PREPROSTOST » Modrovanja

Tomaž Humar nas spobuja k sajenju rož in krašenju duše

Aleš Čerin — Sat, 14 Nov 2009 08:18:35 +0000

V četrtek sem objavil na Twitterju: “Vse dobro želim Tomažu Humarju v Himalaji. Morda pa le še ni vse prepozno …”. Žal je bilo prepozno. Tomaž kljub svoji moči, zaupanju in nadčloveškim lastnostim tokrat ni zdržal. Naj počiva v miru, njegovim svojcem pa izrekam iskreno sožalje.

Tomaž je človek, ki je hodil tam, kjer mi ne hodimo, je odkrival lepoto “nekoristnega sveta”, ki ga mi lahko samo slutimo, je rinil “na globoko” (pravzapav na visoko), kamor si mi ne upamo. Tomaž je iskal Presežno kot mnogi iščejo, a on je iskal vedno znova in znova, v najtrših razmerah visokih hribov, tam kjer je “pot ozka“, tam kjer je težko, tam kjer se človek gotovo sreča s svojimi mejami. Prepričan sem, da je našel … Presežno namreč.

Nekateri pač iščejo samo v varnih kotičkih, tam kjer ni napora, v postlanih foteljih toplih dnevnih sob, na širokih, varnih in prostornih poteh (»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« Mt 7, 13-14) .

Slovenci smo prav neverjeten narod, ne verjamemo v svoje junake, še več ne maramo svojih junakov. Vsako junaštvo poskušamo takoj izničiti, omalovaževati, po junakih pa zlivati gnojnico in zavist. No ne bom posploševal kar na cel narod, je pa neverjetno veliko “klenih” Slovencev, ki se anonimno seveda oglašajo kot skrbniki Tomaževe duševnost (“Pošljite mu psihijatra in karto za Hrastovec ali Idrijo.”) ali pa varuhi državnega proračuna (“to pa stane kar precej reševanje!!! kako je šel gor zdaj naj gre enako dol!!! če smo mi v težavh nam gdo pomaga???) Vir: Siol.net Vprašanja v smislu “kdo bo vsa ta reševanja plačal” so tokrat še posebej nesramna (poslednje reševanje je po poročanju RTV Slovenija plačal Tomaž sam).

Lahko je v času reševanja Človeka (ja ljudje, Človeka imamo pred seboj, ne samo davkoplačevalca) na internetnih straneh, v varnem in toplem zavetju svojih internetnih kotičkov tekmovati kdo bo rekel kakšno bolj bolečo na račun Tomaža. Iz vsega tega veje (pri Slovencih tako čislana) zavist v slogu “če jaz ne morem dvigniti svoje riti več kot do Šmarne gore, no za nekatere do vrha Triglava”, je nihče ne sme. Nihče ne sme “štrleti” ven. Človek je po svoji naravi presežno bitje, je povezan v mrežo soljudi, pa vendar vsakdo od nas “štrli” ven. Tomaž je zelo “štrlel” in velikokrat je “štrlel”.

Med svojimi najljubšimi citati imam tole Tomaževo misel: “Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože.” Tomaž ni čakal, še nas je spodbujal k sajenju rož in krašenju duše. Hvala.

Foto: Alpikor

Sorodni članki:

Sokrat: Precedi skozi tri cedila, kar imaš povedati

Aleš Čerin — Tue, 02 Dec 2008 08:20:37 +0000

Kolikokrat imamo kaj povedati o kom, včasih kar o celi družini in celo narodu.

Ali nam pade na pamet, da bi preden vržemo besedo v svet, to malo “precedili” skozi cedila slavnega grškega filozofa Sokrata.

