Ivo Boscarol, ustanovitelj, solastnik in direktor podjetja bi moral (vem, da si ob vseh obveznostih vzame čas tudi za to) hoditi po šolah in faksih in predavati kako se da uspeti, kljub:

• precej nespodbudnem poslovnemu okolju (Pipistrel prav zaradi tega seli del proizvodnje v sosednjo Italijo),
• tehnološko izjemno zahtevni panogi, za katero se zdi, da je že “vse izumljeno”, za katero se zdi, da Slovenci (zaradi svoje majhnosti, seveda) ne moremo konkurirati v svetu.

Od navdušenega zmajarja do najbolj inovativnega podjetja

Ivo Boscarol je bil njega dni “samo navdušen zmajar”, ki si je svojega zmaja izdelal sam. Vsi vemo, da je zmajarstvo precej nevaren šport in slab zmaj, bi bil lahko usoden za testnega pilota – njega samega.

Kakovost njegovega zmaja so opazili drugi zmajariji in pri njem začeli naročati zmaje, pa potem motorne zmaje, … Razvoj je šel v smeri ultra lahkih letal, ki so pobirala priznanja NASE in sedaj še nagrada za najbolj inovativno evropsko podjetje. To je zgodba, ki bi “prodajala” paradigmo podjetništva, ki bi navdihovala, ki bi budila podjetniško naravnanost v mladih.

Pokvarjeni podjetniki

Ta zgodba je tako drugačna od v družbi zelo razširjene paradigme o pokvarjenih podjetnikih, ki posle dobijo samo, če so blizu političnih korit (ko jih dobijo s prsti v državni vreči, pa “eskejpnejo” v kakšen Dubaj), ki goljufajo, kjer le morejo, ki kradejo državo, tako da ne plačujejo davkov in če so “naši” niti ne socialnih prispevkov, ki izkoriščajo svoje zaposelne. Za vse te anomalije ni kriv podjetniški duh, pač pa nedelovanje pravne države.

Nov obvezni predmet v srednje šole

Ivo Boscarol bi po mojem mnenju (in mož ima po moje tudi talent za to) pripraviti zasnovo za podjetniški predmet, ki bi moral biti obvezen v vseh srednjih šolah. Učitelji tega predmeta pa bi morali biti podjetniki, ki so “pokonci spravili” vsaj eno podjetje. Potem si lahko čez nekaj let obetamo razvoj Slovenije. Še prej pa mora narod zbrati dovolj moči, da spremeni politični sistem do te mere, da do podjetniških goljufij ne bo prihajalo, če pa že, da so ustrezno kaznovane.

Foto: Wikipedija, spletna stran podjetja Pipistrel

Sorodni članki:

• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Uspeh je postal psovka, 600 € plače pa krepost
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Ali državni sekretar dr. Andrej Horvat ve kako se postavlja cilje?

Ob tem sem se spomnil na Pridigarja iz stare zaveze Svetega pisma: “Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!” Prd, 11, 4 in “Zjutraj sej svoje seme in do večera naj ne miruje tvoja roka: saj ne veš, kaj bo uspelo, to ali ono ali pa bo morda oboje enako dobro.” Prd, 11, 6

Za oba citata se zdi, kot da govorita o poslu. Ali pa ju vsaj lahko apliciramo v današnje poslovne odločitve.

“Paziti na veter” in priklop na državne prsi

Kdor “pazi na veter”, kdor “cinca” in samo čaka, da bodo takrat ko se odloča o zagonu svojega posla vse okoliščine idealne, sploh ne seje. Kdor pa niti ne seje, nima najmanjše možnosti da bi žel.

V teh časih se pravzaprav res zdi, da je “veter” tako močan, da se “itak ne splača” sejati, ker ni prav nobene možnosti za poslovni uspeh …

Preberi članek do konca na Časnik.si.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Ali državni sekretar dr. Andrej Horvat ve kako se postavlja cilje?
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Petra in Borut: Oba v pokoj!

