Kot sem si naračunal iz družinskih knjigovodskih knjig sem bil pred projektom navajen za hrano porabiti 5€ na dan. Pa da se razumemo tudi 5€ na dan ni prav veliko, ker sem bil že prej precej „preprostostno“ naravnan. Torej preskok od 5 na 1 € bo zahteven, a da je tako zahteven, sem ugotovil šele kasneje.

Pa sem si prvo jutro, tako kot vedno, najprej pripravil čaj. Voda, dve filter vrečki, pol limone in tri žlice sladkorja. Ko sem izračunal, sem zgrožen ugotovil, da me je tole stalo že 22 centov! To pomeni 22 % dnevne porabe denarja in iz tega sem dobil le 8 % energije. „Tole pa ne bo šlo“ sem si rekel. Kaj lahko naredim? Čaj lahko naberem na vrtu. Kaj pravzaprav potrebujem iz limone? Kislino – ne lahko živim brez nje. C-vitamin? Ne, ga je v solati z vrta dovolj. Kaj pa razne „cide“, ki omogočajo limoni preživetje dolge poti z druge celine? Sladkor? Naj bo, ta prinaša energijo.

Projekt 1 € na dan

Želel sem pokazati, da so – tokrat na področju prehranjevanja – možne drugačne izbire, želel sem pokazati ali je mogoče v Sloveniji za 1 € in nekaj osebnega angažiranja na majhnem, napolpraznem vrtu, dobiti dovolj energije (za svoj življenjski slog, kar pomeni trikrat tedensko lažja telesna aktivnost, naj bi po tabelah potreboval na dan 2.839 kCal), dovolj beljakovin (okoli 60 g), dovolj vitaminov in mineralov. Za trajnostno preživetje, kot je sedaj modno reči.

Najprej mi ni šlo. Mislil sem, da bom pač samo preprosto zmanjšal količino hrane, ki sem je navajen od prej. Začel sem hujšati, kar ni bilo preveč trajnostno :) Tako sem začel razmišljati, iskati in spreminjati svoje navade.

Najprej sem iz prehrane črtal procesirano hrano in začel vrednost hrani dodajati sam. To me je vodilo v nabavo le osnovnih surovin. Začel sem peči svoj kruh kar v kuhinjski pečici in tako me je kilogram kruha v tistem obdobju stal skupaj z elektriko le 30 centov, kar sem mi zdi malo v primerjavi s kruhom, ki sem ga pred tem kupoval v trgovini. 7 krat manj! Če računamo naprej: štiričlanska družina poje okoli 4 kg kruha na teden, zanj letno v trgovini pusti 410 €. Če kruh peče doma, za isto količino kruha nameni le 80 € na leto. Razlika je 330 €. Če je to veliko ali malo, presodite sami, pomeni pa 60 % minimalne slovenske plače.

Seveda mi je prehranjevalna „logistika“ pobrala nekaj časa, a po nekaj tednih sem se privadil, se dobro organiziral pri nakupih in si pridobil veščine preprostega, hitrega in tudi okusnega kuhanja. Primer: Po dvomesečnem treningu mi peka 2,5 kg kruha v kuhinjski pečici vzame samo še 9 minut časa. Sem štopal :) Od ideje, da bom pekel kruh do pospravljanja.

Iskal sem tudi nove možnosti nabave poceni in dovolj kakovostne hrane, predvsem beljakovin in jih našel v mlekomatu v Ljubljani, kjer se da dobiti vrhunsko mleko za 60 centov. Kmet ima mlekomat kar na svoji štali – brez transportnih stroškov in najemnine si lahko privošči tako ceno. Pred projektom me ta „mlečna avtomatika“ sploh ni zanimala, četudi sem se tedensko vozil mimo.

Med projektom sem vse skrbno dokumentiral, kar je bilo meni, ki se ukvarjam z odstranjevanjem birokracije iz poslovnih procesov, strašno odveč. Tako sem vse, kar sem zaužil, stehtal, zapisal in za vsak gram hrane izračunal njeno vrednost – v evrih, kilokalorijah in gramih beljakovin. Priznam, dokumentiranje je precej tečno, na videz nepotrebno, a kot se je izkazalo – pomembno. Le tako sem dobil realne podatke na podlagi katerih sem se lahko odločal. Iz procesa dokumentiranja pa je prišlo spoznanje, da je treba odločitve – pri hrani in tudi v drugih življenjskih situacijah – osnovati na dejstvih.