SOKRATOVA CEDILA

Nekdo je prišel nekega dne ves razburjen k modremu Sokratu. “Poslušaj, moram ti povedati, kako je tvoj prijatelj …”
“Počakaj!” ga je prekinil filozof. “Si to, kar mi nameravaš povedati, precedil skozi tri cedila?”
“Tri cedila?” se začudi prišlec.
“Da, moj prijatelj, tri cedila. Prvo je cedilo RESNICE. Si preveril, če je to, kar mi hočeš povedati, resnično?”
“Nisem. Slišal sem, da ljudje o tem govorijo.”
“Dobri moj prijatelj. Gotovo si to precedil skozi drugo cedilo – cedilo DOBROTE. Je kaj dobrega v tem, kar mi želiš povedati, čeprav ni gotovo, da je vse resnično?”
“Ne!” odgovori človek že precej v zadregi.
“Ni govora o čem dobrem. Ravno nasprotno.”
“Hm!” ga prekine ponovno modrec. “Poskušajmo še s tretjim cedilom. Je to vsaj KORISTNO, kar bi mi rad povedal?”
“No, ni ravno koristno.”
“V redu.” reče Sokrat. “Če to, kar hočeš povedati, ni resnično, niti dobro, niti koristno, zakaj bi mi to rad povedal?”

Tako lahko je vreči besedo v svet. Sedaj ko imamo e-pošto, SMS, Facebook, bloge lahko ta doseže ogromno ljudi, zato je naša odgovornost za resničnost, dobroto in koristnost izrečene besede še večja kot včasih.

Pa jo precedimo skozi Sokratova cedila?

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Znam biti reven in znam biti v obilju…

Aleš Čerin — Sun, 12 Oct 2008 18:10:40 +0000

Danes smo brali: “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.” Flp 4,12

Tako pravi sveti Pavel, ki je eden največjih popotnikov in zame eden največjih svetnikov, v pismu prijateljem v Filipih. Potem nadaljuje: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” Flp 4,13

Sveti Pavel je veliko potoval. Sam se ne morem načuditi koliko je lahko sveti Pavel nekaj manj kot 2000 let nazaj, ko še ni bilo toliko možnosti za potovanje, lahko prehodil in preplul. V teh dolgih potovanjih, večinoma opravljenih peš se je srečeval z lakoto, utrujenostjo, pomanjkanjem. Vse je prenesel. Kaj pa mi?

Pavlova potovanja; Vir: Stran bazilike svetega Pavla v Rimu

Kaže, da se nam bliža finančna in gospodarska kriza. Nekateri so izgubili premoženje, mnogim bo kriza odjedla tudi delovna mesta. Politiki so se v strahu pred ljudmi z miljardnimi finančnimi injekcijami vneto lotili gašenja požara.

Sam pa se sprašujem: “Ali smo scrkljani Evropejci in Američani sploh sposobni reči s svetim Pavlom: “Znam biti reven in znam biti v obilju.” Za obilje seveda ni problema. Kaj pa REVEN - pa revščino (ki nikakor ni dobra in je zlo) raje prevedimo v PREPROST? Ali bi znali živeti bolj preprosto?”

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Bodi hiter za poslušanje

Aleš Čerin — Thu, 26 Apr 2007 08:42:37 +0000

Danes dajemo vedno večji pomen komunikacijskim veščinam (preprosto sporazumevanje sedaj imenujemo komunikacija) in s tem tudi poslušanju. Govorimo o pomenu različnih tehnik poslušanja: aktivno poslušanje, premišljujoče poslušanje, zrcaljenje, … Večina teh tehnik pa je res samo tehnik. Poslušamo pravzaprav zato, da bi odgovorili, da bi nadzirali ali celo manipulirali. Tak način poslušanja večina ljudi kaj hitro razkrije – kot manipulacijo. Nismo naravnani na to, da bi sočloveka resnično razumeli. V poslušanje ne vključujemo srca.

Če pa v poslušanje poleg ušes in misli vključimo tudi srce, če se naravnamo na to, da bi sočloveka resnično razumeli, je sporazumevanje pravzaprav lahko. Včasih nam ni treba niti govoriti. Ali pa zelo malo. Če smo torej “hitri za poslušanje”, lahko tudi “odgovarjamo premišljeno”. Seveda, ker če resnično razumemo sočloveka, on to začuti in sporazumevanje je gladko ter brez nepotrebnega zatikanja.

“Če imaš kakšno pametno misel, bližnjemu odgovori, če pa ne, deni roko na usta.” Kako aktualno danes, ko se toliko “čveka”, kar tja v tri dni!

