PREPROSTOST » skavti

Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov

Aleš Čerin — Thu, 08 Dec 2011 07:50:48 +0000

Že več kot osem let se poklicno ukvarjam z izobraževanji, treningi in s svetovanji. Na področju laboratorijske analitike, sistemov vodenja kakovosti in vodenja. V okviru svetovanja v podjetjih večkrat pomagam vzpostaviti učinkovit sistem izobraževanja.

Sistem izobraževanja v podjetjih je mnogokrat birokratski

V teh letih sem opazil, da v nekaterih podjetjih, še precej bolj izrazito v podjetjih z visoko izobrazbeno strukturo, praktičnega, ročno-spretnostnega znanja ne jemljejo več resno. Odgovornim se zdi, da je dovolj, če zaposleni ve kako se kaj naredi, kar pomeni “zna povedati ali zapisati”.

V nekaterih bolj birokratskih okoljih je celo dovolj, da je telo zaposlenega (lahko celo brez vklopljenega uma) prisotno na izobraževanju, pa se že dokaže usposobljenost. Seveda, saj se je zaposleni podpisal v ustrezen formular! Če tudi dejansko zna izvesti proces pa kot da ni pomembno, četudi je že na prvi pogled očitno, da bi znanje moralo biti zelo praktično. Da bi človek ne samo vedel kako naj bi se nekaj izvedlo, pač pa da bi tudi v resnici znal praktično izvesti.

Kako se skavt loti treninga ali kako zakuriti ogenj z lokom

Sin, zagret skavt, se je pred časom namislil, da bi se naučil zakuriti ogenj z lokom. Tako kot so to počeli včasih. To ni lahko! Seveda je navodil v skavtskih priročnikih in na internetu dovolj. Pa jih je preštudiral. Tudi nekaj filmčkov na YoutTubu si je ogledal. Naučil se je torej zakuriti ogenj – teoretično. Če bi bil sin zaposlen v kakem reguliranem okolju, bi se lahko že podpisal v ustrezen formular in to bi bilo formalno dovolj za dokazovanje usposobljenosti. Četudi o ognju še ni ne duha ne sluha …

Sin pa seveda s takim znanjem ni bil zadovoljen. Pa je začel z nabiranjem pravih materialov, z izdelavo pripomočkov in seveda s praktičnim preizkušanjem. Čez nekaj časa se mu je začelo kaditi, iskrice, še manj pa ognja, pa še ni bilo od nikjer.

Med silnim drgnenjem – trening je trajal tedne in tedne, si je tudi okrepil mišice, znal razporejati pritisk, pod pravim kotom pritiskati na podlago, … Skratka polno ročne, telesne spretnosti, ki je brez praktičnega treninga in dovolj časa namenjenega treningu ni mogoče dobiti.

Ko se mu je zataknilo, je poklical izkušenega mojstra, ki mu je povedal nekaj dobrih “fint”. Fant jih je vpeljal v prakso in čez nekaj tednov, je bil sposoben “proizvesti” iskrico. Ki pa jo je treba pravilno (da ne ugasne) prenesti v netivo (npr. v suho travo). Spet ročna spretnost in vaja. Že ko je imel iskrico v netivu, mu še kar nekaj časa ni uspelo razpihati drobne iskrice v plamen. Ko mu je enkrat vendarle uspelo je navdušen pridrvel v hišo in vpil: “Zakuril sem!”

Kaj je mladi skavt potreboval, da se je te spretnosti naučil?

Hotenje: Zelo očitno je, da je mladec imel močno željo, da bi se nekaj zahtevnega naučil. Kot se sedaj reče – bil je motiviran. Kako v podjetjih, kako starši motiviramo, da bi ljudje resnično hoteli nekaj znati?

Znanje: Mladi skavt si je najprej nabral teoretično znanje – knjige, filmčki. Vendar se pri tem ni ustavil.

Praktični trening: Mladi skavt je vsako stopnjo v procesu do popolnosti praktično natreniral. Za uspeh je bilo treba vsako stopnjo v resnici znati izvesti z upoštevanjem vseh pomembnih podrobnosti, kar lahko spoznaš samo s praktičnim delom. Fant si je med treniranjem pridobil kako naj rečem občutek, spretnosti in tudi mišice (neverjetno kako so se mu razvile). Pridobil je torej fizično sposobnost, da je bil proces sploh sposoben izvesti.

Čas za vajo: Vzel si je dovolj časa, da je razvil znanje, spretnosti in tudi mišice.

Pomoč izkušenega: Ko je čutil, da napredka kljub vaji ni, je znal poiskati pomoč izkušenega skavta. Kar ga je pognalo naprej.

Vztrajnost: Proces učenja je z vzponi in padci trajal kar nekaj mesecev, a mladec ni obupal. Pa smo spet pri prvi točki: hotenju.

Kakšno zrno?

