Deli s prijatelji:

Tole kar pravim v naslovu mi je bilo vedno zanimivo, pa še nikoli nisem izvedel. In ravno tega sva se s sinom lotila včeraj. Od doma sva odkorakala (začela sva kar peš) do ljubljanske železniške postaje. Vmes sva ugotovila, da sva malo pozna in da vlaki ne čakajo, zato sva skočila na mestni avtobus.

Tako sva imela malo več časa in si na “štacjonu” privoščila slovenski specialiteti: kebab in pico. Zanimivo, kako v lokalu Ajda poskrbijo za svoje goste. Hotela sva se usesti za mizo in v miru pojesti, pa naju je mojster hitre hrane odpodil z besedami: “Ne sedita tam, tam je čisto!” (OPOMBA: So že očistili.) Meni ni potegnilo, sinu pa takoj: “Ne pusti nama sedeti tam, kjer je čisto. Za naju je dobro umazano.”

Kupiva karti in se z vlakom odpeljeva proti Litiji. Že po 15 minutah sva izstopila v Lazah in pohod do doma se je začel.

Na kratko

• Dolžina in višina: 8 ur in pol zmerne hoje; 930 m višinske razlike
• Pot: Laze – Janče (792 m) – dolina potoka Zahujka (kar po azimutu) – Besnica – Javor – Žagarski vrh – Sostro – Bizovik – Golovec – Ljubljana-Štepanja vas
• Primernost: za dobro kondicijsko pripravljene, zelo lepa tura za zimske pohode
• Izletniška karta: Ljubljana in okolica; 1: 50.000

Opis poti

• Za postajo v Lazah poiščete lokalno cesto na kateri se začne markirana pot do Janč. Mimo novo zgrajene cerkvice (izgleda, da pravoslavne – bravo naši pravoslavni bratje!) se po širokem kolovozu poženete v kar strm breg. Kmalu dobite višino in mimo samotnih kmetij (Rogač, Jernač, Vavš, Andrejevec, Hribovec, Tončk) v dobrih 2 urah dosežete Janče.
• Z Janč se spustite v dolino Besnice. Midva, velika skavta :), sva šla s pomočjo kompasa (smer 236°) kar po azimutu (čez drn in strn). Prišla sva v grapo potoka Zahujka in kar po njej (mimo številnih lovcev, ki so imeli pogon) do kmetije Potokar in naprej do velike doline Besnice.
  OPOMBA: Namesto nehojenih poti lahko uberete z Janč kar cesto v Srednjo Besnico.
• Midva sva potem prečkala dolino Besnice in se podala direktno v grapo med Javorskim vrhom in Površnikom. Po izjemno strmem bregu sva izplezala do Brezovarja pod Javorskim vrhom.
  OPOMBA: Na Javorski vrh se lahko vzpnete po lokalni cesti iz Besnice proti Javorju (kakšna 2 kilometra).
• Od Javorskega vrha sva se odpravila proti Žagarskemu vrhu. Lepa pot po grebenu - lep razgled nazaj na Janče in pravzaprav na vse strani po Sloveniji.
• Z Žagarskega vrha sva se spustila v vas Zagradišče in preko Češnjice v Sostro. Tu že naletite na avtobus mestnega prometa (št. 13) in se, če je muka prevelika – do tu je hoje okoli 6 ur, odpeljete v Ljubljano.
• Midva sva se okrepčala v bližnji gostilni Kovač (pri končni postaji 13ke) in pot nadaljevala v Bizovik, se povzpela na vrh Golovca in domov.
  OPOMBA: Še precej lepša varianta bi bila sv. Urh, na Orle in po grebenu Golovca v Ljubljano.

Možnosti

• Pot z Janč lahko podaljšate v Volavlje – Trebeljevo – Ravno brdo in potem pridete v Javor. Pot tako podaljšate najmanj za tri ure.
• Druga možnost je, da pot malo skrajšate, če se z Janč spustite v Vnajnarje – potem v Besnico (blizu kmetije Balant), se vzpnete na Pečarja in od tam v Zagradišče – Češnjico in naprej v Sostro. Pot morda skrajšate za kako uro.

Na poti sva bila skupaj s sinom, ki me je priganjal v brezpotja, v ozke poti. Jaz “starček” bi si izbiral “široke poti” (ki pa kot vemo vodijo v pogubo: “Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.” Mt 7, 13).

Hvala Boštjanu za lep dan. Veliko zanimivega sva videla, predvsem veliko osamljenih kmetij, ki že na zunaj kažejo življenjske zgodbe ljudi, kateri so ali sedaj prebivajo v njih. Veliko zgodb je že na prvi pogled žalostnih - alkohol, ki ubija na cestah, prazni tudi naše podeželje. Četudi je tole podeželje zelo blizu Ljubljane.

Deli s prijatelji:

Pa to ni res kako pametni so danes otroci! Včeraj sem imel priliko deliti svoje izkušnje s področja internetnih orodij (wiki) z mladim fantom, gimnazijcem iz prvega letnika odlične gimnazije, sinom naših družinskih prijateljev.

Fant je bister in takoj “kapira”, stvari ga zanimajo, je umirjen, tudi glasbenik, nadarjen za mnogo reči. Seveda je wiki in druga sodelovalna orodja (npr. sodelovalne miselne vzorce) tehnično takoj dojel in se jih naučil uporabljati, četudi ni kakšen računalniški “geek”. A kar me je presenetilo: takoj je dojel tudi koncept Web 2.0, koncept sodelovanja, deljenja znanja, soustvarjanja, ki jih moram v poslovnem svetu razlagati in razlagati, razbijati strahove in pomisleke, predvsem v smislu bojazni pred sodelovanjem, soustvarjanjem in deljenjem (temu ljubkovalno rečem “To je moje!” sindrom). Seveda, fant še ni zaplankan s strahovi, ni ujet v okvire in predale odraslega sveta!