Upam, da je v tem blogu bila kakšna pametna misel. Sicer pa že dajem “roko na usta”, oziroma proč od tipkovnice :-) .

Sorodni članki:

“Ne vem zakaj” grafit

Aleš Čerin — Fri, 20 Apr 2007 07:22:29 +0000

Grafit na stavbi nasproti ljubljanske Opere me je zadnjič, ko sem ga zagledal, prav zabolel. Skoraj fizično. Nekdo je s svojo trpko trditvijo postavil vsem nam odlično vprašanje. O smislu bivanja? O smislu ljubezni? O smislu…? Pravzaprav ne vem kaj je avtor mislil, prav gotovo pa nas je dobro sprovociral, kajne? Koliko pa se resnično sprašujemo o svojem poslanstvu. O našem “zakaj” na tem svetu.

Skavti smo poiskali odgovor pri svojem ustanovitelju Robertu Baden-Powellu, ki nam v svojem poslovilnem sporočilu naroča, da “zapustimo ta svet za spoznanje boljši kot smo ga prejeli”. To je naše skupno poslanstvo in poslanstvo vsakega posameznika.

Ne domišljamo si, da bomo spremenili cel svet, lahko pa vsak v svojem okolju opravi del “posla”. In najprej na sebi.

Po celem svetu nas je okoli 40 milijonov in če pomislimo še, koliko nas je šlo skozi skavtsko vzgojno pot v 100 letih (letos praznujemo 100-letnico skavtstva), stvar ni več zanemarljiva.

Menim, da bi se moral vsak vprašati ali pozna zase odgovor na tale večni “zakaj”. Če ne, je sedaj ravno pravi čas da začne iskati odgovor. Pomemben odgovor, ki daje moč in energijo za vse drugo.

Sorodni članki:

“Kdor pazi na veter, ne seje, …”

Aleš Čerin — Sun, 08 Apr 2007 07:27:23 +0000

“Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!” Prd, 11, 4

“Zjutraj sej svoje seme in do večera naj ne miruje tvoja roka: saj ne veš, kaj bo uspelo, to ali ono ali pa bo morda oboje enako dobro.” Prd, 11, 6

Ta dva citata Pridigarja (Kohelet) iz stare zaveze svetega pisma govorita o poslu, kajne? Ali pa ju vsaj lahko apliciramo v današnje poslovne odločitve.

Kdor “pazi na veter”, kdor cinca ali kdor čaka, da bodo vse okoliščine idealne ko se odloča o poslu, sploh ne seje. Kdor pa sploh ne seje, nima niti najmanjše možnosti da bi žel.

In naprej: že ko smo pred žetvijo, ne glejmo samo na oblake, ampak pojdimo in poberimo kar je zraslo. Lansko leto, ko sem bil na izobraževanju o uvajanju inovativnosti v organizacije (Innovatorium, Norveška), je predavatelj povedal, da nekatera podjetja imajo inovativne rešitve, vendar se nikakor ne odločijo da bi jih “poželi”. Nekako nelogično se mi je zdelo, pa vendar si lahko predstavljam, da nekateri pač cincajo tudi pred žetvijo. Nikoli ni dovolj “lepo vreme”. Celo za žetev ne.

“… saj ne veš, kaj bo uspelo, to ali ono ali pa bo morda oboje enako dobro.” Resnično v poslu zelo težko napovemo ali pa sploh ne moremo, kaj in kdaj bo uspelo. Vendar, če mečemo trnek ali če vržemo celo več trnkov, kot pravi moj prijatelj, bo že na njih kakšnem riba. Njemu se je zgodilo, da je sedaj na skoraj vseh trnkih riba. In žal na to ni bil dobro pripravljen.

Zaključek: Posejte posel tudi če vreme še ni popolno in začnite žeti tudi če rezultati še niso popolni. Vsekakor nekaj naredite in ne čakajte, da bodo drugi sejali namesto vas. Ne bodo.

Evo, sedaj sem pa še jaz nekakšen pridigar :-) .