PREPROSTOST

Nogometni stadion 17 mesecev – pediatrična klinika 192 mesecev

Oboje potrebujemo. Pediatrično kliniko in nogometni stadion. Oboje mi je prav, da Ljubljana ima. Oboje mi je ljubo: otroci in fuzbal. Še najbolj v kombinaciji: igranje fuzbala z otroci. Vendar tako kot v življenju nasploh si je treba postaviti prioritete. In Slovenci smo si jih: fuzbal pred otroci. Igre pred prihodnostjo. Vedno smo govorili, da so otroci naša prihodnost, kajne?

Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev

Kot nadebuden blogovski firbec se približam skupini pred Tivolijem in opazim, da odrasli ljudje letajo okoli z albumi fuzbalerjev, seznami in menjavajo sličice. Vprašam moža nekaj čez 30, kaj se pravzaprav dogaja, pa mi vse podrobno razloži. Da menjavajo slikce fuzbalerjev na letošnjem svetovnem prvenstvu v Južno afriški republiki, ki otrokom manjkajo v albumu.

Zdi se, da smo otrokom vzeli še zadnje veselje – namreč občutek zmage, veselja in zadovoljstva, ki je edino mogoč po lastni izkušnji. Pa magari po takem delu kot je menjavanje sličic. Ali smo starši res že čisto “zbezljali”?

Sprememba paradigme in ne pokojninska reforma

Se spomnite kako mlade upokojence smo dobili kmalu po osamosvojitvi, ko so se nekateri upokojevali pri starosti nekaj čez 40 let? Mislim, da je bil rekorder policist, ki se je upokojil pri 38 letih. Sam bi bil pri svojih letih sedaj že 10 let veselo v pokoju, tako pa imam do »penzije« še dolgih 17 let. Tudi naši starši so se upokojevali tam nekje čez 50 let. Sedaj so vsi ti ljudje seveda v pokoju in prejemajo pokojnine, zaposlenih, ki bi v skupni »žakelj« plačevali je malo in vse manj jih bo.

Potrebna je sprememba paradigme in ne pokojninska reforma. Ali res ne moremo razmisliti malo bolj na široko, pogledati iz okvirov starih paradigem?

Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

Tole kar pravim v naslovu mi je bilo vedno zanimivo, pa še nikoli nisem izvedel. In ravno tega sva se s sinom lotila včeraj. Od doma sva odkorakala (začela sva kar peš) do ljubljanske železniške postaje. Vmes sva ugotovila, da sva malo pozna in da vlaki ne čakajo, zato sva skočila na mestni avtobus.

Pot iz Laz preko Janč in Javorja do Sostra je zanimiva in lepa. Veliko osamljenih kmetij in ljudi sva srečala na poteh, ki kažejo žalostne življenjske zgodbe. Alkohol ubija ne samo na cestah pač pa ubija življenje tudi na podeželju.

Ti verjameš v MAMO?

Tole zgodbo sem pred časom dobil po e-pošti.

Dva otroka v trebuhu se pogovarjata:
A: A verjameš v življenje po rojstvu?
B: Seveda. Gotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva zdaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
A: To je neumnost! Ni življenja po rojstvu …

E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km

V zapisu o našem pohodu po E6 od Županove jame do Strunjana sem obljubil, da bom napisal kaj o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, …

Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se vsedel, dobro premislil in zapisal.

Želim, da vam tale zapis pomaga, da se lažje odpravite na dolge poti. Prepričan sem, da boste pripravljeni (fizično, psihično in praktično) na poti uživali. Tako kot mi.

E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos

Letos smo dokončali kar smo leta 2007 začeli, v letu 2008 nadaljevali. Pohod po slovenskem delu E6.

V enem kosu smo prehodili pot od Županove jame pri Grosupljah do Strunjana na obali. V šestih dneh (razdeljeno v 7 dni) smo prehodili 190 km. Ekipa je skoraj enaka kot lani: štirje otroci od 9 do 15 let in dva odrasla. Med potjo se nam je pridružil avstrijski pohodnik Peter, kar je vneslo mednarodno razsežnost v naš tim.

Opis naših dogajanj na poti, naši občutki, naša srečevanja in čudenje nad neverjetno vztrajnostjo otrok.

Voditelji spodbujamo “možgane na off”

Od voditeljev v podjetjih in tudi od staršev v vlogi voditeljev sodelavci ali otroci pogosto pričakujejo odgovore kar “na pladnju”. Pridejo in še preden sploh kaj pomislijo, izpostavijo problem (ki je pravzaprav izziv) in pričakujejo odgovor na vprašanje: “Kaj (ali kako) naj naredim?”. Kako rado nas voditelje zanese v odgovor v smislu “Tole (takole) naredi … !”

Kaj se naši sodelavci ali otroci iz našega obnašanja naučijo?

Namesto sendviča raje rižev narastek

Zanimivega sina imam. Star je 13 let. Danes ima šolski izlet v Kropo. Pa je modroval včeraj zvečer, da za malico s seboj ne bo vzel sendvičev tako kot vsak “normalen” otrok, pač pa da si bo raje spekel rižev narastek.

Ko se rodim sem črn, ko zrastem sem črn …

Ko se rodim, sem črn, ko zrastem, sem črn, ko grem na sonce, sem črn, ko sem prestrašen, sem črn, ko mi je slabo, sem črn in ko umrem, sem še vedno črn.
In ti, beli kolega …

Včasih maček Muri in Neca Falk: ob čem pa odraščajo otroci danes?

Legendarna pesem otroštva naših otrok. PREPROSTA, razumljiva, kakovostna. Odlično besedilo Kajetana Koviča, krasna glasba Jerka Novaka ter izvrstna izvedba Nece Falk. Skupaj z odlično slikanico z ilustracijami Jelke Reichman. Zmagovalna kombinacija iz leta 1984.

Otroci vladajo staršem

Neža Maurer, naša znamenita pesnica, je bila tudi dolga leta učiteljica in ima veliko izkušenj z mladimi. V odličnem intervjuju v Reporterju takole govori o vladanju otrok staršem: “Ne vem, ni mi jasno, zakaj so starši tako predali oblast otrokom…”

Očetje, nazaj v družine!

Ko sem gledal tale 30 sekundni video, sem se najprej prestrašil (pazite otrok zelo kriči!), potem nasmejal (zelo grenko), na koncu pa pošteno zamislil. Prava groza, če bi bilo tole res. Očetov ni več. Očetje so odšli iz družin …

PETICIJA: Dajte risanke nazaj!

Ja, sedaj se je pa POHLEP (poleg nekaterih znanih internetnih portalov) prijel še naše nacionalne RTV. Ali jih zato plačujemo, da bodo namesto risank v udarnem otroškem času vrteli limonade? Sem razočaran.

Napis v Belgiji: Dovolite vašim otrokom, da so hudobni

V Belgiji, v Gentu, kjer smo bili na obisku pri hčerki nas je z mnogih sten pozdravljal takle napis: “Allow your children to be evil.” Zgrozil sem se ob tem, streslo me je, … pravzaprav pretreslo.

Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6

Kot sem napovedoval, smo se tudi letos odpravili na nadaljevanje slovenskega dela evropske pešpoti E6. Lani smo prišli od mejnega prehoda Radelj na Koroškem do Vranskega, letos pa smo nadaljevali s prelaza Lipa nad Vranskim. Načrtovali smo, da bi v štirih dneh prišli do Iškega Vintgarja.

Gremo naprej po E6

Lani smo šli (5 otrok, moja sestra in jaz) prvi del slovenske evropske pešpoti E6 od mejnega prehoda Radelj nad Dravsko dolino do Vranskega. Štiri dni smo bili na poti. V petek se pa odpravljamo naprej.

Je vaš otrok razrvan in ne more spati? Kaj pa pije?

Vašemu otroku, ne dovolite piti kave, osvežilne pijače (npr. Coca Colo) pa lahko, kajne? Kaj pa Red bull in podobne energijske pijače? Ali ste kdaj pomislili na to, da te pijače vsebujejo znatne količine kofeina?

Štiri dni na poti. Peš.

Pet otrok (7 – 14 let) in dva odrasla smo se za štiri dni odpravili na slovenski del evropske pešpoti E6. Začeli smo na mejnem prehodu z Avstrijo Radelj, se spustili v Radlje v Dravski dolini, prečili Pohorje, se spustili do Turiške vasi (pri Slovenj Gradcu), se zopet dvignili do Razborja nad Šoštanjem, se spustili v Mozirje, ter nadaljevali preko Črete do Vranskega. Vsak dan okoli 6-8 ur zložne hoje primerne tudi za majhne otroke.