Deli s prijatelji:

Za dva človeka, ki delujeta na zanimivih, a precej različnih področjih, se zadnje čase sprašujemo ali bosta nadaljevala svojo kariero. Prav v istem obdobju sta pred odločitvijo.

Najbolj slavna slovenska športnica Petra Majdič in minister za zdravje RS Borut Miklavčič. Saj vem, da je primerjava težka, sta le različnih generacij, delujeta v različnih »športih«, verjamem, pa da sta oba vrhunsko obremenjena, četudi na zelo drugačna načina. Obema svetujem, da se upokojita.

Petra Majdič

Petra je kot športnica, ki je v precej netipičnem slovenskem športu (kjer Slovenci še nismo imeli velikih uspehov) in ki je – roko na srce – pravzaprav eno samo veliko garanje. Sam sem pred mnogimi leti tekel maraton in si vsaj malo predstavljam koliko kilometrov je za Petro; na smučeh, na rolkah, na suhem. Koliko pregibov je opravila z vsakim od svojih sklepov. Koliko možnosti za obrabo si je ustvarila. Potem še ta nesrečna jama v Whistlerju …

Petra je stara 30 let, dosegla je vse kar si je zadala v mladih letih. Petra nam je Slovencem v resnici prinesla veliko več kot je »objektivno« vredna bronasta kolajna z olimpijskih iger. Dala nam je Zgled o katerem sem pisal, dala nam je Pot in dala nam je navdih. Kdor je hotel videti, slišati, sprejeti, … mu je Petra dala veliko.

Po moje je čas, da si zada še kakšen drug cilj. Na njenem mestu bi pomislil na ustvarjanje družine. Petri želim, da se med okrevanjem temeljito zazre vase, naredi temeljit premislek in se potem odloči za nove, drugačne izzive. Na nas, na uspehe požrešne Slovence, naj v trenutkih odločitve kar pozabi. Večina bi ji itak svetovala naj nadaljuje kariero, da se bomo še naprej greli v njeni senci.

Borut Miklavčič

Borut Miklavčič je minister za zdravje. Minister je obremenjen, bolj psihično kot fizično. Resor, ki ga vodi, je strašno zahteven. Minister ni več najmlajši, star je 66 let in lansko poletje ga je med potapljanjem obšla slabost. Doživel je manjšo možgansko kap. Kot opozorilo. Zadnje dni mediji poročajo o hospitaliziranju ministra, o pogovorih s predsednikom vlade, ki od njega zahteva polno kondicijo (kar je normalno). Govori se o možnih kandidatih za njegovo zamenjavo.

Če bi bil na mestu predsednika vlade, bi ministra zamenjal. Ne zato, ker ni dober, pač pa zato, ker bi mu želel izkazati spoštovanje kot človeku in ne samo uspešnemu managerju. Zato, ker bi želel, da bi še nekaj časa živel in tudi zato, ker ga ne želim »ubiti«. Je pa čisto mogoče, da se minister sam noče odločiti za počitek, mogoče noče priznati, da je za »v staro šaro«.

Obema želim temeljit razmislek o nadaljnji življenjski poti. Da bi se pravilno odločila. Predvsem zase.

Foto: Wikipedija

Deli s prijatelji:

Predsednik Pahor je izjavil, da dogajanja v zvezi z bulmastifi “ne razume kot afero, ampak kot tragedijo.” Pa sem šel PREPROSTO pogledati v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer sta oba pojma lepo definirana:

• afera -e ž (e) pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek,
• tragedija ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča

Predsedniku sporočam, da je tole dogajanje v našem “jet-setu” omreženem okoli znanega odvetnika in v katerega kot kaže, da je vpleten kar velik del vladajoče elite oboje, tragedija (izguba človeškega življenja je vedno tragedija) in afera.

Če pogledamo najprej sodno plat afere. Vrnitev psov – brez problema, ter po drugi strani nezmožnost napadenega Tržičana v štirih letih iztožiti pravično odškodnino za svojo invalidnost – to je politična afera v katero je vpletena sodna in verjetno tudi izvršna oblast. To je mesto ukrepanja za predsednika Pahorja. Da s svojo avtoriteto (težko mi gredo te besede z jezika za našega predsednika) doseže razčiščenje do konca in ukrepa. To sicer napoveduje na svoji spletni strani z naslednjimi besedami: “»Če bi minister Pogačnik odstopil, jaz ne bi vedel, zakaj. Samo zaradi ljubega političnega miru. To se mi ne zdi prav. Treba je najprej ugotoviti, kaj je šlo narobe, da bi taka ravnanja lahko v bodoče preprečili.« Bomo videli.

