bi ga rad še opravil, vsaj povedal bi rad ljudem, da jih ima rad, da jih pogreša.

Nadvse težko je biti ob umirajočem človeku. Jaz kot medicinska sestra sem lahko zraven, lahko jih poslušam, jim govorim stvari, ki so za njih nespametne. Ne odtehtajo tistega, kar bi si sami želeli – od svojih otrok. Lahko sem deležna njihove zahvale, ne morem pa biti njihova, tako kot si želijo. Ne pripadam jim tako kot njihovi otroci. In zato sem nemočna, pa tudi žalostna – zaradi njihove žalosti.

Taka smrt pusti v meni dolgo žalostno praznino. Kot bi mi umrli pustil svojo žalostno dediščino, da jo nekako izpolnim. Blagoslov take smrti pride šele čez čas, ko se ta dediščina nekako izpolni.

Ravno obratno pa je, ko umre človek, ki je pomirjen s svetom, ki je svoje poslanstvo dovršil. Taka smrt je seveda žalostna, kot vsaka druga, ampak takoj blagoslovljena. Ljudje okoli umrlega čutijo, da je človek odšel, ker je svoje življenje preživel. Tak človek odhaja obdan s svojim delom, svojci, prijatelji in naključnimi spremljevalci njegove smrti. Nikoli ni osamljen, redko žalosten, zapolnjen je z vedrino in mirom. Taka smrt, ker prinaša toliko milosti, se lahko enači z zakramentom. Tudi mene kot spremljevalko, ne pusti brez vsega. Občutek imam, da sem priča nečemu velikemu in pravilnemu.

Smrt osamljenega človeka me pušča prestrašeno, smrt pomirjenega človeka pa pusti v meni mir in spokojnost.

Manja Rozman

Foto: Dawn Allynn, SXC

Sorodni članki:

“Mi zdravimo v duhu ljubezni in usmiljenja”

Aleš Čerin — Wed, 24 Oct 2007 22:41:59 +0000

»Preprosto povedano: zavezani smo k temu, da zdravimo v duhu ljubezni in usmiljenja.« Tako se predstavlja St. Charles Medical Center v Oregonu, ZDA.

In njihovo poslanstvo: »Izboljšujemo zdravje tistim, ki jim služimo, v duhu ljubezni in usmiljenja.«

In ko vabijo osebje: »Če ste naveličani zdravstva, ki je izgubilo srce in željo po življenju in delu v zdravilnem okolju za telo, razum in duha, ste povabljeni da izveste več o nas.«

Iz zanesljivih virov vem, da to niso samo marketinške poteze vrlih Američanov, pač pa celotni center resnično deluje v tem duhu. Vsakdo: od direktorja, zdravnikov, sester pa do tehničnega osebja – vsi delujejo v duhu ljubezni in usmiljenja.

Ali je tudi pri nas v Sloveniji kaj podobnega? Prepričan sem da je, vendar sam ne poznam takega medicinskega centra, kjer bi zdravstvena ustanova imela tako jasno, aktualno in vseobsegajoče poslanstvo. Je pa gotovo veliko posameznikov v našem zdravstvu, ki tako delujejo. Če bi jih bilo še več, se nam ne bi dogajali primeri, kot je bil celjski.

In kakšno poslanstvo ima naš Univerzitetni klinični center v Ljubljani?

“Pri nas je bolnik na prvem mestu v procesu zdravljenja in odločanja.” Več o poslanstvu UKC Ljubljana. Jasno, a vendar nekoliko tehnično. Nič o ljubezni in usmiljenju.

Vesel bom, kakšnega primera dobre prakse iz naših krajev. Ustanove ali posameznikov.