Na koncu pa sva se še pomenila o pomenu obvladovanja samega sebe v smislu, da te internet ne “posesa” vase, da človek ne izgublja dragocenega časa z buljenjem v ekran in ukvarjanjem z nepomembnostmi virtualnega sveta. Kar sam je našel pravi “recept”, pravo naravnanost in mi jo predstavil s tole primero, ki jo navajam nekako po spominu: “Z internetom je tako kot s trgovino. Preden greš v trgovino moraš vedeti kaj bi rad kupil, potem pa greš in kupiš in ne obratno, da greš v trgovino, potem te pa kaj premami in že kaj kupiš.” Sam sem samo spustil spodnjo čeljust in ga prosil, če lahko o tem napišem blog. Genialno, sploh pa ne bi pričakoval take modrosti od mladeniča 15 let!

In kar je še najpomembneje, to naravnanost se lahko uporablja na več področjih življenja: od banalnega nakupovanja (kar primera sama), branja knjig (še pred začetkom branja knjige si zamisli kaj bi rad dobil iz knjige), odnos do denarja (kaj bi rad z denarjem vrednega v najširšem smislu dosegel, potem pa varčuj), izbira partnerja, … pa do iskanja smisla bivanja.

Samo kdo naj mi še kaj reče čez današnjo mladino! Mladi danes niso (in verjetno tudi nikoli v preteklosti niso bili) homogena gmota, pač pa, kot pravi Slavko Rebec: “Svet mladih je izjemno individualiziran. Pomembno je mnenje vsakega mladega.” Mi “starci” pa se moramo ogibati posploševanja in začeti spremembe pri sebi, ter se truditi, upati in moliti, da smo današnji mladini dober zgled.

Foto: Mario Alberto Magallanes Trejo, SXC

Deli s prijatelji:

Predstavo si lahko ogledate tudi vi. Spored predstav najdete na Čušinovi spletni strani.

Gregor Čušin nas z novo mono(z)dramo Jona, besni prerok, v kateri se navezuje na svetopisemsko zgodbo o preroku Joni, zdrami, v nas “zareže” prav do kosti in nas pravzaprav “posesa” v razmišljanja o naših osebnih Ninivah. Gregor Čušin je seveda prvovrstni dramski igralec, a predvsem angažiran kristjan, ki nas (kristjanov) ne špara in nam ne prizanaša.

Od Hagade, preko Evangelija po Čušinu in Pešca se Gregor Čušin razvija v vedno bolj ostrega slovenskega preroka. Kako potrebujemo takih čvrstih, veselih in neprizanesljivih kristjanov! Da nas zdramijo, da se zdrznemo in začnemo premišljevati. Pot, ki jo kaže Čušin je prava: začeti pri sebi, se nasloniti na božjo besedo, ki jo imamo zapisano v Svetem pismu in biti zgled. Pravim: “Trda je ta beseda, dragi Čušin, a na mestu.”

V Jonu nam Gregor najprej prebere zgodbo o upiranju preroka Jona, da jo obnovimo, da se jo spomnimo ali pa kar prvič slišimo. Priporočam tudi sam, da najprej preberete zgodbo o preroku, ki je naredil vse, da ne bi slišal Njegovega glasu (preberite vse štiri dele: Jona se upira Bogu, Jonova molitev, Jona gre v Ninive, Jona se jezi).

Potem se Čušin znajde kot Jona v trebuhu velike ribe in se stalno pogovarja z Bogom, kaj pogovarja, prepira se z Njim, se zadira Nanj, Ga uči in Mu celo govori v prilikah. Posebej je zanimiva prilika o gasilcih, v kateri predstavi gasilsko društvo, kjer so resnično znali gasiti. Vse dokler niso medse sprejeli mladega moža, ki se je ognja bal in ni hotel gasiti. Za tajnika so ga sprejeli, plačal je namreč članarino. Potem je bilo takih vse več in več, dokler …, dokler niso imeli birokracije gasilskega društva lepo urejene, vse članarine plačane, … gasiti pa niso znali več in niti niso več hoteli. Ali mi kristjani še znamo in hočemo opravljati to kar je najbolj bistveno? Kaj pa sploh je bistveno za nas kristjane? Da imamo vse papirje, da je vse po predpisih, da so članarine plačane? Kaj pa sploh je naše “gašenje požara”? Dragi Čušin, hvala za tole priliko!

V nadaljevanju Čušin Bogu celu očita - kot oče Očetu :), da nas crklja, da ima pravzaprav “zaskrbljujoče vzgojne metode”, da je preveč popustljiv, da nam preveč in prevečkrat odpušča. Da nam dovoljuje – dotakne se naše svobodne volje, da bi mi kar sami črtali kakšno od 10 zapovedi, ker nam niso všeč, ker so pretežke, ker se jih itak ne držimo. Božje zapovedi so v paketu ali jih pa ni. So kot lučke na božičnem drevescu – če ena ne gori ugasnejo vse. Če pade ena zapoved, padejo vse.

Čušin tudi išče bolj primerne od sebe za “biti Jona”, ki bi znali bolje oznanjati Ninivam,  ki so tudi bolj usposobljeni. In tako najde papeža, našega kardinala, škofe in duhovnike. Tudi do njih ni milostljiv. Kritika je na mestu, zaboli in zdrami. Verjamem, da tudi spremeni. Popustljivosti, ki smo jim priča med nami kristjani, nas namreč vedno bolj odnašajo stran od resnice.

