Večinoma se izgovarjamo na nekaj ali nekoga, seveda vedno izven nas. Četudi globoko v sebi vemo, da smo sami krivi in obljube preprosto nismo držali. Imamo pa cel kup (bolj ali manj) dobrih izgovorov.

Adam, Eva, kača, Bog

Izgovarjanje na drugega, na zunanje okoliščine je res starodavna tema in se je začela že kmalu po stvarjenju sveta. Ko je Bog ustvaril Adama in mu dal v upravljanje raj, mu je dovolil vse, razen da jé od drevesa spoznanja. A mož je na pobudo svoje žene Eve (tej pa je svetovala kača), storil prav to. In kaj je Bogu zabrusil, ko ga je ta “dobil”: “Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.” 1 Mz 3, 12 Izgovor!

Izgovoril se je torej na svojo ženo, še več, Bogu je celo poočital, da mu je dal tako ženo, ki ga je zapeljala. On seveda ni mogel reči NE, ker ga je pač zapeljala ona, ki mu jo je On dal.

Mojzes ne zna govoriti

Bog je poklical Mojzesa in mu zaupal pomembno nalogo: da izpelje Izraelce iz egiptovske sužnosti. Mojzes je seveda takoj našel izgovor v svoji majhnosti: “Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?” 2 Mz 3, 11 Izgovor!

Bog mu je dal veliko zagotovil, da bo z njim, da mu bo pomagal, a Mojzes takole: “O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.” 2 Mz 4, 10 Izgovor! Kot da je za vodenje potreben samo “namazan” jezik.

Ko mu Bog spet zagotovi, da bo z njim in še da ga bo učil, se Mojzes še vedno upira: “O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!” 2 Mz 4, 13 Izgovor!

No, potem se je Bog razjezil na Mojzesa, a mu vseeno poslal pomoč v obliki brata Arona, ki da zna bolje govoriti. In Mojzes je, kljub temu, da ni znal govoriti, izpeljal Izraelce iz sužnosti v obljubljeno deželo. Nauk?

Disciplina, disciplina

Tako kot Adam, tako kot Mojzes, lahko tudi mi najdemo izgovor. Vedno. Za vsako napako, za vsako pomanjkljivost, ki jo imamo, za vse kar nismo ali pa smo narobe naredili, lahko okrivimo nekoga drugega, ali vsaj kakšno okoliščino.

A po drugi strani, pa je v vsakem od nas “bogupodobnost”, ki nam zagotavlja, da je v nas že nekaj discipline, zmožnosti in moči, da se ODLOČIMO prav, da nekaj NAREDIMO. In ko se odločimo prav, ko to tudi zares naredimo, se nam – zanimivo -  stopnja discipline malo poveča. Pomembnejša kot je odločitev za prav, večje kot je delo in večkrat ko ponavljamo, večja bo naša disciplina. PREPROSTO, kajne?

Slika: Adam in Eva, Tizian, Wikipedia

Sorodni članki:

• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega
• Gregor Čušin je govoril o “nekih ovcah”
• Kako bi Jezus to povedal danes?

Masovnih prireditev sicer ne maram. Ne udeležujem se masovnih hribovskih pohodov na primer. Takle maraton pa je čisto nekaj drugega. Množica več tisoč tekačev, ki večinoma tekmujejo – no vsaj jaz tako mislim – le s samim seboj, ob poti zagreti navijači, pa godbe na pihala na križiščih … To ima svoj čar.

Včerajšnji dan je bil tako ves posvečen teku: pripravi, samemu teku in celjenju bolečih mišic. S sinom sva zgodaj vstala se primerno prehranila, napila in oblekla. Tekel sem moji trenutni pripravljenosti primerno. S časom 2:03,57 sem presegel zastavljeni cilj za 6 minut. Še bolj se je izkazal sin, ki je bil s časom 1:38,10 tudi 7 minut pod svojim ciljem. Vso dolgo pot po ljubljanskih ulicah sem se počutil odlično.

Še bolj kot sam maraton, pa mi je pomembna priprava nanj. Skupaj s sinovoma smo od pomladi naprej kar redno trenirali po našem znamenitem gozdnem tekališču Golovcu. Drug drugega spodbujali, utrjevali svoje mišice in se med tekom tudi kaj pametnega pomenili.