Pri nas namreč razsaja „se ne splača“ sindrom, ki se hrani v govoricah, splošnih prepričanjih in mitih. Jaz sedaj zase vem, kaj se splača in kaj ne. Primer, velikokrat slišim, da se doma ne splača peči kruha, češ tako in tako moraš vse kupiti, potem pa še tista draga elektrika. Sam pravim, da elektrika ni draga. Poceni je! Vsaj za peko kruha, kuhanje juhe in podobno. Sploh pa ni draga v primerjavi s ceno kruha. Elektrika za speči 2,5 kg stane 24 centov ali 9,6 centa na kilogram.

Meja med preživetjem in smrtjo otroka

So pa tudi drugačne meje. Na Madagaskarju, na smetišču glavnega mesta Antananarivo, kjer slovenski misijonar Pedro Opeka rešuje ljudi s smetišča, jim vrača človekovo dostojanstvo, določa mejo med preživetjem in smrtjo otroka obrok riža, ki ga je misijonar obljubil otrokom. Pa ga težko zagotavlja vsak dan. Z darovi ljudi misijonar za vsak evro kupi dva kilograma riža. En evro bi za en dan lahko nasitil vsaj 10 otrok.

Pa si predstavljajmo, da bi se vsak Slovenec, vsak dan lahko odpovedal 1 €. To je približno toliko kot stane – še enkrat – dve tretjini skodelice kave ali šestina pice. Ali nečemu drugemu v tej vrednosti. Tako bi nabrali 2 milijona evrov in misijonar bi lahko kupil 4 milijone kilogramov riža. Vsak dan. Letno bi to zneslo 730 milijonov evrov ali 1460 milijonov kilogramov riža. Samo Slovenci. No, morda bi lahko otroci za ta denar lahko dobili nekaj fižola ali celo mleka, kar je v tistih krajih pravi luksus.

Spoznanja v projektu

Projekt 1 € na dan mi je dal obilo novih spoznanj, ki jih pred projektom nisem pričakoval.

Prvo spoznanje je povečanje hvaležnosti pri sebi za take „samoumevnosti“ kot je čista voda, čisto okolje, obilica plodne zemlje, ugodne klimatske razmere, kjer vržemo zrnje v zemljo in neverjetno! – kar vzklije, zraste in obrodi. Povsod ni tako. Povečal sem tudi hvaležnost za take danosti kot so za sposobnost, da se lahko učim, da zaslužim, da je vedno kaj v hladilniku. Povsod ni tako. Kot rezultat te povečane hvaležnosti je moja drugačna naravnanost do obdelovanja zemlje kar se že zelo konkretno kaže v povečanju svoje obdelovalne površine za 100 %.

Drugo spoznanje je, da vedno obstaja tudi druga perspektiva. Ko sem že kmalu na začetku projekta začel hujšati, sem začel šteti kalorije. Da bi pač vedel koliko mi jih manjka do 2.839. Zalotil sem se, da jih štejem pravzaprav zato, da bi jih bilo VEČ. Kaj pa delajo ljudje okoli mene? Štejejo jih, da bi jih bilo MANJ. In kaj počne večji del sveta: šteje jih, ali bolj šteli bi jih, če bi se dalo in če bi bilo smiselno, da bi jih bilo VEČ.

Kot farmacevt vem, da je farmacevtska industrija “pogruntala” zdravila (primer Orlistat), ki zmanjšajo vsrkavanje maščob iz prebavil v kri. Tako gredo dragocene maščobe direktno v kanalizacijske cevi. Pravzaprav ali maščobam sploh še rečemo, da so dragocene? Sporočilo takega „zdravila“ je: „Kar jej maščobe, ker so dobre, mi bomo s kemikalijo, ki ti jo bomo prodali, poskrbeli, da se bo vsebina kanalizacijskih cevi podražila.“

Kaj pa, če česa raje sploh ne bi zaužili? Ali nismo ljudje, ki imamo sposobnost videti večjo sliko in prav zato, ker smo ljudje imamo tudi možnost izbire. In ali nimamo volje, da bi se čemu zavestno odpovedali, ne zato, ker se moramo, pač pa zato, ker se hočemo.

Tretje spoznanje projekta je vprašanje resnične pomembnosti. V tem primeru hrane. Med projektom sem se spraševal: Kaj je pomembno v tem koščku hrane, ki ga bom zaužil? Ali ne jem nekako avtomatsko, samo zato ker mi samo „paše“ in niti ne zato, ker sem lačen? Ali potrebujem ravno ta kos hrane te oblike hrane ali bi šlo s čim drugim? Pomislim sploh kdaj na sestavine hrane, na pomen, ki ga ima hrana zame? Pomislim na to kakšen vpliv imam s prav tako izbiro hrane nase in na svet okoli sebe? To zavedanje se lahko in se širi tudi na druga življenjska področja. Sedaj se mnogo več sprašujem kakšne posledice imajo moje vsakodnevne izbire na svet.

Četrto spoznanje je to, da se realne potrebe človeka ne pokrivajo s tistimi, ki se nam jih stalno vsiljuje. V projektu se mi je prvič tako zelo jasno izrisala meja med resnično, fiziološko potrebo in tistim kar je odveč – torej meja med DOVOLJ in ODVEČ. Pravzaprav sem jo kar občutil. Tudi tako, da sem bil kdaj ob večerih, ko mi je zmanjkalo centov, malo lačen. A sem vedel, da imam naslednji dan spet nov evro za hrano. In sem se ga veselil.

Menim, da je dobro, da kdaj občutimo mejo. In prav zato je treba stopiti na pot njenega iskanja, mejo nekako določiti, odvzeti odvečno in šele potem zavestno in po kapljicah dodajati. Če ponovim: stopiti na pot iskanja – določiti mejo – odvzeti in šele nato – nazaj dodajati. Sam sem prepričan, da je prav proces iskanja meje pomemben in daje globoka spoznanja do katerih se človek težko prebije.

Po mojem imam kot prebivalec razvitega dela sveta odgovornost, da odvzamem iz svojega življenja to kar je ODVEČ, kar je PRETIRANO. Zaradi ljudi v velikem dela sveta, ki takih danosti, kot jih imam sam, nimajo. Vendar: odveč in pretirano: kako neoprijemljive so te besede. Kaj pa je pretirano in kaj je odveč? Sam se zavzemam za koncept prostovoljne preprostosti – sam si določam kaj je ZAME pretirano in odveč.

Iskanje odvečnosti, pretiranega in njegovo postopno odstranjevanje je pot nenehnega iskanja, na katero smo po mojem dolžni stopiti. Zaradi ZLATEGA PRAVILA – nekakšne univerzalne meje, ki določa naš odnos do sočloveka in ki jo – morda le v malo drugače zapisano – poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem. V Svetem pismu ga imamo zapisanega v proaktivni obliki: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt,7,12.

Sprašujem se, ali se zlato pravilo nanaša samo na odnos do posameznika, ali se ga ne bi dalo razumeti tudi precej širše – medskupnostno nekako takole: »Tako torej vse, kar naša skupnost, želi, da bi ji druga skupnost storila, naj tudi naša stori drugi.“ in tudi medgeneracijsko: „Tako torej vse, kar želi naša generacija, da bi ji predhodna zapustila, naj tudi naša generacija zapusti naslednji.“

Še več, čas je, da si kot prebivalec tega dela sveta postavim vprašanje: „Ali imam zato, ker sem se rodil v tem delu sveta in ker so mi bile podarjene sposobnosti, res pravico svojo sicer prisluženo vrednost zapraviti za karkoli in kakorkoli ne glede na posledice za to in druge skupnosti, za sedanjo in bodoče generacije?“

Projekt kot model

Projekt 1€ na dan se mi kaže kot dober model tudi za druga življenjska področja (transport, energija, počitnice, …), pravzaprav kot model za pot osebnih sprememb.

Vsakomur privoščim, da se odpravi na pot iskanja meje. Katerekoli. To je namreč vedno premik iz okolja udobja v okolje neudobja, kar omogoča učinkovito učenje in osebna spoznanja. Poudarek je na besedici osebna. Le taka spoznanja vodijo do sprememb.

V našem osebnem, družinskem pa tudi poslovnem življenju, se je nabralo toliko odvečnega, da je potreben razmislek o drugačnem načinu bivanja, o drugi paradigmi, ki ji sam pravim: bolj preproste izbire ali kot je nekdo je zapisal: “Živeti moramo preprosto, da bi drugi lahko – preprosto živeli.”

Sorodni članki:

• Knjižica “Bolj preproste izbire” najprej za bralce bloga
• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• Misijonar Pedro Opeka v Sloveniji
• O moralnem operacijskem sistemu (VIDEO)
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire (VIDEO)

Nekatere družine so »zbiralci modernega ugodja«. Če odpeljete otroka k Novakovim, se bo tam veselo igral z video igricami, kuhal v plastični kuhinji, gledal DVD-je, se igral s številnimi igračami, vozil z različnimi kolesi. Morda se boste celo počutili krive, misleč da ste svojega otroka prikrajšali.

Kaj lahko storite, da se uprete materializmu?

• Ne počutite se krive. Sodobni starši se počutijo, kot da so odvzeli otroku “najboljše”, če jih ne vpišejo na vsako aktivnost, jih peljejo vsak teden v kino ali jim ne kupijo vseh potrebnih igrač za njihov umski razvoj. To ni res. Je le izmišljena različica, ki jo plasirajo z oglaševanjem. Ste res prepričani, da so Novakovi otroci na boljšem, ker ves prosti čas presedijo pred televizijo ali se igrajo igrice?
• Zmanjšajte vpliv medijev. Oglaševanje manipulira naše razmišljanje, ko nas prepričujejo, kaj moramo storiti, kupiti …

Preberite članek do konca na portalu Iskreni.net.

Avtorica članka: Maja Vovk

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Praktični nasveti za varčevanje z dragoceno pitno vodo
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh

V tem sestavku se bom posvetil samo kruhu kot osnovnemu živilu, ki je vsakodnevno na naših mizah. Verjetno bi bili zaključki tudi za druga živila precej podobni.

Ljudje se pritožujejo, da je kruh predrag, da komaj zmorejo stroške. Resnično je drag, saj kilogram stane od okoli 1 do 3 € za kilogram. Peki pravijo, da morajo cene kruha dvigniti zaradi višjih cen pšenice, energentov, pa dražje delovne sile, celo zaradi sladkorja in maščob.

Pšenico so mlinarji od slovenskih kmetov lani kupovali od 0,11 do 0,13 € za kilogram. Sedaj pa jo menda plačujejo na svetovnih borzah po 0,30 €. Zakaj pa taka razlika? Ali našemu kmetu ne privoščijo malo višje odkupne cene in denar naši peki raje zapravljajo na tujem? Ne razumem.

Analiza cene kruha

Dobro pa razumem peko kruha v domačih razmerah, kjer lahko naenkrat spečeš v domači pečici okoli 2,5 kg prvovrstnega kruha. Brez posebnega truda (kakih 10 minut dela) ter celo brez pretiranega znanja in pekovskih spretnosti.

Pa si poglejmo koliko nas kruh stane v domačih razmerah, ki pravzaprav ekonomsko niso najbolj učinkovite. Vse cene sem preračunal na 1 kg kruha. Za 1 kg kruha potrebujemo okoli 0,66 kg moke, kar stane okoli 0,26 €. Vsi ostali materialni stroški (sladkor, sol, kvas in elektrika) znesejo 0,11 €. Skupaj nas torej kruh iz domače pečice, brez upoštevanja našega dela, stane 0,37 €.

Poprečna cena kruha v trgovini je 1,90 € in se giblje med 1 in 3 €. Pa vzemimo razliko med našo domačo proizvodno ceno (0,37 €) in poprečno ceno kruha v trgovini (1,90 €). To znese kar 1,53 € ali 413 % cene kruha iz domače pečice. Le kdo si tale neverjetni procent pravzaprav vzame?

Nekaj gotovo peki za vse proizvodne stroške, verjetno je to predvsem cena dela, transporta in vračila kruha nazaj v pekarno, kar po moji oceni znese okoli 0,38 € za kilogram kruha. Skupaj stane torej kilogram kruha pripeljan v trgovino okoli 0,75 €. Potem pride pa najtežji del v kruhovi verigi. Slabo plačana prodajalka ga poda s police in slabo plačana blagajničarka ga obračuna na blagajni. Za to neverjetno količino težaškega dela si trgovina vzame 1,15 €. Ali ni zanimiva tale računica? Gotovo sem kje »falil« za kakšen cent, prav veliko pa ne.

Pa poglejmo še drugače: Če je strošek slovenskega kmeta v kilogramu kruha 0,086 € (=4,5 %), strošek mlinarjev in pekov skupaj okoli 0,664 € (=35 %), si slovenski trgovci vzamejo 1,150 € (=60,5%). Pošteno? Pošteno! Pošteno veliko namreč. Kaj pa drugi pomen besede pošteno?

Moč je v naših rokah

Zgleda, da s kupovanjem kruha predvsem redimo trgovce. Morda se potrošniki kar premalo zavedamo, da si z nekaj spretnosti, kruh (in še marsikaj drugega) lahko spečemo sami. Kar v kuhinji, če le imamo pečico. Recept najdete v vsaki kuharski knjigi, lahko pa vam svojega prišepnem tudi tule: pšenična moka: 1,5 kg, sladkor: 1 žlica, sol: 1 žlica, kvas: pol žlice, voda: 1 liter. Vse skupaj s kuhalnico zmešaj v hlebček, daj na »pleh« (prej pomokaj), pusti kakih 20 minut, da v topli pečici (ca. 50 ºC) vzhaja, in peci 1 uro na 200 ºC. Zelo preprosto.

S svojo peko kruhovo verigo z enim zamahom naredimo popolnoma neodvisno od pekov in od trgovcev. Od »faktorjev« torej, ki najbolj vplivajo na ceno kruha. Še kratek ekonomski izračun: če upoštevamo, da štiričlanska družina poje okoli 4 kg kruha na teden, zanj v trgovini pustite tedensko 7,60 € ali 410 € na leto. Če kruh pečete doma, za isto količino kruha na teden namenite le 1,48 € ali 80 € na leto. Razlika: 330 €

Ko bi se veliko potrošnikov odločilo za tako potezo, verjemite, bi se tudi cene na trgovskih policah hitro znižale. Odločitev je torej v naših potrošniških rokah.

Članek je bil objavljen na Drugem svetu.

Sorodni članki:

• Kaj družine po svetu jedo in koliko porabijo za hrano?
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Kupujem slovensko, zdrava kmečka pamet in zaupanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Prepoloviti!

Prepolovitveno načelo

V knjižici, ki je sicer polna dobrih nasvetov za bolj preprosto in bolj polnovredno življenje, me je najbolj navdušilo poglavje o ‘prepolovitvenem načelu’. Zamisel temelji na ideji, da se da porabo (količino) nekaterih dobrin PREPROSTO prepoloviti, ne da bi se pri tem odrekli udobju ali razkošju. Na prvi pogled zveni precej čudno – namreč prepoloviti porabo dobrin in se obenem ne odreči udobju. Če pa pomislimo, da poraba nekaterih stvari temelji bolj na naših navadah, na zavajojočem vplivu reklam, na našem občutku, kot pa na osnovi resnične potrebe, potem reč ni iz trte zvita.

Neusmiljeno na pol

Kot pravita avtorja pri uveljvaljanju tega načela ne bodimo rahločutni in postopni, pač pa drastični. Uporabo večine stvari se da prepoloviti, pa pri tem ne bomo trpeli nobenega pomanjkanja. Predstavljajte si uporabo šampona, ki ga bomo uporabili kot primer. Pri pranju las si ga stisnemo nekako brez premisleka v pest ali celo na lasišče (če si ga na lasišče itak ne vemo koliko si ga sploh stisnemo) in si lase umijemo. Kaj pa, če bi enak učinek dosegli s pol manjšo količino? Poskusite, prepričan sem, da druge polovice šampona sploh ne boste pogrešali. Lasje bodo čisti, svetleči, ravno tako zdravi kot s celotno količino, vpliv na okolje  (zaradi svinjanja naših rek z detergenti v šamponih, zaradi odvržene embalaže, zaradi transporta, zaradi nepotrebne proizvodnje v celotni verigi, …) bo pol manjši. Aja, pa v denarnici se bo poznalo. Stroške (v tem primeru sicer samo za umivanje las) boste zmanjšali za polovico. To polovico seveda lahko obdržite, lahko pa jo namenite ljudem, ki so v večji stiski kot vi.

Če ste z rezultatom umivanja las še vedno zadovoljni, naslednjič postopajte enako. Spet prepolovite količino in ponavljajte toliko časa, da končno z rezultatom niste več zadovoljni. Potem količino šampona nekoliko povečajte.