Dotakne se tudi obljube in pravi: “Koliko podpisov pa je treba zbrati, da bo obljuba spet imela veljavo?” Kot primer da poročno obljubo: “Jaz …, sprejmem tebe, …, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.” Da bo to kar rečem držalo, vse dni življenja. Sam dodajam, ali si v tem času sploh še upamo obljubiti, dati besedo. Še tega je vedno manj. Popustljivost, popustljivost. Trde so te besede, dragi Čušin, a spet na mestu.

Na koncu gre Čušin (kot Jona) res v Ninive, pa ne zaradi Njega, ne zaradi sebe, pač pa zaradi otrok. In pravi, da bo šel znova in znova, kolikorkrat bo treba.

Hvala, dragi Čušin, da prihajaš k nam – znova in znova. To potrebujemo. Tudi znova in znova.

Foto: Jože B.

Deli s prijatelji:

V elektronski poštni nabiralnik sem dobil tale intervju, ki je bil 13.10.2009 objavljen v ONI, prilogi Dela. Hvala ONI za odličen intervju.

V njem avtor knjige “Grozljivi gost: nihilizem in mladi” Umberto Galimberti, ugledni italijanski filozof govori o generaciji, ki je nihče ne potrebuje in upošteva – generaciji mladih.

Takole odgovarja filozof v intervjuju na vprašanje, če naša družba sploh potrebuje mlade?

“Ne. Pozornosti sta deležni le dve generaciji. Generacija dedkov, ki imajo zdaj oblast in so stari približno 70 let, in generacija njihovih sinov, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne povabi, če imajo samo honorarno delo od danes do jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti podnevi jih nihče ne potrebuje. Ali pa se bodo drogirali, ker so mamila zanje nekakšna anestezija, v pomenu »nočem biti del tega sveta, ki me ne želi«.

Če si starš, vzgojitelj, učitelj ali si kakorkoli povezan z mladimi, si vzemi 10 minut časa in si intervju preberi v celoti.

Odlično za razumevanje mladine, ki je ne razume nihče več, razen, kot pravi avtor, oglaševalske agencije in tržniki. Nam pa daje možnost za spremembe – nas “starcev” namreč, ki bomo po novem delali do 65 leta in še bolj jemali pozornost mladini.

Foto: Internetna stran Lo Schiaffo

Deli s prijatelji:

Mlado dekle Petra v komentarju na članek “Slušalka v ušesu …” pravi: “Moji sošolki na primer, mama prebere domače branje in ji potem pove obnovo. Moji starši tega niso nikoli podpirali in tudi meni se zdi neumno, saj se pravzaprav učimo zase.”

Neverjetno, da ima mlado (sklepam, da je še v osnovni ali srednji šoli) več pameti, razsodnosti in znanja o vzgoji otrok kot prenekatere matere in očetje. Bravo Petra!

Ja, tudi taki starši so, ki prav direktno uničujejo svoje otroke s tem ko jim:

• ne dovolijo izkušnje iskanja modrosti v leposlovnih delih,
• ne omogočijo izkušnje odrekanja (kaj pa je branje leposlovnih del kot odrekanje čemu drugemu, kar je za otroka bolj lahko – npr. buljenje v računalnik, televizijo, postopanje),
• ne omogočijo izkušnje poraza (”Vse naredim, da bi ja dobil dobro oceno in se vpisal na XY šolo.”),
• ne omogočijo izkušnje prevzemanja odgovornosti za svoje delo in ravnanja.

Takole “zanašanje riti” otroku je pravzaprav onemogočanje otroka na poti v samostojno življenje. Otroka prikrajšati za izkušnje (tudi neprijetne, ki jih je sicer realno življenje polno), poskrbeti, da ni opremljen s temeljnimi človekovimi znanji, da ga ne usposobimo za prevzemanje odgovornosti, obenem pa vedeti kakšen je svet in vedeti, da življenje danes ni lahko, je pravzaprav – morda malo grobo rečeno – kriminalno dejanje. Pravzaprav je to vzgoja, ki vodi v “hendikep”, ki sicer ni telesni, vendar velikokrat s še s hujšimi posledicami.

Dejansko so taki starši tudi v neskladju z obstoječim Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v v 4. členu govori takole:

• (1) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in  dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.
• (2) Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico.

Kje je torej usposabljanje otrok za življenje in delo? Malo provokativno, pa vendar: “Ali je že kakšna šola ali druga inštitucija, prijavila kakšnega starša, zaradi takih lahko rečemo, kriminalnih dejanj?”

Foto: Vivek Chugh, SXC

Deli s prijatelji:

Predstavljajte, da ste učitelj in da sprašujete otroka z malo daljšimi lasmi. Odgovarja pravilno, vendar se vam odgovori zdijo nekako nenaravni, kot bi bili prebrani iz knjige. Posumite, da nekaj ni v redu in ga prosite naj umakne lase. Zagledate žico, ki vodi iz ušes pod obleko. Otroka zapišete v dnevnik zaradi uporabe nedovoljenih sredstev med spraševanjem.

Otrok izvede škandalozne izpade nad razredničarko, grozi s starši in z drugim pomembnim, pravno podkovanim sorodstvom. Šolski delavci, vodstvo šole, razredničarka in učitelj vztrajajo pri vzgojnem ukrepu, četudi se malo bojijo predvsem pravno podkovanega sorodstva. Med raziskavo pridejo na dan zanimiva dejstva, tudi priznanje osebe , ki je prišepetovala …

Sedaj pa PREPROSTO vprašanje: “Kaj mislite, kdo je bil na drugi strani telefona?”

