Severna triglavska stena, nekateri jo imenujejo kar Stena, je pojem slovenskega alpinizma. Še iz časov legend slovenskega alpinizma, Jože Čopa, Klementa Juga, … ko so naši nekako tekmovali z nemškimi za prvenstvene smeri. Zaradi izjemne širine (okoli 3 km) in višine (1 km) je ena najmogočnejših sten v Alpah.
V mladosti sem bral znamenito knjigo Toneta Svetine, Stena in zato si že od nekdaj želim, da bi uspel preplezati Slovensko smer, ki so jo alpinisti preplezali že davnega leta 1890 in velja za eno lažjih smeri (II. – III. stopnja). Za navadnega planinca kot sem jaz pa ni prav nič lahka. Tine Mihelič pravi o tej smeri, da je to “stara dama s čipkastim ovratnikom in s klobukom na glavi”.
Davna želja se mi je letos uresničila. S prijateljem, kolegom svetovalcem, alpinistom in certificiranim gorskim vodnikom Danilom Tičem (Alpguide.com) sva se prejšnji teden podala v Steno. Zgodnje jutro, še bolje pozna noč, je obetala lep dan. V Vratih je vztrajala nizka oblačnost. Vstop v Slovensko je s poti čez Prag dobro viden. Dani me je privezal in moje naročilo za optimalno varovanje cel vzpon izjemno dobro udejanjal. Ves čas sem se počutil popolnoma varnega.
Na začetku ni bilo nič posebnega. Pač lažje plezanje v velikimi oprimki za roke in stopnjami za noge. Kmalu potem ko sva se odločila za varianto, da sva se ognila izpostavljenim in z gruščem posutim policam nad macesni, se pa prvič resnično občutil adrenalin! Oprimki za roke “švoh”, za noge še slabše, tako, da sem se moral zanesti na trenje, kar je zame precej težko. Znašel sem se na ozki polički, kakih 30 m visoko, naprej ni šlo, nazaj pa sploh ne. Po nekaj poskusih in nabiranju potnih srag na čelu, sem vendarle zlezel čez stopnjo. Dani zna izredno motivirati: “Pa ti plezaš kot tiger!”.
Po nekaj 100 m vzpona sva pogledala iz nizke oblačnosti v popolnoma jasno nebo in verigo okoliških hribov (Stenar, Škrlatica, Križ). Megla pod nama je še vedno oblivala mogočno Steno, ki sem jo šele sedaj videl v njeni razsežnosti. Megla deluje kot morje. Mogočno, čudovito, enkratno, … že skoraj kičasto :)
Izplezala sva preko Prevčevega izstopa, ki tudi ni čisto enostaven za laika kot sem jaz. Na vrhu pa presenečenje: srečala sva pravega junaka, bohinjsko korenino 86-letnega Janka Lapajneta, ki je – seveda v družbi gorskega vodnika – preplezal Nemško smer (še precej težja kot “moja” Slovenska!). Si morete misliti, da bi lahko plezali take smeri pri 86-ih? Jaz bom pel veselo alelujo, če bom pri teh letih prišel na Šmarno goro. Kakšen izziv nama je “ata” postavil!
Spust čez Prag ni seveda nič posebnega. Pivo v koči po takem vzponu pa čisto drugače tekne kot doma v naslonjaču dnevne sobe.
Se mi zdi, da Slovenci vse premalo cenimo delo gorskih vodnikov in tudi premalo jih najemamo. Tako kot se skoraj vsak Slovenec čuti poklicanega, da gradi hišo (včasih še bolj), se tudi kar (skoraj) vsak planinec čuti poklicanega, da se v hribih poda v težke smeri. Brez potrebnega plezalnega znanja, brez znanja varovanja, brez orientacijskih izkušenj, … celo brez prave opreme. Zato pa je toliko nesreč. Ali nam je res škoda dati nekaj denarja za profesionalno, izjemno korektno opravljeno delo, ki nas obvaruje posledic gorske nesreče in obenem nudi vrhunske gorske užitke?
Prilagam še lep opis plezanja Slovenske smeri v Steni (Jelena Justin, Gore-ljudje.net) in pa za boljšo predstavo si oglejte še film ekipe Radia Si.
Mož, oče, 
Čestitke za preplezano smer. Še kaj več o podvigu pa mi poveš, ko se naslednjič srečava.
Tale “ata” je pa resnično “ta prav”.
Pozdrav! Ivan
@Ivan: Hvala, ti povem podrobnosti. Ali se zanimaš za vzpon? Priporočam Danija :)
Super Aleš.
Ob priliki poveš malce več.
Ohoho, tole pa ni kar tako! Še ena reč več, ko si nam lahko za zgled :)))
He, he, boš že tudi ti “ratal mal kičast “:)))
Čestitam, Aleš!
Tudi pri meni je na spisku, vendar trenutno še brez določenega datuma ;).
@Tomaž: Hvala. Saj se ti ne mudi. Stena počaka. Mene je čakala kakih 30 let …
Za mene je bila to izjemna dogodivščina: planinska, športna, estetska, … Pa še adrenalinska na nekaterih delih.
Priporočam vodnika, ki dobro pozna smer. Marsikdo je že plezal v Slovenski V. stopnjo, ker je zašel iz smeri, kar baje sploh ni težko.
Čestitke ob preplezani Severni Triglavski steni. Res lepa smer, lepe slike in dobra poteza.