Ali je v skavtski zgodbi kakšno zrno za podjetja, ki delujejo v reguliranem okolju sistemov vodenja kakovosti? Ali je v tej zgodbi kakšno zrno za naš sistem izobraževanja – od osnovne šole do fakultete? Ali se v njej skriva tudi kakšno zrno za nas starše?

OPOMBA: Fotografija prikazuje sina Boštjana, ki se uči že nove, še težje spretnosti – kurjenja ognja s svedrom.

Sorodni članki:

Dva tedna učenja, pisanja, predavanja in polna glava (VIDEO)

Aleš Čerin — Thu, 01 Dec 2011 12:44:55 +0000

Dobra dva tedna nisem napisal nobenega blogovskega prispevka na tem blogu. Ne, nisem obupal drage bralke in dragi bralci, samo polno drugega je bilo. Ogromno učenja, pisanja, predavanj, svetovanja. Vsak večer pa prazna glava, ki se ni zmogla spravila pisati. Tako je to včasih. In zato je tale prispevek malo daljši.

Nikodemovi večeri …

… postajajo to kar so nekoč že bilo. Sam se spomnim tako polne dvorane Teološke fakultete, da nisi mogel stopiti noter. Med predavanjem dr. Antona Trstenjaka sem enkrat stal na hodniku. Tudi letos je bila dvorana večinoma polna. Ni še pokala po šivih, je pa obisk bil močno povečan. Odlične teme, odlični predavatelji, dobro pripravljeni. Veliko spodbud za razmišljanje in učenje. Čestitam organizatorjem za dober koncept in izvedbo.

Najbolj so me navdušili:

dr. Rosvita Pesek z briljantnim govorom Slovenija – moja domovina

Zelo domoljubno, jasno in ljubeče do domovine. Dr. Rosvito Pesek predlagam kot kandidatko za predsednico Slovenije.

Gregor Čušin – Vera in kultura: zelo osebna izpoved o veri, kulturi, umetnosti.

Gregor je bil sočen, logičen, retorično briljanten. Četudi sem bil na večeru, si bom ob priliki govor poslušal še enkrat. Zaradi vsebine in zaradi odličnega nastopa. Hvala Gregor.

Bogdan Žorž: Vzgoja za kritični um

Obvezen govor za starše, ki želijo vzgajiti otroke, ki bodo znali kritično razmišljati, ki bodo kritični in ne kritizerski.

Tudi drugi govori so dobri – med njimi bi izpostavil še posebej dr. Jožeta Trontlja o etičnih vprašanjih v medicini in dr. Staneta Pejovnika o etiki v znanosti.

Ostale govore najdete na YouTube kanalu Socialne akademije. Snemalki in celotnemu timu Socialne akademije se zahvaljujem za omogočanje ponovnega poslušanja brilantnih govorov.

Spletni portal Časnik.si

Kot verjetno mnogi že veste, na dva tedna pišem članek za Časnik.si, spletni magazin z mero. V tem času sem napisal dva članka o pomenu razmisleka pred bližajočimi volitvami. Ne navijam, samo vabim na volitve in predlagam nekaj tem za razmislek pred volitvami. Na kratko: naj vas ne zavedejo “bleščice, videz in lepe besede” pač pa usposobljenost in značaj.

V samoti volilne škatle s kulijem v roki

Stranke, kandidati za poslance, kandidati za prvega ministra na volitvah tekmujejo. Podobno kot športniki. Rezultat volitev, ko je tekme konec, je dobro izmerljiv s številom doseženih glasov, a kaj ko mi volivci nimamo povsem enostavnih kriterijev po katerih bi kandidatom podelili svoje točke, pravzaprav eno samo točko.

Kako naj se volivci odločamo? Komu naj, ko se znajdemo v samoti kartonske škatle s kulijem v roki, podelimo svoj glas? O, ko bi imeli, tako kot v nekaterih športih objektivna merila v obliki zadetkov, ki so jih kandidati dosegli, porabljenega časa v lokalnih dirkah ali dosežene dolžine, višine … ! Imamo le svoj slab spomin, ki nam ne seže dlje kot do zadnjih nekaj mesecev, imamo le vsakodnevno bombardiranje medijev s polresnicami in lažmi, imamo propagandne akcije kandidatov v obliki predvolilnih obljub in jumbo plakatov, imamo svoje varljive občutke.

Vpliv bleščic in lepe postave

Volitve, se zdi, so “šport”, ki je bolj je podoben umetnostnemu drsanju, kjer kakovost izvedbe programa ocenjujejo sodniki, ki pa so le ljudje, z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi in tudi pristranskostmi. Prav lahko jih pri podelitvi ocene zavedejo bleščice obleke, lepa postava ali občutek simpatije.

