Včeraj sva imela s sinom krasen enodnevni treking. Začela sva zjutraj v Podutiku na obrobju Ljubljane (končna postaja mestnega avtobusa št. 5), končala pa popoldne v Škofji Loki (iz Škofje Loke imate avtobusni prevoz v Ljubljano vsako uro – 10 minut čez uro). Natanko 8 ur zložne hoje z enournim odmorom za kosilo.
Pot: Podutik – Toško čelo – Katarina (Topol) – Grmada – Gontar – Mali Tošč – Osovnik – Škofja Loka.
Čudovito jutro (sončni žarki v pojemajoči jutranji meglici), zelo malo prometa do Katarine, pa še to v glavnem kolesarji, poživljajoč kratek vzpon na vrh Grmade (892 m), ki se mu lahko tudi izognete. Odlično nedeljsko kosilo pri kmetiji odprtih vrat Gontar (med Grmado in Toščem). Čudovite jesenske barve in razgled na Škofjeloško hribovje na poti na Osovnik. Nabiranje kostanja pod Osovnikom. Temačne grape v katere sva zašla malo pred Škofjo Loko – pazite na markacije. In kar je najpomembneje: prijeten in izdaten pogovor s sinom.
Krasna tura. Priporočam v vsakem vremenu. Zemljevid: Polhograjsko hribovje 1:25.000
Aleš Čerin
Po samotnih kolovozih
Pogled proti Svetemu Ožboltu in Blegošu v ozadju
Značilni travniki
Cerkev Svetega Mohorja in Fortunata na Osovniku
Pogled na Sorško polje
Mož, oče, 
En dan morem tudi jaz skočit.
Tudi mi (Klavdija in hčerki) smo bili to nedeljo na Osovniku. Škoda, da se nismo srečali. Na Osovnik smo šli po kosilu, ki je bil zaradi izleta boj zgodaj. Izhodišče je bila Sora. Avto smo pustili dokaj nizko tako, da smo hodili nekaj več kot tri ure. Spotoma smo nabrali še nekaj kostanja, ki smo ga nato zvečer skuhali. Bil je zelo lep nedeljski izlet. Na samem vrhu je nekoliko pihalo pa ni bilo hudega. Bili pa smo nagrajeni s čudovitim razgledom na okoliške kraje in naravo, ki se počasi odeva v pisana jesenske barve.
Ivan
O Ivan, res škoda, da se nismo srečali. Midva sva šla mimo okoli 16h. Ja vreme je bilo res čudovito, kajne? Malo je pihalo in malo hladno je bilo, vendar jasno in lep razgled.
Sicer ste pa pridni, če ste se odpravili s punčkama skoraj iz Sore. Ja tudi mi smo včasih z otroci hoditli tu.
Ko boste pa malo zrasli, pa toplo priporočam zgornjo turo.
Pozdrav!
Po mojem mnenju smo se zgrešili za manj kot pol ure. Malo, pa vendarle veliko, da se nismo mogli srečati. Na vrhu smo bili za vama. Pri maši sem videl Marinko samo pa sem pomislil: “Le kje hodi Aleš?” Včeraj sem doma povedal, da sta bila tudi vidva s sinom v nedeljo na Osovniku pa mi je Živa rekla, da te je tudi ona pogrešila pri maši. Na Osovniku sem bil prvič. Žena je rekla, da pozna pot, vendar se je izkazalo, da je bistveno daljša kot sem sam predvideval. Do sedaj smo s puncama hodili na krajše izlete. Na ta način smo nenemenoma tudi preskusili koliko dekleti zmoreta.
Takšne poti si bo sin za vedno zapomnil. Kot sem si jaz tisti čas, ko sva z mamo hodili zvečer s kangljico po mleko.
Ivan: Ja sva bila že na poti. Osovnik ni tako nizek hrib, če se ga lotiš “od tal”. Žal se lahko nanj tudi pripelješ, četudi ne čisto do vrha.
*maxika: Ja vem. Tudi sam imam takšne izkušnje z izleti z očetom. A ni zanimivo kako prenašamo vzorce iz generacije v generacijo. Upam, da ne tudi slabih :-) vzorcev.