Pa poglejmo etično plat afere. Neetično je vpletanje živali v spolno življenje ljudi. Ne samo neetično, tudi po zakonu kaznivo. In neetično je tragedijo in afero, ko se je zgodila, “zatušati”, da elita ostane neomadeževana. “Normalni” mediji (tisk, TV) so po izbruhu afere kar potihnili in vso stvar so “gonili naprej” samo internetni mediji. To, da o aferi-tragediji piše odkrito samo tako rumen medij kot je Požar report (in da se je na koncu izkazalo, da ima prav), je tudi afera, gospod predsednik.

Popolnoma neprimerno pa je afero zanikati in gledati na etični vidik kot na nekaj drugotnega v primerjavi s pravnim vidikom. Tu je predsednik Pahor popolnoma zašel, predsednik Türk, ki se praktično sploh ni oglasli, pa popolnoma odpovedal v svoji poglavitni vlogi. Ali je morda to zanj tudi drugorazredna tema?

Foto: Anne Sinivaara, SXC

Deli s prijatelji:

Kdor je včeraj gledal nastope Petre Majdič na olimpijskah igrah v Vancouvru, ni mogel ostati hladen ob pogledu na športnico, ki je kljub očitnim bolečinam odtekla “zgodbo” za film.

To dekle, ki je kljub zlomom reber dosegla olimpijsko medaljo, je resnično Zgled (nalašč pišem z veliko), ki nas lahko vse navdihuje. Kljub poškodbi, kljub očitnemu hendikepu, kljub “krivici”, ki se ji je zgodila, je držala besedo. Petra ne govori veliko, pač pa trdo dela, tudi pametno, se obkroži s predano ekipo in doseže tudi tisto kar se ne da.

V trenutni slovenski sprijeni pasje zaznamovani gnojnici, v nakladaštvu aktualne slovenske politične elite, ki povsod vidi razloge in vzroke za svoj neuspeh, samo v sebi ne, je Petra pokazala pravo izhodno strategijo:

• pamet v roke,
• postavljanje visokih ciljev,
• odlično moštvo (primerjajte moštvo Petre in našo aktualno vlado),
• trdo delo, ki ga je kot dekle z majhne kmetije gotovo navajeno in pa
• trden sistem vrednot, ki jih izkazuje skozi tiste redke izjave, predvsem pa z Zgledom.

Hvala Petri Majdič za  besede, ki jih je včeraj izrekla Slovencem in Slovenkam v kamere za slovensko TV: “Če sem jaz zmogla, potem zmore vsa Slovenija! Ne se nikoli predat, četudi smo večkrat na kolenih. Vedno lahko vstanemo, vse lahko naredimo. Čudeži se dogajajo!”

Res Petrina “zgodba” v Vancouvru, ponuja veliko snovi za razmislek, veliko biserov za življenje vsakega človeka, veliko naukov tudi za našo družbo. Poiščimo jih.

Petri Majdič želim čimprejšnje okrevanje.

Foto: Takleven, Wikipedija

Deli s prijatelji:

Redko se v tem blogu dotaknem političnih tem. Tudi tale zapis pravzaprav ni političen v ožjem smislu, pač pa želi spregovoriti o verodostojnosti. Se pa nanaša na našega znanega politika, trenutno ministra za pravosodje, mojega soimenjaka Aleša Zalarja.

Janez Janša je povedal nekako takole (povzemam dobesedno po Dnevniku):

S podelitvijo državnega odlikovanja Tomažu Ertlu je bil prestopljen rubikon, je na javni tribuni Zbora za republiko dejal predsednik SDS Janez Janša, ki ocenjuje, da so ogrožene temeljne vrednote slovenske pomladi in da je čas za drugo republiko. Vendar se boji, da je to mogoče doseči le, če se znova zgodi slovenska pomlad. »Treba bo ponoviti nekatera poglavja, lekcije izpred dvajsetih let, in pričakujem, da se spomladi vidimo v večjem številu tudi na slovenskih trgih in ulicah,« je dejal Janša.

Minister Aleš Zalar pa na Twitter napiše tole:

“Če je kdo izgubil kompas, ga je Janša z javnim pozivom, naj mu ulica pomaga prevzeti oblast. Kot pred 20 leti. Torej z orožjem? Da te kap!”

Sam sem pa takole odgovoril ministru (tudi preko Twitterja):

“Dragi minister Zalar! Tole ste si pa izmislili. Prevzem oblasti in tudi orožje. Javno zbiranje je pa dovoljeno ali pač ne več?”