Spraševal sem se o pomenu cene in vrednosti v naših glavah. Pri postavitvi bloga sem izhajal iz predpostavke, da če neko osnovno znanje delim z nekom zastonj, mu tako olajšam kako reč pri poslovanju.

Zame, tudi če dam zastonj, ima vrednost

Zame to seveda ima določeno vrednost, saj si tako povečam prepoznavnost in povečam možnost, da bom lahko za kako zahtevnejše opravilo postavil ceno.

Če bi plačal ceno klasičnega oglasa, bi s tem ustvarjena vrednost po mojem mnenju bila manjša, saj bi od klasičnega oglasa nihče od ciljne publike ne imel nič. Od branja nečesa, kar bi ga utegnilo zanimati in mu celo pomagati pri rešitvi kakega problema, bi pa prejel neko vrednost. Zame je cena v obeh primerih približno enaka, saj izhaja iz vrednosti časa, ki ga namenim za pisanje. Za plačilo oglasa bi pač ta čas porabil za neko drugo delo.

Odnos do vrednosti = odnos do znanja?

Drznil bi si celo malce zabresti v hipotezo, da odnos do vrednosti nekako odraža tudi naš odnos do znanja, v skladu z rekom „Neumnost se plača.“. Analogija, ki izhaja iz tega bi bila, da če česa ne znamo ovrednotiti, torej nečemu določiti vrednosti, plačamo neko tržno določeno ceno, ki jo dojemamo kot pošteno.

Ker pogosto nimamo znanja o tvarini, pač tudi ne vemo, ali je tržna cena tudi v resnici upravičena in jo preprosto sprejmemo kot dejstvo. Posledično torej zaidemo v zgrešeno analogijo, da če nekaj bistveno odstopa od tržno določene poštene cene navzdol, ne more biti vredno.

Na ta način se ustvarja neko čudno okolje tržnih oligopolov, ki narekujejo tempo in ceno, medtem ko so inovativni pristopi, ki bi prinašali – predvsem novo vrednost – zapostavljeni.

Dogmatizem nevidne roke trga

Sklep bi torej bil, da smo zašli v nek svojevrsten dogmatizem, v katerem velja, da v t.i. nevidno roko trga ne gre dvomiti in tako je trg nadomestil boga v človeški podobi – v točno tem vrstnem redu besed. Tako smo vrednost kot subjektivno kategorijo prenesli ven iz sebe in jo spremenili v ceno, ki je določena od zunaj.

Naše vrednotenje tako izhaja iz primerjave tistega, kar je zunaj, namesto da bi temeljilo na usklajevanju med željami/idejami in zmožnostmi/znanjem, torej od znotraj. Tako tisto zunaj vedno bolj raste in utrjuje svoj položaj, medtem ko tisto znotraj stagnira in se relativno manjša, v končni fazi pa navidezno zmanjšuje tudi lastno vrednost, češ “Kaj mi bo znanje, saj ne morem parirati s tistim zunaj.” In tako se zavrtimo v vrtiljaku.

Sestopiti z njega pomeni ponovno določiti tisto, čemur se res želimo posvečati in tudi tisto, čemur se ne želimo. Nato pa ustvariti pogoje za komplementarnost različnih vrednosti.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• 5 preprostih, odličnih in zastonjskih orodij
• Zastonj? To pa je problem!

Ne morem se bolj strinjati z Zavrlom. To, da si revež, ki zasluži 600 € na mesec, je v tej družbi, v  politični vladavini razdeljevalcev državnega denarja, skoraj krepost. Pravi junak si. To, da je v množici ljudi, ki tako malo zasluži, tudi veliko takih, ki so celo življenje “špricali” šolo, ki se niso (bili in se niso tudi sedaj) pripravljeni učiti, pridobivati novih spretnosti, ki niso pripravljeni prihraniti, ki niso pripravljeni tvegati, je kar brez vsakega odmeva. Takoj najdemo izgovore za te reveže. Ej, da smo si na jasnem, ne govorim o tistih, ki RESNIČNO niso mogli, govorim o lenuhih.