Foto: Luiz Fernando Pilz, SXC

Deli s prijatelji:

V zapisu o našem pohodu po E6 od Županove jame do Strunjana sem obljubil, da bom napisal kaj o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, …

Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se vsedel, dobro premislil in zapisal.

OPOMBA: O vsem o čemer pišem izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj naše skupine. Morda najdete kje drugje bolj pametne nasvete. Pišem bolj z vidka moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve. Vsekakor je sestra imela malo težji nahrbtnik :) .

1. Hoja

Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim velja posvetiti veliko pozornosti.

a) Čevlji: Jaz sem pristaš lahkih, visokih (preko gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Sam sem prvo leto poskusil tudi tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa tudi nizke pohodne čevlje in so mi preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po moje manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.

So pa v naši skupini otroci hodili 190 km v popotniških sandalih znamke Teva (obuli so jih preko nogavic!), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat ko smo hodili po bolj planinskem terenu.

Sestra je vso pot prehodila v tekaških copatih in je malo tožila nad bolečinami v gležnjih.

Vsekakor pri čevljih ne šparati. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.

b) Nogavice: Kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ni nič šparanja!).

Naš prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere in pravi, da jih je pred 400 km pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15 dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne, ker uporabljam mazilo z eteričnimi olji, ki delujejo tudi antibakterijsko.

c) Higiena nog: Izjemno pomembno je oprati noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za žulje je večja.

Pred hojo smo mi noge obilno namazali (še posebej med prsti) z mazilom za popotnike – shea maslo z eteričnimi olji (zelo mastno, mazljivo, eterična olja noge malo “osvežijo” – povečajo cirkulacijo krvi). Tudi vazelin z dodatkom eteričnih olj je v redu. To omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo tako intenzivno in ne dobimo žuljev med njimi.

Krema se mi ne zdi v redu (četudi je boljša kot nič) in sam sem jo uporabljal na prejšnjih pohodih. Vsebuje namreč preveč vode (okoli 50%) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – večja nevarnost žuljev.

d) Žulji: Najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se vedno ne da preprečiti in je treba na njih računati. Vsekakor priporočam flajštre s silikonsko blazinico. En od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi flajštri potem ni bilo nobenih težav.

e) Higiena predela med nogami: Morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj. Obvezna uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Niso vsi robčki dobri – nekateri preveč izsušijo. Sam uporabljam Nivea Baby Toddies (ne vzemite celega paketa 60 robčkov, pač pa samo toliko kot jih potrebujete).

Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s kremo v predelu med nogami (protivnetna krema: mastna z vsebnostjo propolisa in perubalzama), ki maže “gibljive dele”. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, morda samo občasno) se mažite tudi po notranji strani stegen.

f) Tehnika hoje: Hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri – štiri korake na en vdih).

Poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi smo med dvema velikima “kosoma” hoje počivali vsaj tri ure (čez vroče opoldne).

g) Pohodne palice: So odličen pripomoček, samo mene so preveč motile pri fotografiranju, tako, da sem hodil brez njih.

2. Oprema

Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:
a) ali ga resnično potrebujete;
b) ali ga potrebujete v taki količini;
c) opremo, ki je skupna (npr.: zemljevide, tudi milo, zobno pasto, kremo za sončenje) si porazdelite med seboj in ne nosite vsak svojega kosa.

Primer1: Milo je nujno imeti, vendar ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res celo milo (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine).
Primer2: Zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (enako sončna krema).

Teža nahrbtnika: Odrasli naj nosi okoli 15% svoje teže, otroci pa nikakor ne več kot 10%. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalko, podlogo, nekaj obleke in 1-2 x 0,5 litra pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda je poraba energije in utrujenost  z vsakim gramom večja (posebno pri hoji v klanec).

Osnovna oprema (za en teden hoje, poleti, v nižinah in v sredogorju):

a) Nahrbtnik: Nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 65 litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na vaš hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.

V nahrbtnik spakirajte težke stvari na dno in čimbližje hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno spakirajte v plastično vrečko, da ne premoči obleke v primeru dežja ali politja. Sam sem polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku – si predstavljate katastrofo, če ne bi imel spakirano v vrečke? Že tako se mi je nahrbtnik usmradil…

b) Obleka: Kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi), ena “švic” majica in dve T majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo), dve spodnji majici, tri spodnje hlače (morda ženske malo več?), lahka majica z dolgimi rokavi, flis, kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat, dva para nogavic, kopalke.

c) Spanje: Spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča in ne pretežka (do -5 st. C je primerna).

Otroci so imeli klasično podlogo – t.i. armaflex (glej sliko), sam pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se ga lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi lažje prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.

Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo na prejšnjih pohodih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo letos tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.

Spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (enkrat v turistični kmetiji in enkrat v planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sodelovanje in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo mi vedno spali v zavetju vrtov, gradov, …).

d) Higiena: Zobna krtačka in zobna pasta, milo, majhna brisačka, dober deodorant (en na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki.

e) Zemljevidi in vodnik: Celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega kopirajte Atlas Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.

Za orientacijo rabite troje: markacije, zemljevid in opis poti. Močno priporočam odličen vodnik Daria Cortese: Evropska pešpot E6. Hvala Dariu za odličen opis poti in znamenitosti na poti.

f) Ostala oprema: Švicarski nož (tak bolj lahek), plastična žlička za prehranjevanje (odlična je Žvilica), 2 m najlonske vrvice (na skupino), sončna očala, napolnjen mobilni telefon (brez polnilca – ga imejte ugasnjenega in ga uporabite za primere sile), fotoaparat in rezervne baterije, odganjalec komarjev, krema za sončenje, medvedki ali druge plišaste živalce za otroke, svetilka (lahka – npr. Tikka), prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo), navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci 2 x 0,5l).

3. Hrana in pijača

a) Hrana: Hrano se na taki poti, kjer je dostop do trgovin kupuje sproti v trgovinah in tudi gostilnah, turističnih kmetijah in planinskih kočah. Hrana naj bo kar močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko kot rabite in vprašajte lastnika.

b) Pijača: Voda z dodatki vitaminov in mineralov. Največ smo mi spili kar čiste vode, ki je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. V nekaterih vaseh in na Sviščakih smo našli kar “štirno” in nacingali svežo vodo.

Vodo je treba sproti nadomeščati in to obilno! Kdaj je dovolj tekeočine? Ko priteče skozi telo  (ko greste “lulat”).

V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah!) in brezalkoholno pivo (celo za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.

c) Smeti: Smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar Mercatorjeve, ki smo jih dobili pri nakupih). Dobro je imeti za vsakega popotnika vsaj eno veliko vrečo za smeti, ki v primeru dežja služi za zaščito do prvega zatočišča (še posebej nahrbtnika).

4. Pranje perila

Perilo perite ko ste v okolju kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte direktno v potok, pač pa mimo v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete nobenega detergenta, pač pa samo navadno milo.

Majice, perilo, nogavice (če se boste vseeno jih odločili prati :-) ) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.

6. Druga oprema (po moje ni potrebna, prinaša pa več udobja)

Naš prijatelj iz Avstrije Peter je imel se seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco),dva noža. Se je pa fant znašel in je že v Avstriji kupil “rudla” (naprava na dveh koleščkih, ki je namenjena za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo mi to videli, so nam skoraj izpadle oči :-)

Zaključek

Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis naslednje leto prišel zelo prav. Že premišljujemo o E7 (od Robidišča na zahodu Slovenije do Hodoša na slovensko – madžarski meji: okoli 600 km).

Želim vam prijetne pohode in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”

Tudi sam verjamem, da čas slovenskih trekingov šele prihaja. Čas postaja vrednota in čas “zabit” na taki poti je velika vrednota, še posebej, če doživimo pot v družbi svojih najdražjih.

Deli s prijatelji:

Letos smo dokončali kar smo leta 2007 začeli, v letu 2008 nadaljevali. Pohod po slovenskem delu E6. V enem kosu smo prehodili pot od Županove jame pri Grosupljah do Strunjana na obali. V šestih dneh (razdeljeno v 7 dni) smo prehodili 190 km. Ekipa je skoraj enaka kot lani: štirje otroci od 9 do 15 let in dva odrasla.

1. dan: Začeli smo ob 11h pri Županovi jami pri Grosupljah in kmalu smo bili na Turjaku, ter se skozi čudovite vasi prebili do roba bloške planote pri Selu (pri Robu). Smo bili že na območju medveda in smo med potjo žvižgali, peli in se glasno pogovarjali. Nobenih sledov.

Otroci so se spominjali lanske in predlanske poti in brez težav stopali skozi gozdove in vasi (Mali in Veliki Osolnik, Pečki, Strletje, Mački).

Spanje v Predgozdu ob hrupni glasbi od bližnje zabave v gozdarski hišici na križišču E6 in E7. Odlično – ko je muzika ponehala :)
- 25 km/800m vzpona/6 ur hoje

2. dan: Zgodaj zjutraj naprej preko samotnih vasi in travnikov na  Bloški planoti do Nove vasi, kjer smo si privoščili obilen počitek in velike pice.

Naš ritem je tak, da zjutraj vstanemo precej zgodaj (okoli 6h), približno eno uro hodimo, da otroci že prosijo za hrano (včasih se kar vsedejo dol in pravijo: “Mi stavkamo!”). S sestro sva ugotovila, da tako otroci pojedo več in bolj z veseljem. Potem imamo obilen zajtrk, po njem hoja do približno 12h, počitek do 15-16h in spet hoja do večera (20-21h). Približno tak “ritem” smo imeli vsak dan dol do morja.

Iz Nove vasi smo se preko vasi Metulje spustili v Stari trg pri Ložu (velik sladoled!) in do kralja gradov na Slovenskem – Snežnika. Malo pred Starim trgom nas prijazna družina povabi na hladno lubenico. Otroci so navdušeni! Hvala družini za prijaznost. Trgovina je bila na praznik zaprta, zato smo logistično podporo (hrano in nekaj suhih majic) dobili iz Ljubljane. Hvala Danilo!

Spanje pri gradu Snežnik: čudovit travnat “balkonček” med bajerjem in gradom (”Pred medvedi varno!”). Ponoči smo slišali nekaj lomastenja po gozdu, a nismo delali panike. Najlepši pogled iz spalke do sedaj: belo grajsko obzidje in milijon zvezd.
- 34 km/250 m vzpona/8 ur hoje

3. dan: Vstajanje ob 5.00 se ni obneslo. Preprosto nismo si upali v taki temi v snežniške gozdove, zato vstanemo ob 6h. Vstop v obsežne gozdove se začne z zložno grajsko potjo gospe Lujze in nadaljuje z neskončnimi gozdnimi cestami. Sami samcati sredi gozdne divjine. Vedoč za obilje medvedov, zaukažem žvižganje vsakih 10 minut. Otroci seveda žvižgajo in pojejo, jaz se derem malo bolj naglas kot ponavadi, … Medvedov od nikjer, niti njihovih sledi.

