PREPROSTOST » otroci

Soba za malo princeso … in trije princi s smetišča

Aleš Čerin — Fri, 03 Jun 2011 08:46:39 +0000

Na Siol.net sem našel aboten članek z naslovom ‘Otroška soba za malo princesko‘.

Pa sem malo pogledal naokoli po internetu in našel proizvajalca silno kičastega pohištva za otroke – za princeske in njihove prince.

Za informacijo: samo postelja stane 725 €, za kar bi misionar lahko kupil 1.450 kg riža za otroke na Madagaskarju.

Pred časom sem si na Misijonskem središču pogledal fotografije otrok s smetišča glavnega mesta Madagaskarja Antananarivo in opazil fotografijo treh fantov, ki so si avto-igračo naredili kar sami iz kartona.

Naš konec sveta kar ne ve kaj vse nudil otrokom, da bi jih do konca “scrkljal” in tako onesposobil za realnost življenja, nekaj tisoč kilometrov južneje pa otroci nimajo vsakodnevnega obroka (niti riža ne) za preživetje.

Foto: Great priced Furniture in Stane Kerin

Sorodni članki:

Nogometni stadion 17 mesecev – pediatrična klinika 192 mesecev

Aleš Čerin — Thu, 12 Aug 2010 06:14:14 +0000

Oboje potrebujemo. Pediatrično kliniko in nogometni stadion. Oboje mi je prav, da Ljubljana ima. Oboje mi je ljubo: otroci in fuzbal. Še najbolj v kombinaciji: igranje fuzbala z otroci. Vendar tako kot v življenju nasploh si je treba postaviti prioritete, glede na vrednotni sistem. In Slovenci smo si jih: fuzbal pred otroci. Igre pred prihodnostjo. Vedno smo govorili, da so otroci naša prihodnost, kajne?

Iz naslova gotovo sklepate, da so pediatrično kliniko gradili več kot 10 krat več časa kot nogometni stadion. Da se je pokazalo 10 krat več politične volje za gradnjo stadiona kot pediatrične klinike. Slovenci izvolimo pač tako vodstvo, ki daje prednost igram pred prihodnostjo. Morda malo poenostavljeno, a vendar zame zelo simbolno, ki veliko pove o mentaliteti naroda.

Vodstvu, ki je tako brezkompromisno gradilo stadion, smo odpustili vse mogoče grehe, tudi brezsrčno izkoriščanje brezpravnih delavcev. Samo, da so igre. Torej, vrednoto zabave smo postavili tudi pred vrednoti pravičnosti in solidarnosti.

Narod, ki je takole zastavil prioritete svojih vrednot, se mu ne piše lepa prihodnost. “Vremena” so se nam Slovencem sicer za kratek zgodovinski hip zelo zjasnila, a takoj spet pooblačila. Žalosten sem.

Sorodni članki:

Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev

Aleš Čerin — Thu, 13 May 2010 10:04:34 +0000

Gneča okoli Tivolija

Kot sem pisal na kratko že v Časniku (in tu samo podrobno razlagam svoj pogled), sem se v ponedeljek popoldne okoli 18. ure s kolesom vračal s poslovnega sestanka. Med Celovško in halo Tivoli (po pločniku, na parkirišču, …) je bila veliko ljudi (nekaj sto). Staršev, nekaj otrok, dedkov babic, tudi mladine.

Kot nadebuden blogovski firbec se približam skupini in opazim, da odrasli ljudje letajo okoli z albumi fuzbalerjev, nekakšnimi seznami in menjavajo sličice.

Vprašam moža, nekaj čez 30, kaj se pravzaprav dogaja, pa mi vse podrobno razloži. Da menjavajo slikce fuzbalerjev z letošnjega svetovnega prvenstva v Južno afriški republiki, ki otrokom manjkajo v albumu. Da se dobivajo vsak ponedeljek popoldne. Možakar mi razloži tudi, da prihaja vsak teden iz Škofje Loke in da je vsak teden več ljudi. Tam sem se zadržal kakšnih 30 minut in pravzaprav ugotovil, da slikce menjavajo predvsem starši, otroci (tisti, ki so sploh bili) pa pasivno spremljajo dogajanje.

Zbiranje “vsegaživega”

Zbiranje sličic mi je blizu. Tuda sam sem jih. Se spomnim Vinetuja, pa OTO-MOTO, pa Letala, tudi fuzbalerje na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Munchnu. Takrat sem bil star 12 let in mi je to veliko pomenilo. Na veliko smo otroci trgovali med seboj s sličicami, ki so nam manjkale.

Tudi nimam nič proti temu, da karkoli zbirajo odrasli. To je lahko prav dobro in zanimivo, četudi se mi zdaj zdi malo “mimo”. Naj kar zbirajo. Vendar …

… pustite otrokom, da se učijo!

Zbiranje sličic je pravzaprav vzgojno. Sam vidim, da se pri tem otroci lahko učijo:

nekaj malega projektnega dela,
komunikacije s svojimi sovrstniki (v živo in tudi po internetu),
spretnosti pogajanj, trgovanja,
urejanja medčloveških odnosov.

