Sistem izobraževanja v podjetjih je mnogokrat birokratski

V teh letih sem opazil, da v nekaterih podjetjih, še precej bolj izrazito v podjetjih z visoko izobrazbeno strukturo, praktičnega, ročno-spretnostnega znanja ne jemljejo več resno. Odgovornim se zdi, da je dovolj, če zaposleni ve kako se kaj naredi, kar  pomeni “zna povedati ali zapisati”.

V nekaterih bolj birokratskih okoljih je celo dovolj, da je telo zaposlenega (lahko celo brez vklopljenega uma) prisotno na izobraževanju, pa se že dokaže usposobljenost. Seveda, saj se je zaposleni podpisal v ustrezen formular! Če tudi dejansko zna izvesti proces pa kot da ni pomembno, četudi je že na prvi pogled očitno, da bi znanje moralo biti zelo praktično. Da bi človek ne samo vedel kako naj bi se nekaj izvedlo, pač pa da bi tudi v resnici znal praktično izvesti.

Kako se skavt loti treninga ali kako zakuriti ogenj z lokom

Sin, zagret skavt, se je pred časom namislil, da bi se naučil zakuriti ogenj z lokom. Tako kot so to počeli včasih. To ni lahko! Seveda je navodil v skavtskih priročnikih in na internetu dovolj. Pa jih je preštudiral. Tudi nekaj filmčkov na YoutTubu si je ogledal. Naučil se je torej zakuriti ogenj – teoretično. Če bi bil sin zaposlen v kakem reguliranem okolju, bi se lahko že podpisal v ustrezen formular in to bi bilo formalno dovolj za dokazovanje usposobljenosti. Četudi o ognju še ni ne duha ne sluha …

Sin pa seveda s takim znanjem ni bil zadovoljen. Pa je začel z nabiranjem pravih materialov, z izdelavo pripomočkov in seveda s praktičnim preizkušanjem. Čez nekaj časa se mu je začelo kaditi, iskrice, še manj pa ognja, pa še ni bilo od nikjer.

Med silnim drgnenjem – trening je trajal tedne in tedne, si je tudi okrepil mišice, znal razporejati pritisk, pod pravim kotom pritiskati na podlago, … Skratka polno ročne, telesne spretnosti, ki je brez praktičnega treninga in dovolj časa namenjenega treningu ni mogoče dobiti.

Ko se mu je zataknilo, je poklical izkušenega mojstra, ki mu je povedal nekaj dobrih “fint”. Fant jih je vpeljal v prakso in čez nekaj tednov, je bil sposoben “proizvesti” iskrico. Ki pa jo je treba pravilno (da ne ugasne) prenesti v netivo (npr. v suho travo). Spet ročna spretnost in vaja. Že ko je imel iskrico v netivu, mu še kar nekaj časa ni uspelo razpihati drobne iskrice v plamen. Ko mu je enkrat vendarle uspelo je navdušen pridrvel v hišo in vpil: “Zakuril sem!”

Kaj je mladi skavt potreboval, da se je te spretnosti naučil?

Hotenje: Zelo očitno je, da je mladec imel močno željo, da bi se nekaj zahtevnega naučil. Kot se sedaj reče – bil je motiviran. Kako v podjetjih, kako starši  motiviramo, da bi ljudje resnično hoteli nekaj znati?

Znanje: Mladi skavt si je najprej nabral teoretično znanje – knjige, filmčki. Vendar se pri tem ni ustavil.

Praktični trening: Mladi skavt je vsako stopnjo v procesu do popolnosti praktično natreniral. Za uspeh je bilo treba vsako stopnjo v resnici znati izvesti z upoštevanjem vseh pomembnih podrobnosti, kar lahko spoznaš samo s praktičnim delom. Fant si je med treniranjem pridobil kako naj rečem občutek, spretnosti in tudi mišice (neverjetno kako so se mu razvile). Pridobil je torej fizično sposobnost, da je bil proces sploh sposoben izvesti.

Čas za vajo: Vzel si je dovolj časa, da je razvil znanje, spretnosti in tudi mišice.

Pomoč izkušenega: Ko je čutil, da napredka kljub vaji ni, je znal poiskati pomoč izkušenega skavta. Kar ga je pognalo naprej.

