PREPROSTOST » vodenje

Ne delaj kar …

Aleš Čerin — Wed, 02 Feb 2011 07:43:26 +0000

V soboto sva z Matejem Cepinom, v okviru Socialne akademije, začela z Vodim, torej sem – treningom za voditelje skupin, gibanj in podjetij. Krasna udeležba (skupina je polna – prijave zbiramo že za jesenski termin), zanimivi ljudje, radovedni, aktivni, sodelovalni.

Prav na začetku smo definirali tri vloge voditelja: proizvajanje, upravljanje in vodenje. V okviru proizvajanja smo rekli naj voditelj ne dela, kar ljudje …

že opravljajo,
bi morali opravljati,
bi lahko opravljali,
bi se lahko naučili opravljati.

Kako težko se je voditelju, pa naj bo to starš v družini, voditelj nevladne organizacije, župnik ali direktor podjetja “držati nazaj”, da ne opravi vsega kar zna. Kako težko je delo poveriti svojim sodelavcem! Pa sem udeležence treninga povabil naj pri sebi razmislijo, kaj so v preteklem tednu delali namesto sodelavcev (že, morali, lahko, naučili) in naj poiščejo vzroke za to. Kaj mislite kakšni so bili vzroki?

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

Imeti sovražnike je dobro

Aleš Čerin — Tue, 29 Jun 2010 05:30:25 +0000

Takole je povedal slavni državnik Winston Churchill : “You have enemies? Good.That means you’ve stood up for something, sometime in your life.”, kar v prevodu pomeni “Imate sovražnike? Dobro. To pomeni, da ste se kdaj v vašem življenju potegnili za kaj.”

Se strinjam z znamenitim državnikom. Prav gotovo mlahavi ljudje, ki se nikoli niso oglasili ko bi bilo treba, ki nikoli niso izrazili svojega mnenja, ki se nikoli niso potegnili za kaj, koga, ki niso nikoli vodili nikogar, … nimajo in pravzaprav niti ne morejo imeti sovražnikov.

Sam pravim, da vsako, ki se izpostavi za kaj, za koga, ki koga vodi, jih ima. In bolj kot se izpostaviš, več jih imaš in tudi bolj strastne. Sovražnike namreč.

Dejanja svojih – kot bi verjetno rekel sveti Frančišek Asiški, če bi nadaljeval svojo Sončno pesem – bratov sovražnikov sem občutil v zadnjih tednih, ko sem bil deležen kar velike, odmevne in celo mednarodne gonje proti meni. Gonja me je na začetku precej prizadela, vendar sem se pomiril, ko sem sprejel dejstvo, da brez bratov sovražnikov, pač ne gre.

Vsak bodoči voditelj, vsakdo, ki se kdaj izpostavi, naj ve, da ga bo v trenutku, ko se bo izpostavil, kar nekaj ljudi zasovražilo. Nekateri morda prav zaradi tega, ker si je upal “štrleti ven”. To je pač treba vzeti v zakup, delati dobro po svojih najboljših močeh in se ne ozirati na sovražnike. Še več, kdor ne prenese dejstva, da ima sovražnike, po moje ne more dobro voditi. Ni lahko tega sprejeti, kajne?

Foto: SXC.hu

Sorodni članki:

Načelo subsidiarnosti: dobro ga je poznati in upoštevati

Aleš Čerin — Tue, 16 Mar 2010 08:21:35 +0000

V okviru Socialne akademije je bilo potrebno pripraviti in povedati sedem minutni govor. Mene je precej nagovorilo načelo subsidiarnosti o katerem sta govorila dr. Anton Stres in tudi dr. Ivan Štuhec. Evo tale govor sem pripravil:

Uvod

Se spomnite, ko je predsednik Burut Pahor sedel na sejah Onkološkega inštituta in reševal medosebne odnose, probleme, ki jih vodstvo ni zmoglo? Ali veste, da predsednik Pahor vsak mesec sedi, celo skupaj s svojim ministrom za promet Patrikom Vlačičem, na sejah vodstva Slovenskih železnic, sodeluje pri njihovem reševanju v se vtika v poslovni sistem. Res je, da so problemi veliki tako na Onkološkem inštitutu kot na Slovenskih železnicah. Oboji so v krizi, vendar, ali je ravno predsednik vlade Republike Slovenije, tisto pravo mesto za reševanje problemov podjetjih?

Ljudem je sicer tak način dela zelo všeč. Mislijo si: “Naš predsednik rešuje velike probleme in tako pomaga ljudem.” To je na prvi pogled res, vendar samo na prvi pogled. Namreč s tem ko se naš predsednik ukvarja s posameznimi podjetji, se NE ukvarja s sistemskimi rešitvami za celotno gospodarstvo, ki tone v gospodarski krizi.

To kaže na dejstvo, da naš predsednik ne pozna ali pa vsaj ne upošteva osnovnega načela, ki velja v politiki, gospodarstvu, tudi v Cerkvi in celo v družini – to je načela subsidiarnosti.

Kaj pa je pravzaprav načelo subsidiarnosti?

Načelo pravi »da se morajo stvari urediti v najmanjšem, najnižjem ali najmanj centraliziranem mestu.« Ali bolj po domače: »Višji v hierarhiji zaupa nižjemu, da ta reši čim več izzivov na svojem nivoju, s svojimi sposobnostmi.«

Še bolj razumljivo je načelo predstavil dr. Karel Gržan na enem svojih predavanj za starše. Takole pravi: “Kar (otrok*) more (v smislu zmore), mora (v smisli narediti).” To smiselno izhaja iz tako imenovane božje pedagogike: Dal sem ti talent, torej zmoreš – zato stori – pri tem se učiš in si vedno boljši – če ti ne gre: »Ne boj se, s teboj sem«.

Načelo subsidiarnosti je tudi pomembno načelo v Cerkvi. Je del družbenega nauka Cerkve in iz njega se je prijel tudi v zakonodaji Evropske unije.

* Namesto “otrok” lahko vstavite sodelavec, oddelek v podjetju, podjetje, lokalna skupnost (občina, regija), v povezavi z EU: država, v povezavi s Cerkvijo: vernik, župnija, lokalna Cerkev.

Primeri neupoštevanja

Primera neupoštevanja načela subsidiarnost iz sveta politike sem v uvodu že predstavil. Veliko je primerov tudi v naših podjetjih in organizacijah. Pri svojem delu sem na primer naletel na ravnateljico, ki je sama zalivala rože po šoli, skrbela za razbita stikala. Snažilke in hišnik so se norčevali iz nje, ona je pa pregorevala zaradi preobilice dela. Svojega najpomembnejšega dela, to je postavljanja sistemov in vodenja ljudi pa ni zmogla opraviti.

Poznam direktorico velike poslovne enote v farmacevtskem podjetju, ki se je ukvarjala s tem kako naj izgledajo nalepke na vzorcih. Njej kot direktorici ni bilo niti treba vedeti, da nalepke obstajajo, njeno delo je zagotoviti verodostojnost dela v laboratoriju.

Poznam kar nekaj duhovnikov, ki prevzamejo skoraj vse delo v svoji župniji nase, pri tem izgorevajo, se zanemarjajo in onemogočajo graditev občestva.

Pa še primer iz družinskega življenja, ki se mi zdi prav boleče ilustrativen. Nekoč sem v bolnišnici spremljal obnašanje mame, ki je prišla po svojega sina v zgodnjih najstniških letih. Lepo ga je oblekla, ga počesala in ko si je ubogi otrok poskusil popraviti nogavice, ga je nežno udarila po roki in zažvrgolela: »Zakaj pa imaš mamo?«

Načelo deluje vedno in povsod

Načelo subsidiarnosti je načelo, ki omogoča, da se pravo delo izvrši na pravem mestu. Načelo subsidiarnosti omogoča, da nižji napredujejo v razvoju svojih kompetenc, kar pomaga celotni družbi, da se razvija. Načelo omogoča, da se nižji ne počuti odrinjenega, mu omogoča razvoj samozavesti, samospoštovanja in samouresničevanja.

Načelo subsidiarnosti deluje povsod. V vsaki organizaciji: družini, župniji, podjetju, državi, Evropski skupnosti. Ker je pač načelo, načela pa izhajajo od Boga in so zato večna, vedno in povsod delujoča.

Foto: Orbita: barunpatro, SXC; Zastave EU, Robert Driese, SXC

Sorodni članki:

Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka”

Aleš Čerin — Wed, 20 Jan 2010 06:48:29 +0000

Milan, čestitam ti za laskavo priznanje Združenja Manager za življenjsko delo na področju managementa.

Na Socialni akademiji, ki nama je obema v veselje smo se dogovorili, da se med seboj tikamo, zato se mi zdi primerno, da te tikam tudi tule.

V: Milan, ali lahko malo opišeš svoje družinsko, družbeno in poslovno okolje?

To je pa zelo široko vprašanje. Rojen sem v Sostrem pri Ljubljani, v polkmečki družini, kot najmlajši od petih otrok. Moji bratje so vsi precej starejši – brat pred menoj je bil 14 let starejši, tako da sem imel veliko učiteljev, kar je po svoje lepo, včasih pa je bilo tudi težko.

Osnovno šolo sem obiskoval tu v Sostrem, gimnazijo v Mostah. Doštudiral sem ekonomijo. Moja prva služba je bila v podjetju Commerce Ljubljana – zastopstvo tujih družb. Vedno sem želel delati s svetom. Po enem letu so me povabili v Mladinsko knjigo.

Že v gimnaziji sem veliko bral. Literaturo, pa tudi revije o sodobnih družbenih gibanjih, recimo Perspektive, revija, ki je prinašala nova spoznanja v tiste svinčene čase. Tudi kot študent sem veliko bral tudi stvari, ki jih sicer ekonomisti običajno ne primejo v roke, ter hodil na predavanja profesorja Dušana Pirjevca na Filozofsko fakulteto. Sem bil malo netipičen ekonomist.

V času ko sem prišel na Mladinsko knjigo, je bila Mladinske knjiga v velikih težavah. Lotil sem se projekta zagona knjižnega kluba Svet knjige.

V: Slavni Svet knjige s katerim smo vsi »gor rasli«, ki ga vsi poznamo, je bil torej tvoj projekt?

Ja, jaz sem ga gor postavil. Je bilo zelo mukatrpno, ker ga takrat v podjetju niso vsi podpirali. To je bila nova prodajna pot. Zaradi nižjih cen, je bil prisoten strah, da bi s Svetom knjige »ubili« druge dejavnosti. Kljub nasprotovanjem smo kar nekako začeli delati in pokazalo se je, da ima projekt veliko moč, veliko privlačnost.

V: Milan, kdaj ste torej začeli s Svetom knjige?

Sam sem prišel konec leta 1971 in leta 1972 smo poslali prvo pismo 1300 članom, potem počasi naprej do kataloga in šele leta 1974 je založba ustanovila klub tudi formalno. Takrat sem tudi prevzel vodenje celotne prodaje v založbi. Pod prodajo je spadal tudi Klub, ki sem ga sedaj lahko zaščitil.

V: Koliko je imel Klub članov v najboljših časih?

176.000 članov na začetku 80. let. Še sedaj ima Klub 90.000 članov. Vse skupaj je bilo članov skoraj 500.000.

V: Milan, tvoja znanja o vodenju so ogromna. To vem, ker jih rad deliš z nami na Socialni akademiji. Pred kratkim si se upokojil in … takoj začel spet študirati. Ti si resnično zgled pojma »vseživljenjsko učenje«, ki velikokrat ostane samo pobožna želja. Kakšen je tvoj odnos do učenja?

Ljudje se učimo od samega rojstva. Ko pridemo na svet, ne vemo nič. No, nekatere stvari so nam že vsajene v gene, ampak vsega smo se morali naučiti. Kakšni so še potenciali v nas, kaj vse bi se še lahko naučili!

Vedno me je pa zanimalo, vedno sem želel razumeti stvari, kot kako deluje družba in kako posameznik. Tehnične spretnosti me ne zanimajo toliko.

V: Kot »sošolec« na Socialni akademiji vidim, da imaš teh znanj že ogromno. Velikokrat dopolniš eminentne profesorje s svojim znanjem. Zanimivo mi je, da še najdeš izziv in prideš med nas »mulce« na Socialni akademiji …

Moje spoznanje je, da se lahko vedno in od vsakogar učiš. Vsak ima svojo pot, svoje spoznanje, znanje, spretnosti, izkušnje. Tudi če govoriva o vodenju: jaz sem učil druge, drugi so učili mene. Učenje je ena najlepših dejavnosti, priložnosti, ki jih imamo.

V: Nekje sem prebral, da si rekel: “Osebna in poslovna plat sta zelo povezani. Imaš občutek, da je podjetje tvoje in nisi v službi. Ne moreš odpreti in zapreti pisarne. Položaj, kot je moj, je poklic in je življenje. Tega poklica ne igraš, ampak ga živiš.” Kako si uravnaval razmerje med poslom in družino?

Najbolje bi bilo vprašati ženo Silvo, jaz sem nekritičen. Z otroci sva se veliko ukvarjala, četudi tega ni nikoli preveč. Včasih sva imela še kmetijo, ki sva jo obdelovala …

V: Kako? Ob delu v Mladinski knjigi sta imela še kmetijo?

Ja, moji starši so ostareli in nihče ni prevzel kmetije, pa sva z ženo spremenila načrte in začela kmetovati. Nekaj časa smo imeli še krave… Bilo je naporno, a se je vse skupaj dobro obrnilo. Smo se specializirali: pridelovali smo hren, pa buče, … na tone. Silva: »Same inovacije …«

Pomembno je bilo, da smo kmetovanje imeli kot nekakšen šport, za sprostitev, pa tudi kot »vajo za otroke« …

V: Ali so otroci tudi pomagali?

Vsi smo bili vključeni. Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi, da je skupno delo z otroci izjemna vzgojna priložnost za spoznavanje, odrekanje, za odpoved, za soočanje z napori, potrpljenje, da znaš premagovati neprijetnosti.

Se mi zdi, da sem kar dobro usklajeval posel in družino.

V: Ali so tvoji otroci vsi poročeni?

Da. Imava že 8 vnukov …

V: Milan, sam menim, da se vodenje podjetja in vodenje družine ne razlikuje bistveno. Kaj o tem meniš ti?

Hm, še nisem pomislil na to … (po premisleku) Ampak bo verjetno držalo, ker v svojem bistvu človek prakticira ista spoznanja, iste vrednote. Bilo bi zelo zaigrano, če bi na enem ali drugem področju delal drugače, kar bi bilo nenaravno in gotovo tudi neuspešno. In tudi, tako kot imaš svoje družinske člane rad, tako imaš rad tudi svoje sodelavce. No podobno …

V: Kako si izkušnje vodenja iz podjetja prenašal v družino in seveda tudi obratno – iz družine v podjetje?

V podjetju smo se veliko izobraževali … Prišel sem do spoznanja, da naj najprej iščem človeka, šele potem strokovnjaka. Če strokovnjak ni tudi »človek«, potem ga ne vzamem.

V: V članku v Poslovni akademiji Financ sem prebral tvojo misel: »Vsak lider mora biti najprej menedžer, potem je šele lahko lider. Pomembno je, da vidiš malo drugače in malo dlje ter da nisi neposredno vezan na operativno delo.«
Sam se s prvim delom citata ne strinjam. Menim, da mora človek na mestu generalnega direktorja tako velikega podjetja kot je Mladinska knjiga, biti najprej voditelj in potem manager. Kako to vidiš ti?

Sam sem imel v mislih razvoj človeka. Na to gledam v časovni dimenziji. Voditelj lahko postaneš, ko imaš že izkušnjo upravljanja procesov, ko si sposoben videti širše obzorje. Rabiš neko dozorelost, spoznanje, formacijo, tudi trening, … da si lahko voditelj. Kot voditelj moraš znaš zbrati okoli sebe prave ljudi, jih znati oblikovati, zgraditi zaupanje. Kot voditelj ljudem zaupam, jim prepuščam, navdušujem, motiviram, kot manager pa jih bolj kontroliram.

V: Kako si ti gradil zaupanje?

Skušal sem uživati pri svojem delu, želel sem, da bi uživali tudi drugi. Je pa res, da če delaš s takim predmetom kot je knjiga, je mnogo lažje uživati. Želel sem, da bi moji ljudje napredovali, da bi rasli kot strokovnjaki in kot ljudje. Da bi postali samostojni, ter tudi boljši kot sem sam. Smo namreč odvisni drug od drugega – soodvisni.

V: Gotovo si v svoji karieri velikokrat izbiral sodelavce, gradil time. Kako si se tega lotil, kaj si iskal v sočloveku – bodočem sodelavcu?

Najprej naj rečem, da sem se dostikrat zmotil … in se gotovo ob tem učil. To je proces, ker ljudje so živi in vse kar je živo, je sprejemljivo, ne moremo ljudi kar zapreti v škatle. Da pa se občutiti, ali je človek odprt, vreden zaupanja, kako komunicira, kakšne so njegove besede, kako bo delal v timu, ali bo podpiral sodelavce, navduševal, ali je ne samo strokovno pač pa tudi človeško dovolj …, kako naj rečem … topel.

V: Milan, vem da si globoko veren kristjan. Kaj ti pomeni v vera v odnosu do vodenja velikega podjetja? Kako ti je pomagala pri vodenju ljudi?

Morda sem včasih globoko veren, drugič pa plitvo veren … Vera ni kar dana, jo iščemo, kajne? Pa vendar: saj imamo 10 božjih zapovedi in če se jih držiš, je to prava mera tudi za medčloveške odnose, odnos do sveta, odnos do vseh vprašanj s katerimi se srečujemo. So orientacijska točka, ker brez merila etike, ki izhaja iz zapovedi, bi imel težjo orientacijo. Brez te etike, bi bili tudi vsi dosežki zelo vprašljivi.

V: Milan, pred kratkim si se upokojil. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Na katerih poljih družinskega in družbenega življenja se boš udejstvoval?

Veš kaj, nimam nobenega konkretnega načrta. Mislim, da mi bo življenje prineslo prave reči, prave izzive, ob pravem času. Tako kot vedno.

Rad bi se več posvetil svojim otrokom, vnukom, prijateljem, sosedom, da bi imel čas tudi zase, za razmišljanje, izobraževanje, tudi za zdravo rekreacijo. S Silvo sva rekla, da bova vsakemu, ki naju bo kaj prosil, rekla kar DA. Midva ne letava za cilji, pa vendar sem prepričan, da se bodo zgodile dobre stvari.

V: Bi še sam kaj želel sporočiti bralcem bloga Preprostost?

Vsak dan je najlepši, ker je enkratno darilo. Dokler ga prejemamo.

Milan zahvaljujem se ti za tale intervju in ti želim veliko veselja, miru in vsega dobrega.

Sorodni članki:

Učenje je postopna rast in ne skok

Aleš Čerin — Mon, 08 Jun 2009 07:49:37 +0000

Moj mlajši sin je zelo ročno spreten (končno en tak v družini). Je razmišljujoč, se pripravljen učiti, vedoželjen in dovolj discipliniran, da stvari spravi v življenje. Tako izdela kakšno leseno letalo, avtomobil – pravzaprav elastomobil (zadnjič je bil na tekmovanju elastomobilov), sedaj pa se je lotil čolna. Zanimivo se mi zdi, da kar sam nariše načrt (jih ne prekopira preprosto z interneta ali kje drugje), gre v trgovino, kupi material in začne delati.

Pa sem zadnjič pogledal njegov načrt za čoln in opazim, da bo čoln nekam preveč oglat in ga opozorim, da mora biti lupina čolna bolj zaobljena, da lepo “reže vodo”. Njegov odgovor me je popolnoma presenetil in se je glasil nekako takole: “Se še učim. Ali si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?”

Fant ima popolnoma prav in mi je dal dobro lekcijo iz osnov vodenja – o katerem pravzaprav sam predavam, svetujem in “pametujem”. Fant pač čisto naravno upošteva načelo postopne rasti, ki velja pravzaprav za vse v življenju, tako za znanje matematike, angleščine, kot za igranje kitare, nogometa, rast odnosa med možem in ženo ter tudi gradnjo timov. Mogočno drevo ne zraste iz semena takoj ali v nekaj dneh, pač pa postopno v več letih. Tudi naši otroci (naši sodelavci in mi sami) se razvijajo v skladu s tem načelom, ki velja vedno in povsod. Razvoj je počasen in postopen.

Mi voditelji (doma ali v poslovnem svetu) smo poklicani, da to rast omogočamo. Moj prijatelj Danilo pravi, da rast lahko le omogočamo – nikakor je ne moremo prisiliti. Mi voditelji lahko ustvarjamo pogoje zanjo, dajemo čas in druge vire za rast (denar, materiale, prostor).

Opažam, da nam voditeljem manjka potrpežljivosti in še huje primanjkuje nam tolerance do napak. Kar prva stvar mora biti idealna. Če ni, že posežemo in pametujemo – tako kot jaz svojemu sinu. Kaj ni dobro, da smo vsak dan deležni takih lekcij?

Foto: Eduardo Schäfer, SXC

Sorodni članki:

Voditelji spodbujamo “možgane na off”

Aleš Čerin — Thu, 21 May 2009 05:39:55 +0000

Od voditeljev v podjetjih in tudi od staršev v vlogi voditeljev sodelavci ali otroci pogosto pričakujejo odgovore kar “na pladnju”. Pridejo in še preden sploh kaj pomislijo, izpostavijo problem (ki je pravzaprav izziv) in pričakujejo odgovor na vprašanje: “Kaj (ali kako) naj naredim?”. Kako rado nas voditelje zanese v odgovor v smislu “Tole (takole) naredi …” !

Kaj se naši sodelavci ali otroci iz našega obnašanja naučijo? Da nas lahko kar zasipajo s svojimi problemi, ki jim jih moramo mi reševati (saj zato smo pa plačani, saj zato pa smo starši!), da jim ni trega niti pomisliti, preden pridejo k nam po rešitev, da je kar v redu, da ne iščejo rešitev, da je pravzaprav normalno, da imajo “možgane na off”. Vendar ali nismo voditelji družin in voditelji v podjetjih odgovorni za omogočanje razvoja svojih otrok in sodelavcev? Z “možgani na off” se razvoja ne omogoča, kajne?

Kaj ko bi jim na vprašanje odgovorili kar z vprašanjem: ”Kaj pa ti misliš (PAZI: besedica misliš vključuje pojem misliti!), da je za narediti?” ali pa “Kaj/kako bi pa ti naredil?”. Če od sodelavca ali otroka ni odgovora na to vprašanje, jih pač pošljemo ven, da pridejo s svojimi predlogi rešitev, ki jih morda lahko skupaj premislimo in najdemo najboljšo rešitev. Možgane sodelavca ali otroka seveda tako “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje. Kako dragocena izkušnja!

In ko se že menimo, se lahko s sodelavcem ali otrokom še dogovorimo, do kje segajo pooblastila za odločitve, do kje se sodelavec ali otrok lahko kar sam odloča.

Sorodni članki:

Voditi družino kot podjetje?

Aleš Čerin — Fri, 15 May 2009 08:07:54 +0000

Včeraj sem imel v naši fari predavanje s kar malo provokativno temo “Podjetje “Moja družina” – Voditi družino kot podjejte?”. Odziv ljudi je bil dober. Kar zanimiv pogovor je tekel še dolgo po predavanju.

Voditi družino kot podjetje?

Tags: leadership vodenje management upravljanje družina family

Vodenje je poklic, ki je v teh časih zelo iskan, dobro plačan in seveda zelo zahteven. Govorim o vodenju in ne o takoimenovanem managementu. Vodenju kot razvoju ljudi, kot o zagotavljanju prave smeri, vodenju kot o uspešnemu spopadanju s spremembami, kot zmožnosti graditve tima. Ne govorim samo o upravljanju (denarja, informacij, stroškov, opreme, …). Seveda je oboje pomembno in potrebno – vendar najprej vodenje, nato upravljanje, tako kot je najprej arhitektura in nato gradnja.

Družina si po mojem mnenju zasluži najboljše vodenje, odlične voditelje. Kdo so voditelji družin? Stephen Covey takole nagovori starše: “Naj vam je všeč ali ne VI ste voditelj/ica družine in tako ali drugače izpolnjujete vse 4 vloge: ste zgled, skrbnik/ca odnosov, organizator/ka in učitelj/ica.”

Starši kar prevečkrat pozabljamo, da je treba družino voditi – prav nič drugače kot podjetje (pravzaprav se okoli 90% naravnanosti, aktivnosti pokriva). Pomembno se mi zdi, da znanja, ki jih pridobimo v podjetjih, prenašamo v vodenje v družini – in obratno seveda.

Iz družin prihajajo zgledi dobrega vodenja (prav tako slabega) in se kot dediščina prenašajo naprej v naslednje rodove. Prav zato je velikega pomena, da mi kot starši kaj naredimo za razvoj svojih voditeljskih naravnanosti, znanj in veščin, ter se dovolj discipliniramo, da ostanemo z “drugim članom uprave” (žena/mož) v odnosu zaupanja, in da s svojimi težavnimi “sodelavci” (otroci) sploh zmoremo ostati v odnosu. S tem po mojem mnenju največ naredimo tudi za družbo kot celoto.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Vodenje: ali se sploh da ne-odločiti?

Aleš Čerin — Wed, 28 Jan 2009 19:00:00 +0000

Voditelji (podjetij, vladnih in nevladnih organizacij, cerkveni voditelji, politiki, tudi starši, …), so na svetu predvsem zaradi dveh stvari:

da skrbijo za razvoj ljudi (o tem kdaj drugič),
da se odločajo.

Sam sem imel to srečo, da sem skoraj 15 let imel za voditeljico osebo, ki je znala oboje: odločati se in skrbeti za razvoj ljudi. In to odlično. Hvala za neprecenljiv zgled od katerega sem se še sam kaj naučil.

Voditelji so prav zaradi odločanja, redkeje zaradi vzgoje ljudi, dobro plačani. Pravih voditeljev pa pravzaprav izjemno primanjkuje; podjetja jih iščejo z “lučjo pri belem dnevu” in priznati je treba, da je vodenje ljudi zares izjemno naporno. Zaradi ljudi in potrebe po nenehnem odločanju.

Voditelje celo (mi in tudi oni sami sebe) neradi imenujemo voditelje. Bolj se uporabljajo drugi, nekako milejši izrazi: menedžer, koordinator, vodilni delavec, ravnatelj, … kot da se malo bojimo teže besede voditelj. Verjetno zato, ker prinaša preveč odgovornosti – za razvoj ljudi in odločanje.

Nekateri pa odločanja ne marajo, tega ne zmorejo in se pravzaprav ne odločijo za nič, kar pa se – kako neprijetno, sploh ne da. Tudi, če se nam zdi, da se ne odločimo, smo se tudi odločili. Pač za vdanost v usodo, za ne-akcijo, za odzivnost, za odločanje drugih o naši usodi.

Tako, sedaj sem se pa odločil, da grem delati še kaj pametnejšega kot samo pisati tale blog. Če pa obsedim pred računalnikom, sem se tudi odločil.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

Upravljanje časa?

Aleš Čerin — Tue, 27 Feb 2007 17:56:06 +0000

Kako bi bilo, če bi dan res imel 30 ur?

Ali ne bi čez nekaj časa pogrešali dodatnih 6 ur? Vemo, da nam je dano samo 24 ur vsak dan. Vsakemu človeku. Torej za vse enako. Pravično. To razumemo in s tem smo sprijaznjeni. Pa napolnimo teh 24 ur s tem kar je pomembno? S čim torej napolniti teh »n x 24 ur« v našem življenju? Ne morem vam dati enostavnega recepta. Ni ga. Še več, vsebina “pomembnosti” je za vsakega človeka drugačna. Vsebino svojih dni si mora človek poiskati sam.

Prepričan sem, da bi pomagalo, če se najprej ustavimo, poiščemo samoten kraj – brez hrupa civilizacije, da pogledamo vase in se vprašamo:

Kaj je zame najbolj pomembno?
Katere osebe so za mene najbolj pomembne?
Kaj bi rad delal? Kaj bi rad bil?
Kaj je zares prav?

Tako razmišljanje ozavestimo, misli zapisujmo, se vračajmo spet in spet nazaj, dokler ne bodo vedno bolj čiste. Pogovarjajmo se tudi z ljudmi, ki so nam blizu. Ko nam bo tak način soočanja s seboj prišel v navado, bomo sčasoma vedeli. Takrat bomo tudi ostro začutili neskladje; neskladje med tem kar nam je resnično pomembno in koliko časa temu posvetimo.

In takrat ko bomo vedeli? Kaj potem? Nič se ne bo avtomatsko spremenilo. Samo vedeli bomo. Kar še ni dovolj, kajne? Stvari je treba spraviti v življenje. V vsak teden, v vsak dan, v vsak trenutek, v svojo službo, v svoj dom. Kako pa stvari spraviti v prakso? Tu se rado zatakne. Kako torej, dan za dnem, vsak trenutek pomembno dajati na prvo mesto?

Z upravljanjem časa? Ne, čas se upravlja kar sam od sebe, pač pa z vodenjem in upravljanjem samega sebe v času, ki nam je dan.

Težko kajne? A gre!