Tako kot mediji pretirano ujčkajo “600 evrske” delavce in jih pomilujejo, obenem kar počez “pribijajo na križ” podjetnike. Zares nevarno. Predvsem nevarno je to generaliziranje, to metanje vseh podjetnikov v en koš. Po drugi strani pa sem prepričan, da redkokdo resnično verjame, da bodo neizobraženi delavci potegnili voz iz recesije.

Tako mimogrede: izobrazba zame ne pomeni, da imaš “cegelc” (spričevalo) v roki, ki dokazuje samo to, da si n-let hodil na neko šolo (in morda tudi fakulteto), pač pa množico zelo različnih znanj, spretnosti in naravnanosti, ki si jih pridobil. Vedno z lastnim trudom. S stalnim izpostavljanjem učečim se razmeram, trdemu delu. In ta znanja in spretnosti so lahko na zelo različnih področjih: od kvantne fizike do znanja izvedbe vodovodnih inštalacij (kot primer).

Foto: Pierre Amerlynck, SXC

Sorodni članki:

• Soba za malo princeso … in trije princi s smetišča
• Nikodemovi večeri 2010: Je razdajanje za bližnjega lahko skušnjava?
• 1 € na dan: Kako živijo bivši “ljudje s smetišča”
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!

Na Socialni akademiji, ki nama je obema v veselje smo se dogovorili, da se med seboj tikamo, zato se mi zdi primerno, da te tikam tudi tule.

V: Milan, ali lahko malo opišeš svoje družinsko, družbeno in poslovno okolje?

To je pa zelo široko vprašanje. Rojen sem v Sostrem pri Ljubljani, v polkmečki družini, kot najmlajši od petih otrok. Moji bratje so vsi precej starejši – brat pred menoj je bil 14 let starejši, tako da sem imel veliko učiteljev, kar je po svoje lepo, včasih pa je bilo tudi težko.

Osnovno šolo sem obiskoval tu v Sostrem, gimnazijo v Mostah. Doštudiral sem ekonomijo. Moja prva služba je bila v podjetju Commerce Ljubljana – zastopstvo tujih družb. Vedno sem želel delati s svetom. Po enem letu so me povabili v Mladinsko knjigo.

Že v gimnaziji sem veliko bral. Literaturo, pa tudi revije o sodobnih družbenih gibanjih, recimo Perspektive, revija, ki je prinašala nova spoznanja v tiste svinčene čase. Tudi kot študent sem veliko bral tudi stvari, ki jih sicer ekonomisti običajno ne primejo v roke, ter hodil na predavanja profesorja Dušana Pirjevca na Filozofsko fakulteto. Sem bil malo netipičen ekonomist.

V času ko sem prišel na Mladinsko knjigo, je bila Mladinske knjiga v velikih težavah. Lotil sem se projekta zagona knjižnega kluba Svet knjige.

V: Slavni Svet knjige s katerim smo vsi »gor rasli«, ki ga vsi poznamo, je bil torej tvoj projekt?

Ja, jaz sem ga gor postavil. Je bilo zelo mukatrpno, ker ga takrat v podjetju niso vsi podpirali. To je bila nova prodajna pot. Zaradi nižjih cen, je bil prisoten strah, da bi s Svetom knjige »ubili« druge dejavnosti. Kljub nasprotovanjem smo kar nekako začeli delati in pokazalo se je, da ima projekt veliko moč, veliko privlačnost.

V: Milan, kdaj ste torej začeli s Svetom knjige?

Sam sem prišel konec leta 1971 in leta 1972 smo poslali prvo pismo 1300 članom, potem počasi naprej do kataloga in šele leta 1974 je založba ustanovila klub tudi formalno. Takrat sem tudi prevzel vodenje celotne prodaje v založbi. Pod prodajo je spadal tudi Klub, ki sem ga sedaj lahko zaščitil.

V: Koliko je imel Klub članov v najboljših časih?

