PREPROSTOST » pesnik

Umrl je Tone Pavček

Aleš Čerin — Fri, 21 Oct 2011 08:58:26 +0000

Trije citati

Takole sem zapisal 15.9.2008: Vedno, že od mladosti naprej, sem rad prebiral njegove pesmi. Pa so mi na misel prišli tile trije njegovi citati. Tudi kot kontrapunkt neumnostim, ki jih tvezijo na nekaterih prireditvah za mlade.

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

“Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”

“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”

Pesnikova 80-letnica

Že čez nekaj dni ko je pesnik praznoval 80-letnico sem zapisal: “Nekdo je rekel: starost je brodolom. Jaz pa mislim, da je samo drugačen lom svetlobe; svet je lahko enako lep, kakor je lahko lepo leto v vseh letnih časih. Življenje je lepo v vseh obdobjih – in ga radi živimo.” Tone Pavček Kako drugače od prevladujočega razumevanja starosti in smisla življenja v naši družbi zvenijo pesnikove besede! Tudi v povezavi s samomorilnostjo med nami.

Same pesmi o ljubezni

Za Miklavža 2008 pa mi sem dobil njegovo knjigo in takole zapisal: Danes ponoči je nosil Sveti Miklavž. Seveda dobri mož ve, da sem ljubitelj Toneta Pavčka in tako mi je prinesel knjigo Toneta Pavčka: Same pesmi o ljubezni, o kateri pravi pesnik, da “so stare in nove zgodbe približevanja Adama k Evi, človeka k domu in rodu, zemljana k zemlji, iskalca k neznanemu, romarja k svetemu, pesnika k skrivnostim in k besedam.”

Zbirka pesmi je čudovita pripoved o ljubezni, ki je danes kakor pravi Edvard Kocbek v pesmi Neizgovorljva muka “Beseda ljubezen je prizadeta“. Pesnik pripoveduje o vsej širini ljubezni ali kot pravi v uvodu: ” … od podobe ljubezni do aprilskih deklic, poletnih deklet, do mrtvih ljubic, do žene v vseh letnih časih in levitvah čustvenih kož do prijateljev, dolenjske in istrske zemlje, do božjega in do besede.”

Samo zadnja kitica iz pesmi Uvodna, kar tako za spodbudo, da knjigo vzamete v roke:
Vse prvič je in vse nadaljevanje.
Za mnogimi, spet z rožnato verigo,
še jaz jecljam svoj verz v ljubezni knjigo.

Pesnikov pozdrav novorojenemu

In še 9. septembra 2010, malo po rojstvu vnučka sem zapisal pesnikove besede novorojenemu:
Pozdravljen, ki si prišel iz teme in iz gluhe noči vesoljstva, iz dalj neznanih, kjer stotisoči čakajo nestrpno na znak, da lahko pridejo in stopijo v luč.
A ti si prišel, ves up in ves luč, še čisto… nič senca in z jokom naznanil vsem, celo nemim: Hočem živeti!
Pozdravljen, mali velikan, ki nič ne veš, kaj je življenje pa si življenje samo: rožnati popek sveta z usteci prisesan kot na drevo bršljan na mamo, ki jo dvigaš z drobcenimi prstki do sinjine nebes in čez in terjaš zase svoje in naše prihodnje čase.
Pozdravljen, ki si prišel. Zahvaljena milost, ki te je napotila k nam in naš dom napolnila s smehom in jokom. Tako se soba polni s svetlobo, tako se silna moč toči v nas in se pred nami boči neumišljeni trak, ki vodi v prihodnost.

Hvala vam, dragi pesnik! Počivajte v miru in naj vas Bog blagoslavlja.

Preberite si tale zanimiv in optimistčen intervju s pesnikom RTV SLO, 7. september 2008 (intervju si lahko tudi pogledate).