Volitve so – bolje rečeno bi morale biti – borba „tekmovalcev“ v dokazovanju sposobnosti vodenja in upravljanja z velikim sistemom, z državo. Lahko bi rekli, da naj bi volivci ocenjevali sposobnost uporabe velike moči (tudi stopnjo odsotnosti zlorabe), ki jo bomo nekomu podelili na dan „tekme“. Še drugače, volivci iščemo dokaze, da bi človeku, ki nas bo vodil in ki bo upravljal z velikim sistemom, zaupali. Da bo voditelj vreden našega zaupanja. Zaupanje pa izhaja iz njegovega značaja in njegove usposobljenosti. Obojega. Še enkrat bom zapisal: obojega.

Pomislimo na značaj in usposobljenost

Značaj je to kar ‘označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi’ (SSKJ), je to čemur rečemo integriteta človeka, sposobnost, da to kar govorimo, tudi živimo, je poštenost – usklajenost besed in dejanj in je po moje zrelost človeka – ravnotežje med pogumom in premislekom.

Usposobljenost pa so znanja in veščine, ki naj jih človek ima, da bo obljubljeno sposoben spraviti v prakso, da bodo „besede meso postale“. Usposobljenost je tudi zmožnost videti in biti sposoben upoštevati „veliko sliko“. Država je namreč zelo velika slik, je izredno kompleksen sistem. Voditelj mora biti usposobljen tudi za učinkovito sporazumevanje, medsebojno usklajevanje, iskanje novih možnosti in v tej “zbrki” imeti sposobnost učinkovitega odločanja.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Brez izgovora Slovenija!

Mladi aktivisti, pravzaprav še dijaki, v okviru projekta ‘O2 za vsakega’ izjemno uspešno ozaveščajo mladino po osnovnih šolah o nevarnostih aktivnega in pasivnega kajenja ter nemoralnih marketinških prijemih tobačne industrije, sebe imenujejo kar “Brez izgovora Slovenija”. Mimogrede, izjemno aktivna skupina 46 mladih prostovoljcev je v okviru 633 delavnic, letos dosegla kar 40% svoje ciljne skupine. O nevarnostih kajenja je tako ozavestila skoraj 16.000 mladih.

Pa se v tem predvolilnem času nisem namenil pisati o nevarnostih kajenja in delovanju mladih prostovoljcev, četudi je to zelo pomembna tema, pač pa izkoriščam ime skupine za spodbudo. Spodbudo vam, drage volivke in volivci, da ne iščete izgovorov za izogibanje volitvam. Preprosto dvigniti je treba r.. in oddati glas za kandidata, stranko, ki po vašem osebnem mnenju, izkazuje najboljšo usposobljenost in značaj.

Vsi so isti

Izgovor, da so vsi kandidati, vseh strank isti, preprosto ne zdrži in nam je bil umetno vsiljen. Tako kot si dva človeka nista ista niti po zunanjosti (to za dvojčke ne velja), še manj po značaju, znanju, izkušnjah, spretnostih, si stranke, ki so še precej bolj kompleksni organizmi, niso iste. Predvsem je bistvena razlika v sposobnosti stranke, kako speljati obljubljeno v prakso. Če se vam pa slučajo vsi kandidati vseh strank zdijo “sivi”, izberite najsvetlejši odtenek sivine. Ne iščite idealnega, temveč najboljše možno.

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Dobrodelna predavanja

V tednu Karitas sem imel tri dobrodelna predavanja “Bolj preproste izbire – 1 € na dan”. V Preski pri Medvodah, v Kamnici pri Mariboru in v Bakovcih pri Murski Soboti. Predavanja so lepo uspela: veliko ljudi, zanimanje za iskanje bolj preprostih izbir v življenju in tudi nekaj sredstev (560 €) se je nabralo za misionarja Pedra Opeko in njegov projekt “Obrok riža na dan – vsak dan”. Hvala vsem darovalcem.

Še posebej zahvala krajanom iz Bakovec, ki so iz predavanja pripravili kar vaško prireditev z govori, nastopi mladih umetnikov. Zares lep večer.

Lajnar se ponavlja kot stara lajna

V nedeljo smo se pa s skavtsko skupino spet odpravili na Lajnar in Vrh Bače. Ista pot kot z ženo 14 dni nazaj. Pot enaka, vreme enako, vzdušje enako. Poglejte si čudovite fotografije prijatelja Matjaža Maležiča.

Med potjo me je obšla slabost. Padel sem ter si zlomil stegnenico in čeljust. Prijatelji so me dobro oskrbeli in me prinesli do mesta, kjer je lahko pristal helikopter … Vse pod budnim očesom sina Boštjana, ki se šola za bolničarja.

Vse to je bila vaja, pravzaprav skavtska dejavnost. Tako se mi skavti vadimo – praktično, učenje z delom, da bi bili – kot pravimo – “vedno pripravljeni” pomagati ljudem v stiski. Na oba načina, s naravnanostjo in s praktičnim znanjem.