176.000 članov na začetku 80. let. Še sedaj ima Klub 90.000 članov. Vse skupaj je bilo članov skoraj 500.000.

V: Milan, tvoja znanja o vodenju so ogromna. To vem, ker jih rad deliš z nami na Socialni akademiji. Pred kratkim si se upokojil in … takoj začel spet študirati. Ti si resnično zgled pojma »vseživljenjsko učenje«, ki velikokrat ostane samo pobožna želja. Kakšen je tvoj odnos do učenja?

Ljudje se učimo od samega rojstva. Ko pridemo na svet, ne vemo nič. No, nekatere stvari so nam že vsajene v gene, ampak vsega smo se morali naučiti. Kakšni so še potenciali v nas, kaj vse bi se še lahko naučili!

Vedno me je pa zanimalo, vedno sem želel razumeti stvari, kot kako deluje družba in kako posameznik. Tehnične spretnosti me ne zanimajo toliko.

V: Kot »sošolec« na Socialni akademiji vidim, da imaš teh znanj že ogromno. Velikokrat dopolniš eminentne profesorje s svojim znanjem. Zanimivo mi je, da še najdeš izziv in prideš med nas »mulce« na Socialni akademiji …

Moje spoznanje je, da se lahko vedno in od vsakogar učiš. Vsak ima svojo pot, svoje spoznanje,  znanje, spretnosti, izkušnje. Tudi če govoriva o vodenju: jaz sem učil druge, drugi so učili mene. Učenje je ena najlepših dejavnosti, priložnosti, ki jih imamo.

V: Nekje sem prebral, da si rekel: “Osebna in poslovna plat sta zelo povezani. Imaš občutek, da je podjetje tvoje in nisi v službi. Ne moreš odpreti in zapreti pisarne. Položaj, kot je moj, je poklic in je življenje. Tega poklica ne igraš, ampak ga živiš.” Kako si uravnaval razmerje med poslom in družino?

Najbolje bi bilo vprašati ženo Silvo, jaz sem nekritičen. Z otroci sva se veliko ukvarjala, četudi tega ni nikoli preveč.  Včasih sva imela še kmetijo, ki sva jo obdelovala …

V: Kako? Ob delu v Mladinski knjigi sta imela še kmetijo?

Ja, moji starši so ostareli in nihče ni prevzel kmetije, pa sva z ženo spremenila načrte in začela kmetovati. Nekaj časa smo imeli še krave… Bilo je naporno, a se je vse skupaj dobro obrnilo. Smo se specializirali: pridelovali smo hren, pa buče, … na tone.  Silva: »Same inovacije …«

Pomembno je bilo, da smo kmetovanje imeli kot nekakšen šport, za sprostitev, pa tudi kot »vajo za otroke« …

V: Ali so otroci tudi pomagali?

Vsi smo bili vključeni. Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi, da je skupno delo z otroci izjemna vzgojna priložnost za spoznavanje, odrekanje, za odpoved, za soočanje z napori, potrpljenje, da znaš premagovati neprijetnosti.

Se mi zdi, da sem kar dobro usklajeval posel in družino.

V: Ali so tvoji otroci vsi poročeni?

Da. Imava že 8 vnukov …

V: Milan, sam menim, da se vodenje podjetja in vodenje družine ne razlikuje bistveno. Kaj o tem meniš ti?

Hm, še nisem pomislil na to … (po premisleku) Ampak bo verjetno držalo, ker v svojem bistvu človek prakticira ista spoznanja, iste vrednote. Bilo bi zelo zaigrano, če bi na enem ali drugem področju delal drugače, kar bi bilo nenaravno in gotovo tudi neuspešno. In tudi, tako kot imaš svoje družinske člane rad, tako imaš rad tudi svoje sodelavce. No podobno …

V: Kako si izkušnje vodenja iz podjetja prenašal v družino in seveda tudi obratno – iz družine v podjetje?