Vendar se otroci učijo samo, če jim pustimo, da posel opravijo sami. Da sami pridobivajo izkušnje, da se lahko tudi pošteno razveselijo. Ne pa da jim mi “starci” odvzamemo še to strast.

Kdor je kaj zbiral ali bolj splošno, kdor si je za kaj trdo prizadeval, gotovo ve kako se človek razveseli, če dobi redko dobrino, še posebej če je bil napor velik. In gotovo prav dobro vemo kako malo nam pomeni, če nekaj dobimo zlahka ali nam celo pridobi kdo drug. Enostavno nima vrednosti – za nas.

Simbolni pojav, ki kaže na pojmovanje vzgoje

Seveda se naravnanost na odstranjevanje vseh ovir pred otrokom – nekateri to imenujejo kar “Curling vzgoja” (po zimskem športu, ki je podoben nekakšnemu balinanju na ledu z znamenitim “pometanjem”) kaže še bolj na drugih še bolj pomembnih področjih in je tole starševsko trgovanje s sličicami samo simbol, ki je precej “aboten”.

Zdi se, da smo otrokom vzeli še zadnje veselje – namreč občutek zmage, veselja in zadovoljstva, ki je edino mogoč po lastni izkušnji. Pa magari po takem delu kot je menjavanje sličic.

Starši, kot pravi dr. Bogdan Žorž, avtor znamenite knjige “Razvajenost-rak sodobne družbe”, otrokom ne omogočimo več temeljnih izkušenj, ki jih potrebujejo v življenju:

izkušnje napora (ki ga tu sicer ni veliko – je pa),
izkušnje reševanja problemov (namesto otrok jih rešijo kar starši),
izkušnje odrekanja (vse mora biti takoj, cilj doseže kar starš namesto otroka),
izkušnje vključevanja v okolje (otroku ne omogočimo komuniciranja pri “barantanju”).

Foto: Aleš Čerin, Fausto Filho, SXC (Curling)

Sorodni članki:

Sprememba paradigme in ne pokojninska reforma

Aleš Čerin — Mon, 19 Apr 2010 10:44:28 +0000

Dobri stari časi …

Se spomnite kako mlade upokojence smo dobili kmalu po osamosvojitvi, ko so se nekateri upokojevali pri starosti nekaj čez 40 let? Mislim, da je bil rekorder policist, ki se je upokojil pri 38 letih. Sam bi bil pri svojih letih sedaj že 10 let veselo v pokoju, tako pa imam do »penzije« še dolgih 17 let. Tudi naši starši, ki niso imeli privilegija dela v policiji, vojski ali varnostnih službah, so se upokojevali tam nekje čez 50 let. Sedaj so vsi ti ljudje seveda v pokoju in prejemajo pokojnine, zaposlenih, ki bi v skupni »žakelj« plačevali je malo in vse manj jih bo. Tako so naši politični »modreci« reševali socialne stiske vse od osamosvojitve naprej. Na račun bodočih generacij.

Sedaj so politiki izbrali drugo smer: ohraniti ljudi čim dlje delovno aktivne. Predlagajo podaljšanje delovne dobe do 65 leta za moške in do 63 leta za ženske. Možno je sicer tudi predčasno upokojevanje, vendar predlagajo sistem korenčka (bunusi) in palice (malusi), da bi nas prisilili, da bomo delali še preko 65 let. Se mi zdi nepravično do nas in še bolj do mladih, ki jim bo še bolj zmanjkalo plačnikov v pokojninsko blagajno.

Vstopamo v začarani krog?

Kar nekaj vzrokov vidim, ki kažejo, da vstopamo v začarani krog, kjer z današnjim načinom razmišljanja ne bomo našli rešitev.

1. Odžiranje dela: Ljudje bomo delali dlje, ker bomo v to pač prisiljeni z zakonom in ker večinoma nimamo nobene finančne zaloge za, kot so rekli včasih, stare dni. Tudi korenček in še bolj palica bosta opravili svoje poslanstvo in vsako delovno mesto, ki ga bomo zasedli »starci«, ne bo na razpolago za mlade.

2. Brezbrižnost mladine: Mladi, ki jim je v mladosti kaj malo mar za penzijo (priznam tudi sam sem bil v tistih letih istega mišljenja), tudi radi potegnejo študij in živijo od študentskega dela. Tako se bodo še težje in kasneje zaposlovali. In pozneje ko se bodo zaposlovali, težje in kasneje si bodo ustvarili družine (=manj otrok – manj plačnikov).

3. Odlašanje, nestabilnost zvez, razvajenost, dedki/babice: Mladi že sedaj precej odlagajo odločitev za družino, zveze so vedno manj stabilne (tudi zaradi izenačitve ali bolje rečeno finančnih privilegijev izven zakonske skupnosti), ljudje smo pa vedno bolj razvajeni. Polega tega bomo bodoči dedki in babice še kar delali in ne bomo mogli pomagati mladim. Včasih so stari starši veliko pazili na naše otroke (=manj otrok – manj plačnikov).

Vsi ti vplivi nam bodo še zmanjšali rodnost in začarani krog se bo vrtel naprej. Tako se bomo čez nekaj desetletij soočili z enako stisko. Takrat bomo verjetno predlagali delovno aktivnost do 85. leta in v naslednji fazi kar do smrti.

Izpeta paradigma medgeneracijske solidarnosti

Naš pokojninski sistem, tako kot verjetno večina sistemov po Evropi, deluje na paradigmi medgeneracijske solidarnosti, kar je (bilo) v redu dokler so bile generacije približno enako velike. Sedaj, ko se generacije drastično zmanjšujejo, paradigma niti v teoriji ne more delovati.

Zakaj pa se generacije zmanjšujejo?

»Brihtni« Evropejci smo zindividualizirali do skrajnosti praktično ves naš način življenja. Življenje se seli v (vele)mesta, kjer živimo vsak v svoji celici (ki mora imeti visoko, drago kulturo bivanja, z vso komoditeto). Pomoči skupnosti ne poznamo več. Uvedli smo celo nadomestila za skupnostno življenje (Facebook). Sedaj pa pričakujemo od pokojninskega sistema, da bo deloval na načelu človeške solidarnosti, celo medgeneracijske. Ne bo.

»Starci« mladim ne omogočimo, da se pravočasno osamosvojijo, ne opremimo jih z za življenje potrebnimi kompetencami, privezujemo jih nase, skratka mladi odhajajo v svet nepripravljeni. Vse užitke jim takoj omogočimo. Že od mladih nog se jim ni treba za nič potruditi. Tako je vedno več odlašanja pri odločitvah za resnično življenje v skupnosti, vedno več je »žuriranja« ter zatekanja v alkohol in drogo. In na take generacije naj računamo, da bodo poskrbele za naše penzije? Ne bodo.

Uvedli smo »na tone« človekovih pravic, kar je sicer prav, vendar smo uvedli tudi take, ki jim težko sploh rečemo pravice (npr. imamo pravico do ubijanja nerojenih otrok). Zadnjič sem opazoval, kako se v istih stavbah, isti ljudje borijo, na eni strani za človeška življenja in na drugi strani omogočajo smrt. Mi pa pričakujemo, da bomo s takim odnosom do življenja povečali rodnost, ki edina v paradigmi medgeneracijske solidarnosti, pomeni rešitev. Ne bomo.

Kje je rešitev?

V postopni in vedno večji zahtevnosti najprej do nas samih in potem do naših otrok. Da bomo počasi pripravljeni prevzemati odgovornost – najprej zase in potem, če Bog da, še za svoje »starce«. Reforma, ki ne bo upoštevala spremembe paradigme v svojem bistvu, tako nima prav nobene možnosti, da uspe.

Članek je bil objavljen na Drugem svetu kot prispevek gostujočega blogerja.

Foto: Denise Docherty, SXC

Sorodni članki:

Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

Aleš Čerin — Mon, 14 Dec 2009 13:31:18 +0000

Tole kar pravim v naslovu mi je bilo vedno zanimivo, pa še nikoli nisem izvedel. In ravno tega sva se s sinom lotila včeraj. Od doma sva odkorakala (začela sva kar peš) do ljubljanske železniške postaje. Vmes sva ugotovila, da sva malo pozna in da vlaki ne čakajo, zato sva skočila na mestni avtobus.

Tako sva imela malo več časa in si na “štacjonu” privoščila slovenski specialiteti: kebab in pico. Zanimivo, kako v lokalu Ajda poskrbijo za svoje goste. Hotela sva se usesti za mizo in v miru pojesti, pa naju je mojster hitre hrane odpodil z besedami: “Ne sedita tam, tam je čisto!” (OPOMBA: So že očistili.) Meni ni potegnilo, sinu pa takoj: “Ne pusti nama sedeti tam, kjer je čisto. Za naju je dobro umazano.”

Kupiva karti in se z vlakom odpeljeva proti Litiji. Že po 15 minutah sva izstopila v Lazah in pohod do doma se je začel.

Na kratko

Dolžina in višina: 8 ur in pol zmerne hoje; 930 m višinske razlike
Pot: Laze – Janče (792 m) – dolina potoka Zahujka (kar po azimutu) – Besnica – Javor – Žagarski vrh – Sostro – Bizovik – Golovec – Ljubljana-Štepanja vas
Primernost: za dobro kondicijsko pripravljene, zelo lepa tura za zimske pohode
Izletniška karta: Ljubljana in okolica; 1: 50.000

Opis poti

Za postajo v Lazah poiščete lokalno cesto na kateri se začne markirana pot do Janč. Mimo novo zgrajene cerkvice (izgleda, da pravoslavne – bravo naši pravoslavni bratje!) se po širokem kolovozu poženete v kar strm breg. Kmalu dobite višino in mimo samotnih kmetij (Rogač, Jernač, Vavš, Andrejevec, Hribovec, Tončk) v dobrih 2 urah dosežete Janče.
Z Janč se spustite v dolino Besnice. Midva, velika skavta :), sva šla s pomočjo kompasa (smer 236°) kar po azimutu (čez drn in strn). Prišla sva v grapo potoka Zahujka in kar po njej (mimo številnih lovcev, ki so imeli pogon) do kmetije Potokar in naprej do velike doline Besnice.
OPOMBA: Namesto nehojenih poti lahko uberete z Janč kar cesto v Srednjo Besnico.
Midva sva potem prečkala dolino Besnice in se podala direktno v grapo med Javorskim vrhom in Površnikom. Po izjemno strmem bregu sva izplezala do Brezovarja pod Javorskim vrhom.
OPOMBA: Na Javorski vrh se lahko vzpnete po lokalni cesti iz Besnice proti Javorju (kakšna 2 kilometra).
Od Javorskega vrha sva se odpravila proti Žagarskemu vrhu. Lepa pot po grebenu - lep razgled nazaj na Janče in pravzaprav na vse strani po Sloveniji.
Z Žagarskega vrha sva se spustila v vas Zagradišče in preko Češnjice v Sostro. Tu že naletite na avtobus mestnega prometa (št. 13) in se, če je muka prevelika – do tu je hoje okoli 6 ur, odpeljete v Ljubljano.
Midva sva se okrepčala v bližnji gostilni Kovač (pri končni postaji 13ke) in pot nadaljevala v Bizovik, se povzpela na vrh Golovca in domov.
OPOMBA: Še precej lepša varianta bi bila sv. Urh, na Orle in po grebenu Golovca v Ljubljano.

Možnosti

Pot z Janč lahko podaljšate v Volavlje – Trebeljevo – Ravno brdo in potem pridete v Javor. Pot tako podaljšate najmanj za tri ure.
Druga možnost je, da pot malo skrajšate, če se z Janč spustite v Vnajnarje – potem v Besnico (blizu kmetije Balant), se vzpnete na Pečarja in od tam v Zagradišče – Češnjico in naprej v Sostro. Pot morda skrajšate za kako uro.

Na poti sva bila skupaj s sinom, ki me je priganjal v brezpotja, v ozke poti. Jaz “starček” bi si izbiral “široke poti” (ki pa kot vemo vodijo v pogubo: “Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.” Mt 7, 13).

Hvala Boštjanu za lep dan. Veliko zanimivega sva videla, predvsem veliko osamljenih kmetij, ki že na zunaj kažejo življenjske zgodbe ljudi, kateri so ali sedaj prebivajo v njih. Veliko zgodb je že na prvi pogled žalostnih - alkohol, ki ubija na cestah, prazni tudi naše podeželje. Četudi je tole podeželje zelo blizu Ljubljane.

Sorodni članki:

Ti verjameš v MAMO?

Aleš Čerin — Sat, 28 Nov 2009 22:17:07 +0000

Tole zgodbo sem pred časom dobil po e-pošti.

Dva otroka v trebuhu se pogovarjata:

A: A verjameš v življenje po rojstvu?

B: Seveda. Gotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva zdaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.

A: To je neumnost! Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?

B: Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.

A: Mah, daj … To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? Ne! To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.

B: Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, česar sva navajena.

A: Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.

B: No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.

A: MAMA? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi, po tvoje, bila?

B: Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.

A: Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!

B: Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

Zgodba je seveda izmišljena, tako kot je življenje po smrti – za nekatere.

Foto: Britta Kuhnen, SXC

Sorodni članki:

E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km

Aleš Čerin — Fri, 28 Aug 2009 07:11:00 +0000

V zapisu o našem pohodu po E6 od Županove jame do Strunjana sem obljubil, da bom napisal kaj o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, …

Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se vsedel, dobro premislil in zapisal.

OPOMBA: O vsem o čemer pišem izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj naše skupine. Morda najdete kje drugje bolj pametne nasvete. Pišem bolj z vidka moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve. Vsekakor je sestra imela malo težji nahrbtnik :) .

1. Hoja

Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim velja posvetiti veliko pozornosti.

a) Čevlji: Jaz sem pristaš lahkih, visokih (preko gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Sam sem prvo leto poskusil tudi tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa tudi nizke pohodne čevlje in so mi preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po moje manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.

So pa v naši skupini otroci hodili 190 km v popotniških sandalih znamke Teva (obuli so jih preko nogavic!), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat ko smo hodili po bolj planinskem terenu.

Sestra je vso pot prehodila v tekaških copatih in je malo tožila nad bolečinami v gležnjih.

Vsekakor pri čevljih ne šparati. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.

b) Nogavice: Kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ni nič šparanja!).

Naš prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere in pravi, da jih je pred 400 km pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15 dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne, ker uporabljam mazilo z eteričnimi olji, ki delujejo tudi antibakterijsko.

c) Higiena nog: Izjemno pomembno je oprati noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za žulje je večja.

Pred hojo smo mi noge obilno namazali (še posebej med prsti) z mazilom za popotnike – shea maslo z eteričnimi olji (zelo mastno, mazljivo, eterična olja noge malo “osvežijo” – povečajo cirkulacijo krvi). Tudi vazelin z dodatkom eteričnih olj je v redu. To omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo tako intenzivno in ne dobimo žuljev med njimi.