Kje je vaša verodostojnost gospod minister? Ali se zavedate da ste minister za pravosodje, kjer naj bi bila verodostojnost še prav posebej cenjena vrednota? Kako naj vam verjamem? Pri meni ste izgubili verodostojnost.  Polagate besede v usta, ki niso bile izrečene. In se vprašujem kakšne vrednote širite s svojim “twittanjem” in komu ste lahko za zgled? Ali slovenski državljani res lahko požremo prav vse laži?

Ja, gospod minister mene je res skoraj kap.

Foto: Stephen Stacey, SXC

Deli s prijatelji:

Voditeljica Manica Janežič je v TV Dnevniku 29.10.2009 (glej pri 16.30 minute), ko je govorila o Pomurju napovedala, da se bo učinkovitost Razvojenga zakona za Pomurje merila v številu novih podjetij in številu delovnih mest v Pomurju. Sklepam, da cilji so definirani, vendar ali so tako kot se za resno vlado spodobi?

Čez nekaj sekund pa je državni sekretar za Pomurje dr. Andrej Horvat, ki bo pravzaprav za zagotavljanje delovnih mest odgovoren, takole “zmuzljivo” govoril o tem: “1000 delovnih mest seveda ne bo dovolj. Jaz mislim, da jih mora biti kaj več, vendar ne bi o številkah govoril, recimo čimveč.”

Sprašujem se, koliko delovnih mest ima ON (državni sekretar) sedaj za cilj? Če bi imel cilj jasno pred očmi, bi ga pač po TV povedal, kajne? Samo potem bi ga pa lahko držali za besedo. Novinar, ki ve kaj takole politično floskuliranje pomeni, bi ga moral vprašal prav za številke.

Pri skavtih se že bodoči skavtski voditelji (mladostniki stari okoli 18 let) učijo, da se cilje ne postavlja z besedami kot so “o številkah pa ne bi govoril”, “čimveč” in kar je še podobnih.

Za postavljanje ciljev imamo že dolgo sistem SMART, kar pomeni, da morajo cilji biti:

• S – specifični (Specific): Pomeni, da morajo biti dovolj specifično zapisani, tako da nam je ko cilj dosežemo, jasno da smo tam (ali pa ne).
  Recimo, da je to v redu, ker sekretar govori pač o delovnih mestih, četudi menim, da se jih da še bolj specifično opredeliti. Imamo namreč delovna mesta z večjo in manjšo dodano vrednostjo.
• M – merljivi (Measurable) – Cilj mora biti merljiv. Vedno se merljivosti ne da izraziti v številkah, vendar ta cilj je tako klasičen in tako lahko ga je meriti, da ni nobenega izgovora.
  Tu je državni sekretar popolnoma pogrnil. Namesto, da bi nam postregel s številko, se je preprosto izmuznil s frazo “čimveč” in se še izgovarjal, da o številkah raje ne bi govoril. Spreten novinar, bi ga moral povprašati pravzaprav ravno o tem.
• A – dosegljivi (Attainable): Cilj mora biti dosegljiv, obenem pa izzivalen, tako da se je treba potruditi, da ga dosežeš.
  V državnega sekretarja tu nimam zaupanja, ker niti noče opredeljevati številk, pač pa operira s “sluzastimi” izrazi. Če noče niti povedati koliko si je zadal za cilj (še bolje bi bilo: koliko sta si s predsednikom Pahorjem skupaj zastavila za cilj), potem ne verjamem, da bo cilj izzivalen. Prej tak, da bo zlahka dosegljiv.
• R – relevantni (Relevant): Cilj mora biti relevanten, se mora nanašati na strategijo, mora prinašati koristi v okviru te strategije.
  Ta cilj temu ustreza. Delovna mesta so pač resnična potreba Prekmurske regije.
• T – časovno zamejen (Time bounded). Vsak cilj mora biti časovno zamejen.
  Iz konteksta sklepam, da cilj velja za čas njegovega mandata – do leta 2015. Temu kriteriju cilj zadosti.

V našem primeru bi dobro postavljen cilj o delovnih mestih v Prekmurju zvenel približno takole: “V Pomurski regiji bomo s pomočjo našega novega urada do leta 2015 odprli 1000 delovnih mest z nizko dodatno vrednostjo in še 750 delovnih mest z visoko dodano vrednostjo”.

Ko bomo volivci ozavestili kateri politiki izrekajo cilje z “izmuzljivimi besedami“, ko bomo začeli na to opozarjati in preverjati izvedbo ciljev, ko bomo zahtevali od novinarjev bolj konkretna vprašanja, se bodo spremenili tudi politiki. Spet je odgovornost na nas, volivcih.

Foto: Dnevnik RTV Slovenija, 29.10.2009