V podjetju smo se veliko izobraževali … Prišel sem do spoznanja, da naj najprej iščem človeka, šele potem strokovnjaka. Če strokovnjak ni tudi »človek«, potem ga ne vzamem.

V: V članku v Poslovni akademiji Financ sem prebral tvojo misel: »Vsak lider mora biti najprej menedžer, potem je šele lahko lider. Pomembno je, da vidiš malo drugače in malo dlje ter da nisi neposredno vezan na operativno delo.«
Sam se s prvim delom citata ne strinjam. Menim, da mora človek na mestu generalnega direktorja tako velikega podjetja kot je Mladinska knjiga, biti najprej voditelj in potem manager. Kako to vidiš ti?

Sam sem imel v mislih razvoj človeka. Na to gledam v časovni dimenziji. Voditelj lahko postaneš, ko imaš že izkušnjo upravljanja procesov, ko si sposoben videti širše obzorje. Rabiš neko dozorelost, spoznanje, formacijo, tudi trening,  … da si lahko voditelj. Kot voditelj moraš znaš zbrati okoli sebe prave ljudi, jih znati oblikovati, zgraditi zaupanje. Kot  voditelj ljudem zaupam, jim prepuščam, navdušujem, motiviram, kot manager pa jih bolj kontroliram.

V: Kako si ti gradil zaupanje?

Skušal sem uživati pri svojem delu, želel sem, da bi uživali tudi drugi. Je pa res, da če delaš s takim predmetom kot je knjiga, je mnogo lažje uživati. Želel sem, da bi moji ljudje napredovali, da bi rasli kot strokovnjaki in kot ljudje. Da bi postali samostojni, ter tudi boljši kot sem sam. Smo namreč odvisni drug od drugega – soodvisni.

V: Gotovo si v svoji karieri velikokrat izbiral sodelavce, gradil time. Kako si se tega lotil, kaj si iskal v sočloveku – bodočem sodelavcu?

Najprej naj rečem, da sem se dostikrat zmotil … in se gotovo ob tem učil. To je proces, ker ljudje so živi in vse kar je živo, je sprejemljivo, ne moremo ljudi kar zapreti v škatle. Da pa se občutiti, ali je človek odprt, vreden zaupanja, kako komunicira, kakšne so njegove besede, kako bo delal v timu, ali bo podpiral sodelavce, navduševal, ali je ne samo strokovno pač pa tudi človeško dovolj …, kako naj rečem … topel.

V: Milan, vem da si globoko veren kristjan. Kaj ti pomeni v vera v odnosu do vodenja velikega podjetja? Kako ti je pomagala pri vodenju ljudi?

Morda sem včasih globoko veren, drugič pa plitvo veren … Vera ni kar dana, jo iščemo, kajne? Pa vendar: saj imamo 10 božjih zapovedi in če se jih držiš, je to prava mera tudi za medčloveške odnose, odnos do sveta, odnos do vseh vprašanj s katerimi se srečujemo.  So orientacijska točka, ker brez merila etike, ki izhaja iz zapovedi, bi imel težjo orientacijo. Brez te etike, bi bili tudi vsi dosežki zelo vprašljivi.

V: Milan, pred kratkim si se upokojil. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Na katerih poljih družinskega in družbenega življenja se boš udejstvoval?

Veš kaj, nimam nobenega konkretnega načrta. Mislim, da mi bo življenje prineslo prave reči, prave izzive, ob pravem času. Tako kot vedno.

Rad bi se več posvetil svojim otrokom, vnukom, prijateljem, sosedom, da bi imel čas tudi zase, za razmišljanje, izobraževanje, tudi za zdravo rekreacijo. S Silvo sva rekla, da bova vsakemu, ki naju bo kaj prosil, rekla kar DA. Midva ne letava za cilji, pa vendar sem prepričan, da se bodo zgodile dobre stvari.

V: Bi še sam kaj želel  sporočiti bralcem bloga Preprostost?

Vsak dan je najlepši, ker je enkratno darilo. Dokler ga prejemamo.