Meni se zdi, da dolg tek človeka za vselej zaznamuje z vztrajnostjo, voljo in nepopustljivostjo. Kar pa se ne kaže samo pri teku. Še to: kot tekač na dolge proge se tudi za vse življenje naučiš postavljati cilje (tako kot je prav, da se jih postavlja), kar celo mnogim managerjem in politikom ni jasno. SMART sistem postavljanja ciljev je pač del teka.

Sveti Pavel z menoj na teku

Prav zanimivo, da mi je en dan pred maratonom pot prekrižal tale izrek svetega Pavla, enega največjih “tekačev” (verjetno hodcev): Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. 2 Tim 4, 7

Vso dolgo pot na maratonu se mi je ta stavek motal po glavi in v mislih sem se ukvarjal s tem kako bi ga apliciral na tek in na splošno v življenje. Evo moja razlaga:

• Dober boj izbojeval: Tek na 21 km je boj s samim s seboj. Po 16 km sem namreč že čutil precej boleče noge, ki so želele, da se ustavim. Vsaj za hip. Pa se nisem. Pogled na uro in računanje hitrosti, mi je kazalo, da če se potrudim, dosežem cilj (pod 2:10). Uspelo mi je in zelo sem zadovoljen.
  Tudi na drugih življenjskih področjih se mi zdi pomebno, da izbojujemo dober boj. Da najprej sploh premislimo in si določimo kaj je dober boj, tako da se preprosto vprašamo katere boje je sploh vredno bojevati v življenju.
• Tek dokončal: Pomembno je dokončati kar začneš. Še posebej če je “tek” dober. Da ne obupaš, četudi ni lahko. In če biješ dober boj, je to ponavadi “plavanje proti toku”, ki nikoli, že zaradi narave same (pomisli na tok reke!), ni lahko. Vsak tek (in tudi vsak trening) je pravzaprav plavanje proti toku, ko ti “hudobec” med tekom in tudi pred treningom prišepetava, da se raje usedi dol.
• Vero ohranil: To se mi zdi še posebej pomembno. Ohraniti vero Vanj in Njegovo brezpogojno ljubezen do nas. Pa tudi ohraniti vero v dobro v ljudeh ob vseh teh krivicah, izkoriščanjih in vojnah.

Sveti Pavel je tole napisal svojemu prijatelju Timoteju, ko se je poslavljal od zemeljskega življenja. Pred zgornjim citatom namreč pravi: “Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda.” 2 Tim 4, 6

O, ko bi mogel skupaj s svetim Pavlom ob koncu svojega življenja tako iskreno in iz srca vzklikniti njegove besede o boju, teku in veri!

Foto: Fotogalerija – Matic Štojs Hvala za fotografijo! Tekač malo levo od sredine s številko 6593 sem jaz.

Sorodni članki:

• Ljubezen nikoli ne mine
• Kamniški vrh: Tek na prvo stopnico Kamniških (FOTO)
• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Z Martinj vrha čez Blegoš v Javorje (FOTO)
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete

Zlato pravilo, ki ga lahko zapišemo v pozitivni obliki: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« Mt 7, 12 gotovo ni samo Jezusov izum, ker ga v taki ali drugačni obliki poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem.

Zlato pravilo je najbolj pomembna osnova za moderen koncept človekovih pravic. Vsak posameznik ima – v skladu s tem pravilom – pravico, da se ga enakovredno obravnava, a obenem ima vsak posameznik tudi dolžnost, da tako obravnava druge. Človek, ki živi v skladu z zlatim pravilom torej obravnava vse ljudi, ne samo ljudi iz njegovega kroga, enako skrbno in s spoštovanjem. Temeljno, ni kaj.

Zlato tele

Pa poglejmo kaj se zadnje čase dogaja z delavci na gigantskih, velepomembnih gradbenih projektih. Na »zlatem teletu«, spomeniku človeški aroganci, so delavci v težkih delovnih razmerah – predvsem pozimi – gradili objekt, ki omogoča, da vsake toliko časa 22 mož brca okroglo usnje dvakrat po 45 minut, okoli 16.000 ljudi pa jih pri tem opazuje in tudi skače, kar menda – skakanje namreč – določa tudi njihovo narodnost.

Svoj posel so delavci opravljali v teh kriznih časih za skromno plačilo in bili ob tem še v stalni nevarnosti za svoja življenja (nekateri so jih v času gradnje stadiona tudi izgubili). Torej, ljudje so vložili v projekt s katerim si politik – manager »bilda imidž« pred skorajšnjimi volitvami, svojo življenjsko energijo, a ne dobili pravičnega nadomestila v obliki plače, s katero kupujejo živež zase in za svojo družino. Kaj drugega kot živež si človek z nekaj stotaki plače pravzaprav težko privošči.

Delavci v Vegradu, gradbenem gigantu so zbrali iz plač, ki so že tako nizke, denar za družino preminulega kolega, verjeli seveda, da ga bo družina dobila in potem obstali – odprtih ust. Kdo bi si pa sploh upal pomisliti, da je management podjetja zmožen zadržati nakazalo denarja ob taki stiski.

Vrhunske moralne avtoritete

Razumem politika – managerja, ki mora pokazati rezultate, da ga iger željno volilno telo ponovno izvoli, nikakor ne morem razumeti vodilne Vegrada, kot tudi ne razumem našega prvorazrednega vrhunskega politika – humanista. Njega smo namreč neposredno izvolili na mesto, kjer naj bi ob kršitvah človekovih pravic zastavil svojo besedo v boju proti tako poniževalnim poslovnim običajem. A prvorazrednik se ne oglaša.

Na mesto varuhinje človekovih pravic smo (posredno) izvolili zdravnico. Se mi je zdelo obetavno, …

Preberite članek do konca:

Foto: PhotoXpress (roke), journal.twcnews.org (Zlato tele), SXC (delavec)

Sorodni članki:

• Bulmastifi: afera ali tragedija?
• Zlato pravilo — preprosto življensko načelo
• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• O moralnem operacijskem sistemu (VIDEO)

Kaj je pa “tam zadaj”? Kar nič? Kakšen prostor je za mejami znanega, kakšne dimenzije, kakšen čas se tam vrti? Sam nisem dovolj pameten, da bi sploh doumel vse te razsežnosti, vse te fizikalne pojave, dogodke v “ničtem času prapoka pred približno 13,7 milijardami let”. Vem pa, da to ni nastalo kar tako iz nič, pač pa iz Besede.

Pravzaprav imamo celoten proces lepo, sicer tedanjemu času in tudi nam astronomskim “telebanom” primerno zapisan v Svetem pismu:

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.

Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Bog je rekel: »Bodi obok sredi vodá in naj loči vode od vodá!« In Bog je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od vodá nad obokom. Zgodilo se je tako. Bog je obok imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

Bog je rekel: »Vode pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kopno!« Zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi razsvetljevale zemljo. Gospodovale naj bi dnevu in noči in ločevale svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. 1 Mz 1

In kar lahko rečem je: Hvaležen sem.

Foto: PhotoXpress
Video: YouTube

Sorodni članki:

• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Hvaležnost ne prodaja
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Gregor Čušin je govoril o “nekih ovcah”

Obrnjena logika pričakovanj

Čušinov govor lahko poslušate in gledate na YouTube, sam sem ga pa še “prelil” v meni ljubo obliko – v obliko miselnega vzorca. Za vedno mi bodo pa v glavi odzvanjale besede: “In če kaj pričakujem, če si česa želim od vas, potem si želim, da bi vi veliko želeli in veliko pričakovali od nas svojih vernikov.”

Bravo Čušin! Popolnoma obrnjena logika. V času, ko vsi od inštitucij kar naprej nekaj pričakujemo, da bodo kaj storile za nas, da bodo kaj “zrihtale”, da nam bodo uredile lagodnost bivanja, … Čušin obrne logiko pričakovanj vase in v nas vernike. S tem nam je dal dostojanstvo, s tem nam je povedal, da zmoremo, da smo. Hvala Čušin.

Svetopisemskih prispodob ne razumemo več

Govoril je iz srca (pravzaprav tudi iz naših src), odločno, nedvoumno, četudi v slikovitih svetopisemskih prispodobah (podoba dobrega pastirja Jn 10, 11, o ozkih vratih skozi katera moramo vstopiti Mt 7, 13-14, o volkovih, tatovih in roparjih Jn 10, 8).

Opazil sem, da nekateri moji sodržavljani pravzaprav ne razumejo več govorice svetopisemskih prispodob. Sem bral na nekaterih blogih – sem pozabil kje, da je Čušin govoril “nejasno o nekih ovcah”. Tudi na svojih predavanjih, ko uporabim svetopisemske primere in prispodobe, opažam, da jih ljudje kar ne razumejo več.

Meni se zdi prav nasprotno: Čušin je bil popolnoma jasen, ja pa res da veliko ljudi nima prilike zvedeti modrosti iz Svetega pisma. V šoli je to itak prepovedana tema, Svetega pisma doma nimamo, če ga pa slučajno imamo, je skrbno skrit na knjižni polici.

Tudi kristjani ga bolj redko “valjamo po rokah”, premišljujemo o prebranem, se iz njega učimo. Menim, da je Sveto pismo knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki živi v okolju, kjer je krščanstvo vplivalo na kulturo. Če ga ne bi prebirali iz verskih vzgibov, pa iz občečloveške radovednosti. Da vemo kaj tvoji sodržavljani prebirajo, poslušajo pri verskih obredih, iz česa se navdihujejo, … Da bi se PREPROSTO bolje razumeli.

Video celotne umestitve najdete v arhivu RTV Slovenija.

Sorodni članki:

• Dva tedna učenja, pisanja, predavanja in polna glava (VIDEO)
• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega

Matjaž Črnivec, generalni tajnik Svetopisemske družbe, je udeležen v pripravi prvega poskusa v smeri smiselnega prevoda. Predstavil nam je to vrsto prevoda in njegov pomen.

Premostiti razdaljo

Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besedni red, prispodobe, literarne figure itd.). Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas vsaj dve tisočletji in pa precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja. Vsaka vrsta prevoda je namenjena določeni ciljni publiki. »Smiselni« prevodi so ponavadi namenjeni mladim in pa tistim, ki so daleč od Cerkve. Za obe skupini je odločilno, da doživijo krščansko sporočilo kot nekaj relevantnega.

Mladi in Sveto pismo

Ko govorimo o mladih, govorimo tudi o prihodnosti Cerkve in naši krščanski odgovornosti posredovanja žive vere naslednjim generacijam. Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zakodirano le v nekakšnem religioznem jeziku, lahko nehote kaže na njegovo omejeno veljavo, namesto da bi se poudarila univerzalnost evangelija, ki presega delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne. Poleg tega je obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega koda« slab tudi za samorazumevanje Cerkve, ker pravzaprav spodbuja njeno getoizacijo in zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega Sporočila zakrament odrešenja vseh ljudi.

Kako bi Jezus danes povedal?

Pri takšnem smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na euangelion, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko, pa nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje. Takšen prevod je nadvse resno in odgovorno delo, ki pravzaprav zahteva še večjo strokovno podkovanost in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo, ki je dvojno vezano. Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kot to, kar je v izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s čimbolj dosledno in detajlno eksegezo. Po drugi strani pa je vezan tudi na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje (oziroma molitev): če bi Jezus oziroma evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim mladim ljudem in neverujočim – kako bi jih povedal?

Nova zaveza je namerno napisana v preprostem jeziku

Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega pomena dejstvo, ki se ga je biblicistična stroka zavedla šele v 20. stoletju, se pravi precej pozneje, kot so nastali vzorci in modeli naših standardnih prevodov. Arheološka odkritja zadnjih stotih let so namreč pokazala, da je jezik Nove zaveze PREPROSTI jezik vsakdanjega sporočanja.

Koiné grščina, v kateri je zapisana Nova zaveza, je govorica, ki je bila razširjena po vsem helenističnem področju; imela je vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne sezname, korespondenco, dogovore ipd. Resna, filozofska, literarna in teološka dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci pa so to načelo namerno prekršili in izbrali PREPROSTEJŠO in dostopnejšo raven sporočanja. Teološkemu spoznanju o Jezusovi izpraznitvi, ponižanju in sprejetju šibke »mesene« narave človeka (prim. Flp 2,6–8) torej na besedilni ravni ustreza jezikovni sestop sporočila, ki govori o Njem, na nizko, preprosto in vsakdanjo raven.

Cilj smiselnega prevoda je opozoriti na to teološko ter misijonsko razsežnost izvirnega besedila in poskus, kako ji najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem, vsakdanjem jeziku.

Poglejte si lep primer razlike v prevodih (v angleščini).

Sorodni članki:

• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega

Iz Svetega pisma pa lahko tudi črpamo moč v času stiske in iščemo rešitve, ki pa seveda niso napisane v obliki “how to do it” receptov, pač v bolj kompleksni obliki. Na nas je, da se odločimo, beremo, premišljujemo, iščemo, povezujemo, luščimo in ko najdemo delimo naprej.

Sveto pismo se vedno bere tudi v kontekstu zgodovine, ga poskusimo razumeti kot celoto in ne trgamo samo citatov, zato priporočam, da citirane odlomkle preberete v celoti.

Mene najbolj nagovarjajo tale besedila:

• »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; 20 nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. 21 Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« Mt 6, 19-21
• Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Mt 6, 25-26
• Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo. Mt 6, 34
• GOSPOD je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? Ps 27,1

Pa še eno, ki pa ni v knjižici Recesija:

• Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.  Flp 4,12-13

Povabljeni na Svetopisemski maraton. Pridite v cerkev Svetega Jožefa na Poljanah, v miru prisluhnite Besedi, preberite kak odlomek, malo premišljujte. Morda je to spodbuda, da vzamete Sveto pismo v roke in v njem iščete odgovore na marsikatera življenjska vprašanja.

Še tole: oglejte si razstavo fotografij na svetopisemske teme – glasujte za mojo cerkvico :).

Program spremljevalnih dogodkov

Foto: Recesija – Mojca Cvirn + oblikovanje Studio oko d.o.o. in Cerkvica v Volči pri Poljanah – Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega
• Gregor Čušin je govoril o “nekih ovcah”

Zadnjič sem slišal zanimiv rek neznanega avtorja: “Če je pot lahka, hodite morda navzdol.” Ja, hoja navzdol je resnično lažja, včasih v življenju niti ne opazimo, da hodimo navzdol. Zaradi ukvarjanja z nepomembnimi rečmi, zaradi prezaposlenosti in zaverovanosti v “svoj prav” niti ne opazimo, da se je pot obrnila navzdol.

Paradigma težke poti, ki edina vodi v pravo smer (v življenje) ni nič novega in je jasno poudarjena že v Svetem pismu:

“Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” Mt 7, 13-14

Se mi zdi, da se je treba odločiti in se namenoma izogibati lahkih poti, zaverovanosti v lahkotnost bivanja, v komodnost življenja.

Zelo razširjena pri nas je tudi nepripravljenost za učenje – pridobivanje novih znanj, spretnosti, naravnanosti. Učenje kar tako, ker je dobro, četudi težko, ne zato ker je treba, ker me nekdo v to sili.

Zelo ilustrativno mi je delovala izjava mladega človeka (38 let) s srednjo izobrazbo, ki je izgubil službo in sedaj toži nad tegobami recesije. Na vpašanje: “Ali razmišljate o dodatnem izobraževanju, prekvalifikaciji?” enostavno odgovori: “Če bi to zahtevala nova služba, bi se bil pripravljen izobraževati, na lastno pest pa težko.”

Moja vprašanja temu človeku: “Kaj pa ste storili do sedaj (od konca njegovega šolanja je minilo približno 20 let) za pridobivanje novih znanj? Ali ste vsako leto pridobili kakšno novo znanje, spretnost? Koliko ste vi sami investirali v nova znanja?”

Izobraževalnih možnosti je veliko, pot k znanju pa strma ali kot pravi Sveto pismo, ozka. A edino ta vodi v – Življenje.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Logotip podjetja Inoverzum: PREPROST minimalizem
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

V letu 2009 želim vam dragi bralci bloga veliko ljubezni. Če je ljubezen, vse drugo pride samo.

Sorodni članki:

• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega
• Gregor Čušin je govoril o “nekih ovcah”

Pa še zanimiva omemba snega v Svetem pismu:

“Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brstečo,
dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
temveč bo storila, kar sem hotel,
in uspela v tem, za kar sem jo poslal.” Iz 55,10-11

Naj sneži! Naj bo prava bela, mrzla, “škripajoča” zima.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete
• Potovanje od doma (Zemlje) do meja znanega
• Gregor Čušin je govoril o “nekih ovcah”