Komentarji na: Umiramo osamljeni http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni Bolj preproste izbire Mon, 06 Feb 2012 09:11:42 +0000 hourly 1 http://wordpress.org/?v=3.3.1 Avtor: Zakaj sploh pišem blog Preprostost? | PREPROSTOST http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-1382 Zakaj sploh pišem blog Preprostost? | PREPROSTOST Thu, 24 Sep 2009 08:08:01 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-1382 [...] je odprt tudi za druge pisce (gostujoče avtorje), ki jih je kar nekaj: Manja Rozman – 1 – 2 – 3, Uroš Ješe, Matej Planinc, Judita Kač, Rigmor Lauridsen iz Danske, Jane [...] [...] je odprt tudi za druge pisce (gostujoče avtorje), ki jih je kar nekaj: Manja Rozman – 1 – 2 – 3, Uroš Ješe, Matej Planinc, Judita Kač, Rigmor Lauridsen iz Danske, Jane [...]

]]> Avtor: Hvalnica hoji | PREPROSTOST http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-1257 Hvalnica hoji | PREPROSTOST Fri, 10 Jul 2009 09:13:18 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-1257 [...] s prijatelji: Moja prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu Manja Rozman, medicinska sestra, takole razmišlja [...] [...] s prijatelji: Moja prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu Manja Rozman, medicinska sestra, takole razmišlja [...]

]]> Avtor: PREPROSTOST » Starost je stok in jok ali pa dobra volja. Odločitev je vaša. http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-1079 PREPROSTOST » Starost je stok in jok ali pa dobra volja. Odločitev je vaša. Sun, 26 Apr 2009 20:15:07 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-1079 [...] prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu Manja Rozman, medicinska sestra, takole razmišlja o starosti. Katere misli mi rojijo po glavi, ko premišljujem [...] [...] prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu Manja Rozman, medicinska sestra, takole razmišlja o starosti. Katere misli mi rojijo po glavi, ko premišljujem [...]

]]> Avtor: Igor http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-828 Igor Fri, 09 Jan 2009 20:26:50 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-828 Najbolj skrivnosten v razumevanju je za mnoge ravno samomor. Kar težko ga je objektivno definirati. Namreč na splošno rečeno je človek v tako obupni čustveni situaciji, da mu življenje predstavlja preveliko breme da bi lahko vzdržal. In to kljub naravni samoohranitveni želji po življenju. Ta je takrat potlačena do konca. Popoln občutek brezizhodnosti ... Lahko bi o tem podrobneje govorili. Smo Slovenci kar dovolj samomorilen narod. Žal. Najbolj skrivnosten v razumevanju je za mnoge ravno samomor. Kar težko ga je objektivno definirati. Namreč na splošno rečeno je človek v tako obupni čustveni situaciji, da mu življenje predstavlja preveliko breme da bi lahko vzdržal. In to kljub naravni samoohranitveni želji po življenju. Ta je takrat potlačena do konca. Popoln občutek brezizhodnosti … Lahko bi o tem podrobneje govorili. Smo Slovenci kar dovolj samomorilen narod. Žal.

]]> Avtor: ana od srca http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-824 ana od srca Fri, 09 Jan 2009 18:13:56 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-824 Poiskala sem nek link na to temo, temo umiranja: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=54727 pa še tale: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=54593 Veliko razmišljam o tem ... pa ne vem ... ko je umirala moja mama, sem imela občutek, da je predvsem želela imeti določene ljudi pri sebi, to so bili mož, sin in sestra nuna ... Vsaj takrat je mirno umrla, pa še petek je bil, ob 3h popoldne ... Vse dobro vsem! :-) Kaj pa samomorilci, ti umirajo ponavadi sami, hote sami, ali ne? Poiskala sem nek link na to temo, temo umiranja:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=54727

pa še tale:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=54593

Veliko razmišljam o tem … pa ne vem … ko je umirala moja mama, sem imela občutek, da je predvsem želela imeti določene ljudi pri sebi, to so bili mož, sin in sestra nuna … Vsaj takrat je mirno umrla, pa še petek je bil, ob 3h popoldne …

Vse dobro vsem! :-)

Kaj pa samomorilci, ti umirajo ponavadi sami, hote sami, ali ne?

]]> Avtor: manja rozman http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-819 manja rozman Thu, 08 Jan 2009 10:35:31 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-819 Dejansko vera v Boga širi življenje na "ono stran", s tem da tudi življenju novo dimenzijo,ki si jo Igor tako lepo opisal. Pri smrti sv. Maksimiljana Kolbeja imaš občutek, da so stene ječe, kjer je umiral izginile in je bil ves možen prostor zapoljnjen z Marijo in Kolbejevo vero v Njo. Taka smrt pomaga navzočim do skoraj zakrementalnega občutja smrti.Hvala za naslov knjige. Dejansko vera v Boga širi življenje na “ono stran”, s tem da tudi življenju novo dimenzijo,ki si jo Igor tako lepo opisal. Pri smrti sv. Maksimiljana Kolbeja imaš občutek, da so stene ječe, kjer je umiral izginile in je bil ves možen prostor zapoljnjen z Marijo in Kolbejevo vero v Njo. Taka smrt pomaga navzočim do skoraj zakrementalnega občutja smrti.Hvala za naslov knjige.

]]> Avtor: Igor http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-816 Igor Thu, 08 Jan 2009 04:18:04 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-816 Vsekakor je osamljenost na koncu zelo tragična in resna stvar. Ni pa potrebno da nekdo ravno joka za tabo. Mislim v taki fizični obliki. Pomembno je da človek čuti in to se vedno čuti, da je nekdo z njim v srcu. Da ga nekako spremlja pri odhajanju, da ga ima rad. In naposled da ga bo nosil v spominu in srcu tudi potem ko bo človek odšel... Pa čeprav tistemu, ki odhaja v praksi ne prinese nič oprijemljivega, je ravno ta občutek največ kar lahko takrat ima. Če je teh ljudi več, toliko bolje. Ne želim pa si predstavljati teže če nekdo dejansko ostane sam... edino kar imam v oporo v takem primeru je vera. Vera v Boga, ki odpira vrata v življenje, ko jih tukaj zapira. In prav tam na tisti točki je vera na največji preizkušnji v življenju. Če je dovolj velika je tudi človeku lahko mnogo lažje. Kot bi bil nekdo ob njem. Sicer tega sam seveda še ne vem. Vendar verjam da je tako. Lep primer je pripravljenost na smrt Maksimiljana Kolbe-ja. V popolni bedi trpljenja in sam. Ko je bil v celici samo še on je bil v čistem spokoju z Marijo katero je molil, da naj mu pride nasproti... Tudi tisti nacisti, ki so bili takrat tam so povedali da se pri njem pač ne da biti dokler je še živ. Knjiga Pelikan avtorja Henri Walter. Zelo priporočam vsem. lp Vsekakor je osamljenost na koncu zelo tragična in resna stvar. Ni pa potrebno da nekdo ravno joka za tabo. Mislim v taki fizični obliki. Pomembno je da človek čuti in to se vedno čuti, da je nekdo z njim v srcu. Da ga nekako spremlja pri odhajanju, da ga ima rad. In naposled da ga bo nosil v spominu in srcu tudi potem ko bo človek odšel…
Pa čeprav tistemu, ki odhaja v praksi ne prinese nič oprijemljivega, je ravno ta občutek največ kar lahko takrat ima. Če je teh ljudi več, toliko bolje.
Ne želim pa si predstavljati teže če nekdo dejansko ostane sam… edino kar imam v oporo v takem primeru je vera. Vera v Boga, ki odpira vrata v življenje, ko jih tukaj zapira. In prav tam na tisti točki je vera na največji preizkušnji v življenju. Če je dovolj velika je tudi človeku lahko mnogo lažje. Kot bi bil nekdo ob njem. Sicer tega sam seveda še ne vem. Vendar verjam da je tako. Lep primer je pripravljenost na smrt Maksimiljana Kolbe-ja.
V popolni bedi trpljenja in sam. Ko je bil v celici samo še on je bil v čistem spokoju z Marijo katero je molil, da naj mu pride nasproti… Tudi tisti nacisti, ki so bili takrat tam so povedali da se pri njem pač ne da biti dokler je še živ. Knjiga Pelikan avtorja Henri Walter. Zelo priporočam vsem. lp

]]> Avtor: Mojca http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-672 Mojca Sat, 06 Dec 2008 11:52:08 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-672 Manja, čudovit zapis! Hvala, Aleš, da si ga delil z nami. Ker je to predvsem zapis ne o smrti, temveč o življenju. Ena najlepših knjig o tem potovanju je zame preprosta in otroška: Emmanuel Schmidt Oskar in gospa v rožnatem. Manja, čudovit zapis! Hvala, Aleš, da si ga delil z nami. Ker je to predvsem zapis ne o smrti, temveč o življenju. Ena najlepših knjig o tem potovanju je zame preprosta in otroška: Emmanuel Schmidt Oskar in gospa v rožnatem.

]]> Avtor: Žogca http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-661 Žogca Thu, 04 Dec 2008 17:51:49 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-661 Tole bo zdaj kruto, ampak ... Če veš, da bo nekdo jokal za teboj, nisi umrl sam. Čeprav je grdo želeti si, da bi nekdo jokal za teboj. Če nihče ne joka za teboj, potem si res umrl sam. Tole bo zdaj kruto, ampak … Če veš, da bo nekdo jokal za teboj, nisi umrl sam. Čeprav je grdo želeti si, da bi nekdo jokal za teboj. Če nihče ne joka za teboj, potem si res umrl sam.

]]> Avtor: Tadej http://www.edusatis.si/preprostost/umiramo-osamljeni#comment-659 Tadej Thu, 04 Dec 2008 14:55:32 +0000 http://www.edusatis.si/preprostost/?p=856#comment-659 Manja samo potrdim loh tvoje besede! Manja samo potrdim loh tvoje besede!

]]>