Zlato pravilo
Zlato pravilo, ki ga lahko zapišemo v pozitivni obliki: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« Mt 7, 12 gotovo ni samo Jezusov izum, ker ga v taki ali drugačni obliki poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem.
Zlato pravilo je najbolj pomembna osnova za moderen koncept človekovih pravic. Vsak posameznik ima – v skladu s tem pravilom – pravico, da se ga enakovredno obravnava, a obenem ima vsak posameznik tudi dolžnost, da tako obravnava druge. Človek, ki živi v skladu z zlatim pravilom torej obravnava vse ljudi, ne samo ljudi iz njegovega kroga, enako skrbno in s spoštovanjem. Temeljno, ni kaj.
Zlato tele
Pa poglejmo kaj se zadnje čase dogaja z delavci na gigantskih, velepomembnih gradbenih projektih. Na »zlatem teletu«, spomeniku človeški aroganci, so delavci v težkih delovnih razmerah – predvsem pozimi – gradili objekt, ki omogoča, da vsake toliko časa 22 mož brca okroglo usnje dvakrat po 45 minut, okoli 16.000 ljudi pa jih pri tem opazuje in tudi skače, kar menda – skakanje namreč – določa tudi njihovo narodnost.
Svoj posel so delavci opravljali v teh kriznih časih za skromno plačilo in bili ob tem še v stalni nevarnosti za svoja življenja (nekateri so jih v času gradnje stadiona tudi izgubili). Torej, ljudje so vložili v projekt s katerim si politik – manager »bilda imidž« pred skorajšnjimi volitvami, svojo življenjsko energijo, a ne dobili pravičnega nadomestila v obliki plače, s katero kupujejo živež zase in za svojo družino. Kaj drugega kot živež si človek z nekaj stotaki plače pravzaprav težko privošči.
Delavci v Vegradu, gradbenem gigantu so zbrali iz plač, ki so že tako nizke, denar za družino preminulega kolega, verjeli seveda, da ga bo družina dobila in potem obstali – odprtih ust. Kdo bi si pa sploh upal pomisliti, da je management podjetja zmožen zadržati nakazalo denarja ob taki stiski.
Vrhunske moralne avtoritete
Razumem politika – managerja, ki mora pokazati rezultate, da ga iger željno volilno telo ponovno izvoli, nikakor ne morem razumeti vodilne Vegrada, kot tudi ne razumem našega prvorazrednega vrhunskega politika – humanista. Njega smo namreč neposredno izvolili na mesto, kjer naj bi ob kršitvah človekovih pravic zastavil svojo besedo v boju proti tako poniževalnim poslovnim običajem. A prvorazrednik se ne oglaša.
Na mesto varuhinje človekovih pravic smo (posredno) izvolili zdravnico. Se mi je zdelo obetavno, …
Preberite članek do konca: 
Foto: PhotoXpress (roke), journal.twcnews.org (Zlato tele), SXC (delavec)
Mož, oče, 
Odlično zapisano Aleš in res drži. Kar me vznemirja, je, kako te stvari spremeniti, ustaviti. Dati črno na belo, je prvi korak.
A to izgleda, da kaj dosti ne pomaga. Veliko je impresioniranih s končnimi rezultati in jih niti najmanj ne moti pot do teh rezultatov ter nameni v ozadju. Mimogrede: nisem mogel razumeti, kako lahko Berlusconi zmaguje na volitvah. Sedaj pa imam primerek tudi pri nas)
Kaj narediti? A kakšen odprti odprti prostor …
@Danilo, hvala. A veš, da res. Pisanje je prvi korak, sicer nujno potreben in po moje, do neke mere tudi učinkovit. Je pa treba stopiti naprej.
Ja, res tudi sam nisem mogel verjeti, kako lahko 60-milijonska Italija naseda Berlusconiju, sedaj vidim zakaj, tako kot ti.
Odprti prostor: ja. Na stadionu v Stožicah? A ne bi bilo fascinantno?
To ja, odprti prostor v Stožicah. Samo še sponzorja rabimo. En mi prihaja na misel, a na žalost bi ob tej izbiri cilj opravičeval sredstva :-)
@Danilo: Sem se pohacal. Ampak res, samo ali so ljudje dovolj pogumni, da bi se šli tako kot sočno pravi Turdus na Drugem svetu “ajurvedsko medicino – urinoterapijo. Proti vetru.”
Ali je misliš kaj kritične mase? Sam sem trenutno pesimist …