Vztrajnost: Proces učenja je z vzponi in padci trajal kar nekaj mesecev, a mladec ni obupal. Pa smo spet pri prvi točki: hotenju.

Kakšno zrno?

Ali je v skavtski zgodbi kakšno zrno za podjetja, ki delujejo v reguliranem okolju sistemov vodenja kakovosti? Ali je v tej zgodbi kakšno zrno za naš sistem izobraževanja – od osnovne šole do fakultete? Ali se v njej skriva tudi kakšno zrno za nas starše?

OPOMBA: Fotografija prikazuje sina Boštjana, ki se uči že nove, še težje spretnosti – kurjenja ognja s svedrom.

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Skavtstvo je moj način življenja
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Gremo naprej po E6

Odgovornost za moderiranje uvodne okrogle mize (posnetke najdete tule), pa komunikacija z blogerji (hvala vam za perfektne zapise!), priprava na predavanje ‘Vzgoja za sodelovanje’, ki sem ga imel v Danilotovi Modri hiški in zaključni vikend, mi niso dali dihati. Niti toliko časa nisem imel, da bi napisal en pošten blogovski zapis na temo slodelovanja. Menda sem edini prijavljen bloger, ki do konca tedna ni napisal ničesar.

SoDELOvanje – SoŽITJE

Dr. Jože Ramovš, direktor Inštituta Antona Trstenjaka, je na konferenci ‘Pogled mladih na medgeneracijsko sodelovanje’ govoril tudi o sodelovanju in sožitju ter ju primerjal. SoDELOvanje, ki ima v korenu besedo delo in soŽITJE, ki ima v korenu besede življenje sta dva komplementarna vidika.

Sodelovanje je skupno delo za uspešno preživetje (hrano, pijačo, bivalni prostor), zaslužek, za materialni napredek (=izkustveno-empirični vidik sobivanja).

Sožitje pa je osebni, celostni vidik sobivanja, ki je povezan s srcem, čustvi. Sožitje je biti človek drug drugemu – se nesem drugemu v dar. Sožitje človeka s človekom je dialog v katerem oba ostajata to kar sta, a se medsebojno bogatita.

Zboljšanje sožitja lahko pričakujemo samo od enega človeka na svetu: od samega sebe. Dr. Ramovš še pravi, da se da sožitja naučiti (kar je odlična novica!) z osebno odločitvijo in prizadevanjem. V službi gojimo sodelovanje, doma sožitje, v civilni družbi pa nekako pol/pol. In še ena dobra novica: dobro sožitje se avtomatsko prenese v dobro sodelovanje.

Sodelovanje – zakaj pa?

Da svoje otroke pripravimo na sodelovalno paradigmo, ki prihaja. Svet gre namreč počasi, počasi v 2.0 paradigmo. Poznamo namreč ‘Web 2.0′ s sodelovalnimi spletnimi okolji (Facebook, Twitter, Wikipdija, …), kjer prihaja do neverjetnega sodelovanja med skoraj neznanimi ljudmi, ki pa imajo isti namen, cilje, strast. Odličen primer spletnega sodelovanja je prav Wikipedija – spletna enciklopedija, ki jo ljudje gradijo prostovoljno, s pomočjo PREPROSTEGA spletnega orodja, v sodelovalnem ozračju. In je brezplačno na voljo vsem.

Sodelovalna paradigma 2.0 se seli v poslovno okolje (Podjetje 2.0), v šolsko okolje (Šola 2.0). Moje izkušnje kažejo, da je sodelovalna orodja precej težko uspešno vpeljati v podjetja, šole. Menim, da prav zaradi kompetitivnega okolja (zmagam-zgubiš), spodbujanja otrok v tekmovalnost, v individualizem. V podjetjih in šolah se vedno bolj ceni timsko delo. Sposobnost dela v timu je izjemno cenjena lastnost in pomaga pri zaposlovanju.

Da svoje otroke pripravimo na sodelovanje v zakonskem odnosu (mož-žena) in na sodelovanje v družini (starši – otroci). Kolikokrat se tudi v družinskih odnosih zgodi, da bolj kot sodelujemo – pravzaprav tekmujemo. Kdo ima prav na primer. Zdi se da bolj kot v sožitju, živimo pravzaprav v “mimožitju”. Pomembno je tudi, da spodbujamo (sebe) in svoje otroke tudi k medgeneracijskemu sodelovanju in še več – v medgeneracijskemu sožitju.