Krema se mi ne zdi v redu (četudi je boljša kot nič) in sam sem jo uporabljal na prejšnjih pohodih. Vsebuje namreč preveč vode (okoli 50%) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – večja nevarnost žuljev.

d) Žulji: Najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se vedno ne da preprečiti in je treba na njih računati. Vsekakor priporočam flajštre s silikonsko blazinico. En od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi flajštri potem ni bilo nobenih težav.

e) Higiena predela med nogami: Morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj. Obvezna uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Niso vsi robčki dobri – nekateri preveč izsušijo. Sam uporabljam Nivea Baby Toddies (ne vzemite celega paketa 60 robčkov, pač pa samo toliko kot jih potrebujete).

Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s kremo v predelu med nogami (protivnetna krema: mastna z vsebnostjo propolisa in perubalzama), ki maže “gibljive dele”. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, morda samo občasno) se mažite tudi po notranji strani stegen.

f) Tehnika hoje: Hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri – štiri korake na en vdih).

Poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi smo med dvema velikima “kosoma” hoje počivali vsaj tri ure (čez vroče opoldne).

g) Pohodne palice: So odličen pripomoček, samo mene so preveč motile pri fotografiranju, tako, da sem hodil brez njih.

2. Oprema

Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:
a) ali ga resnično potrebujete;
b) ali ga potrebujete v taki količini;
c) opremo, ki je skupna (npr.: zemljevide, tudi milo, zobno pasto, kremo za sončenje) si porazdelite med seboj in ne nosite vsak svojega kosa.

Primer1: Milo je nujno imeti, vendar ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res celo milo (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine).
Primer2: Zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (enako sončna krema).

Teža nahrbtnika: Odrasli naj nosi okoli 15% svoje teže, otroci pa nikakor ne več kot 10%. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalko, podlogo, nekaj obleke in 1-2 x 0,5 litra pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda je poraba energije in utrujenost z vsakim gramom večja (posebno pri hoji v klanec).

Osnovna oprema (za en teden hoje, poleti, v nižinah in v sredogorju):

a) Nahrbtnik: Nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 65 litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na vaš hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.

V nahrbtnik spakirajte težke stvari na dno in čimbližje hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno spakirajte v plastično vrečko, da ne premoči obleke v primeru dežja ali politja. Sam sem polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku – si predstavljate katastrofo, če ne bi imel spakirano v vrečke? Že tako se mi je nahrbtnik usmradil…

b) Obleka: Kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi), ena “švic” majica in dve T majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo), dve spodnji majici, tri spodnje hlače (morda ženske malo več?), lahka majica z dolgimi rokavi, flis, kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat, dva para nogavic, kopalke.

c) Spanje: Spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča in ne pretežka (do -5 st. C je primerna).

Otroci so imeli klasično podlogo – t.i. armaflex (glej sliko), sam pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se ga lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi lažje prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.

Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo na prejšnjih pohodih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo letos tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.

Spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (enkrat v turistični kmetiji in enkrat v planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sodelovanje in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo mi vedno spali v zavetju vrtov, gradov, …).

d) Higiena: Zobna krtačka in zobna pasta, milo, majhna brisačka, dober deodorant (en na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki.

e) Zemljevidi in vodnik: Celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega kopirajte Atlas Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.

Za orientacijo rabite troje: markacije, zemljevid in opis poti. Močno priporočam odličen vodnik Daria Cortese: Evropska pešpot E6. Hvala Dariu za odličen opis poti in znamenitosti na poti.

f) Ostala oprema: Švicarski nož (tak bolj lahek), plastična žlička za prehranjevanje (odlična je Žvilica), 2 m najlonske vrvice (na skupino), sončna očala, napolnjen mobilni telefon (brez polnilca – ga imejte ugasnjenega in ga uporabite za primere sile), fotoaparat in rezervne baterije, odganjalec komarjev, krema za sončenje, medvedki ali druge plišaste živalce za otroke, svetilka (lahka – npr. Tikka), prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo), navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci 2 x 0,5l).

3. Hrana in pijača

a) Hrana: Hrano se na taki poti, kjer je dostop do trgovin kupuje sproti v trgovinah in tudi gostilnah, turističnih kmetijah in planinskih kočah. Hrana naj bo kar močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko kot rabite in vprašajte lastnika.

b) Pijača: Voda z dodatki vitaminov in mineralov. Največ smo mi spili kar čiste vode, ki je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. V nekaterih vaseh in na Sviščakih smo našli kar “štirno” in nacingali svežo vodo.

Vodo je treba sproti nadomeščati in to obilno! Kdaj je dovolj tekočine? Ko priteče skozi telo (ko greste “lulat”).

V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah!) in brezalkoholno pivo (celo za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.

c) Smeti: Smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar Mercatorjeve, ki smo jih dobili pri nakupih). Dobro je imeti za vsakega popotnika vsaj eno veliko vrečo za smeti, ki v primeru dežja služi za zaščito do prvega zatočišča (še posebej nahrbtnika).

4. Pranje perila

Perilo perite ko ste v okolju, kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte direktno v potok, pač pa mimo v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete nobenega detergenta, pač pa samo navadno milo.

Majice, perilo, nogavice (če se boste vseeno jih odločili prati :-) ) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.

6. Druga oprema (po moje ni potrebna, prinaša pa več udobja)

Naš prijatelj iz Avstrije Peter je imel se seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco), dva noža. Se je pa fant znašel in je že v Avstriji kupil “rudla” (naprava na dveh koleščkih, ki je namenjena za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo mi to videli, so nam skoraj izpadle oči :-)

Zaključek

Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis naslednje leto prišel zelo prav. Že premišljujemo o E7 (od Robidišča na zahodu Slovenije do Hodoša na slovensko – madžarski meji: okoli 600 km).

Želim vam prijetne pohode in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”

Tudi sam verjamem, da čas slovenskih trekingov šele prihaja. Čas postaja vrednota in čas “zabit” na taki poti je velika vrednota, še posebej, če doživimo pot v družbi svojih najdražjih.

Sorodni članki:

E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos

Aleš Čerin — Mon, 24 Aug 2009 11:26:23 +0000

Letos smo dokončali kar smo leta 2007 začeli, v letu 2008 nadaljevali. Pohod po slovenskem delu E6. V enem kosu smo prehodili pot od Županove jame pri Grosupljah do Strunjana na obali. V šestih dneh (razdeljeno v 7 dni) smo prehodili 190 km. Ekipa je skoraj enaka kot lani: štirje otroci od 9 do 15 let in dva odrasla.

1. dan: Začeli smo ob 11h pri Županovi jami pri Grosupljem in kmalu smo bili na Turjaku, ter se skozi čudovite vasi prebili do roba bloške planote pri Selu (pri Robu). Smo bili že na območju medveda in smo med potjo žvižgali, peli in se glasno pogovarjali. Nobenih sledov.

Otroci so se spominjali lanske in predlanske poti in brez težav stopali skozi gozdove in vasi (Mali in Veliki Osolnik, Pečki, Strletje, Mački).

Spanje v Predgozdu ob hrupni glasbi od bližnje zabave v gozdarski hišici na križišču E6 in E7. Odlično – ko je muzika ponehala :)
- 25 km/800m vzpona/6 ur hoje

2. dan: Zgodaj zjutraj naprej preko samotnih vasi in travnikov na Bloški planoti do Nove vasi, kjer smo si privoščili obilen počitek in velike pice.

Naš ritem je tak, da zjutraj vstanemo precej zgodaj (okoli 6h), približno eno uro hodimo, da otroci že prosijo za hrano (včasih se kar vsedejo dol in pravijo: “Mi stavkamo!”). S sestro sva ugotovila, da tako otroci pojedo več in bolj z veseljem. Potem imamo obilen zajtrk, po njem hoja do približno 12h, počitek do 15-16h in spet hoja do večera (20-21h). Približno tak “ritem” smo imeli vsak dan dol do morja.

Iz Nove vasi smo se skozi vas Metulje spustili v Stari trg pri Ložu (velik sladoled!) in do kralja gradov na Slovenskem – Snežnika. Malo pred Starim trgom nas prijazna družina povabi na hladno lubenico. Otroci so navdušeni! Hvala družini za prijaznost. Trgovina je bila na praznik zaprta, zato smo logistično podporo (hrano in nekaj suhih majic) dobili iz Ljubljane. Hvala Danilo!

Spanje pri gradu Snežnik: čudovit travnat “balkonček” med bajerjem in gradom (“Pred medvedi varno!”). Ponoči smo slišali nekaj lomastenja po gozdu, a nismo delali panike. Najlepši pogled iz spalke do sedaj: belo grajsko obzidje in milijon zvezd.
- 34 km/250 m vzpona/8 ur hoje

3. dan: Vstajanje ob 5.00 se ni obneslo. Preprosto nismo si upali v taki temi v snežniške gozdove, zato vstanemo ob 6h. Vstop v obsežne gozdove se začne z zložno grajsko potjo gospe Lujze in nadaljuje z neskončnimi gozdnimi cestami. Sami samcati sredi gozdne divjine. Vedoč za obilje medvedov, zaukažem žvižganje vsakih 10 minut. Otroci seveda žvižgajo in pojejo, jaz se derem malo bolj naglas kot ponavadi, … Medvedov od nikjer, niti njihovih sledi.

Pot do Mašuna, kjer nedeljsko-lovsko mašo ujamemo pri obhajilu, se vleče in vleče. Počitek v zavetju malih zgodovinskih gradov se nadvse prileže. S sestro zaspiva, otroci pa po nekaj minutah že letajo okoli …

Ob 15h se odpravimo naprej na vrh Snežnika. Pot je dolga, naporna in malo se bojiva, da je otroci ne zmorejo, vendar po obilni malici pod zaključnim vzponom, otroci kot “rakete” dosežejo vrh Snežnika 1796 m (najvišja točka E6).

Ne morem verjeti svojim očem: mali 9-letni Domen je prvi na vrhu. Samo opazujem ga lahko kako mi maha z Velikega na Mali Snežnik. Čestitke tudi vsem drugim seveda. To je bila najbolj naporna tura na poti. Pogled se odpre proti morju: v daljavi zlata plošča slovenskega morja, Kvarnerski zaliv pa se nam smeje precej bližje …

Spanje na vrhu Snežnika. Zanimiv oskrbnik se nam pridruži v pogovoru. Zahvaljujemo se mu za odlično postrežbo, gostoljubnost in prijaznost.
- 29 km/1650 m vzpona/11 ur hoje!

4. dan: Sončni vzhod na vrhu Snežnika in prvo srečanje s Petrom iz Avstrije. 35 letni fant – poklicni gasilec iz Gradca – se nam kasneje pridruži na poti. Fant se je sam, samcat odpravil kar iz Gradca do začetka E6 na mejnem prehodu Radlje nad Dravsko dolino in po E6 naprej do morja (okoli 400 km v 15 dneh).

Spust do Sviščakov mine hitro, natočimo vodo in se odpravimo proti Kozleku. Kako uro pred Kozlekom se svet kot bi odrezal spremeni iz celinskega v mediteranskega. Tudi vonj gozda je drugačen – po borovcih. Vzpon v vročini, sopari in občasnem grmenju v daljavi (nevihte nas niso dosegle) na Kozlek je ubijalski. Počitek: 3 urce spanja.

Spust s Kozleka v Ilirsko Bistrico. Nakupi hrane – spet težak nahrbtnik!, velika pica in odhod proti Brkinom. Spanje v turistični kmetiji Bubec. Topel tušššššššššš … in po nekaj dneh spet med rjuhami. Paše!
- 26 km/300 m vzpona/8 ur hoje

5. dan: Pot čez hribovite Brkine je lepa in speljana kjer se le da skozi gozdove. Pot zaznamujejo obilne količine sladkih, velikih robidnic. Napredujemo počasi in se bašemo s črnimi sadeži. Neverjetno koliko jih je in kako dobre so. Pot do vasi z zanimivim imenom Ritomeče se vleče in otrokom jo – rit namreč – vrže dol kar sredi vasi. Možak nas povabi na sok in prigrizek. Hvala. V Markovščini kosimo in počivamo.

Pozno popoldne se vzpnemo še na Slavnik. Ob sončnem zahodu smo na vrhu. Morje izgleda že čisto blizu …

Peter, s katerim se srečujemo ves dan, tudi “uradno” postane naš član ekipe. Otroci ga z veseljem sprejmejo in že malo vadijo angleščino. Ja, s Petrom v ekipi nas je E6 povezala v mednarodni tim. V dneh, ki prihajajo kramljamo o vsem mogočem in stkale so se prave prijateljske vezi. Lepo!

Občutek višine, vidna bližina morja, sončni vzhod, … spanje na mizah pred kočo, prijateljstvo med nami. Božansko, veličastno!
- 28 km/1100 m vzpona/9 ur hoje

6. dan: Bližina morja nam da misliti, da smo že skoraj na cilju, da se samo malo spustimo dol do plaž … Pa ne! Slovenska Istra nas je izmučila s svojimi grebeni, hribi in dolinami. Do Hrastovelj je šlo brez težav. Pred Hrastovljami smo se znašli pravem rajskem vrtu. Povsod okoli nas polno zrelih fig in robidnic.

V Hrastovljah se ustavimo v znameniti cerkvici Svete Trojice za katero vodička pravi, da je Sveto pismo v malem. Se zamislimo nad znamenito fresko Mrtvaški ples. Ob začudenih pogledih številnih turistov, ki nas opazujejo “pokošene” v senci cerkvice, se nam zazdi, da smo druga največja znamenitost Hrastovelj.

V bližnji gostilni z že mediteransko naravnanostjo (kosilo smo čakali uro in pol – otrokom so se lačne oči večale in večale) se okrepčamo in se v veliki vročini ob 16h podamo naprej. Kape v gostilni namočimo v vodo, da nam hladijo razgrete glave. Medveda, ki občasno gostuje v dolini med Hrastovljami in Kubedom ni več. Hvala bogu!

Pot do Marezig in naprej do Pomjana se vleče. Smo v deželi refoška. Kupimo ga nekaj in skoraj bi se napili …

Vzpon iz Babičev v Pomjan je ubijajoč. Nismo ga pričakovali, spustila se je trda noč, cesta pa kar vztrajno navzgor. Vendar popolno presenečenje: otroci kot dobro namazan stroj z vzornim tempom vztrajno navzgor. Brez obupavanja. Sam sem komaj zmogel klanec … Ne morem verjeti, od kje otroci jemljejo moči. Peter, profesionalni gasilec, zelo fit človek, pravi, da bi on že zdavnaj obupal. Ne more verjeti, kaj mladi Slovenci zmorejo … Ponosen sem na svojega sina, na nečakinjo in na mala nečaka, pa seveda na sestro in tudi nase.

Spanje: idealen proster med cerkvijo in pokopališčem. Simbolično in praktično. Voda za tuširanje je blizu. Ponoči nas opikajo komarji.
- 29 km/590 m vzpona/10 ur hoje

7. dan: Sedaj smo pa že blizu Strunjana. Morje namreč vidimo skoraj na vsakem koraku. Pa še ni konec poti! Pot preko Gažona, Baredov do Jagodja se vleče. Vročina je neznosna. Otroci najdejo osvežitev na nogometnem igrišču, ki ga ravno zalivajo. Popolnoma se zalijejo z vodo, ki jih še dolgo hladi. Odlična ideja!

Iz Jagodja že vidimo znamenite strunjanske klife, pot se spušča proti strunjanskim solinam. Vendar E6 še zadnjič zavije navzgor. Ja, resnično se ni lahko v tej vročini vzpeti še na Ronek 116 m nad morjem.

Pot dol na znamenito plažo pod Strunjanskim križem mine kot bi mignil. Ob 12h smo doli na obali, v nekaj sekundah v kopalkah in že se hladimo v morju!

Poti sicer še ni čisto konec, mi si pa že čestitamo, se objamemo in veselimo. Za “prebivalce” plaže verjetno izgledamo kot bitja z drugega planeta: v gojzarjih, z nahrbtniki, … takole na plaži.

Peter kar v gojzarjih zakoraka v vodo in poklekne. Mislim, da mu je stekla tudi kakšna solza. Ja, ni lahko takole sam (razen zadnja dva dni) prehoditi 400 km …

Namakamo se nekaj ur, se še enkrat vzpnemo do križa in se sprehodimo do konca v Strunjanu. Avto in domov …
- 17 km/100 m vzpona/5 ur hoje

Nekaj dejstev o celotni poti E6 (tudi tisti iz leta 2007 in 2008):

Pot je dolga okoli 350 km (kar za malega Domna pomeni okoli 900.000 korakov, zame malo manj kot 450.000 korakov). Na njej smo
opravili 11.000 m vzpona in jo
prehodili v 14 dneh (4 + 3 + 7).

Kaj naj rečem ob zaključku naše poti po slovenskem delu E6?

Pot je čudovito speljana (hvala organizatorjem!), pot je navdihujoča, pot je vzgojna, pot je srečevanje ljudi, različnih pokrajin in naravnih sestavov, tudi samega sebe, pot je iskanje novih poti v življenju.

Pot po slovenskem delu E6 priporočam vsem, ki imate vsaj osnovno telesno in psihično pripravljenost. Prepričan sem, da boste doživeli veliko lepega, srečali veliko prijetnih ljudi, videli obilo zanimivih krajev in se predvsem ustavili in premislili - tudi svoje življenje.

Za informacije sem vam na voljo.

Še celotna naša pot na zemljevidu Slovenije:

Sorodni članki:

Voditelji spodbujamo “možgane na off”

Aleš Čerin — Thu, 21 May 2009 05:39:55 +0000

Od voditeljev v podjetjih in tudi od staršev v vlogi voditeljev sodelavci ali otroci pogosto pričakujejo odgovore kar “na pladnju”. Pridejo in še preden sploh kaj pomislijo, izpostavijo problem (ki je pravzaprav izziv) in pričakujejo odgovor na vprašanje: “Kaj (ali kako) naj naredim?”. Kako rado nas voditelje zanese v odgovor v smislu “Tole (takole) naredi …” !

Kaj se naši sodelavci ali otroci iz našega obnašanja naučijo? Da nas lahko kar zasipajo s svojimi problemi, ki jim jih moramo mi reševati (saj zato smo pa plačani, saj zato pa smo starši!), da jim ni trega niti pomisliti, preden pridejo k nam po rešitev, da je kar v redu, da ne iščejo rešitev, da je pravzaprav normalno, da imajo “možgane na off”. Vendar ali nismo voditelji družin in voditelji v podjetjih odgovorni za omogočanje razvoja svojih otrok in sodelavcev? Z “možgani na off” se razvoja ne omogoča, kajne?

Kaj ko bi jim na vprašanje odgovorili kar z vprašanjem: ”Kaj pa ti misliš (PAZI: besedica misliš vključuje pojem misliti!), da je za narediti?” ali pa “Kaj/kako bi pa ti naredil?”. Če od sodelavca ali otroka ni odgovora na to vprašanje, jih pač pošljemo ven, da pridejo s svojimi predlogi rešitev, ki jih morda lahko skupaj premislimo in najdemo najboljšo rešitev. Možgane sodelavca ali otroka seveda tako “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje. Kako dragocena izkušnja!

In ko se že menimo, se lahko s sodelavcem ali otrokom še dogovorimo, do kje segajo pooblastila za odločitve, do kje se sodelavec ali otrok lahko kar sam odloča.

Sorodni članki:

Namesto sendviča raje rižev narastek

Aleš Čerin — Wed, 22 Apr 2009 09:14:26 +0000

Zanimivega sina imam. Star je 13 let. Danes ima šolski izlet v Kropo. Pa je modroval včeraj zvečer, da za malico s seboj ne bo vzel sendvičev tako kot vsak “normalen” otrok, pač pa da si bo raje spekel rižev narastek.

Tako danes zjutraj vstane ob šestih zjutraj in začne peči. Spekel ga je povsem sam, s pomočjo kuharske knjige.

Do odhoda na izlet je bil rižev narastek ravno lepo pečen – dišeč in vabljiv. Spakiral ga je v plastično posodico od skute, vzel žlico in odšel.

Kaj naj rečem? Vsaka mu čast za inovativnost, za preizkušanje samega sebe, za disciplino (vstati ob šestih je čisto nekaj drugega kot ob osmih).

Evo kako so nam otroci lahko za zgled in kako nas presenetijo.

Aleš Čerin