Še druge možnosti

Vsa čistila: Enako delajte pri uporabi drugih čistil: detergent za posodo, za pranje oblačil, za pranje avtomobila. Primer: Mi detergent za pranje posode že v štartu prepolovimo, tako, da razredčimo nov detergent z vodo na pol (shranite eno plastenko). Verjemite, da se posoda, pomivalno korito, … prav tako dobro pomije z razredčenim detergentom.

Zobna pasta: Se spomnite reklam za zobne paste, ki so zobno ščetko vedno prikazovale tako, da je bila od začetka pa do konca ščetin potegnjena zobna pasta? Ali resnično mislite, da je toliko zobne paste potrebne za čistočo vaših zob, zdravlje dlesni? Ali ne bi vi, če bi bili proizvajalec zobne paste, tudi promovirali tolikšne porabe?

Transport: Vedno ko je le mogoče vzemite v avto sopotnika. Ko se odpravljate na kakšno prireditev, pomislite kdo še gre in ga povabite v svoj avto. Celotne stroške (in seveda vpliv na okolje) ste zmanjšali na polovico. Če jih vzamete več, se stroški še znižajo.Ali je vaše udobje pri tem kaj trpelo? Ponavadi ne, še možnost za odličen pogovor in za iskanje sinergij se poveča.

Primer: Poleti se je sin odpravljal na skavtsko izobraževanje in me prosil, da ga peljem kakih 70 km daleč. Sem mu rekel, da ga peljem, če poskrbi, da bodo v avtu še trije skavti. Pa je sin zavrtel telefon in avto je bil kmalu poln. Trem staršem sem tako znižal stroške transporta in zmanjšal “gužvo na cesti”.

Hrana: Včasih je prav, da to načelo uporabite tudi pri nekaterih vrstah hrane. Morda za začetek pri tistih, ki vam povzročajo zdravstvene težave. Primer: tristogramski zrezek znižajte na polovico. Verjemite, da je 150 g še vedno dovolj za zagotavljanje vaše dnevne potrebe po beljakovinah. Ne samo, da se vam ne bo poznalo pri udobju, tudi bolj zdravo bo. V piceriji naročite “ta veliko” pico in dva krožnika. Ponavadi je ena pica za dva dovolj, s celo, pa se človek pravzaprav “nažre”.

Foto: Bjarne Henning Kvaale, SXC (1/2), PhotoXpress (zobna ščetka), Dave Kennard, SXC (pralni stroj)

Sorodni članki:

• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• Gremo v preprosto?
• Knjižica “Bolj preproste izbire” najprej za bralce bloga

Velik del mojega posla je odstranjevanje odvečnega, v ravnotežju z ohranjanjem smisla. Sisteme vodenja kakovosti smo »prevedli« v prakso tako, da so postali sinonim za birokracijo. Ali so zdravila res veliko bolj varna in učinkovita kot so bila pred leti, ko proizvodnje še nismo zavijali v tako debele plasti »celofana« pretirane birokracije? Ali pa si samo ne ZAUPAMO več?

Ali je hrana odkar imamo HACCP sistem, res toliko bolj varna, kot je bila pred nekaj leti? Ali pa smo le podlegli ideji po hitrejšem vrtenju ekonomskih ciklov – s tem da mečemo hrano stran?

Sam iščem bolj preproste poti tudi v zasebnem življenju. Sem proti koncu projekta, ko se prehranjujem za ceno 1€ na dan. Ne ob kruhu in vodi, pač pa trajnostno – energetsko, vitaminsko, mineralno, beljakovinsko dovolj bogato in ob tem ohranjam svoj življenjski slog.

Verjamem, da bomo šli v smeri večje preprostosti. Vem, da smo presežna bitja, ki si lahko prihodnost narišemo v glavah in se za smer odločamo sami. Vsak posameznik, prostovoljno, z vsakodnevnimi izbirami. V bolj preprosto.

Sorodni članki:

• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• Prepoloviti!
• Socialni teden me je “požrl”

Knjižica ima naslov “Bolj preproste izbire” in podnaslov Koliko je zame dovolj? bo izšla ob letošnjem Socialnem tednu, ki bo od 13. do 18. septembra 2010.

Odločil sem se, da knjižico, še preden izide v papirni obliki (predvidoma drugi teden), dam na razpolago vam dragi bralci bloga, ki me zvesto spremljate že tri leta in pol. Vam najprej. V obliki spletne strani. Taka kot je sedaj, še nelektorirana, še z malimi napakami.

Vesel bom komentarjev, kritik, popravkov, pohval, ki jih zapišite kar v komentarje pod posamezna poglavja knjižice.

Knjižico dobite tule: www.cerin.si/preprosteizbire.

Že sedaj lahko naročite papirnato verzijo na ales@cerin.si. Stala bo 5 €, da pokrijemo stroške tiska.

Sorodni članki:

• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• Prepoloviti!
• Gremo v preprosto?

Največ porabi družina iz Nemčije 395,66 €, družina iz Ekvadorja 24,96 €, najmanj pa družina iz Čada 0,97 €. Druge družine so pa nekje vmes. Zanimivo, kajne?

Zanimivo je pogledati tudi kako različno procesirano hrano jedo družine z različnih koncev sveta in tudi kako različne so količine embalaže. Pa tudi kako različno velike so … Zelo zgovorno in vredno premisleka.

Sam sem izračunal koliko  porabimo za hrano v naši (sedaj 4 članski) družini: 116,21 €. Kar pridelamo doma na vrtu ne računam k tem stroškom.

Kaj pa vi? Ali si sploh izračunate koliko porabite za hrano?

Foto: revija Time

Sorodni članki:

• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Kupujem slovensko, zdrava kmečka pamet in zaupanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Prepoloviti!

Avstrijskim organizatorjem sem poslal prijavo in v njej prosil, naj mi priskrbijo najpreprostejšo nastanitev. Dobesedno: “The most simple and the cheapest accomodation (if possible in camp – tent).” Odgovor organizatorjev: “Sorry, there will be no tent for you, but we think, that a room in a private house will do it also.”

Ko sem pa prišel tja, mi niso ponudili privatne sobe, kar bi bilo v redu, pač pa so me želeli nastaniti v najdražji hotel v vasi, v Alte Post hotel, ki je resnično monden in prav nič skavtski. Nekaj časa sem se upiral, potem se pa uklonil.

Prijazni gostitelj me je namreč podučil, da pač člane svetovnega komiteja vedno nastanijo v ta hotel, da je to taka tradicija. Avstrijci veliko dajo na tradicijo! Dobil sem občutek, da bi bilo pravzaprav zelo nevljudno in nespoštljivo, če bi trmoglavil pri PREPROSTOSTI in pokvaril občutek dobrega gostitelja prijaznim ljudem. Pa še pregovora sem se spomnil: “When in Rome, do as the Romans do.” in se uklonil. Pravzaprav še dobro, ker je cele tri dni in tri noči padal dež, ki bi me gotovo do konca premočil v šotoru :)

Še besed svetega Pavla, o katerih sem že pisal, sem se spomnil: “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.” Flp 4, 12 Tudi jaz!

Resnično je prav, da včasih v življenju ne trmoglavimo kar v tri dni in se pač uklonimo. Kar tako iz SPOŠTOVANJA.

Foto: www.altepost.cc (hotel), Aleš Čerin (markacija)

Sorodni članki:

• SkavtNET vikend kreativne norosti
• SkavTV: Prvoaprilska šala ali pa tudi ne …
• Šokantno: SkavtNET slovenski skavtski portal ukinil novice in uvedel TV!
• Skavtstvo je moj način življenja
• Dvignil sem rit …

Kot gotovo veste je zmagala Lena Mayer-Landrut, 19-letnica iz Nemčije. Pesem mi ni preveč všeč. Kar pa mi je všeč, pa je PREPROSTOST, s katero je pevka pritegnila mojo in izgleda, da ne samo mojo pozornost.

Deklica je nastopila v PREPROSTI enobarvni obleki, brez vratolomnih akrobacij, brez kakšnih velikih dodatnih efektov, celo aranžma skladbe je zelo PREPROST.

Ja, tokrat je zmagal koncept “manj je več” – PREPROSTOST torej :)

Posnetek evrovizijskega nastopa na RTV Slovenija.

Foto: Wikipedija

Sorodni članki:

• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• Prepoloviti!
• Gremo v preprosto?

Pravo nasprotje PREPROSTOSTI. Že zato si zasluži objavo na blogu PREPROSTOST :)

Velik tim si je gotovo vzel veliko časa za tole. Tale filmček ima na YouTube že skoraj 10 miljonov ogledov.

Foto: iz YouTube videa

Sorodni članki:

• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh
• Prepoloviti!
• Gremo v preprosto?