Iskanja sinergije (odnosa kjer je 1 + 1 = več kot 2) se je pomembno kot starš zavedati in to z zgledom pokazati tudi svojim otrokom. Kdor sinergčen odnos enkrat občuti, se ga zaveda, ga bo po moje vedno iskal.

Kako vzgajati za sodelovanje?

Starši vzgajamo z zgledom. Zelo preprosto rečeno, a kako radi se starši (in drugi vzgojitelji) raje naslonimo na besede. Pogovor sam pravzaprav kujemo v zvezde. Mojster Stephen R. Covey pa nam takole “zabrusi”: “Ne morete s pogovorom rešiti problemov, ki jih povzročite s svojim obnašanjem.“ Kaj naj torej starši počnemo, kako naj vzgajamo, da bodo naši otroci, ko odrastejo, pripravljeni na sodelovanje? V službi, civilni družbi in v družini.

Nekaj možnosti, ki jih sam vidm, imamo starši na razpolago pri vzgoji:

• Skupno delo: delajmo kakšno delo skupaj z otrokom. Tako, da z otrokom sodelujemo, ne tako, da nas otrok samo opazuje pri delu. V smislu “kar otrok zmore, mora” (Karl Gržan).
• Šport: Spdobudimo otroka v šport, ki že sam po sebi omogoča sodelovanje (skupinski športi: nogomet, košarka, …). Najbolje, pa da se kar sami angažirate. Sam sem navdušen nogometaš in še sedaj igram nogomet s sinovoma.
• Šola: Šola danes bolj kot nekoč vzgaja za kompetitivnost in individualizem. Predvsem s sistemom točkovanja za vpis naprej. Starši kompetitivne naravnanosti šole lahko še pospešujemo ali pa jih blažimo. Odločitev je naša.
• Igre: Spodbujajte otroke za igranje iger, ki spodbujajo sodelovanje. Tudi sami se vključimo v tako igro ali pa celo kakšno izumimo. Še celo šah, ki je tipična kompetitivna igra, ga lahko s svojo naravnanostjo spremenite v sodelovalnega.
• Sodelovalno okolje: Vključite otroke v okolje, ki omogoča izkušnjo sovrstniškega sodelovanja. Sam prisegam na skavtstvo, kjer sovrstniki pri vsakodnevnih dejavnosti sodelujejo med seboj, z voditelji. Starši se dajte na razpolago skavtskim voditeljem in tako lahko tudi sami sodelujete. Posebna priložnost za sodelovanje z mladimi so odrasli skavti.
• Priložnosti za sodelovanje: Spodbudite svoje otroke, da poiščejo izvenšolske dejavnosti, ki vodijo v sodelovanje, timsko delo. Perfekten primer je izdelava elastomobila, ki ga organizira Hiša eksperimentov.
• Iskanje sodelavcev: Spodbujajte otroka, da sam poišče sodelavce, da se sam angažira pri iskanju virov, ki mu bodo omogočali doseganje rezultatov. Eden od virov ste lahko seveda tudi vi, a le če se otrok sam odloči za vas.
• Iniciative za sodelovanje: Spodbujajte svoje otroke, da so iniciativni, da so pobudniki novih dejavnosti: doma, na dvorišču med sovrstniki, na šoli, v župniji. Kjerkoli.
  Primer neprimernega odnosa do iniciativnosti otrok je mati, ki je na znani gimnaziji (celo na svetu šole) predlagala, naj vodstvo šole ustanovi rock bend, ker njen sin tako dobro igra kitaro … Pa ji je eden od staršev svetoval naj si malo prebere biografiji Johna Lennona in Paula McCartneya, da bo videla kako jima je mama ustanavljala Beatle :)

Predavanje na temo “Vzgoja za sodelovanje” lahko izvedem tudi pri vas. Oglasite se po e-pošti: ales@cerin.si.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Preprosta resnica o razvoju očeta
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Socialni teden me je “požrl”
• Socialni teden — Preživeti ali zaživeti?: O vodi

Nekatere družine so »zbiralci modernega ugodja«. Če odpeljete otroka k Novakovim, se bo tam veselo igral z video igricami, kuhal v plastični kuhinji, gledal DVD-je, se igral s številnimi igračami, vozil z različnimi kolesi. Morda se boste celo počutili krive, misleč da ste svojega otroka prikrajšali.

Kaj lahko storite, da se uprete materializmu?

• Ne počutite se krive. Sodobni starši se počutijo, kot da so odvzeli otroku “najboljše”, če jih ne vpišejo na vsako aktivnost, jih peljejo vsak teden v kino ali jim ne kupijo vseh potrebnih igrač za njihov umski razvoj. To ni res. Je le izmišljena različica, ki jo plasirajo z oglaševanjem. Ste res prepričani, da so Novakovi otroci na boljšem, ker ves prosti čas presedijo pred televizijo ali se igrajo igrice?
• Zmanjšajte vpliv medijev. Oglaševanje manipulira naše razmišljanje, ko nas prepričujejo, kaj moramo storiti, kupiti …

Preberite članek do konca na portalu Iskreni.net.

Avtorica članka: Maja Vovk

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Praktični nasveti za varčevanje z dragoceno pitno vodo
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire
• Speci si danes svoj vsakdanji kruh

Socialni teden

V okviru Socialnega tedna imam dvoje predavanj na temo “Podjetje Moja Družina: Voditi družino kot podjetje?”. Menim namreč, da je družina pomembna in si zasluži najboljše vodenje in odlične voditelje. Kaj lahko prenesemo iz podjetja v družino – in obratno?

Danes, 14.9. ob 19h v Žireh (lahko se peljete z menoj – 3 prosta mesta v avtu) in jutri, v sredo 15.9. ob 19h v Zgornji Besnici pri Kranju (eno prosto mesto v avtu).

Prezentacija:

V soboto pa imam na zaključnem seminarju v Celju predavanje na temo Blog kot oblika družbene participacije. Povabljeni na seminar.

Sorodni članki:

• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Socialni teden me je “požrl”
• Socialni teden — Preživeti ali zaživeti?: O vodi

Kot sem pisal na kratko že v Časniku (in tu samo podrobno razlagam svoj pogled), sem se v ponedeljek popoldne okoli 18. ure s kolesom vračal s poslovnega sestanka. Med Celovško in halo Tivoli (po pločniku, na parkirišču, …) je bila veliko ljudi (nekaj sto). Staršev, nekaj otrok, dedkov babic, tudi mladine.

Kot nadebuden blogovski firbec se približam skupini in opazim, da odrasli ljudje letajo okoli z albumi fuzbalerjev, nekakšnimi seznami in menjavajo sličice.

Vprašam moža, nekaj čez 30, kaj se pravzaprav dogaja, pa mi vse podrobno razloži. Da menjavajo slikce fuzbalerjev z letošnjega svetovnega prvenstva v Južno afriški republiki, ki otrokom manjkajo v albumu. Da se dobivajo vsak ponedeljek popoldne. Možakar mi razloži tudi, da prihaja vsak teden iz Škofje Loke in da je vsak teden več ljudi. Tam sem se zadržal kakšnih 30 minut in pravzaprav ugotovil, da slikce menjavajo predvsem starši, otroci (tisti, ki so sploh bili) pa pasivno spremljajo dogajanje.

Zbiranje “vsegaživega”

Zbiranje sličic mi je blizu. Tuda sam sem jih. Se spomnim Vinetuja, pa OTO-MOTO, pa Letala, tudi fuzbalerje na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Munchnu. Takrat sem bil star 12 let in mi je to veliko pomenilo. Na veliko smo otroci trgovali med seboj s sličicami, ki so nam manjkale.

Tudi nimam nič proti temu, da karkoli zbirajo odrasli. To je lahko prav dobro in zanimivo, četudi se mi zdaj zdi malo “mimo”. Naj kar zbirajo. Vendar …

… pustite otrokom, da se učijo!

Zbiranje sličic je pravzaprav vzgojno. Sam vidim, da se pri tem otroci lahko učijo:

• nekaj malega projektnega dela,
• komunikacije s svojimi sovrstniki (v živo in tudi po internetu),
• spretnosti pogajanj, trgovanja,
• urejanja medčloveških odnosov.

Vendar se otroci učijo samo, če jim pustimo, da posel opravijo sami. Da sami pridobivajo izkušnje, da se lahko tudi pošteno  razveselijo. Ne pa da jim mi “starci” odvzamemo še to strast.

Kdor je kaj zbiral ali bolj splošno, kdor si je za kaj trdo prizadeval, gotovo ve kako se človek razveseli, če dobi redko dobrino, še posebej če je bil napor velik. In gotovo prav dobro vemo kako malo nam pomeni, če nekaj dobimo zlahka ali nam celo pridobi kdo drug. Enostavno nima vrednosti – za nas.

Simbolni pojav, ki kaže na pojmovanje vzgoje

Seveda se naravnanost na odstranjevanje vseh ovir pred otrokom – nekateri to imenujejo kar “Curling vzgoja” (po zimskem športu, ki je podoben nekakšnemu balinanju na ledu z znamenitim “pometanjem”) kaže še bolj na drugih še bolj pomembnih področjih in je tole starševsko trgovanje s sličicami samo simbol, ki je precej “aboten”.

Zdi se, da smo otrokom vzeli še zadnje veselje – namreč občutek zmage, veselja in zadovoljstva, ki je edino mogoč po lastni izkušnji. Pa magari po takem delu kot je menjavanje sličic.

Starši, kot pravi dr. Bogdan Žorž, avtor znamenite knjige “Razvajenost-rak sodobne družbe”, otrokom ne omogočimo več temeljnih izkušenj, ki jih potrebujejo v življenju:

• izkušnje napora (ki ga tu sicer ni veliko – je pa),
• izkušnje reševanja problemov (namesto otrok jih rešijo kar starši),
• izkušnje odrekanja (vse mora biti takoj, cilj doseže kar starš namesto otroka),
• izkušnje vključevanja v okolje (otroku ne omogočimo komuniciranja pri “barantanju”).

Foto: Aleš Čerin, Fausto Filho, SXC (Curling)

Sorodni članki:

• Soba za malo princeso … in trije princi s smetišča
• Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš
• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Voditelji spodbujamo “možgane na off”

Tako sva imela malo več časa in si na “štacjonu” privoščila slovenski specialiteti: kebab in pico. Zanimivo, kako v lokalu Ajda poskrbijo za svoje goste. Hotela sva se usesti za mizo in v miru pojesti, pa naju je mojster hitre hrane odpodil z besedami: “Ne sedita tam, tam je čisto!” (OPOMBA: So že očistili.) Meni ni potegnilo, sinu pa takoj: “Ne pusti nama sedeti tam, kjer je čisto. Za naju je dobro umazano.”

Kupiva karti in se z vlakom odpeljeva proti Litiji. Že po 15 minutah sva izstopila v Lazah in pohod do doma se je začel.

Na kratko

• Dolžina in višina: 8 ur in pol zmerne hoje; 930 m višinske razlike
• Pot: Laze – Janče (792 m) – dolina potoka Zahujka (kar po azimutu) – Besnica – Javor – Žagarski vrh – Sostro – Bizovik – Golovec – Ljubljana-Štepanja vas
• Primernost: za dobro kondicijsko pripravljene, zelo lepa tura za zimske pohode
• Izletniška karta: Ljubljana in okolica; 1: 50.000

Opis poti

• Za postajo v Lazah poiščete lokalno cesto na kateri se začne markirana pot do Janč. Mimo novo zgrajene cerkvice (izgleda, da pravoslavne – bravo naši pravoslavni bratje!) se po širokem kolovozu poženete v kar strm breg. Kmalu dobite višino in mimo samotnih kmetij (Rogač, Jernač, Vavš, Andrejevec, Hribovec, Tončk) v dobrih 2 urah dosežete Janče.
• Z Janč se spustite v dolino Besnice. Midva, velika skavta :), sva šla s pomočjo kompasa (smer 236°) kar po azimutu (čez drn in strn). Prišla sva v grapo potoka Zahujka in kar po njej (mimo številnih lovcev, ki so imeli pogon) do kmetije Potokar in naprej do velike doline Besnice.
  OPOMBA: Namesto nehojenih poti lahko uberete z Janč kar cesto v Srednjo Besnico.
• Midva sva potem prečkala dolino Besnice in se podala direktno v grapo med Javorskim vrhom in Površnikom. Po izjemno strmem bregu sva izplezala do Brezovarja pod Javorskim vrhom.
  OPOMBA: Na Javorski vrh se lahko vzpnete po lokalni cesti iz Besnice proti Javorju (kakšna 2 kilometra).
• Od Javorskega vrha sva se odpravila proti Žagarskemu vrhu. Lepa pot po grebenu - lep razgled nazaj na Janče in pravzaprav na vse strani po Sloveniji.
• Z Žagarskega vrha sva se spustila v vas Zagradišče in preko Češnjice v Sostro. Tu že naletite na avtobus mestnega prometa (št. 13) in se, če je muka prevelika – do tu je hoje okoli 6 ur, odpeljete v Ljubljano.
• Midva sva se okrepčala v bližnji gostilni Kovač (pri končni postaji 13ke) in pot nadaljevala v Bizovik, se povzpela na vrh Golovca in domov.
  OPOMBA: Še precej lepša varianta bi bila sv. Urh, na Orle in po grebenu Golovca v Ljubljano.

Možnosti

• Pot z Janč lahko podaljšate v Volavlje – Trebeljevo – Ravno brdo in potem pridete v Javor. Pot tako podaljšate najmanj za tri ure.
• Druga možnost je, da pot malo skrajšate, če se z Janč spustite v Vnajnarje – potem v Besnico (blizu kmetije Balant), se vzpnete na Pečarja in od tam v Zagradišče – Češnjico in naprej v Sostro. Pot morda skrajšate za kako uro.

Na poti sva bila skupaj s sinom, ki me je priganjal v brezpotja, v ozke poti. Jaz “starček” bi si izbiral “široke poti” (ki pa kot vemo vodijo v pogubo: “Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.” Mt 7, 13).

Hvala Boštjanu za lep dan. Veliko zanimivega sva videla, predvsem veliko osamljenih kmetij, ki že na zunaj kažejo življenjske zgodbe ljudi, kateri so ali sedaj prebivajo v njih. Veliko zgodb je že na prvi pogled žalostnih - alkohol, ki ubija na cestah, prazni tudi naše podeželje. Četudi je tole podeželje zelo blizu Ljubljane.

Sorodni članki:

• E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km
• E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos
• Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
• Gremo naprej po E6
• Štiri dni na poti. Peš.

Fant je bister in takoj “kapira”, stvari ga zanimajo, je umirjen, tudi glasbenik, nadarjen za mnogo reči. Seveda je wiki in druga sodelovalna orodja (npr. sodelovalne miselne vzorce) tehnično takoj dojel in se jih naučil uporabljati, četudi ni kakšen računalniški “geek”. A kar me je presenetilo: takoj je dojel tudi koncept Web 2.0, koncept sodelovanja, deljenja znanja, soustvarjanja, ki jih moram v poslovnem svetu razlagati in razlagati, razbijati strahove in pomisleke, predvsem v smislu bojazni pred sodelovanjem, soustvarjanjem in deljenjem (temu ljubkovalno rečem “To je moje!” sindrom). Seveda, fant še ni zaplankan s strahovi, ni ujet v okvire in predale odraslega sveta!

Na koncu pa sva se še pomenila o pomenu obvladovanja samega sebe v smislu, da te internet ne “posesa” vase, da človek ne izgublja dragocenega časa z buljenjem v ekran in ukvarjanjem z nepomembnostmi virtualnega sveta. Kar sam je našel pravi “recept”, pravo naravnanost in mi jo predstavil s tole primero, ki jo navajam nekako po spominu: “Z internetom je tako kot s trgovino. Preden greš v trgovino moraš vedeti kaj bi rad kupil, potem pa greš in kupiš in ne obratno, da greš v trgovino, potem te pa kaj premami in že kaj kupiš.” Sam sem samo spustil spodnjo čeljust in ga prosil, če lahko o tem napišem blog. Genialno, sploh pa ne bi pričakoval take modrosti od mladeniča 15 let!

In kar je še najpomembneje, to naravnanost se lahko uporablja na več področjih življenja: od banalnega nakupovanja (kar primera sama), branja knjig (še pred začetkom branja knjige si zamisli kaj bi rad dobil iz knjige), odnos do denarja (kaj bi rad z denarjem vrednega v najširšem smislu dosegel, potem pa varčuj), izbira partnerja, … pa do iskanja smisla bivanja.

Samo kdo naj mi še kaj reče čez današnjo mladino! Mladi danes niso (in verjetno tudi nikoli v preteklosti niso bili) homogena gmota, pač pa, kot pravi Slavko Rebec: “Svet mladih je izjemno individualiziran. Pomembno je mnenje vsakega mladega.” Mi “starci” pa se moramo ogibati posploševanja in začeti spremembe pri sebi, ter se truditi, upati in moliti, da smo današnji mladini dober zgled.

Foto: Mario Alberto Magallanes Trejo, SXC

Sorodni članki:

• Umberto Galimberti: Mladih podnevi ne potrebuje nihče
• Stična 2009 kot šola ločevanja odpadkov
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja

Predstavo si lahko ogledate tudi vi. Spored predstav najdete na Čušinovi spletni strani.

Gregor Čušin nas z novo mono(z)dramo Jona, besni prerok, v kateri se navezuje na svetopisemsko zgodbo o preroku Joni, zdrami, v nas “zareže” prav do kosti in nas pravzaprav “posesa” v razmišljanja o naših osebnih Ninivah. Gregor Čušin je seveda prvovrstni dramski igralec, a predvsem angažiran kristjan, ki nas (kristjanov) ne špara in nam ne prizanaša.

Od Hagade, preko Evangelija po Čušinu in Pešca se Gregor Čušin razvija v vedno bolj ostrega slovenskega preroka. Kako potrebujemo takih čvrstih, veselih in neprizanesljivih kristjanov! Da nas zdramijo, da se zdrznemo in začnemo premišljevati. Pot, ki jo kaže Čušin je prava: začeti pri sebi, se nasloniti na božjo besedo, ki jo imamo zapisano v Svetem pismu in biti zgled. Pravim: “Trda je ta beseda, dragi Čušin, a na mestu.”

V Jonu nam Gregor najprej prebere zgodbo o upiranju preroka Jona, da jo obnovimo, da se jo spomnimo ali pa kar prvič slišimo. Priporočam tudi sam, da najprej preberete zgodbo o preroku, ki je naredil vse, da ne bi slišal Njegovega glasu (preberite vse štiri dele: Jona se upira Bogu, Jonova molitev, Jona gre v Ninive, Jona se jezi).

Potem se Čušin znajde kot Jona v trebuhu velike ribe in se stalno pogovarja z Bogom, kaj pogovarja, prepira se z Njim, se zadira Nanj, Ga uči in Mu celo govori v prilikah. Posebej je zanimiva prilika o gasilcih, v kateri predstavi gasilsko društvo, kjer so resnično znali gasiti. Vse dokler niso medse sprejeli mladega moža, ki se je ognja bal in ni hotel gasiti. Za tajnika so ga sprejeli, plačal je namreč članarino. Potem je bilo takih vse več in več, dokler …, dokler niso imeli birokracije gasilskega društva lepo urejene, vse članarine plačane, … gasiti pa niso znali več in niti niso več hoteli. Ali mi kristjani še znamo in hočemo opravljati to kar je najbolj bistveno? Kaj pa sploh je bistveno za nas kristjane? Da imamo vse papirje, da je vse po predpisih, da so članarine plačane? Kaj pa sploh je naše “gašenje požara”? Dragi Čušin, hvala za tole priliko!

V nadaljevanju Čušin Bogu celu očita - kot oče Očetu :), da nas crklja, da ima pravzaprav “zaskrbljujoče vzgojne metode”, da je preveč popustljiv, da nam preveč in prevečkrat odpušča. Da nam dovoljuje – dotakne se naše svobodne volje, da bi mi kar sami črtali kakšno od 10 zapovedi, ker nam niso všeč, ker so pretežke, ker se jih itak ne držimo. Božje zapovedi so v paketu ali jih pa ni. So kot lučke na božičnem drevescu – če ena ne gori ugasnejo vse. Če pade ena zapoved, padejo vse.

Čušin tudi išče bolj primerne od sebe za “biti Jona”, ki bi znali bolje oznanjati Ninivam,  ki so tudi bolj usposobljeni. In tako najde papeža, našega kardinala, škofe in duhovnike. Tudi do njih ni milostljiv. Kritika je na mestu, zaboli in zdrami. Verjamem, da tudi spremeni. Popustljivosti, ki smo jim priča med nami kristjani, nas namreč vedno bolj odnašajo stran od resnice.

Dotakne se tudi obljube in pravi: “Koliko podpisov pa je treba zbrati, da bo obljuba spet imela veljavo?” Kot primer da poročno obljubo: “Jaz …, sprejmem tebe, …, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.” Da bo to kar rečem držalo, vse dni življenja. Sam dodajam, ali si v tem času sploh še upamo obljubiti, dati besedo. Še tega je vedno manj. Popustljivost, popustljivost. Trde so te besede, dragi Čušin, a spet na mestu.

Na koncu gre Čušin (kot Jona) res v Ninive, pa ne zaradi Njega, ne zaradi sebe, pač pa zaradi otrok. In pravi, da bo šel znova in znova, kolikorkrat bo treba.

Hvala, dragi Čušin, da prihajaš k nam – znova in znova. To potrebujemo. Tudi znova in znova.

Foto: Jože B.

Sorodni članki:

• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Dva tedna učenja, pisanja, predavanja in polna glava (VIDEO)
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Preprosta resnica o razvoju očeta

V njem avtor knjige “Grozljivi gost: nihilizem in mladi” Umberto Galimberti, ugledni italijanski filozof govori o generaciji, ki je nihče ne potrebuje in upošteva – generaciji mladih.

Takole odgovarja filozof v intervjuju na vprašanje, če naša družba sploh potrebuje mlade?

“Ne. Pozornosti sta deležni le dve generaciji. Generacija dedkov, ki imajo zdaj oblast in so stari približno 70 let, in generacija njihovih sinov, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne povabi, če imajo samo honorarno delo od danes do jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti podnevi jih nihče ne potrebuje. Ali pa se bodo drogirali, ker so mamila zanje nekakšna anestezija, v pomenu »nočem biti del tega sveta, ki me ne želi«.

Če si starš, vzgojitelj, učitelj ali si kakorkoli povezan z mladimi, si vzemi 10 minut časa in si intervju preberi v celoti.

Odlično za razumevanje mladine, ki je ne razume nihče več, razen, kot pravi avtor, oglaševalske agencije in tržniki. Nam pa daje možnost za spremembe – nas “starcev” namreč, ki bomo po novem delali do 65 leta in še bolj jemali pozornost mladini.

Foto: Internetna stran Lo Schiaffo

Sorodni članki:

• Z internetom je tako kot s trgovino …
• Stična 2009 kot šola ločevanja odpadkov
• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja

Neverjetno, da ima mlado (sklepam, da je še v osnovni ali srednji šoli) več pameti, razsodnosti in znanja o vzgoji otrok kot prenekatere matere in očetje. Bravo Petra!

Ja, tudi taki starši so, ki prav direktno uničujejo svoje otroke s tem ko jim:

• ne dovolijo izkušnje iskanja modrosti v leposlovnih delih,
• ne omogočijo izkušnje odrekanja (kaj pa je branje leposlovnih del kot odrekanje čemu drugemu, kar je za otroka bolj lahko – npr. buljenje v računalnik, televizijo, postopanje),
• ne omogočijo izkušnje poraza (“Vse naredim, da bi ja dobil dobro oceno in se vpisal na XY šolo.”),
• ne omogočijo izkušnje prevzemanja odgovornosti za svoje delo in ravnanja.

Takole “zanašanje riti” otroku je pravzaprav onemogočanje otroka na poti v samostojno življenje. Otroka prikrajšati za izkušnje (tudi neprijetne, ki jih je sicer realno življenje polno), poskrbeti, da ni opremljen s temeljnimi človekovimi znanji, da ga ne usposobimo za prevzemanje odgovornosti, obenem pa vedeti kakšen je svet in vedeti, da življenje danes ni lahko, je pravzaprav – morda malo grobo rečeno – kriminalno dejanje. Pravzaprav je to vzgoja, ki vodi v “hendikep”, ki sicer ni telesni, vendar velikokrat s še s hujšimi posledicami.

Dejansko so taki starši tudi v neskladju z obstoječim Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v v 4. členu govori takole:

• (1) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in  dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.
• (2) Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico.

Kje je torej usposabljanje otrok za življenje in delo? Malo provokativno, pa vendar: “Ali je že kakšna šola ali druga inštitucija, prijavila kakšnega starša, zaradi takih lahko rečemo, kriminalnih dejanj?”

Foto: Vivek Chugh, SXC

Sorodni članki:

• Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov
• Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje
• Iskreni.net: Vzgoja za skromnost v svetu preobilja
• Preprosta resnica o razvoju očeta
• Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev