“V Evropi smo postali iz proletarskega, pisarniško delovno ljudstvo. Živimo v utopiji družbe temelječe na znanju, kjer ima še neke rasistične elemente: če si “belec”, če si hodil v “take in take” šole je zate nespodobno, da bi fizično delal.” (8:25 min)

“Logično je, da v razmerah porabništva, blagostanja, rabimo človeka, ki ne razmišlja, da ta sistem funkcionira.” (37:50)

“Sintagma “družba temelječa na znanju: tu se je zgodila ena zloraba ali nerazumevanje pojma ‘kaj je to znanje’. Znanje se je začelo razumevati kot – če povem čisto po domače – napihovanje ega. Mlade se je dalo v iluzijo, da samo če bodo imeli diplome, je vse narejeno, so že našli svoje mesto na tem svetu. In to napihnjeno znanje se je začelo odtrgavati od realnosti, bolj konkretno od gospodarstva. Težilo se je vedno bolj v neko intelektualno sfero in se je začelo odtrgavati od dela. Če pa začneš mladim dopovedovati, da jim ne bo treba delati, pljuvaš na svojo prihodnost. In njihovo.
Ena od največjih pedagoških kletvic, ki sem jih kdajkoli slišal je: Uči se uči, da ti ne bo treba delati. To je pedagoška kletev, ker delo loči od znanja. Glavo loči od rok, nog in trupa. In ustvarja deformirančka. To nam slika, kje moramo  stvari popraviti. Ne bomo se odrekli družbi temelječi na znanju, odrekli pa se bomo iluziji napihnjenega fakultetnega izobraževanja, ki že samo po sebi rešuje probleme družbe in prihodnosti, zaposlenosti mladih in vsega. Brez dela ni prihodnosti in če ne bomo odkrili spet dostojanstva dela, ne izidemo iz tega vrtinca. Tu se je pojavil še rasizem s smislu: Jaz ne bom pometal. Jaz ne bom zlagali zidakov. Jaz ne bom dimnikov pucal. Jaz ne bom jarkov kopal … ker sem Slovenec. To je za Šiptarje. // Ko vi nekomu dopovedujete, da bo samo v visokem šolstvu nekaj posebnega, da je on kraljiček, okoli katerega moramo vsi skakati, da se mora le učiti in učiti …, se bo otrok, tudi sam začel distancirati in bo dobil narcisoidno pozo.”  (47:00 min)

“Spoštovanje človekovega dela, ki mora vključevati nujno tudi spoštovanje fizičnega dela. Če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati. Če ne spoštuješ najnižjega, ne moreš govoriti, da sploh spoštuješ. // Tu gre za močan obrat v vzgoji od ‘uči se uči, da ti ne bo treba delati’ v ‘če boš rad delal ti ne bo hudega’.” (53:28)

Imam diplomo, magisterij, doktorat in to je to!

Ne morem se bolj strinjati s Cestnikom. Tudi sam pri svojem delu opažam podobne trende in iz leta v leto je hujše. Iz leta v leto je več formalno zelo visoko izobraženih ljudi, ki nočejo ali pa ne znajo misliti, ne vem čisto dobro. Diplome, magisteriji, doktorati, …  - se mi zdi – so vedno bolj brezvredni papirji, ki mladim dajejo lažno upanje, da že samo zaradi papirja, ki ga držijo v rokah, tudi nekaj resnično znajo.

Veliko take naravnanosti je še posebej v “pokvečenih” (pomeni nepravilno vpeljanih) sistemih vodenja kakovosti, kjer so kompetence človeka sicer visoko na prioriteti, a jih “dosegamo” le z izpolnjevanjem nakakšnih formularjev, kamor se pač podpišemo. V smislu ‘če vem, da to obstaja, to  tudi res znam’. Torej že samega vedenja kaj znanje sploh je, ni več. Primer: Če nekaj o nečem vem (da obstaja), je to že znanje in popolnima dovolj, četudi tega ne znam v resnici izvesti. Te teme sem se dotikal v članku “Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov”.

Fizično delo ne velja nič

V poslovnih okoljih se včasih vzpostavi skoraj kastni sistem med ljudmi, ki ročno opravljajo svoje delo – redimo jim “fizikalci” in onimi, ki mislijo, recimo jim “misleci”. Misleci potem, ne da bi kdajkoli (ali pa zelo, zelo redko) praktično izkusili delo, pišejo razne dokumente: splošne operacijske postopke, navodila, poročila. Velikokrat pravzaprav pišejo navodila za “fizikalce”, kako naj opravijo delo. In ta navodila so potem seveda nejasna, nerazumljiva in nepraktična, na nekakšni “akademski ravni” misleca. Velikokrat tudi brez repa in glave – kot lahko napiše človek, ki pač stvari “nima v rokah”. Tako kot pravi Cestnik – odtrgavanje od realnosti.

Ni mi padla krona z glave

Sam sem lansko leto spomladi, navdihnjen od projekta ’1 € na dan’, poprijel za kramp, lopato, grablje, karjolo in povečal površino obdelovalnih površin na vrtu za 100%. In – ne boste verjeli – ni mi padla krona z glave.

Nasprotno, napisal sem hvalnico ročnemu delu: “Ko sem začel vrtičkariti, opažam, da me ročno delo – delo na vrtu in delo z “mehanizacijo” kot so kramp, lopata, grablje, … neverjetno zadovoljuje. Se filozofsko sprašujem zakaj. Morda je vzrok v tem, da smo ljudje zelo vizualna bitja in rezultate svojega dela radi vidimo in jih držimo v rokah. Če rezultate vidimo, če jih otipamo, jih tudi lažje povežemo z našim prizadevanjem.”

Vesel sem, da sem prišel do spoznanja o pomenu fizičnega dela, ki ga sedaj tudi bolj spoštujem in ne morem se bolj strinjati s Cestnikom ko pravi, da mora spoštovanje dela vključevati tudi fizično delo, saj “če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati”. 

O pedagoški kletvici pa kdaj drugič …

Sorodni članki:

• Hvalnica ročnemu delu
• Solata: 1500 km ali 15 m? Katera se vam zdi boljša?
• Adijo čebula!
• 11 dni brez interneta je prineslo 100% več obdelovalnih površin (FOTO)
• Vrtički v Ljubljani: porušiti, obljubiti in dati nekaj novih za vzorec

Spraševal sem se o pomenu cene in vrednosti v naših glavah. Pri postavitvi bloga sem izhajal iz predpostavke, da če neko osnovno znanje delim z nekom zastonj, mu tako olajšam kako reč pri poslovanju.

Zame, tudi če dam zastonj, ima vrednost

Zame to seveda ima določeno vrednost, saj si tako povečam prepoznavnost in povečam možnost, da bom lahko za kako zahtevnejše opravilo postavil ceno.

Če bi plačal ceno klasičnega oglasa, bi s tem ustvarjena vrednost po mojem mnenju bila manjša, saj bi od klasičnega oglasa nihče od ciljne publike ne imel nič. Od branja nečesa, kar bi ga utegnilo zanimati in mu celo pomagati pri rešitvi kakega problema, bi pa prejel neko vrednost. Zame je cena v obeh primerih približno enaka, saj izhaja iz vrednosti časa, ki ga namenim za pisanje. Za plačilo oglasa bi pač ta čas porabil za neko drugo delo.

Odnos do vrednosti = odnos do znanja?

Drznil bi si celo malce zabresti v hipotezo, da odnos do vrednosti nekako odraža tudi naš odnos do znanja, v skladu z rekom „Neumnost se plača.“. Analogija, ki izhaja iz tega bi bila, da če česa ne znamo ovrednotiti, torej nečemu določiti vrednosti, plačamo neko tržno določeno ceno, ki jo dojemamo kot pošteno.

Ker pogosto nimamo znanja o tvarini, pač tudi ne vemo, ali je tržna cena tudi v resnici upravičena in jo preprosto sprejmemo kot dejstvo. Posledično torej zaidemo v zgrešeno analogijo, da če nekaj bistveno odstopa od tržno določene poštene cene navzdol, ne more biti vredno.

Na ta način se ustvarja neko čudno okolje tržnih oligopolov, ki narekujejo tempo in ceno, medtem ko so inovativni pristopi, ki bi prinašali – predvsem novo vrednost – zapostavljeni.

Dogmatizem nevidne roke trga

Sklep bi torej bil, da smo zašli v nek svojevrsten dogmatizem, v katerem velja, da v t.i. nevidno roko trga ne gre dvomiti in tako je trg nadomestil boga v človeški podobi – v točno tem vrstnem redu besed. Tako smo vrednost kot subjektivno kategorijo prenesli ven iz sebe in jo spremenili v ceno, ki je določena od zunaj.

Naše vrednotenje tako izhaja iz primerjave tistega, kar je zunaj, namesto da bi temeljilo na usklajevanju med željami/idejami in zmožnostmi/znanjem, torej od znotraj. Tako tisto zunaj vedno bolj raste in utrjuje svoj položaj, medtem ko tisto znotraj stagnira in se relativno manjša, v končni fazi pa navidezno zmanjšuje tudi lastno vrednost, češ “Kaj mi bo znanje, saj ne morem parirati s tistim zunaj.” In tako se zavrtimo v vrtiljaku.

Sestopiti z njega pomeni ponovno določiti tisto, čemur se res želimo posvečati in tudi tisto, čemur se ne želimo. Nato pa ustvariti pogoje za komplementarnost različnih vrednosti.

Foto: PhotoXpress

Sorodni članki:

• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• Pipistrelova nagrada, pokvarjeni podjetniki in nov predmet v šolah
• Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje!
• 5 preprostih, odličnih in zastonjskih orodij
• Zastonj? To pa je problem!

Zadnjič sem slišal zanimiv rek neznanega avtorja: “Če je pot lahka, hodite morda navzdol.” Ja, hoja navzdol je resnično lažja, včasih v življenju niti ne opazimo, da hodimo navzdol. Zaradi ukvarjanja z nepomembnimi rečmi, zaradi prezaposlenosti in zaverovanosti v “svoj prav” niti ne opazimo, da se je pot obrnila navzdol.

Paradigma težke poti, ki edina vodi v pravo smer (v življenje) ni nič novega in je jasno poudarjena že v Svetem pismu:

“Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” Mt 7, 13-14

Se mi zdi, da se je treba odločiti in se namenoma izogibati lahkih poti, zaverovanosti v lahkotnost bivanja, v komodnost življenja.

Zelo razširjena pri nas je tudi nepripravljenost za učenje – pridobivanje novih znanj, spretnosti, naravnanosti. Učenje kar tako, ker je dobro, četudi težko, ne zato ker je treba, ker me nekdo v to sili.

Zelo ilustrativno mi je delovala izjava mladega človeka (38 let) s srednjo izobrazbo, ki je izgubil službo in sedaj toži nad tegobami recesije. Na vpašanje: “Ali razmišljate o dodatnem izobraževanju, prekvalifikaciji?” enostavno odgovori: “Če bi to zahtevala nova služba, bi se bil pripravljen izobraževati, na lastno pest pa težko.”

Moja vprašanja temu človeku: “Kaj pa ste storili do sedaj (od konca njegovega šolanja je minilo približno 20 let) za pridobivanje novih znanj? Ali ste vsako leto pridobili kakšno novo znanje, spretnost? Koliko ste vi sami investirali v nova znanja?”

Izobraževalnih možnosti je veliko, pot k znanju pa strma ali kot pravi Sveto pismo, ozka. A edino ta vodi v – Življenje.

Aleš Čerin

Sorodni članki:

• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• Modrovanje o izgovorih in disciplini
• Ljubljanski maraton: Boj, tek in vera
• Logotip podjetja Inoverzum: PREPROST minimalizem
• Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete

Avtor je knjigo napisal in jo izdal v tradicionalni papirnati obliki – lahko jo kupite pri Amazon.com in stane 31.94 $. Lahko pa jo popolnoma zastonj naložite z avtorjevega bloga. Če želiš knjigo zares naložiti v pdf obliki, klikni na tole povezavo.

Še več: avtor je knjigo predelal v wiki obliko (“In the spirit of practicing what I preach, I have made the entire book available in a wiki – for readers to comment on, react to, or improve the text.”), kjer jo vsi , ki se prijavimo lahko komentiramo, reagiramo na vsebino ali popravljamo. Skratka: soustvarjanje knjige. Množično sodelovanje pri nastajanju novih znanj. Odprtost, tudi v smislu odprtega prostora.

O moči množičnega sodelovanja smo govorili tudi na konferenci Slovenskega združenja za kakovost v Portorožu – v sekciji Inovacijska klima.

Danilo Tič je kot primer opisal sodelovanje predanih ljudi v Slovenski Bistrici, kjer so z množičnim sodelovanjem ustvarili na primer plezalno steno, vredno 90.000 €.

Torej kaj naj ustvarimo skupaj? Predlogi?

Sorodni članki:

• Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)
• Google Wave ni bil dovolj preprost za uporabo?
• 5 preprostih, odličnih in zastonjskih orodij
• Dogmatizem nevidne roke trga
• Boj enciklopedij: Britanika proti Wikipediji

Moj stric je bil avtoklepar. Popravljal je avtomobile znamke Volkswagen. Nekoč (daleč nazaj) mu je stranka pripeljala starega fička, da mu popravi mehanizem za dvigovanje stranske “šipe”. Proti večeru, ko je ravno zaključeval delo in bil že vsega naveličan. Delo je po velikem prepričevanju sprejel in se ga tudi takoj lotil. Ni in ni šlo. Seveda ko fička ni poznal. Ni poznal njegovih mehanizmov. Stranka ga nekaj časa opazuje pri njegovih mukah, nato pa vpraša:

“Ali vam nagaja?” ” Da.”

“Ali veste komu nagaja?” “???”

“Tistemu, ki ne zna.”

Zadnjič se je pomen znanja v kombinaciji z izkušnjami lepo pokazal tudi pri enem mojih svetovanj. Opazil sem, da so se v podjetju precej trudili z razvojem novega izdelka. Ni in ni šlo. Stvar so tehnologi tehnološko tako zakomplicirali, da so močno podražili izdelek in še ni bilo v redu. Strokovnjaki, sami izkušeni tehnologi, niso in niso našli enostavne rešitve. Po naključju so v ekipo vključili mlado dekle. Ravno iz šole, brez tehnoloških izkušenj, vendar s svežim, šolskim in tehnologom tudi komplementarnim znanjem. Nov, svež in neobremenjen pogled, novo še sveže šolsko znanje v kombinaciji s tehnološkimi izkušnjami so v nekaj “potezah” rešili zagato. Na najbolj preprost način. Izdelek je že skoraj na trgu.

Vendar samo znanje po mojem mnenju ni dovolj. Nujno ga je treba kombinirati z izkušnjami in odločno naravnanostjo na preprostost.

Sorodni članki:

• Feedly — tvoj osebni spletni časopis
• Gmail: Poenostavi ga do skrajnosti!
• Gorenje gre v SIMPLICITY (= PREPROSTOST)
• Zamenjati akumulator ali žarnico v avtu je sedaj cela znanost
• Wolfram Alpha zna prikazati “vse živo”