Pot do Mašuna, kjer nedeljsko-lovsko mašo ujamemo pri obhajilu, se vleče in vleče. Počitek v zavetju malih zgodovinskih gradov se nadvse prileže. S sestro zaspiva, otroci pa po nekaj minutah že letajo okoli …

Ob 15h se odpravimo naprej na vrh Snežnika. Pot je dolga, naporna in malo se bojiva, da je otroci ne zmorejo, vendar po obilni malici pod zaključnim vzponom, otroci kot “rakete” dosežejo vrh Snežnika 1796 m (najvišja točka E6).

Ne morem verjeti svojim očem: mali 9-letni Domen je prvi na vrhu. Samo opazujem ga lahko kako mi maha z Velikega na Mali Snežnik. Čestitke tudi vsem drugim seveda. To je bila najbolj naporna tura na poti. Pogled se odpre proti morju: v daljavi zlata plošča slovenskega morja, Kvarnerski zaliv pa se nam smeje precej bližje …

Spanje na vrhu Snežnika. Zanimiv oskrbnik se nam pridruži v pogovoru. zahvaljujemo se mu za odlično postrežbo, gostoljubnost in prijaznost.
- 29 km/1650 m vzpona/11 ur hoje!

4. dan: Sončni vzhod na vrhu Snežnika in prvo srečanje s Petrom iz Avstrije. 35 letni fant – poklicni gasilec iz Gradca – se nam kasneje pridruži na poti. Fant se je sam, samcat odpravil kar iz Gradca do začetka E6 na mejnem prehodu Radlje nad Dravsko dolino in po E6 naprej do morja (okoli 400 km v 15 dneh).

Spust do Sviščakov mine hitro, natočimo vodo in se odpravimo proti Kozleku. Kako uro pred Kozlekom se svet kot bi odrezal spremeni iz celinskega v mediteranskega. Tudi vonj gozda je drugačen – po borovcih. Vzpon v vročini, sopari in občasnem grmenju v daljavi (nevihte nas niso dosegle) na Kozlek je ubijalski. Počitek: 3 urce spanja.

Spust s Kozleka v Ilirsko Bistrico. Nakupi hrane – spet težak nahrbtnik!, velika pica in odhod proti Brkinom. Spanje v turistični kmetiji Bubec. Topel tušššššššššš … in po nekaj dneh spet med rjuhami. Paše!
- 26 km/300 m vzpona/8 ur hoje

5. dan: Pot čez hribovite Brkine je lepa in speljana kjer se le da skozi gozdove. Pot zaznamujejo obilne količine sladkih, velikih robidnic. Napredujemo počasi in se bašemo s črnimi sadeži. Neverjetno koliko jih je in kako dobre so. Pot do vasi z zanimivim imenom Ritomeče se vleče in otrokom jo – rit namreč – vrže dol kar sredi vasi. Možak nas povabi na sok in prigrizek. Hvala. V Markovščini kosimo in počivamo.

Pozno popoldne se vzpnemo še na Slavnik. Ob sončnem zahodu smo na vrhu. Morje izgleda že čisto blizu …

Peter, s katerim se srečujemo ves dan, tudi “uradno” postane naš član ekipe. Otroci ga z veseljem sprejmejo in že malo vadijo angleščino. Ja, s Petrom v ekipi nas je E6 povezala v mednarodni tim. V dneh, ki prihajajo kramljamo o vsem mogočem in stkale so se prave prijateljske vezi. Lepo!

Občutek višine, vidna bližina morja, sončni vzhod, … spanje na mizah pred kočo, prijateljstvo med nami. Božansko, veličastno!
- 28 km/1100 m vzpona/9 ur hoje

6. dan: Bližina morja nam da misliti, da smo že skoraj na cilju, da se samo malo spustimo dol do plaž … Pa ne! Slovenska Istra nas je izmučila s svojimi grebeni, hribi in dolinami. Do Hrastovelj je šlo brez težav. Pred Hrastovljami smo se znašli pravem rajskem vrtu. Povsod okoli nas polno zrelih fig in robidnic.

V Hrastovljah se ustavimo v znameniti cerkvici Svete Trojice za katero vodička pravi, da je Sveto pismo v malem. Se zamislimo nad znamenito fresko Mrtvaški ples. Ob začudenih pogledih številnih turistov, ki nas opazujejo “pokošene” v senci cerkvice, se nam zazdi, da smo druga največja znamenitost Hrastovelj.

V bližnji gostilni z že mediteransko naravnanostjo (kosilo smo čakali uro in pol – otrokom so se lačne oči večale in večale) se okrepčamo in se v veliki vročini ob 16h podamo naprej. Kape v gostilni namočimo v vodo, da nam hladijo razgrete glave. Medveda, ki občasno gostuje v dolini med Hrastovljami in Kubedom ni več. Hvala bogu!

Pot do Marezig in naprej do Pomjana se vleče. Smo v deželi refoška. Kupimo ga nekaj in skoraj bi se napili …

Vzpon iz Babičev v Pomjan je ubijajoč. Nismo ga pričakovali, spustila se je trda noč, cesta pa kar vztrajno navzgor. Vendar popolno presenečenje: otroci kot dobro namazan stroj z vzornim tempom vztrajno navzgor. Brez obupavanja. Sam sem komaj zmogel klanec … Ne morem verjeti, od kje otroci  jemljejo moči. Peter, profesionalni gasilec, zelo fit človek, pravi, da bi on že zdavnaj obupal. Ne more verjeti, kaj mladi Slovenci zmorejo … Ponosen sem na svojega sina, na nečakinjo in na mala nečaka, pa seveda na sestro in tudi nase.

Spanje: idealen proster med cerkvijo in pokopališčem. Simbolično in praktično. Voda za tuširanje je blizu. Ponoči nas opikajo komarji.
- 29 km/590 m vzpona/10 ur hoje

7. dan: Sedaj smo pa že blizu Strunjana. Morje namreč vidimo skoraj na vsakem koraku. Pa še ni konec poti! Pot preko Gažona, Baredov do Jagodja se vleče. Vročina je neznosna. Otroci najdejo osvežitev na nogometnem igrišču, ki ga ravno zalivajo. Popolnoma se zalijejo z vodo, ki jih še dolgo hladi. Odlična ideja!

Iz Jagodja že vidimo znamenite strunjanske klife, pot se spušča proti strunjanskim solinam. Vendar E6 še zadnjič zavije navzgor. Ja, resnično se ni lahko v tej vročini vzpeti še na Ronek 116 m nad morjem.

Pot dol na znamenito plažo pod Strunjanskim križem mine kot bi mignil.  Ob 12h smo doli na obali, v nekaj sekundah v kopalkah in že se hladimo v morju!

Poti sicer še ni čisto konec, mi si pa že čestitamo, se objamemo in veselimo. Za “prebivalce” plaže verjetno izgledamo kor bitja z drugega planeta: v gojzarjih, z nahrbtniki, … takole na plaži.

Peter kar v gojzarjih zakoraka v vodo in poklekne. Mislim, da mu je stekla tudi kakšna solza. Ja, ni lahko takole sam (razen zadnja dva dni) prehoditi 400 km …

Namakamo se nekaj ur, se še enkrat vzpnemo do križa in se sprehodimo do konca v Strunjanu. Avto in domov …
- 17 km/100 m vzpona/5 ur hoje

Nekaj dejstev o celotni poti E6 (tudi tisti iz leta 2007 in 2008):

• Pot je dolga okoli 350 km (kar za malega Domna pomeni okoli 900.000 korakov, zame malo manj kot 450.000 korakov). Na njej smo
• opravili 11.000 m vzpona in jo
• prehodili v 14 dneh (4 + 3 + 7).

Kaj naj rečem ob zaključku naše poti po slovenskem delu E6?

Pot je čudovito speljana (hvala organizatorjem!), pot je navdihujoča, pot je vzgojna, pot je srečevanje ljudi, različnih pokrajin in naravnih sestavov, tudi samega sebe, pot je iskanje novih poti v življenju.

Pot po slovenskem delu E6 priporočam vsem, ki imate vsaj osnovno telesno in psihično pripravljenost. Prepričan sem, da boste doživeli veliko lepega, srečali veliko prijetnih ljudi, videli obilo zanimivih krajev in se predvsem ustavili in premislili - tudi svoje življenje.

Več o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, … v prihodnjih dneh.

Za informacije sem vam na voljo.

Še celotna naša pot na zemljevidu Slovenije:

Deli s prijatelji:

Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.

Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.

Tole, zame izjemmno navdihujoče besedilo Kahlila Gibrana v knjigi Prerok, je lahko pravi vir moči pri vzgoji otrok. Če se dovolj poglobimo vanj, če ga prav razumemo, če ga vtkemo v svoja prizadevanja pri vzgoji otrok, se mi zdi, da ne moremo zgrešiti.

Mojster Gibran je pravzaprav izjemno tenkočutno spoznal najpomembnejše pri vzgoji otrok. Kateri so tisti glavni poudarki, ki jih jaz vidim?

1. Otroci niso naša lastnina. Tako radi bi jih imeli, nekateri starši kar za stalno. Kaj drugega, kot “otrok = moja lastnina” pomenijo težave otrok, da bi se odtrgali od doma? V naši kulturi se je obdobje odhoda zavleklo v 30. leta ali še čez. Nekateri ne odidejo nikoli, ostanejo lastnina do konca.
2. Otroci imajo svoje misli. Kako radi bi se o njih (pravzaprav namesto njih) odločali. Kolikokrat slišim starše v pogovoru o vpisu svojih otrok v srednje šole (navajam samo kot primer) govoriti: “Kam se boste pa vi vpisali?”. In starši resnično vpisujejo otroke v srednje šole, nekateri celo dobesedno izpolnjujejo formularje. Kot da otroci nimajo vpliva na svojo odločitev. Kako se bodo pa otroci naučili odločati, če se vedno mi starši odločamo namesto njih?
3. Duše naših otrok so že v prihodnosti, ki je mi ne moremo “obiskati niti v sanjah”. Najprej: duše itak večinoma v naši kulturi sploh ne priznamo. Priznamo seveda znanje, inteligentnost, socialne veščine, morda tudi čustveno inteligenco, … ne duša pa ne obstaja. Če pa jo že priznamo, pa naj bo taka kot naša.
4. Otroci naj ne ravnajo tako kot mi. Kako radi smo pametni in vsevedni in tako je edino pravilno, da otroci ravnajo tako kot mi, kajne? Kdo pa pravi, da je naša pot skozi življenje edina pravilna, da prav ta pot, ta poklicanost (ne samo v smislu poklica), ki smo si jo mi izbrali zase, edina izpolnjuje? Ali nam je sploh dovoljeno soditi o izbiri poklicanosti svojih otrok, če pa otroci že prebivajo “v hiši jutrišnjega dne”, kot pravi Gibran in je mi ne moremo nisti v sanjah obiskati.
5. Pomen zaupanja v Boga. Zaupanja v Boga (za neverne je M. Scott Peck v knjigi “Svet, ki čaka, da se bo rodil”, našel izraz Višja sila) nam pravzaprav manjka. Tudi med nami Kristjani, da ne bo pomote. Predvsem v smislu zaupanja v njegovo ljubezen, moč in v pravilnost njegove vizije za naše otroke.
6. Pomen povezanosti starši – Bog: Odlična prispodoba loka (mi starši) in veselja ob napetosti, ki jo ustvarja Lokostrelčeva roka (Bog), naj  nam pokaže na pomen veselja, ki jo nudijo vse napetosti pri vzgoji otrok. Kaže na pomen naravnanosti za “vzdržati v odnosu“, četudi je napet. Kako težko, a kako potrebno in pomembno! In kot pravi Gibran: Bog ljubi oboje, puščico v letu (naše otroke) in tudi lok, ki miruje (nas).

V sicer kratkem besedilu je skritih še veliko podtonov, modrosti in nasvetov za našo naravnanost pri vzgoji otrok. Preberite ga večkrat in premišljujte o njem.

Ko takole premišljujem tole besedilo, je tudi zelo primerno za voditelje v poslovnem svetu. Namesto staršev si predstavljajte voditelje, namesto otrok pa naše sodelavce. O povezavah med vodenjem družine in poslovnim svetom sem govoril na predavanju Voditi družino kot podjetje.

Foto: Asif Akbar, SXC

Deli s prijatelji:

Ob pomoči po poplavah v Železnikih, sem bil navdušen nad požrtvovalnostjo, zagnanostjo in znanjem gasilcev. Od takrat naprej sem tudi sam korenito spremenil svoje mnenje o njih.

Pa sem povabil mladega fanta, navdušenega gasilca Uroša Ješeta, da predstavi svoj pogled na gasilce in gasilstvo. Hvala Urošu za njegov pogled.

“Sem 20-letni študent strojništva. Živim v vasi na robu Ljubljane in sem od 6. leta dalje aktiven član prostovoljnega gasilskega društva. Očitno je, da sem z gasilstvom precej povezan. Naj vam predstavim moj pogled in odnos do gasilcev, gasilstva in tudi do ljudi, ki jih gasilci srečujemo.

Namen gasilstva ali kaj pri gasilcih dobimo?

Osnovno poslanstvo je prav gotovo gašenje požarov in reševanje ljudi ter premoženja pred naravnimi in drugimi nesrečami. Osebno mislim, da je ta vrsta humanitarnosti izredno pomembna za družbo in za vsakega posameznika.

Vsak, ki si želi pomagati sočloveku v stiski, prav gotovo s tem pomaga tudi sebi, saj postane boljši človek, več boljših ljudi pa pomeni boljšo družbo. Ta želja pomagati seveda ni rezervirana samo za gasilce.

Naslednja ključna točka gasilstva je gotovo vzgoja otrok. Otrok je v fazi odraščanja zelo dovzeten za stvari okoli sebe in poleg staršev, ki imajo seveda ključno vlogo in odgovornost za vzgojo, na otroka vplivajo tudi družba in dejavnosti s katerimi se ukvarja. Gasilstvo je za otroka prav gotovo ena izmed dobrih možnosti, da preko zabave in športa podzavestno dobiva vrednote, kot so pomoč drugim, sodelovanje, potrpežljivost in zaupanje. Seveda s tem na gasilce pada tudi velika odgovornost, tako kot je odgovornost vsakega športnega trenerja vzgojiti mlade športnike v duhu »fair-playa«.

Na tem mestu se mi zdi vredno razmisliti o tem, kaj sem jaz dejansko dobil od gasilcev. Najprej mi padejo na pamet prijatelji. Seveda lahko rečete, da se prave prijatelje dobi tudi drugod, vendar je gotovo lažje poiskati prijatelje med ljudmi, ki imajo podobne vrednote in podoben način življenja.

Neprecenljivo je namreč gasiti skupaj z nekom v ognju in vedeti, da bo tvoj kolega v primeru nevarnosti zate naredil prav vse, da ti pomaga. Ali pa skupaj s prijatelji cel dan pomagati ljudem po naravnih nesrečah (npr. Železniki) in biti pri vsem tem samo preprosto vesel, da lahko pomagaš.

Poleg že večkrat omenjenih vrednot, se mi zdi pomembno poudariti, da imam tudi po zaslugi gasilcev izjemno lepe spomine na otroštvo in mladost. Najbolj izraziti spomini so prav aktivnosti pri gasilcih (vsakoletni tabori, izleti, tekmovanja…). Taki spomini pač ostanejo za vedno.

Poklicni gasilci

Poslanstvo, ki so si ga zadali, je prevečkrat spregledano, vsakodnevno tveganje življenja za druge je marsikdaj premalo cenjeno. Na tem mestu vas vabim, da si preko povezave na koncu članka pogledate kratek filmček poklicnega gasilca, kjer predstavi svoje delo in se ob tem zavedate, da lahko nesreča doleti prav vsakogar.

Odnos ljudi do gasilcev

Večinoma imajo ljudje do gasilcev spoštljiv in prijazen odnos, vendar vseeno neredko naletiš na nekoga, ki označuje gasilce kot ljudi, ki se delajo pomembne, kot pijance in izkoriščevalce državnih sredstev.

Tu bi rad povedal, da gasilstvo vzame ogromno prostega časa, saj brez veliko vaj lahko gasilci na intervenciji počnejo neumnosti in ogrožajo sebe in druge. K sreči tega ni veliko , vendar smo tudi gasilci samo ljudje. Lahko rečem, da je velika večina gasilcev lahko zgled drugim, najdejo pa se seveda tudi izjeme in nepošteno se mi zdi, da nekdo istoveti te slabe izjeme za organizacijo, ki ima izrazito pozitivem namen.

Upam, da sem vam moj pogled na gasilstvo predstavil v tej smeri, da vidite, da gasilstvo ni le humanitarna dejavnost pač pa tudi način življenja. Hvala za branje mojega članka.

Delo gasilca ni tako lahko kot se marsikomu zdi na prvi pogled. Video pokaže pravi pomen besede “Gasilec”.”