Foto: Matjaž Maležič (“ranjenec”), bakovci.net (Predavatelj)

Sorodni članki:

Skavtska akademija: Učenje z delom v naravi (FOTO)

Aleš Čerin — Tue, 17 May 2011 12:03:51 +0000

Se sprašujete, če je učenje lahko prijetno, a vendarle učinkovito? Je! Učenje v Skavtski akademiji, ki ga organizira Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS). Poglejte si fotografije in iz njih boste komaj razbrali, da smo se tri dni odrasli skavti in skavtinje izobraževali.

S prijateljema Tonetom Lesnikom in Tonijem Rozmanom, smo bili pretekli vikend trenerji v Skavtski akademiji. Skupaj s sedmimi udeleženci smo se odpravili v Solčavo in Matkov kot. Da bi spoznavali skavtski način življenja popotnikov in popotnic. Izobraževanje je potekalo po skavtski metodi, katere elementi so:
- skavtska obljuba in zakoni:
- delo v majhnih skupinah,
- učenje z delom,
- osebno napredovanje,
- simbolna govorica,
- dejavnosti v naravi,
- dejaven medgeneracijski odnos,
- služenje v družbi.

Prav vse smo uporabili, se učili in naredili nakaj dobrega za domačine na Matkovem. Obenem se pa lepo imeli, se odpravili vsak v svojo notranjost in zgradili dobre odnose med nami, ki so nas za vedno povezali. Vikend, ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Sorodni članki:

Sončni elektrarni bosta reševali življenja (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 28 Feb 2011 10:22:17 +0000

Predstavljajte si, da si otrok zvečer poškoduje trebuh, čreva pogledajo ven, potrebna je urgentna operacija. Otroka pripeljejo v zdravstveno ustanovo, kjer se osebje takoj loti zahtevne operacije, da bi rešili mlado življenje. Potrebna ja natančnost dela, sterilno okolje, … osebje pa mora operirati ob svečah. Taka je vsakodnevna situacija v misijonu Matanga na Madagaskarju, kjer deluje slovenski misijonar Matija Nared. Od aprila naprej nič več. Imeli bodo namreč sončni elektrarni in lahko bodo prižgali luč, lahko bodo uporabljali hladilnik za zdravila in cepiva, lahko se bodo povezali s svetom.

Sončni elektrarni

Skavtski prijatelj Tone Lampret je v okviru projekta Skavtske akademije ZBOKSS izdelal dve sončni elektrarni, eno za ambulanto in drugo šibkejšo za župnišče. V soboto smo skavti elektrarni, ki sta bili v popolnoma razstavljenem stanju (kot bosta za prevoz v Afriko), še enkrat sestavili, da bi Tone videl ali vse pravilno deluje in da težav v odročnem misijonu ne bi bilo.

Drug namen projekta , da bi se skavti zavedali pomena različnih pristopov k dobrodelnosti in solidarnosti, da bi znali izkoristiti svoje različne talente, znanja in spretnosti za nekaj dobrega. Tone, je svoje električarske sposobnosti, svoj čas in zagnanost z odličnim zgledom tehnično naravnane dobrodelnost zelo konkretno izpeljal – od ideje, zasnove, načrta, konkretne izdelave, preizkusa do logistike. Pri logistiki bo seveda sodelovalo Misijonsko središče Slovenije. Na skavtskem dogodku se nam je pridružil tudi njegov direktor Stane Kerin, ki je pohvalil skavtsko iznajdljivost in sposobnost speljati projekt do konca.

Različnost darov

“Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.” 1 Kor 12, 4-6 bi lahko rekli s svetim Pavlom. Tone je praktično in nazorno pokazal kako se dela dobrodelnost in solidarnost na tehničnem področju in na skavtski način. Hvala.

Vsak od nas ima darove in če sledimo besedam svetega Pavla: “Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.” 1 Kor 12, 7-11 vidimo, da so darovi zelo različni, a vsi od istega Duha.

Že v okviru tega projekta se je to pokazalo. Finančna sredstva za ambulantno elektrarno (okoli 7.000 €) je namreč zbrala zdravnica, ki sicer zdravi misijonarje, ki vsakih nekaj let pridejo vsi bolni za nekaj časa na zdravljenje v Slovenijo.

Pomislimo kako lahko izkoristimo svoje darove in kako jih lahko delimo z drugimi, ki so v večji stiski kot mi sami. Taki se vedno najdejo.

Sorodni članki:

Ko je prav da se preprostost ukloni spoštovanju

Aleš Čerin — Wed, 23 Jun 2010 05:38:23 +0000

Morda nekateri še ne veste, da sem član svetovnega komiteja ISGF (=International Scout nad Guide Fellowship – Mednarodna bratovščina odraslih skavtinj in skavtov). Kot člana komiteja so me avstrijski organizatorji za ta vikend povabili na vsakoletni Evropski forum odraslih skavtinj in skavtov v Grossarl, da bi udeležencem predstavil kaj delamo na svetovnem nivoju.

Avstrijskim organizatorjem sem poslal prijavo in v njej prosil, naj mi priskrbijo najpreprostejšo nastanitev. Dobesedno: “The most simple and the cheapest accomodation (if possible in camp – tent).” Odgovor organizatorjev: “Sorry, there will be no tent for you, but we think, that a room in a private house will do it also.”

Ko sem pa prišel tja, mi niso ponudili privatne sobe, kar bi bilo v redu, pač pa so me želeli nastaniti v najdražji hotel v vasi, v Alte Post hotel, ki je resnično monden in prav nič skavtski. Nekaj časa sem se upiral, potem se pa uklonil.

Prijazni gostitelj me je namreč podučil, da pač člane svetovnega komiteja vedno nastanijo v ta hotel, da je to taka tradicija. Avstrijci veliko dajo na tradicijo! Dobil sem občutek, da bi bilo pravzaprav zelo nevljudno in nespoštljivo, če bi trmoglavil pri PREPROSTOSTI in pokvaril občutek dobrega gostitelja prijaznim ljudem. Pa še pregovora sem se spomnil: “When in Rome, do as the Romans do.” in se uklonil. Pravzaprav še dobro, ker je cele tri dni in tri noči padal dež, ki bi me gotovo do konca premočil v šotoru :)

Še besed svetega Pavla, o katerih sem že pisal, sem se spomnil: “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.” Flp 4, 12 Tudi jaz!

Resnično je prav, da včasih v življenju ne trmoglavimo kar v tri dni in se pač uklonimo. Kar tako iz SPOŠTOVANJA.

Foto: www.altepost.cc (hotel), Aleš Čerin (markacija)

Sorodni članki:

Blegoš ponoči (FOTO)

Aleš Čerin — Mon, 08 Mar 2010 08:45:42 +0000

O našem nočnem pohodu na Blegoš sem že pisal in nimam več kaj dodati, razen da mi toplo zaigra pri srcu, ko se ga spomnim.

Naj tokrat spregovorijo samo fotografije skavtskega prijatelja Boruta Bernika. Hvala Borutu za odlične fotke.

Sorodni članki:

Pet skavtov sredi noči na vrhu Blegoša

Aleš Čerin — Mon, 01 Mar 2010 11:41:46 +0000

O “pomenu “dviganja riti” nas je poučil že zaporniški duhovnik Robi Friškovec nekoč na orientacijskem skavtskem tekmovanju Jakec, kjer nam je serviral tole molitev: “Dragi Jezus, daj da se bom učil dvigniti rit – vedno znova. Da se ne bom predajal malodušju, utrujenosti. Da ne bom tarnal in iskal izgovorov …” Ravno to mi je prišlo na misel, ko sem se v petek popoldne odločal za odhod na nočni pohod na Blegoš. Dvignil sem jo in ni mi žal.

Ko sem se peljal iz Ljubljane, je lilo kot iz škafa. Tudi v Loki in v Poljanah je bilo tako. Ko pa sem prispel do vasice Leskovica nad Hotavljami, pa kot bi odrezal. Nič dežja. Nekdo skrbi za pogumne.

Pet “descov” se nas je zbralo na Leskovici. Pet mož, ki so zamenjali udobje tople dnevne sobe za hojo po zasneženih poteh loškega hribovja. »Luči« na nebu ni bilo in je tudi nismo pričakovali po takem nalivu. Križ za začetek in nekaj duhovnega za spodbudo. Ura je sedem zvečer.

Zagazili smo po kolovozu in naprej proti zahodni rami Blegoša. Hudourniki, ki so po vsem tem deževju sekali našo pot, so izgledali kar grozeče. Pot do rame Blegoša se nam sploh ni vlekla. Po dveh urah in pol smo pogledali iz gozda in stopili na prostrano vrhnjo kopo Blegoša. Pot do vrha je vodila po odprtem in razglednem. Razgled po samotnih kmetijah in vaseh na Poljanskem in vse tja do Škofje Loke, ter obilica luči v smeri Ljubljane kar kaže na pretirano svetlobno onesnaževanje prestolnice. Čez nekaj minut se na nebu prižge še luč. Skozi tanko oblačno kopreno je zasijala skoraj polna luna. Ura je deset.

Na vrhu je malo pihalo, pa to ni bilo nič v primerjavi s tem kar odprti vrh Blegoša zmore. Še nekaj slikc na vrhu, veselje, klic domov … in spustili smo se do koče, ki je bila začuda odprta. Prijazna oskrbnika, topel čaj in hiter spust v dolino čez Jelence. Ob polnoči smo bili že na Leskovici. Skavtski krog, zahvala, pozdrav.

Za konec ponujam še misel Paola Coelha iz Priročnika Bojevnika luči, ki sem jo prebral pred sedmimi leti na prvem skavtskem zimskem pohodu: »Bojevnik luči nima ‘gotovosti’, ampak pot po kateri hodi in na katero se skuša s časom navaditi.« Ja, navaditi se. Na to, da “dvigneš rit”. Celo takrat, ko okoliščine niso ugodne.

Foto: Manu Mohan, SXC

Sorodni članki:

SkavtNET vikend kreativne norosti

Aleš Čerin — Mon, 15 Feb 2010 16:04:17 +0000

Pred časom sem v Ljubljani videl tale grafit: “Menjam organizirano, udobno in ekonomsko stabilno življenje za 1 dan kreativne norosti!” Bil mi je všeč in sem ga takoj zapisal in tudi pozabil kje sem ga videl. Tale grafit pa pravzaprav izraža to kar se je dogajalo pretekli vikend v Ekipi SkavtNET. Ne samo 1 dan, bil je pravi vikend kreativne norosti. Pretekli vikend smo se v Ljubljani zbrali nekateri člani ekipe SkavtNET in ga temeljito prenovili. V enem vikendu!

Kdor še ne ve: SkavtNET je skavtski spletni portal, ki skavtinje in skavte (obeh organizacij ZSKSS – za mlade in ZBOKSS – za odrasle skavte) obvešča o dogodkih, pomaga voditeljem pri dejavnostih, razvija kritično razmišljanje in prinaša spletne storitve. Skratka pravi skavtski spletni dom. Sam sem vanj vključen kot vodja mlade in zagnane vsebinske ekipe.

Delati z mladimi je pravo veselje, pa naj se danes govori kar hoče. Sam žal ta vikend nisem mogel biti popolnoma vključen, sem pa užival vsako minuto, ko sem lahko bil zraven.Poglejte kako se mladi lotijo zahtevnega projekta prenove spletnega portala:

1. Načrtovalni vikend: To pomeni, da smo se pred pol leta za tri dni (petek-nedelja) zaprli v kočo sredi samotnih gozdov nad Logatcem in načrtovali po vseh pravilih voditeljske stroke (definicija poslanstva, iskanje vizije, naše vrednote, konkretne akcije in zadolžitve). Vse to smo tudi spravili na papir in kar je najpomembneje: uglasili smo se v “isto smer”.

2. Vmes smo se dobivali na delovnih sestankih, ki pa so bolj “vsakodnevne narave”, odprti pa tudi za nove ideje.

3. Delovni vikend: To pomeni, da se skupina mladih za tri dni zapre pred svetom (skupaj z vso hrano, spalkami + armafleksi, opremo za vizualizacijo, računalniki, internetom) in konkretno dela (od jutra do večera).

Pomeni, da se opravi celoten proces od idej (ki smo jih zbirali tudi sproti na delovnih sestankih + na wikiju), sprotne vizualizacije, do takojšnje vpeljave v prakso.

Sodelovanje je neverjetno: programerji (z ogromnimi znanji!) v direktnem, stalnem dialogu z uporabniki (vsebinsko ekipo), upravljanje strežniške podpore, z odličnim moderiranjem in vodenjem vodje ekipe. In vse to preko treh dni in dveh noči. Vmes smo seveda tudi nekaj spali. V nedeljo zjutraj je bil portal prenovljen. Prava šola timskega dela!

Še to: Mladi za vse to niso plačani z denarjem (vsi smo prostovoljci). Edino plačilo je skavtska zavest, da “spreminjamo svet na bolje” – tudi na medijskem področju, pohvale zadovoljnih uporabnikov in užitek zaradi dobro opravljenega dela.

Koliko podjetij poznate, ki imajo tako motivirane ljudi in bi bili sposobni takole delati?

Preberite si še članek SkavtNET zažiga!, ki opisuje spremembe na našem portalu.

Foto: Živa Žagar, SkavtNET

Sorodni članki:

SkavtNETova fotozgodba: Kako peči kostanj in obenem širiti vrednote?

Aleš Čerin — Tue, 08 Dec 2009 09:19:53 +0000

Pretekli vikend smo na Bledu skavti imeli delavnico “Spletno novinarstvo”. Ekipa SkavtNET je seminar zastavila tako, da smo se učili (teoretično in praktično) pisati za splet in pripovedovati zgodbe s pomočjo fotografije.

Kako pripovedovati fotografsko zgodbo?

V fotografsko pripovedovanje zgodb nas je teoretično in z veliko praktičnimi primeri uvedel znani fotograf Slovenske tiskovne agencije Tamino Petelinšek. Hvala Taminu za odličnost predstavitve in za vse bogate izkušnje, ki jih je delil z nami.

Tole sem si jaz zapomnil:

fotografska zgodba nastane najprej doma v glavi (še pred “pripovedovanjem” imamo kratko “vihro možganov”),
ko prideš v okolje, kjer bo zgodba nastajala, se najprej “uokolji” (poglej kaj se dogaja, začuti prostor, ljudi v njem in dogajanje),
za dobro zgodbo je pomembna poštena igra – pošten odnos s človekom (fotografije človeka nikoli ne “ukradi” in nikoli ne zlorabi – fotka človeka v čudnih pozah),
povej fotografsko zgodbo tenkočutno in ne “na prvo žogo”.

No, potem smo se skavtinje in skavti zapodili po Bledu in iskali vsak svojo zgodbo …

Moja zgodba

S prijateljem Tonetom sva se kot nadebudna pripovedovalca fotografskih zgodb odpravila k jezeru, se malo menila med potjo in – moram priznati – že kar malo “škljocala”. Tako za vsak slučaj. Če ne bi bilo zgodbe …

Mojo pozornost je vzbudila gospa v rdeči kapi, potisnjeni globoko na obraz, ki je pekla kostanj ob jezeru. Opazoval sem njeno delo, občutil njeno veselje s peko in se odločil navezati stik z njo. Najprej sem pač kupil kostanj. Gospa mi je pripravila zvrhano mero, zraven mi je dala še PREPROST škrniceljček - za smeti. Presenečen si ga ogledujem in premišljujem. Gospa mi je brez besed, samo s PREPROSTIM dejanjem, predala vrednoto “ni mi vseeno” (za urejenost Bleda). Četudi lupine kostanja niso nevaren odpadki, vseeno smetijo Bled in ustvarjajo dodatno, nepotrebno delo.

Z gospo sem se zapletel v daljši pogovor in odkril, da zelo razmišlja o svojem poslu, odnosu do narave in o življenju – na izjemno praktičen, PREPROST in simpatičen način.

Naj tokrat spregovorijo fotografije. Katere vrednote je gospa še sporočala? Jih fotografije dovolj jasno sporočajo? Vesel bom, če vrednote, ki jih razberete iz moje fotozgodbe, zapišete kar v komentarje.

Gospe se iskreno zahvaljujem za njeno pripravljenost sodelovati v moji – pravzaprav njeni zgodbi. Želim ji veliko uspeha – na vseh področjih življenja in obilo blagoslova v letu, ki prihaja.

Sorodni članki:

E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km

Aleš Čerin — Fri, 28 Aug 2009 07:11:00 +0000

V zapisu o našem pohodu po E6 od Županove jame do Strunjana sem obljubil, da bom napisal kaj o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, …

Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se vsedel, dobro premislil in zapisal.

OPOMBA: O vsem o čemer pišem izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj naše skupine. Morda najdete kje drugje bolj pametne nasvete. Pišem bolj z vidka moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve. Vsekakor je sestra imela malo težji nahrbtnik :) .

1. Hoja

Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim velja posvetiti veliko pozornosti.

a) Čevlji: Jaz sem pristaš lahkih, visokih (preko gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Sam sem prvo leto poskusil tudi tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa tudi nizke pohodne čevlje in so mi preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po moje manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.

So pa v naši skupini otroci hodili 190 km v popotniških sandalih znamke Teva (obuli so jih preko nogavic!), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat ko smo hodili po bolj planinskem terenu.

Sestra je vso pot prehodila v tekaških copatih in je malo tožila nad bolečinami v gležnjih.

Vsekakor pri čevljih ne šparati. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.

b) Nogavice: Kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ni nič šparanja!).

Naš prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere in pravi, da jih je pred 400 km pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15 dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne, ker uporabljam mazilo z eteričnimi olji, ki delujejo tudi antibakterijsko.

c) Higiena nog: Izjemno pomembno je oprati noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za žulje je večja.

Pred hojo smo mi noge obilno namazali (še posebej med prsti) z mazilom za popotnike – shea maslo z eteričnimi olji (zelo mastno, mazljivo, eterična olja noge malo “osvežijo” – povečajo cirkulacijo krvi). Tudi vazelin z dodatkom eteričnih olj je v redu. To omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo tako intenzivno in ne dobimo žuljev med njimi.

Krema se mi ne zdi v redu (četudi je boljša kot nič) in sam sem jo uporabljal na prejšnjih pohodih. Vsebuje namreč preveč vode (okoli 50%) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – večja nevarnost žuljev.

d) Žulji: Najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se vedno ne da preprečiti in je treba na njih računati. Vsekakor priporočam flajštre s silikonsko blazinico. En od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi flajštri potem ni bilo nobenih težav.

e) Higiena predela med nogami: Morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj. Obvezna uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Niso vsi robčki dobri – nekateri preveč izsušijo. Sam uporabljam Nivea Baby Toddies (ne vzemite celega paketa 60 robčkov, pač pa samo toliko kot jih potrebujete).

Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s kremo v predelu med nogami (protivnetna krema: mastna z vsebnostjo propolisa in perubalzama), ki maže “gibljive dele”. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, morda samo občasno) se mažite tudi po notranji strani stegen.

f) Tehnika hoje: Hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri – štiri korake na en vdih).

Poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi smo med dvema velikima “kosoma” hoje počivali vsaj tri ure (čez vroče opoldne).

g) Pohodne palice: So odličen pripomoček, samo mene so preveč motile pri fotografiranju, tako, da sem hodil brez njih.

2. Oprema

Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:
a) ali ga resnično potrebujete;
b) ali ga potrebujete v taki količini;
c) opremo, ki je skupna (npr.: zemljevide, tudi milo, zobno pasto, kremo za sončenje) si porazdelite med seboj in ne nosite vsak svojega kosa.

Primer1: Milo je nujno imeti, vendar ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res celo milo (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine).
Primer2: Zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (enako sončna krema).

Teža nahrbtnika: Odrasli naj nosi okoli 15% svoje teže, otroci pa nikakor ne več kot 10%. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalko, podlogo, nekaj obleke in 1-2 x 0,5 litra pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda je poraba energije in utrujenost z vsakim gramom večja (posebno pri hoji v klanec).

Osnovna oprema (za en teden hoje, poleti, v nižinah in v sredogorju):

a) Nahrbtnik: Nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 65 litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na vaš hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.

V nahrbtnik spakirajte težke stvari na dno in čimbližje hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno spakirajte v plastično vrečko, da ne premoči obleke v primeru dežja ali politja. Sam sem polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku – si predstavljate katastrofo, če ne bi imel spakirano v vrečke? Že tako se mi je nahrbtnik usmradil…

b) Obleka: Kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi), ena “švic” majica in dve T majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo), dve spodnji majici, tri spodnje hlače (morda ženske malo več?), lahka majica z dolgimi rokavi, flis, kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat, dva para nogavic, kopalke.

c) Spanje: Spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča in ne pretežka (do -5 st. C je primerna).

Otroci so imeli klasično podlogo – t.i. armaflex (glej sliko), sam pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se ga lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi lažje prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.

Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo na prejšnjih pohodih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo letos tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.

Spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (enkrat v turistični kmetiji in enkrat v planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sodelovanje in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo mi vedno spali v zavetju vrtov, gradov, …).

d) Higiena: Zobna krtačka in zobna pasta, milo, majhna brisačka, dober deodorant (en na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki.

e) Zemljevidi in vodnik: Celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega kopirajte Atlas Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.

Za orientacijo rabite troje: markacije, zemljevid in opis poti. Močno priporočam odličen vodnik Daria Cortese: Evropska pešpot E6. Hvala Dariu za odličen opis poti in znamenitosti na poti.

f) Ostala oprema: Švicarski nož (tak bolj lahek), plastična žlička za prehranjevanje (odlična je Žvilica), 2 m najlonske vrvice (na skupino), sončna očala, napolnjen mobilni telefon (brez polnilca – ga imejte ugasnjenega in ga uporabite za primere sile), fotoaparat in rezervne baterije, odganjalec komarjev, krema za sončenje, medvedki ali druge plišaste živalce za otroke, svetilka (lahka – npr. Tikka), prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo), navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci 2 x 0,5l).

3. Hrana in pijača

a) Hrana: Hrano se na taki poti, kjer je dostop do trgovin kupuje sproti v trgovinah in tudi gostilnah, turističnih kmetijah in planinskih kočah. Hrana naj bo kar močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko kot rabite in vprašajte lastnika.

b) Pijača: Voda z dodatki vitaminov in mineralov. Največ smo mi spili kar čiste vode, ki je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. V nekaterih vaseh in na Sviščakih smo našli kar “štirno” in nacingali svežo vodo.

Vodo je treba sproti nadomeščati in to obilno! Kdaj je dovolj tekočine? Ko priteče skozi telo (ko greste “lulat”).

V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah!) in brezalkoholno pivo (celo za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.

c) Smeti: Smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar Mercatorjeve, ki smo jih dobili pri nakupih). Dobro je imeti za vsakega popotnika vsaj eno veliko vrečo za smeti, ki v primeru dežja služi za zaščito do prvega zatočišča (še posebej nahrbtnika).

4. Pranje perila

Perilo perite ko ste v okolju, kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte direktno v potok, pač pa mimo v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete nobenega detergenta, pač pa samo navadno milo.

Majice, perilo, nogavice (če se boste vseeno jih odločili prati :-) ) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.

6. Druga oprema (po moje ni potrebna, prinaša pa več udobja)

Naš prijatelj iz Avstrije Peter je imel se seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco), dva noža. Se je pa fant znašel in je že v Avstriji kupil “rudla” (naprava na dveh koleščkih, ki je namenjena za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo mi to videli, so nam skoraj izpadle oči :-)

Zaključek

Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis naslednje leto prišel zelo prav. Že premišljujemo o E7 (od Robidišča na zahodu Slovenije do Hodoša na slovensko – madžarski meji: okoli 600 km).

Želim vam prijetne pohode in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”

Tudi sam verjamem, da čas slovenskih trekingov šele prihaja. Čas postaja vrednota in čas “zabit” na taki poti je velika vrednota, še posebej, če doživimo pot v družbi svojih najdražjih.