Foto: SAZU

Sorodni članki:

Leonard Cohen: Zapleši me do konca ljubezni (VIDEO)

Aleš Čerin — Mon, 17 Oct 2011 20:00:11 +0000

Lansko leto v tem času sem bil na koncertu Leonarda Cohena, kanadskega pesnika, skladatelja, pevca. Kljub obupni akustiki Jankovićevih Stožic, ki so onemogočale, da bi razumel vrhunska besedila, sem užival vsako minuto. Mož je na koncertu izražal veliko spoštovanje do poslušalcev, skoraj neverjetno ponižnost za takega zvezdnika. Kapo dol!

Navdih za ljubezensko pesem v holokavstu

Tale ljubezenska skladba mi je najbolj všeč. Neverjetno povedno besedilo, umirjena, rekel bi celo PREPROSTA melodija (trije PREPROSTI akordi), nekako strastna glasba. Mene spominja na cigansko glasbo. Zanimivo je, da četudi je skladba zasnovana kot ljubezenska, je pesnik dobil navdih za njen nastanek v grozotah holokavsta, ki pa ga pravzaprav še vedno na nek način izvajamo. Vsak dan. Na nerojenih otrocih. Pesnik to izrazi takole:

“Dance me to the children who are asking to be born
Dance me through the curtains that our kisses have outworn
Raise a tent of shelter now, though every thread is torn
Dance me to the end of love.”

Moj nepesniški prevod:

Zapleši me do otrok, ki prosijo, da bi se rodili,
zapleši me skozi pregraje, ki so jih najini poljubi obrabili,
dvigni sedaj šotor zavetja, četudi je vsaka nit pretrgana,
zapleši me do konca ljubezni.

Vesel bom, če kdo tole prevede bolje – jaz nisem pesnik.

Angleško besedilo

Dance Me To The End Of Love

Songwriter: Cohen, Leonard

Dance me to your beauty with a burning violin
Dance me through the panic ’til I’m gathered safely in
Lift me like an olive branch and be my homeward dove
Dance me to the end of love, dance me to the end of love

Oh let me see your beauty when the witnesses are gone
Let me feel you moving like they do in Babylon
Show me slowly what I only know the limits of
Oh dance me to the end of love, dance me to the end of love

Dance me to the wedding now, dance me on and on
Dance me very tenderly and dance me very long
We’re both of us beneath our love, we’re both of us above
Dance me to the end of love, dance me to the end of love

Dance me to the children who are asking to be born
Dance me through the curtains that our kisses have outworn
Raise a tent of shelter now, though every thread is torn
Dance me to the end of love

Dance me to your beauty with a burning violin
Dance me through the panic till I’m gathered safely in
Touch me with your naked hand or touch me with your glove
Dance me to the end of love, dance me to the end of love
Dance me to the end of love

Prevod s. Kristine Čerin

S svojo gorečo violino me zapelji v svojo lepoto.
Skozi zmedo sveta me zapelji v miren tvoj pristan.
Dvigni me kot olivna veja, v svežini me umij.
Zapelji me do konca svoje Ljubezni. Do konca Ljubezni zapelji me.

V samoti daj mi videti prelepi tvoj obraz.
Usmerjaj mi življenje, izpelji ga iz suženjstva.
V brezmejno pokrajino svobode Ti povedi me.
Zapelji me do konca svoje Ljubezni. Do konca Ljubezni zapelji me.

Zapelji me na svatbo, znova in znova naj bom tvoj.
Nežno me zapelji, naj se nikdar ne konča.
V okrilju najine ljubezni sva in skupaj sva nad njo.
Zapelji me do konca svoje Ljubezni. Do konca Ljubezni zapelji me.

Popelji me k otrokom, ki kličejo da bi živeli.
Naj najini poljubi spet govorijo kar je res.
Obnovi zavetje tvojega uničenega šotora.
Zapelji me do konca svoje Ljubezni.

S svojo gorečo violino me zapelji v svojo lepoto.
Skozi zmedo sveta me zapelji v miren tvoj pristan.
S svojo golo roko se me dotakni in delaj z menoj v rokavicah.
Zapelji me do konca svoje Ljubezni. Zapelji me do konca svoje Ljubezni.
Do konca ljubezni zapelji me.

Hvala s. Kristini. Pesem nudi več interpretacij. Vesel bom tudi drugih prevodov.

Za kitariste

Tule (A-mol) in tudi tule (C-mol) najdete akorde za kitariste.

Vir besedilo: www.elyrics.net

Foto: Wikipedia

Sorodni članki:

Janez Menart: In sreča je, da je pred mano pot …

Aleš Čerin — Fri, 02 Sep 2011 07:38:03 +0000

Janez Menart je napisal tole lepo pesem, ki sicer govori o vzponu na goro. Rad bi jo podelil z vami. Pa sem še malo razmišljal o zadnjih dveh verzih, o sreči, da je pred nami pot, pa o slasteh in o pravi poti. Preberite jo in jo “posrkajte”.

Vzpon

Vrh gore snežnobel kipi v nebo.
Meglica tik pod njim je diadem.
Za mano, pod višavjem, koder grem,
vse bolj se manjša vse, kar zre oko.

Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek
že vse medli od senc in od meglic;
brezšumno je in moj zategli klic,
vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.

In misel, ki počije tam in tod,
vse bolj medlo spominja se oblik
in zvokov sredi daljnih lis in pik,
ki ve, da skoznje me je vedla pot.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj,
ki vrh vse bolj zastira ji oblak,
ki vzpon tja k njej mi že šibi korak
in srka kri iz prenapetih žil,

ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

ker vem, da vrh, četudi stopim nanj,
rodil bo srečo le za kratek hip,
saj ko se v žilah umiri utrip,
bo s koncem hoje tudi konec sanj;

saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak -
kako naj višje stopi mi korak,
ko pade noč in zvezde se prižgo?

Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.

Vir: hlod.net

Zadnja dva verza, Zaplotnik in On

Mene najbolj navdušita zadnja dva verza. Res kako malo in kako redko smo srečni zaradi samega golega dejstva, da je vedno pred nami pot. Kakršnakoli. Fizična na goro, kot jo opisuje pesnik, pot vase, pot do sočloveka – žene, otrok, prijateljev, pot k Njemu.

Še več, redko se zavemo, da moramo biti hvaležni, da sploh lahko gremo (tu mislim fizično) na pot. Da se lahko gibljemo, da imamo transportna sredstva.

In še bolj redko se zavemo, da je v tem, da grem, da pravzaprav sploh lahko grem, pravzaprav slast. Hvala pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala bogu za pesnike, ki odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo kako je tam. Na svoj način.

Tudi Nejc Zaplotnik, alpinist, avtor knjige Pot (priporočam!) je govoril o poti: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

Še Nekdo je govoril o poti: “In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” Jn 14, 4-6

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Morda bi lahko parafraziral pesnika: “in sreča je, da On je pot, in to da vem, da stast je v tem, da vem, da to je prava pot.” Sem zakompliciral?

Sorodni članki:

Videti otroke svojih otrok

Aleš Čerin — Thu, 09 Sep 2010 06:27:24 +0000

Dobro se spomnim prošnje na obredu sklenitve svetega zakona, ki pravi “da bi videla otroke svojih otrok”. Pred nekaj dnevi se mi je to izpolnilo. Vesel sem.

Sem slišal zelo dober citat, ki pravi: “Noben kavboj ne potegne pištole tako hitro kot babica denarnico s sliko svojega vnučka.” Dober ne? In velja tudi za dedke.

Ponuja se mi torej nova vloga – vloga dedka. Bo treba malo razmisliti.

Pa še odlična pesem pesnika:

Novorojenemu

Pozdravljen, ki si prišel iz teme in iz gluhe noči vesoljstva, iz dalj neznanih, kjer stotisoči čakajo nestrpno na znak, da lahko pridejo in stopijo v luč.

A ti si prišel, ves up in ves luč, še čisto… nič senca in z jokom naznanil vsem, celo nemim: Hočem živeti!

Pozdravljen, mali velikan, ki nič ne veš, kaj je življenje pa si življenje samo: rožnati popek sveta z usteci prisesan kot na drevo bršljan na mamo, ki jo dvigaš z drobcenimi prstki do sinjine nebes in čez in terjaš zase svoje in in naše prihodnje čase.

Pozdravljen, ki si prišel. Zahvaljena milost, ki te je napotila k nam in naš dom napolnila s smehom in jokom. Tako se soba polni s svetlobo, tako se silna moč toči v nas in se pred nami boči neumišljeni trak, ki vodi v prihodnost.

Tone Pavček

Foto: Miha Rutar

Sorodni članki:

Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

Aleš Čerin — Fri, 19 Mar 2010 07:47:54 +0000

Včasih se mi zazdi, da smo na pesnike kar pozabili. Nekatere še posebej. Eden od pozabljenih je Ivan Minatti. Tokrat objavljam njegovo legendarno Nekoga moraš imeti rad.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Sorodni članki:

Večer s pesnico Nežo Maurer

Aleš Čerin — Wed, 18 Nov 2009 07:10:14 +0000

O pesnici Neži Maurer sem že pisal v zvezi z njenimi odličnimi idejami o vzgoji otrok (Otroci vladajo staršem). Manja Rozman, skavtinja in prijateljica je obiskala Mohorjev večer s pesnico. Takole pravi:

Ko sem se peljala domov in v glavi urejala vtise s tega večera, sploh nisem vedela kje naj pravzaprav začnem. Srečala sem se z gospo, pesnico, ki je prej nisem dobro poznala. Poznala sem jo le po imenu, nisem pa poznala njenega dela, nisem brala njenih pesmi. Še največ sem vedela o njej preko šolskega berila.

Presenetila me je pesničina neverjetna širina duha, šarm, pronicljivost. Presenetila me je njena odkritost in zmožnost razdajanja – sebe. V kratkem večeru nam je dala neverjetno veliko. Delila je z nami svoje spomine na otroštvo v Podvinu pri Polzeli, preko težkih let odraščanja, vojne, smrti, lakote, do delovnih brigad in vseh njenih služb. Lahko smo pokukali v njene družinske spomine, spomine ob izzidu njene prve pesmi, preko vseh priznanj in nagrad do priznanja Slovenka leta 2008.

Ob recitiranju pesmi o umrli materi smo z njo zajokali in se kasneje nasmejali ob njenih anekdotah. Pesnica nam je podarila neverjetno poln večer, ki ti ga lahko da samo človek, ki je dosti preživel in v zrelih letih lahko gleda na pretekle dogodke s prizanesljivo vedrino. Ob njej smo začutili srce velike, pokončne ženske na kateri se je uresničil rek: “Preizkušnja, ki te ne zlomi, te okrepi”.

Objavljano še eno od njenih pesmi za odrasle. Zbirke njenih pesmi najdete tule.

OGENJ

Biti ogenj, goreti in dogoreti!
Pepel ni ostanek ognja,ostanek teme je.
Biti ogenj!
Svet je presvetljen,
tudi vesolje.
Ni strahu pred neskončnostjo,
ne pred večnostjo.
Vsak hip je večnost,
vsaka ura, vsak dan.
Svetla sem in plapolam.
Svetla sem in mirno gorim.
Tlim in sem svetla.
Kjer sem, je svetlo in toplo.
Biti ogenj –
do zadnjega zublja,
do zadnje iskre,
do zadnjega diha!

Foto: internetna stran pesnice Neže Maurer

Sorodni članki:

Alojz Gradnik: Eros – Tanatos

Aleš Čerin — Thu, 08 Jan 2009 06:00:25 +0000

Ne vem zakaj, vendar pred precej leti sem se na pamet naučil odlično pesem pesnika Goriških brd Alojza Gradnika, o katerem je zadnje čase zelo malo slišati. Kam so se izgubili nekateri naši pesniki?

Eros – Tanatos

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
užil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.

Alojz Gradnik

Sorodni članki:

Miklavž mi je prinesel knjigo o ljubezni

Aleš Čerin — Sat, 06 Dec 2008 09:11:27 +0000

Danes ponoči je nosil Sveti Miklavž. Seveda dobri mož ve, da sem ljubitelj Toneta Pavčka, o katerem sem letos že pisal tule in pa ob pesnikovi 80. letnici.

Tako mi je prinesel knjigo Toneta Pavčka: Same pesmi o ljubezni, o kateri pravi pesnik, da “so stare in nove zgodbe približevanja Adama k Evi, človeka k domu in rodu, zemljana k zemlji, iskalca k neznanemu, romarja k svetemu, pesnika k skrivnostim in k besedam.”

Zbirka pesmi je čudovita pripoved o ljubezni, ki je danes kakor pravi Edvard Kocbek v pesmi Neizgovorljva muka “Beseda ljubezen je prizadeta“.

Pesnik pripoveduje o vsej širini ljubezni ali kot pravi v uvodu: ” … od podobe ljubezni do aprilskih deklic, poletnih deklet, do mrtvih ljubic, do žene v vseh letnih časih in levitvah čustvenih kož do prijateljev, dolenjske in istrske zemlje, do božjega in do besede.”

Samo zadnja kitica iz pesmi Uvodna, kar tako za spodbudo, da knjigo vzamete v roke:

Vse prvič je in vse nadaljevanje.

Za mnogimi, spet z rožnato verigo,

še jaz jecljam svoj verz v ljubezni knjigo.

Hvala Tonetu Pavčku. Naj vas Bog živi.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Tone Pavček ima danes 80 let

Aleš Čerin — Mon, 29 Sep 2008 09:54:04 +0000

Za mnoge eden največjih slovenskih pesnikov, domoljub in pokončni človek Tone Pavček se je rodil na današnji dan pred 80 leti.

Ravno pred kratkim sem pisal o njem, ne da bi vedel za ta njegov visok življenjski jubilej. Pisal sem o njem kot o prispodobi človeka vrednot, ki nam jih danes tako manjka. Pravzaprav sem pisal o njem kot nasprotju plehkosti, s katero danes hranimo naše otroke. Namesto da bi brali in razmišljali o njegovih čudovitih otroških pesmih.

Ne bi želel, da gre današnji pesnikov praznik kar tako mimo nas. Malo imamo ljudi kot je Tone Pavček. Ali jih znamo ceniti?

Poglejte si naslovnice in vodilne novice naših vrlih medijev, ki so tako polni “žlahtnih besed”. Jaz jih gledam preko interneta, ker sem jih vse odpovedal. Ali je kje omenjen pesnikov jubilej? Jaz ga na naslovnicah in v vodilnih člankih ne najdem. Morda je kje skrit kot kratka notička nekje v notranjosti …

Hvala bogu imamo nacionalno televizijo, kjer bo danes na drugem programu ob 20.00h dokumentarni film o Tonetu Pavčku. Hvala RTV.

Dragemu pesniku želim veliko zdravja in življenjske radosti tudi sedaj, ko se mu svetloba že malo “drugače lomi”.

Aleš Čerin

Foto: SAZU

Sorodni članki:

Tone Pavček: “Treba je mnogo preprostih besed …”

Aleš Čerin — Mon, 15 Sep 2008 11:52:02 +0000

” … kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”

Včeraj je sin za šolo pripravljal plakat in referat o velikem pesniku Tonetu Pavčku.

Vedno, že od mladosti naprej, sem rad prebiral njegove pesmi. Pa so mi na misel prišli tile trije njegovi citati, ki sem jih poiskal kar tule. Rad bi jih delil z vami. Tudi kot kontrapunkt neumnostim, ki jih tvezijo na nekaterih prireditvah za mlade.

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”
“Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”
“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”

Hvala Tonetu Pavčku za te besede.

“Pavček je tudi po človeški plati izjemno zavezan mladim, zato ni naključje, da ga je Unicef leta 1996 imenoval za enega svojih ambasadorjev.” pravijo na strani SAZU. Ja, pesnik razume mlade čisto drugače…

Oglejte si še odličen intervju z njim na RTV Slovenija, ki ga lahko tule tudi preberete.

Aleš Čerin

Foto: SAZU – Slovenska akademija znanosti in umetnosti