Milan zahvaljujem se ti za tale intervju in ti želim veliko veselja, miru in vsega dobrega.

Sorodni članki:

• Voditi družino kot podjetje?
• Učenje je postopna rast in ne skok
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”
• Ne delaj kar …
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah

Čez nekaj sekund pa je državni sekretar za Pomurje dr. Andrej Horvat, ki bo pravzaprav za zagotavljanje delovnih mest odgovoren, takole “zmuzljivo” govoril o tem: “1000 delovnih mest seveda ne bo dovolj. Jaz mislim, da jih mora biti kaj več, vendar ne bi o številkah govoril, recimo čimveč.”

Sprašujem se, koliko delovnih mest ima ON (državni sekretar) sedaj za cilj? Če bi imel cilj jasno pred očmi, bi ga pač po TV povedal, kajne? Samo potem bi ga pa lahko držali za besedo. Novinar, ki ve kaj takole politično floskuliranje pomeni, bi ga moral vprašal prav za številke.

Pri skavtih se že bodoči skavtski voditelji (mladostniki stari okoli 18 let) učijo, da se cilje ne postavlja z besedami kot so “o številkah pa ne bi govoril”, “čimveč” in kar je še podobnih.

Za postavljanje ciljev imamo že dolgo sistem SMART, kar pomeni, da morajo cilji biti:

• S – specifični (Specific): Pomeni, da morajo biti dovolj specifično zapisani, tako da nam je ko cilj dosežemo, jasno da smo tam (ali pa ne).
  Recimo, da je to v redu, ker sekretar govori pač o delovnih mestih, četudi menim, da se jih da še bolj specifično opredeliti. Imamo namreč delovna mesta z večjo in manjšo dodano vrednostjo.
• M – merljivi (Measurable) – Cilj mora biti merljiv. Vedno se merljivosti ne da izraziti v številkah, vendar ta cilj je tako klasičen in tako lahko ga je meriti, da ni nobenega izgovora.
  Tu je državni sekretar popolnoma pogrnil. Namesto, da bi nam postregel s številko, se je preprosto izmuznil s frazo “čimveč” in se še izgovarjal, da o številkah raje ne bi govoril. Spreten novinar, bi ga moral povprašati pravzaprav ravno o tem.
• A – dosegljivi (Attainable): Cilj mora biti dosegljiv, obenem pa izzivalen, tako da se je treba potruditi, da ga dosežeš.
  V državnega sekretarja tu nimam zaupanja, ker niti noče opredeljevati številk, pač pa operira s “sluzastimi” izrazi. Če noče niti povedati koliko si je zadal za cilj (še bolje bi bilo: koliko sta si s predsednikom Pahorjem skupaj zastavila za cilj), potem ne verjamem, da bo cilj izzivalen. Prej tak, da bo zlahka dosegljiv.
• R – relevantni (Relevant): Cilj mora biti relevanten, se mora nanašati na strategijo, mora prinašati koristi v okviru te strategije.
  Ta cilj temu ustreza. Delovna mesta so pač resnična potreba Prekmurske regije.
• T – časovno zamejen (Time bounded). Vsak cilj mora biti časovno zamejen.
  Iz konteksta sklepam, da cilj velja za čas njegovega mandata – do leta 2015. Temu kriteriju cilj zadosti.

V našem primeru bi dobro postavljen cilj o delovnih mestih v Prekmurju zvenel približno takole: “V Pomurski regiji bomo s pomočjo našega novega urada do leta 2015 odprli 1000 delovnih mest z nizko dodatno vrednostjo in še 750 delovnih mest z visoko dodano vrednostjo”.

Ko bomo volivci ozavestili kateri politiki izrekajo cilje z “izmuzljivimi besedami“, ko bomo začeli na to opozarjati in preverjati izvedbo ciljev, ko bomo zahtevali od novinarjev bolj konkretna vprašanja, se bodo spremenili tudi politiki. Spet je odgovornost na nas, volivcih.

Foto: Dnevnik RTV Slovenija, 29.10.2009

Sorodni članki:

• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Dogmatizem nevidne roke trga

Največkrat greva v hribe, sva bila pa tudi že v kraških jamah. Vzameva si cel dan, odprta za novo hodiva v breg, “švicava”, se pogovarjava o dobrih knjigah, iščeva “smisel življenja”, pa tudi ideje in zamisli za skupne projekte, jih razdelujeva, vrednotiva, ocenjujeva lanske, …

Preživiva lep dan in tudi nekaj dobrih poslovnih idej se je že rodilo. Nekatere živijo kar bogato življenje, druge životarijo, nekatere so “v hladilniku” in čakajo na boljše čase. Evo nekaj primerov idej, ki sva jih spravila v življenje:

• uporaba moderacijske metode Odprtega prostora, ki jo oba (velikokrat tudi skupaj) uporabljava,
• Projekt wiki (= moderiranje dogodka “v živo” + sodelovanje strank v wiki okolju),
• Predavatelji.net,
• konferenca Podjetje 2.0.

Niso vse ideje vedno take, da gredo v življenje v partnerstvu najinih podjetij (Edusatis in Vizor), včasih si samo podeliva tudi kakšno svojo, ki jo kot podjetnika sama spravljava v življenje in jo hočeva samo preveriti drug pri drugemu. Včasih se pa samo pogovarjava o možnih poslovnih modelih za kakšno novost.

Vsi najini poslovni sestanki v naravi so zanimivi, bogati za oba in tudi navdihujoči. Opazila sva, da naju narava sama (še posebej višina in odprtost hribov) že sama po sebi odpira za iskanje, za norost novega, ki jo dobra ideja mora imeti. Temelj vsega je ZAUPANJE, ki sva si ga oba pridobila pri skavtih - že davnega leta 2001 (“Skavt si šteje v čast, da si pridobi zaupanje”). Tako gre to – od skavtske norosti, do poslovnega sodelovanja.

Tako  sva se odpravila na 1243 m visoko Planjavo zraven Kamniškega vrha nad Stahovico pri Kamniku. Mimo kmetije Kuhar sva se podala v grapo (brezpotje) Korošaških slapov, izplezala do planine Osredek in po robu na vrh Planjave (1243m), ter se spustila preko Ravnih senožeti nazaj do doline. Vse skupaj 7 ur počasne hoje, polne postankov za pogovor.

Kaj se nama je podilo po glavah? Boste opazili v prihodnosti, ko ideje podrobno obdelava in kakšno spraviva v življenje. Kaj ni nam podjetnikom luštno?

Poglejte si kaj o današnjem sestanku pravi Danilo.

Sorodni članki:

• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Uspeh je postal psovka, 600 € plače pa krepost
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”

Legendarni FreeMind, zastonjsko orodje za osebno konceptualizacijo, je večinoma (če je le dostop do interneta) nadomestilo sodelovalno orodje MindMeister, kjer lahko na istem miselnem vzorcu sodeluje veliko ljudi. Miselni vzorec se v MindMeistru lahko gradi – sodelovalno seveda – tudi kasneje, se ga deli še z drugimi, objavi interaktivno na blogu, … Skratka, prava sodelovalna konceptualizacija. Česarkoli.

Sedaj sem našel pa še MindMapPedio, nekakšno Wikipedijo miselnih vzorcev. Vsakdo lahko prispeva kakšnega.

Tale miselni vzorec z MindMapPedie (5 ključev za izboljšanje spomina) mi je še posebej všeč. Tudi ta (Upravljanje časa) in pa tudi ta (Učenje) sta zanimiva.

Klikni na sliko za večjo sliko!

Izjemno estetsko narejen miselni vzorec, ogromno informacij, zanimiv, … pravi šolski primerek odličnega miselnega vzorca.

Pa še nekaj: miselne vzorce lahko uporabite tudi kot pripomoček za povečevanja pomnjenja  informacij ob branju knjige.

Pa še luštna slikca v obliki miselnega vzorca o zakonih miselnih vzorcev:

Sorodni članki:

• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Uspeh je postal psovka, 600 € plače pa krepost
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”

Zgodba gre takole: Imel sem težave s telefoni, ker mi je prejšnji ponudnik pač odnesel dva telefona (kar je prav). Potem ko sem poklical službo pomoči na T2, sva skupaj s svetovalcem ugotovila, da je telefon, ki sem ga še imel doma ISDN in ni analogen, tako da sem moral zamenjati neko “škatlico”. Do tu vse v redu …

Ko sem to uredil, se mi je zataknilo pri priključitvi telefona. Večkrat pokličem na službo pomoči in nekaj svetovalcev se izgovori, da ne poznajo mojega telefona in da naj si preberem navodila. Teh pa nikjer. Nobenega veselja niso pokazali, da bi stranki pomagali malo več kot je bilo v njihovih protokolih. Nobene volje, da bi naredili “korak več”, dokler se ni pojavil Jure z mesta pomoči številka 13. On si pa je vzel čas, poiskal navodila za moj telefon in me počasi (tudi sam se je moral učiti!) vodil skozi postopek priključitve. Večkrat me je tudi sam poklical, ter se na čisto koncu celo prepričal, da je vse v redu. Stvar sva uredila, telefon dela in celotno podjetje T2 je spet na dobrem glasu pri meni.

Kako pomembno je, da ima podjetje take uslužbence kot je Jure. Stranko lahko prepričajo (seveda s konkretno in odlično storitvijo), da postane zadovoljna stranka, da postane lojalna podjetju in še več – dela brezplačno reklamo za podjetje.

Kakšni ste pa vi v svojem podjetju: kot Jure ali pa kot njegovi kolegi? Ali naredite “korak več”, četudi vas nihče ne sili, kontrolira?

Čestitke Juretu za zgled “kako se potruditi s stranko”. Upam, da te šefi identificirajo in da dobiš kakšno nagrado. Srečno!

Foto: Nimalan Tharmalingam, SXC

Sorodni članki:

• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Uspeh je postal psovka, 600 € plače pa krepost
• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”

Pa sem zadnjič pogledal njegov načrt za čoln in opazim, da bo čoln nekam preveč oglat in ga opozorim, da mora biti lupina čolna bolj zaobljena, da lepo “reže vodo”. Njegov odgovor me je popolnoma presenetil in se je glasil nekako takole: “Se še učim. Ali si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?”

Fant ima popolnoma prav in mi je dal dobro lekcijo iz osnov vodenja – o katerem pravzaprav sam predavam, svetujem in “pametujem”. Fant pač čisto naravno upošteva načelo postopne rasti, ki velja pravzaprav za vse v življenju, tako za znanje matematike, angleščine, kot za igranje kitare, nogometa, rast odnosa med možem in ženo ter tudi gradnjo timov. Mogočno drevo ne zraste iz semena takoj ali v nekaj dneh, pač pa postopno v več letih. Tudi naši otroci (naši sodelavci in mi sami) se razvijajo v skladu s tem načelom, ki velja vedno in povsod. Razvoj je počasen in postopen.

Mi voditelji (doma ali v poslovnem svetu) smo poklicani, da to rast omogočamo. Moj prijatelj Danilo pravi, da rast lahko le omogočamo – nikakor je ne moremo prisiliti.  Mi voditelji lahko ustvarjamo pogoje zanjo, dajemo čas in druge vire za rast (denar, materiale, prostor).

Opažam, da nam voditeljem manjka potrpežljivosti in še huje primanjkuje nam tolerance do napak. Kar prva stvar mora biti idealna. Če ni, že posežemo in pametujemo – tako kot jaz svojemu sinu. Kaj ni dobro, da smo vsak dan deležni takih lekcij?

Foto: Eduardo Schäfer, SXC

Sorodni članki:

• Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”
• Voditi družino kot podjetje?
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje